Jedro

Podjetje zapustnika – samostojnega podjetnika posameznika – je do delitve v skupni lasti dedičev. V primeru več dedičev ga morajo le-ti upravljati skupno in soglasno.

Dediščinska skupnost ni primerna za vodenje podjetja, saj zahteva soglasje o vseh poslih – poslih rednega upravljanja – kar je težko dosegljivo, v obravnavnem primeru pa očitno nemogoče. Skupni lastniki so v negotovosti glede načina delitve skupnega premoženja in glede časa, ko bo do delitve prišlo. V takih okoliščinah poslovni subjekt težko ohranja svoj položaj na trgu, kaj šele, da bi z investicijami in na druge načine povečeval svoj delež na trgu. Kot smiselna poteza se zato kaže odločitev, kateri od dedičev bo nadaljeval s podjetjem oz. v katero organizacijsko obliko bodo sodediči preoblikovali podjetje, da bo le-to imelo dolgoročno vizijo poslovanja. Dediščinska skupnost je le prehodna oblika upravljanja s premoženjem; z delitvijo zapuščine je treba zagotoviti pravnoorganizacijsko obliko, v kateri bo podjetje poslovalo v bodoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se za upravitelja dela, konkretno sredstev, terjatev in obveznosti iz naslova zapustnikovega podjetja A. A. s.p., imenuje B. B., ki je dolžan pripraviti popis sredstev, terjatev in obveznosti premoženja, ki se mu prepušča v upravljanje.

2. Pritožuje se zakonita dedinja C. C. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se za upravitelja celotne zapuščine imenuje D. D., podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pojasnjuje, da je svoj predlog za postavitev upravitelja zapuščine pritožnica utemeljila z dejstvom, da skupno upravljanje zapuščine ni mogoče in da je z ravnanjem sodedičev odrinjena od soupravljanja z zapustnikovim premoženjem. Predlog se ni nanašal le na upravljanje s podjetjem, ampak na upravljanje s celotno zapuščino. Nepremičnine so v večjem delu v najemu, pritožnica pa ni seznanjena s tem, komu so dane v najem in kakšna najemnina ter komu se plačuje. Sodišče je s postavitvijo upravitelja zgolj za podjetje le deloma ugodilo predlogu za postavitev upravitelja, zavrnitve postavitve upravitelja za ostalo premoženje pa ni obrazložilo. Zato sklep nima razlogov o zavrnilnem delu in je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Opozarja, da sodedič, ki že skoraj dve leti upravlja s podjetjem, ni primeren upravitelj: – zlorablja dejstvo, da je vpisan kot prokurist podjetja; prokura je z zapustnikovo smrtjo prenehala, solastnik pa ne more postati sam svoj prokurist; – pritožnici krati pravico do soupravljanja podjetja, zlorabil je pooblastilo, ki mu ga je pritožnica dala za davčne prijave podjetja za leto 2013. Postavljeni upravitelj pritožnici ne daje podatkov o premoženju niti o opravljenem delu. Zapustnikovo premoženje se zmanjšuje. Postavljeni upravitelj ima svoje podjetje z identično dejavnostjo kot zapustnikovo, torej si podjetji konkurirata. Iz podatkov AJPES za zapustnikovo podjetje je razvidno, da se je čisti prihodek od prodaje v letu 2014 zmanjšal za 1 mio EUR, da se je v tem letu število zaposlenih zmanjšalo iz 22,7 na 5,3, da se je strošek amortizacije zmanjšal za več kot polovico. Denarna sredstva podjetja so se zmanjšala od 84.000,00 EUR na 34.000,00 EUR. Upoštevajoč te podatke gre dejansko za izgubo. Upraviteljevo podjetje, ki se ukvarja z enakimi storitvami, je v istem obdobju čisti prihodek zvišalo za več kot mio EUR, s 4 delavci manj. Očitno je, da gre za izčrpavanje zapustnikovega podjetja. Ni določen rok, v katerem mora upravitelj izdelati popis sredstev, terjatev in obveznost; od upravitelja se na zahteva, da poda poročilo o dosedanjem upravljanju in se ne zahteva popis sredstev na dan zapustnikove smrti. Manjka opozorilo, da lahko upravlja le z vednostjo in pod nadzorom sodišča. 3. Dedič B. B. ml. je na pritožbo odgovoril. Zanika, da bi pritožnico izključeval od soupravljanja; zanika, da bi zlorabil pooblastilo, ki mu ga je pritožnica dala za podajanje zaključnega poročila za leto 2013. Komentira poslovni izid zapustnikovega podjetja in poslovanje označuje za zelo solidno. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče določilo upravitelja le za del zapustnikovega premoženja – za zapustnikovo podjetje. Ni sledilo pritožničinemu predlogu za postavitev upravitelja tudi za ostalo premoženje v zapuščini, predloga pa tudi zavrnilo ni. Očitno je, da o tem delu predloga ni odločalo, zato je neutemeljen očitek o pomanjkljivih razlogih in kršitvi 14. in 15. točke 339. čl. ZPP.

