Jedro

Tožnika je spornega dne pri izdelovanju - kriviljenju U profila obdelovanec stisnil ob krivilno orodje, kar mu je poškodovalo palca na obeh rokah. Za opravljanje dela na krivilniku ni imel ustrezne izobrazbe. To delo pa je pri drugo toženi stranki opravljal le občasno. Za delo na krivilniku s strani drugo tožene stranke ni bil ustrezno usposobljen oziroma poučen. Takšnega obdelovanca, kot ga je krivil na dan škodnega dogodka, pred tem še nikoli ni krivil. Do nesreče je prišlo zato, ker je tožnik delo v posledici dejstva, da za varno delo na stroju ni bil usposobljen, opravljal na nepravilen način. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se I., II., IV., V., VI. in VII. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremenijo tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem delu na novo glasi: "I. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni solidarno plačati odškodnino v znesku 29.911,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 2. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper toženi stranki (za 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 dalje do plačila) pa se zavrne.

II. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 29.911,70 EUR za obdobje od 24. 12. 2015 do 9. 2. 2016, višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (za zakonske zamudne obresti od zneska 3.000,00 EUR za obdobje od 24. 12. 2015 do 9. 2. 2016) pa se zavrne.

IV. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.465,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V. Toženi stranki sta dolžni za tožečo stranko v roku 15 dni solidarno povrniti stroške postopka v znesku 415,74 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

VI. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni prvo toženi stranki povrniti 11,70 EUR, drugo toženi stranki pa 1.004,00 EUR stroškov postopka, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

VII. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni solidarno plačati sodno takso v znesku 347,40 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na ...."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe prvo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 48,96 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 50,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati odškodnino v znesku 32.911,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 do plačila (I. točka izreka sodbe). Prvo toženi stranki je dodatno naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 32.911,70 EUR za obdobje od 24. 12. 2015 do 9. 2. 2016 (II. točka izreka sodbe). V presežku, to je za plačilo zneska 16.353,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 do plačila, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 32.911,70 EUR za obdobje od 24. 12. 2015 do 9. 2. 2016 od drugo tožene stranke, skupaj s prvo toženo stranko solidarno, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.609,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe) in da sta dolžni za tožnika v roku 15 dni solidarno povrniti stroške postopka v znesku 456,63 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka sodbe). Nadalje je tožniku naložilo, da je dolžan prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 9,90 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 849,54 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka sodbe). Toženima strankama je še naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni na transakcijski račun sodišča prve stopnje solidarno plačati sodno takso v znesku 381,56 EUR (VII. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del, se pritožuje prvo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da tožniku prisojeni znesek odškodnine zniža skladno s pritožbenimi navedbami. V pritožbi vztraja pri stališču, da njena zavarovalna odgovornost v obravnavani zadevi ni podana, saj je skladno s Splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti v primerih, ko zavarovanec škodo povzroči naklepno, izključena. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni zavestno ravnala proti veljavnim predpisom. Do škode je namreč prišlo zato, ker tožniku ni zagotovila ustreznega usposabljanja s krivilnikom in ker ga o varnem delu ni poučila, pri čemer tožnik tudi ni imel ustrezne izobrazbe za delo s tem strojem. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo zavarovalno kritje izključeno le v primeru, če bi drugo tožena stranka tožniku dala protipravno navodilo. Glede na to, da se drugo tožena stranka že vrsto let ukvarja s kovinarstvom, bi se morala zavedati, da je tožniku odredila delo, za katerega ta ni bil niti formalno izobražen niti ustrezno usposobljen. Sicer pa vprašanje, ali se je drugo tožena stranka zavedala, da zaradi njenega ravnanja lahko pride do škodnega dogodka, za presojo obstoja zavarovalnega kritja ni pomembno. Opozarja, da se je drugo tožena stranka za sklenitev zavarovanja odločila prostovoljno in da je svobodno sprejela omejitve iz zavarovalne pogodbe. Sporno določilo zavarovalne pogodbe je jasno in nedvoumno.

Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta po vseh postavkah odmerjena v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje odškodnine iz tega naslova ni ustrezno objektiviziralo. Po njenem mnenju primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja znesek 9.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 8.500,00 EUR, iz naslova strahu pa znesek 1.700,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj estetske spremembe na njegovih palcih ne dosegajo niti subjektivnega niti objektivnega pogoja skaženosti. Na palcu desne roke ni prišlo do amputacije, zato je tožnikova zunanjost na tej roki le minimalno prizadeta. Tudi izvedenec je ocenil, da njegova zunanjost objektivno ne vzbuja odklonilnih občutkov, gnusa ali odpora. Iz večje oddaljenosti je viden le deformiran in ukrivljen noht na levi roki, sprememba na končnem členku desnice pa je vidna le ob opazovanju z bližine. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje upoštevalo le v tistem delu, ki je ugoden za tožnika. Tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da mu je neprijetno, ko ga ljudje pogledajo v roke in sprašujejo, kaj je bilo, vendar neprijetnost ob takih vprašanjih še ne pomeni duševnih bolečin v smislu pravno priznane škode.

Tožnikovo zdravljenje in tožnikov stalež sta bila sicer res dolgotrajna, vendar le zato, ker tožnik zaradi poškodbe ni mogel opravljati dela. Zdravljenje je bilo le ambulantno, tožnik ni bil nikoli hospitaliziran, operacije pa so bile opravljene v lokalni anesteziji. Po poškodbi lahko še vedno samostojno opravlja vsa običajna opravila in dejavnosti, četudi mora v nekatera vlagati več napora. Lahko skrbi zase, opravlja gospodinjska dela, se ukvarja s športom, se druži, vozi avto in je še vedno pridobitno sposoben. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku v posledici poškodb, ki jih je utrpel v obravnavani nezgodi, prisoditi odškodnino v višino 19,5 povprečnih mesečnih neto plač. Sklicuje se na zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 506/2003, II Ips 170/2005, II Ips 487/2000, II Ips 280/2000 in II Ips 459/2000. Opozarja, da je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 260/2016 tožniku prisodilo 31,5 povprečnih plač odškodnine, čeprav je utrpel bistveno hujšo poškodbo kot tožnik v obravnavani zadevi. Precej hujše od tožnikovih so bile tudi poškodbe in posledice v zadevah opr. št. II Ips 280/2003 in II Ips 750/2008, v katerih je bila tožnikoma prisojena odškodnina v višini 28 oziroma 29 povprečnih plač. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugo tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v IV. do VII. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je do poškodbe prišlo predvsem zaradi nepazljivosti tožnika, zato njena odškodninska odgovornost ni podana. Tožnik je k nastali škodi soprispeval, saj je sam izpovedal, da je bil tistega dne pri delu nespreten, nezbran in nepazljiv. Tožnik je bil poučen o pravilni uporabi krivilnika, saj v nasprotnem primeru niti ne bi mogel oceniti, da ga je na dan nesreče nerodno držal. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno prisodilo 1.800,00 EUR za premoženjsko škodo, saj ni bil potreben popolne nege, temveč le pomoči. Prisojeni znesek je previsok in slabo utemeljen. Poleg tega so mu pomoč nudili njegovi bližnji, zato je v zvezi z odmero odškodnine iz tega naslova težko določiti urno postavko. Zatrjuje obstoj nasprotja med 25. in 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, saj po oceni izvedenca medicinske stroke tožnikova poškodba predstavlja le kozmetični defekt. Znesek, ki ga je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz naslova skaženosti, je zato absolutno previsok. Navaja, da nikoli ni bila seznanjena s športnimi aktivnostmi, za katere je tožnik izpovedal, da se v posledici poškodbe z njimi ne more več ukvarjati. Enako velja za šolanje, saj tožnik pred nesrečo ni imel nobene želje po dodatnem izobraževanju. Sodišče prve stopnje mu je zato neutemeljeno prisodilo 12.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbi toženih strank, v katerem prereka njune pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma (pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem) zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik 18. 1. 2012 poškodoval pri opravljanju dela na krivilniku pri drugo toženi stranki. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo na določbo 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), v skladu s katero mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

