Jedro

Voznik si mora pred prehitevanjem ogledati, kaj se dogaja na cestišču pred njim in za njim. Zato je pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi F. moral, glede na to, da se mu je P. vozilo približevalo od zadaj, z občutno višjo hitrostjo od njegove, predvideti, da bo začelo prehitevati in da bo pri tem bistveno hitrejše od njega.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v izpodbijani 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskoma:

1.094,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2005 dalje do plačila in 950,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2006 dalje do plačila z a v r n e; b) v izpodbijani 3.točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 21,75 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem delu 1. točke izreka potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 88,64 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15-ih dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.113,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.737,47 EUR od 10.11.2005 do plačila in od zneska 2.376,07 EUR od 4.3.2006 do plačila (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v preostalem delu zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti 1. in 3. točki izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da tožeča stranka v tej pravdi na podlagi zakonite subrogacije (963. člen Obligacijskega zakonika; OZ) zahteva od tožene stranke povrnitev zavarovalnine, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu, S. P.. Ta je utrpel škodo v prometni nezgodi, za katero naj bi bil izključno odgovoren voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki, S. F..

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 50%. Ocenilo je, da sta oba udeleženca prometne nezgode ravnala protipravno, da obstaja vzročna zveza med njunim ravnanjem in prometno nezgodo, ter da sta za prometno nezgodo in njene posledice odgovorna v enaki meri.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da sta za prometno nezgodo odgovorna oba udeleženca ter z oceno o obstoju vzročne zveze kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti. Utemeljeno pa opozarja pritožnik, da je prvostopno sodišče zmotno materialnopravno presodilo, da sta soodgovorna za nastalo nezgodo in njene posledice v enaki meri.

Prvostopno sodišče je sicer pripisalo pravilen pravni pomen dejstvu, da je bil postopek o prekršku zoper F. ustavljen. Pravilno je tudi ocenilo, da je F. soodgovoren za prometno nezgodo. Voznik si mora, kot to izpostavlja prvostopno sodišče, pred prehitevanjem ogledati, kaj se dogaja na cestišču pred njim in za njim. Zato je pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi F. moral, glede na to, da se mu je P. vozilo približevalo od zadaj z občutno višjo hitrostjo od njegove, predvideti, da bo začelo prehitevati in da bo pri tem bistveno hitrejše od njega. Zato bi moral biti na njegovo vozilo še bolj pozoren. Kljub hitro približujočemu se vozilu se je odločil za prehitevanje, P. zaprl pot in s tem ustvaril nevarno situacijo. Ocena prvostopnega sodišča, da F. ni bil zadosti pozoren in se pred prehitevanjem ni prepričal, ali sme to varno storiti, se izkaže kot pravilna.

Vendar pa odgovornosti F. za prometno nezgodo ni mogoče enačiti z odgovornostjo P., saj je le-ta, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, kršil več prometnih predpisov. S prehitevanjem je pričel okrog 29,4 metra (zaznavno, kot to ugotavlja izvedenec) pred iztekom neprekinjene sredinske črte na cesti, v naletu, pri hitrosti najmanj 90 km/h, kolikor znaša omejitev na spornem cestnem odseku. Pri prehitevanju je dosegel hitrost 102 km/h, s čimer je dovoljeno hitrost prekoračil. P. bi moral, če bi upošteval neprekinjeno sredinsko črto, pri dohitevanju vozila pred seboj, hitrost vožnje uskladiti s hitrostjo vožnje voznika F. oziroma tovornjaka pred njim. Prvostopno sodišče je tudi ugotovilo, da bi P., glede na to, da je videl pred seboj (pre)počasen tovornjak in osebno vozilo takoj za njim, ter bližajoči se iztek polne črte na ravni in hitri cesti, moral predvideti, da bo F. začel s prehitevanjem polpriklopnika. Z odvzemom plina in uskladitvijo hitrosti z vozilom pred seboj in skupaj z njim (za njim) pa bi tovornjak lahko prehitel in nezgodo preprečil. Prvostopno sodišče je torej v P. vožnji, ki jo je ocenilo kot agresivno, ugotovilo več kršitev. Medtem ko je F. očitalo le, da ni bil zadosti pozoren na dogajanje za seboj. Zato ni sprejemljiva ocena prvostopnega sodišča, da sta F. in P. v enaki meri odgovorna za prometno nezgodo in njene posledice. Po oceni pritožbenega sodišča je, upoštevaje vrsto in težo kršitev enega in drugega, razmerje med krivdo P. in F. 80:20. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še za znesek, ki predstavlja 30% prvotno vtoževanega zneska. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo.

Sprememba izpodbijane odločbe je narekovala odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi uspela le z 20% prvotno vtoževanega tožbenega zahtevka, ji je tožena stranka dolžna povrniti 20% njenih pravdnih stroškov. Stroški tožeče stranke znašajo 210,94 EUR in predstavljajo takso za tožbo v višini 102,27 EUR, takso za sodbo v enaki višini ter potne stroške v višini 6,40 EUR (strošek javnega prevoza v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odvetnika M. v priglašeni višini 80,56 EUR, saj je odvetnik dne 12.5.2009 sodišču le posredoval izvedensko mnenje izvedenca J. P., ne da bi podal kakršnokoli poročilo, za katerega zahteva nagrado. Poleg tega pooblastila za odvetnika M. v spisu niti ni.

Tožena stranka je ob povedanem dolžna povrniti tožeči stranki 42,19 EUR njenih pravdnih stroškov. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki 80% njenih pravdnih stroškov. Ti znašajo 79,93 EUR in predstavljajo takso za odgovor na tožbo v višini 51,13 EUR ter potne stroške v višini 28,80 EUR (8x avtobusna vozovnica za relacijo Ljubljana – Kranj in obratno). Tožeča stranka je tako dolžna povrniti toženi stranki 63,94 EUR njenih pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 21,75 EUR njenih pravdnih stroškov.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v višini 60%. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 60% njenih pritožbenih stroškov, kar od skupno 147,78 EUR pritožbenih stroškov tožene stranke (taksa za pritožbo) znaša 88,67 EUR.