6. Ni mogoče soglašati s pritožnico, da sodedič, ki ga je sodišče določilo za upravljanje podjetja, zlorablja svoj položaj prokurista. Tudi nanj, enako kot na ostale dediče, je z zapustnikovo smrtjo prešlo premoženje, obenem pa je pridobil pravico in dolžnost, da pridobljeno premoženje upravlja. Z upravljanjem skupnega premoženja torej sodedič uresničuje zakonsko pravico in dolžnost in ne krši predpisov.

7. Ker gre za premoženje v skupni lasti dedičev, ga morajo le-ti upravljati skupno in soglasno(1). Doseči morajo torej soglasje glede redne in izredne uprave. S tem, ko je sledilo pritožničinemu predlogu za postavitev upravitelja, je prvostopenjsko sodišče sledilo pritožnici, da soglasja glede upravljanja med dediči ni mogoče doseči, torej, da skupno upravljanje podjetja ni mogoče. Pri določitvi osebe upravitelja je zasledovalo cilj, da se zagotovi upravljanje s podjetjem v skupnolastninski skupnosti. Odločitev, da je za upravitelja določen dedič, ni protizakonita, saj táko možnost zakon izrecno predvideva (tretji odstavek 145. čl. Zakona o dedovanju); bistveno je, da je s postavitvijo upravitelja zagotovljeno upravljanje s podjetjem v korist dedičev – članov dediščinske skupnosti.