8. Tožnik je od toženih strank solidarno zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 49.265,00 EUR (2.265,00 EUR za premoženjsko in 47.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta podani tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost drugo tožene stranke ter da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke je utemeljilo na zavarovalnem razmerju z drugo toženo stranko, saj je imela ta v času škodnega dogodka pri prvo toženi stranki zavarovano odgovornost za škodo (polica za zavarovanje splošne odgovornosti z dne 27. 1. 2011 ‒ BI 1). Tožbenemu zahtevku iz naslova premoženjske škode je ugodilo do višine 1.911,70 EUR, za nepremoženjsko škodo pa je tožniku prisodilo skupno 31.000,00 EUR odškodnine (kar je približno 31 povprečnih neto plač za mesec julij 2017). Toženima strankama je zato naložilo, da sta dolžni tožniku solidarno plačati 32.911,70 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 (datum vložitve tožbe) dalje do plačila, prvo toženi stranki pa je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 32.911,70 EUR naložilo še za obdobje od 24. 12. 2015 do 9. 2. 2016. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke izhajajo naslednja odločilna dejstva: - tožnika je 18. 1. 2012 pri izdelovanju - kriviljenju U profila obdelovanec stisnil ob krivilno orodje, kar mu je poškodovalo palca na obeh rokah; - krivilnik, na katerem se je tožnik poškodoval, je tistega dne deloval brez posebnosti; - tožnik za opravljanje dela na krivilniku ni imel ustrezne izobrazbe, saj po izobrazbi ni niti orodjar niti strojni ključavničar, to delo pa je pri drugo toženi stranki opravljal le občasno; - za delo na krivilniku s strani drugo tožene stranke ni bil ustrezno usposobljen oziroma poučen; - takšnega obdelovanca, kot ga je krivil na dan škodnega dogodka, pred tem še nikoli ni krivil; - do nesreče je prišlo zato, ker je tožnik delo v posledici dejstva, da za varno delo na stroju ni bil usposobljen, opravljal na nepravilen način.

10. Ob upoštevanju zgoraj povzetih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Drugo tožena stranka v pritožbi temu neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved tožnika, da je obdelovanec tistega dne držal nerodno (kar naj bi po njenem mnenju dokazovalo, da je bil o pravilni in varni uporabi krivilnika ustrezno poučen), saj tožnik tega ni izpovedal (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 3. 2017).

11. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi nepazljivosti tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B. pravilno ugotovilo nasprotno, in sicer da je do nesreče prišlo zato, ker drugo tožena stranka tožnika ni ustrezno poučila o varnem delu na krivilniku. Če bi to svojo obveznost izpolnila, tožnik obravnavanega dne obdelovanca ne bi držal na nepravilen način, posledično pa do obravnavane nesreče ne bi prišlo. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je bil tožnik po njegovi lastni izpovedi tistega dne na delu nespreten, nezbran in nepazljiv, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da odgovornost prvo tožene stranka za obravnavani škodni dogodek ni izključena. Pri tej presoji se je oprlo na določilo 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, v skladu s katerim zavarovalnica (prvo tožena stranka) ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec (drugo tožena stranka) nesrečo povzroči z naklepom, pri čemer se za naklep šteje tudi zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni mogoče očitati, da je zavestno ravnala proti veljavnim predpisom, četudi je tožniku odredila delo, za katerega ni bil ustrezno usposobljen oziroma poučen. Šlo je kvečjemu za malomarno ravnanje drugo tožene stranke, ki pa v skladu z zgoraj navedenim določilom Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti ni podlaga za izključitev odgovornosti prvo tožene stranke. Vse pritožbene navedbe, s katerimi prvo tožena stranka uveljavlja nasprotno, so zato neutemeljene.

Glede višine nepremoženjske škode:

13. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za medicino - travmatologijo prim. mag. C.C., dr. med. in izpoved tožnika. Po ugotovitvi izvedenca je tožnik v obravnavani nesreči utrpel delno amputacijo končnega členka palca leve roke in udarninsko - raztrganinsko rano na končnem členku palca desne roke.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 12.000,00 EUR od zahtevanih 20.000,00 EUR odškodnine. Čeprav ta znesek glede na primerljive zadeve iz sodne prakse sega na zgornjo mejo dosojenih odškodnin za to postavko, tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obravnavanega primera odmero v takšni višini opravičujejo. Pritožbi zato neutemeljeno uveljavljata nasprotno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova utemeljeno upoštevalo tožnikovo izpoved o tem, da je pred nesrečo rekreativno igral odbojko in tenis ter da je bil nekoč aktiven gorski tekač, s čimer se zaradi posledic poškodbe ne more več ukvarjati. Drugo tožena stranka sicer v pritožbi izpostavlja, da ni vedela, da naj bi se tožnik pred škodnim dogodkom ukvarjal s temi aktivnostmi, vendar pritožbeno sodišče o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo potrjujeta tako izpoved tožnika kot izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, nima pomislekov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje drugo tožene stranke, da tožnik pred nesrečo ni imel nobene želje po dodatnem izobraževanju. Sodišče prve stopnje namreč okoliščin v zvezi s tožnikovim šolanjem pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo.

15. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. V zvezi s tem izpostavljata ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da je sprememba končnega členka na tožnikovem palcu desne roke vidna le ob opazovanju z bližine, deformacija na palcu leve roke pa okolici vzbuja le radovednost in ne odklonilnih občutkov, vendar je sodišče prve stopnje vse navedeno pri odločitvi upoštevalo (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da vsaj vidne posledice na tožnikovem levem palcu (tožnik ima členek palca leve roke skrajšan za tretjino, na tem palcu pa ima močno deformiran in ukrivljen noht, kar se vidi že iz večje oddaljenosti) predstavljajo skaženost, zaradi katere tožnik duševno trpi. Nasprotne pritožbene navedbe toženih strank so neutemeljene. Neutemeljeno je tudi njuno pritožbeno nasprotovanje višini odmerjene odškodnine iz tega naslova (sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.300,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR). Glede na podobne primere iz sodne prakse, na katere se v obrazložitvi sodbe pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje (prim. zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 806/2003 in II Ips 170/2005), je odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti odmerjena v ustreznem znesku.

16. Ker toženi stranki višini odmerjene odškodnine iz naslova strahu nasprotujeta le pavšalno, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo (sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 2.700,00 EUR od zahtevanih 3.000,00 EUR odškodnine). Ugotovilo je, da je tudi odškodnina iz tega naslova prisojena v pravilnem znesku (prim. zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 280/2003 in II Ips 115/2006).

17. Toženi stranki pa v pritožbah utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je iz tega naslova zahteval 20.000,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa mu je ugodilo do višine 15.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v posledici škodnega dogodka 4 tedne trpel hude telesne bolečine, nadaljnje 3 tedne srednje hude bolečine, nato pa pol leta še blage in stalne bolečine z obdobji srednje hudih bolečin. Po poteku tega časa so stalne bolečine prenehale. Tožnik je nato trpel občasne blage bolečine (še posebej v levem palcu), občasno pa bolečine trpi še sedaj. Tožnik je bil neposredno po poškodbi oskrbljen v urgentni ambulanti. Bil je trikrat operiran, nosil je povoj, jemal je tudi zdravila proti bolečinam in pomirjevala. Prestal je 18 prevezov rane, bil je trikrat cepljen proti tetanusu, poškodovani del rok je tudi razgibaval. Bil je 29 krat pregledan pri specialistih in vsaj 50 krat pri osebni zdravnici. V širšem smislu je zdravljenje trajalo 3 leta, 9 mesecev in 27 dni, toliko časa je bil tožnik tudi v bolniškem staležu. V primerljivih zadevah v sodni praksi, na katere se v pritožbi sklicuje tudi prvo tožena stranka (npr. v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 506/2003, II Ips 170/2005 in II Ips 750/2008), se za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojajo odškodnine v nižjem znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev in sodne prakse na tem področju pravična in primerna odškodnina iz tega naslova znaša 12.000,00 EUR (in ne 15.000,00 EUR), zato sta pritožbi toženih strank v tem delu delno utemeljeni.