8. Pritožbeno sodišče soglaša, da je z izpodbijanim sklepom táko upravljanje zagotovljeno. Stališče, da postavljeni upravitelj ne bo ustrezno poskrbel za upravljanje s podjetjem, pritožnica utemeljuje z razlogi, ki jih je navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje: da sodedič zlorablja položaj prokurista, da pritožnici krati pravice iz naslova soupravljanja podjetja in ji ne daje podatkov o premoženju ter o opravljenem delu, da je zlorabil pooblastilo, ki mu ga je dala za davčno prijavo, da zmanjšuje premoženje. Vsi navedeni ugovori, razen zadnjega, so z izdajo obravnavanega sklepa odpravljeni. Sodedič, ki je že do sedaj samoiniciativno – z večjim ali manjšim angažmajem pri iskanju soglasja dedičev za vodenje podjetja – upravljal podjetje, je sedaj zadolžen, da to delo opravlja. S pravnomočnostjo obravnavane odločitve je njegov pravni položaj reguliran. Sodedičem odgovarja za svoje delo in jim polaga račune. Postal je edini nosilec dolžnosti, ki jih upravljanje prinaša; izključena je odgovornost ostalih dedičev za kršitev obveznosti, ki jih upravljanje prinaša. S četrtim odstavkom 145. čl. Zakona o dedovanju je predpisano njegovo delovanje v primeru grozeče škode ali potrebe, da se poravnajo stroški.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je B. B., ki že od zapustnikove smrti dalje upravlja s tem delom zapuščine, primerna oseba za upravljanje tega premoženja tudi v bodoče. Z razlogi, s katerimi je izbiro utemeljilo prvostopenjsko sodišče, pritožbeno sodišče soglaša. Postavljeni upravitelj poslovanje podjetja pozna, upravljanje je pripravljen prevzeti, za delo ne zahteva plačila. Pritožnica ni navedla, s kakšnimi stroški bi podjetje upravljala odvetniška družba, kateri naj bi sodišče poverilo upravljanje, niti kakšne kvalifikacije za poslovodenje podjetja imajo osebe, ki bi to dejavnost opravljale za odvetniško družbo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je izpostavilo pomembnost dejstva, da ima postavljeni upravitelj izkušnje iz poslovanja prav tega podjetja in pozna specifiko poslovanja podjetja te vrste in branže. 10. Pritožbeni očitek, da je sodedič v preteklosti namerno zmanjševal premoženje zapustnikovega podjetja, ni utemeljen. Golo dejstvo, da ima tudi svoje podjetje z identično dejavnostjo, ni razlog, zaradi katerega bi mu lahko odrekli možnost upravljanja s podjetjem v zapuščini. Ta okoliščina je zaradi njegove usposobljenosti za vodenje poslov celo prednost in ne slabost. Rezultati poslovnega izida zapustnikovega podjetja za leto 2014, ki ga pritožnica prilaga pritožbi, ne potrjujejo pritožbenih trditev o sodedičevem ravnanju v škodo zapustnikovega premoženja. Amortizacija je strošek, zato na poslovni izid deluje negativno. Njeno obračunavanje je predpisano, zato jo poslovni subjekt lahko obračunava le v okviru zakonsko določenih okvirov. Vzroki za v letu 2014 obračunan večji znesek amortizacije kot v letu 2013 so lahko različni, zato na osnovi tega podatka ni mogoče zaključevati o ne/uspešnosti poslovanja podjetja oziroma poslovodenja. Pritožbene trditve, da so se zmanjšala denarna sredstva podjetja od 84.000,00 EUR na 34.000,00 EUR ni razumljiva, saj ni pojasnjeno od kod pritožnica ta podatek črpa. Razen tega so denarna sredstva le ena od oblik podjetniškega premoženja in je premoženje lahko v drugi obliki (npr. zaloge, terjatve ….). Poslovni izid v letu 2014 je bil pozitiven, celo boljši kot v letu 2013 (dobiček večji) in to kljub bistvenemu zmanjšanju števila zaposlenih delavcev. Dejstvo, da se čisti prihodki od prodaje zmanjšujejo in da se število zaposlenih zmanjšuje, pa je pričakovana posledica skupnega lastništva podjetja. Dediščinska skupnost ni primerna za vodenje podjetja, saj zahteva soglasje o vseh poslih – poslih rednega upravljanja – kar je težko dosegljivo, v obravnavnem primeru pa očitno nemogoče. Skupni lastniki so v negotovosti glede načina delitve skupnega premoženja in glede časa, ko bo do delitve prišlo. V takih okoliščinah poslovni subjekt težko ohranja svoj položaj na trgu, kaj šele, da bi z investicijami in na druge načine povečeval svoj delež na trgu. Kot smiselna poteza se zato kaže odločitev, kateri od dedičev bo nadaljeval s podjetjem oz. v katero organizacijsko obliko bodo sodediči preoblikovali podjetje, da bo le-to imelo dolgoročno vizijo poslovanja. Dediščinska skupnost je le prehodna oblika upravljanja s premoženjem; z delitvijo zapuščine je treba zagotoviti pravnoorganizacijsko obliko, v kateri bo podjetje poslovalo v bodoče. 11. Upraviteljeva dolžnost pripraviti popis sredstev, terjatev in obveznosti podjetja, ki se prepušča v upravljanje, bo nastopila s pravnomočnostjo odločbe o njegovi postavitvi, zato posebnega roka za to opravilo sodišče ni bilo dolžno določati. Dosedanje skupno upravljanje podjetja ni predmet urejanja z izpodbijanim sklepom niti predmet urejanja v zapuščinskem postopku. V zapuščinskem postopku sodišče odloča o dedovanju premoženja, medtem ko bodo dediči medsebojne odnose v dediščinski skupnosti morali urejati v okviru te skupnosti – praviloma sporazumno, v primeru spora pa tudi s pomočjo drugih oseb ali institucij.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju pritožba zavrnjena.

Op. št. (1): Ker se poslovne odločitve sprejemajo dnevno, je v primeru nesoglasij praktično nemogoče sodno odločanje o poslovnih odločitvah (72. in 67. čl. Stvarnopravnega zakonika).