Glede višine premoženjske škode:

18. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini iz naslova potrebe po tuji negi in pomoči. Ugotovitev, da je tožnik v obdobju 180 dni po poškodbi potreboval tujo pomoč v trajanju dve uri dnevno, skladno potrjujeta tako izpoved tožnika kot tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, zato pritožbeno sodišče o njeni pravilnosti nima pomislekov. Pritožba drugo tožene stranke neutemeljeno nasprotuje višini urne postavke, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izračunu višine odškodnine iz tega naslova. Urna postavka v znesku 5,00 EUR je namreč primerljiva urnim postavkam, ki se za tujo pomoč družinskih članov sicer prisojajo v sodni praksi (prim. npr. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 993/2013 z dne 4. 12. 2013 in II Cp 1556/2012 z dne 20. 2. 2013). Ne drži, da so do odškodnine iz tega naslova upravičeni zgolj tožniki, ki le "ležijo na postelji in so potrebni popolne nege", zato so pritožbene navedbe drugo tožene stranke v tej smeri neutemeljene. Neutemeljeno je tudi njeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnik do odškodnine iz tega naslova ni upravičen, ker sta mu pomoč nudili mama in partnerica. Stališče, da tožnikovi bližnji sorodniki niso dolžni odpravljati škode, ki jo je tožniku povzročila tožena stranka, je v več zadevah zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sodbo opr. št. VIII Ips 315/2015 z dne 19. 4. 2016).

19. Ob upoštevanju vsega navedenega je odškodnina za premoženjsko škodo prisojena v pravilnem znesku, sodišče prve stopnje pa je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Po presoji pritožbenega sodišča znesek 28.000,00 EUR (in ne 31.000,00 EUR, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje) predstavlja pravično in primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, odškodnina v tem znesku pa je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sodišča sicer prisojajo v podobnih primerih. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je skupno prisojeno odškodnino znižalo za 3.000,00 EUR (na znesek 29.911,70 EUR) in za ta znesek, vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 10. 2. 2016 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zoper toženi stranki zavrnilo. Zaradi znižanja skupnega zneska prisojene odškodnine je pritožbeno sodišče poseglo tudi v II. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje prvo toženi stranki od prisojenega zneska odškodnine naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi za obdobje od 24. 12. 2015 do 9. 2. 2016 (prvo tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje dejanski ugotovitvi, da jo je tožnik k plačilu odškodnine pozval že 25. 11. 2015). II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je prvo toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 24. 12. 2015 do 9. 2. 2016 naložilo od zneska 29.911,70 EUR, zahtevek zoper prvo toženo stranko za plačilo zakonskih zamudnih obresti za isto obdobje od zneska 3.000,00 EUR pa je zavrnilo.

20. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu z določbo 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka:

21. Zaradi delnega uspeha toženih strank v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je s 67 % znižal na 61 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 - v nadaljevanju: OT) in priglašenim stroškovnikom priznalo 2.401,92 EUR stroškov postopka, zato mu morata toženi stranki glede na uspeh v pravdi (61 %) povrniti 1.465,17 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo tudi 681,54 EUR stroškov izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ob upoštevanju tožnikovega uspeha v pravdi in glede na dejstvo, da je bila tožniku v tem delu z odločbo opr. št. BPP 155/2017 odobrena brezplačna pravna pomoč, pa sta toženi stranki dolžni solidarno za tožnika na transakcijski račun sodišča prve stopnje povrniti znesek 415,74 EUR. Prvo toženi stranki je sodišče prve stopnje pravilno priznalo 30,00 EUR materialnih stroškov, drugo toženi stranki pa 2.574,37 EUR stroškov postopka, zato je tožnik glede na njun delni uspeh v pravdi (39 %) prvo toženi stranki dolžan povrniti 11,70 EUR, drugo toženi stranki pa 1.004,00 EUR stroškov postopka. Toženi stranki sta zaradi delnega neuspeha v tem individualnem delovnem sporu dolžni plačati sorazmeren del sodne takse, plačila katere je bil tožnik oproščen, to je 347,40 EUR (61 % od 569,50 EUR - sklep z dne 19. 2. 2016).

22. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Toženi stranki sta v pritožbenem postopku delno uspeli (uspeli sta z zneskom 3.000,00 EUR od izpodbijanega zneska 32.911,70 EUR), zato jima je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Prvo tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 538,00 EUR stroškov za sodno takso, zato ji je tožnik, glede na pritožbeni uspeh (9,1 %), dolžan povrniti 48,96 EUR. Drugo tožena stranka je glede na določbe OT utemeljeno priglasila 459,00 EUR, oziroma povečano za 22 % DDV, 559,98 EUR pritožbenih stroškov. Uspela je z enakim deležem kot prvo tožena stranka, zato ji je tožnik dolžan povrniti 50,96 EUR pritožbenih stroškov.

23. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbi toženih strank, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).