Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sicer izdalo sklep o ugovoru zoper začasno odredbo brez naroka, vendar pa, če bi bil slednji opravljen, bi glede na 1. odst. 286. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, tožeča stranka tudi še na njem imela možnost podati navedbe in predlagati dokaze. Zato njenih trditev, podanih v odgovoru na ugovor, ni mogoče šteti kot prepoznih.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, kolikor je zavrnjen ugovor prvotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 13.2.2012 in glede odločitve o stroških postopka v IV. točki izreka, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih stroškov postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo ugovor prvotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, opr. št. Pg 1 z dne 13.2.2012; II.) ugodilo ugovoru drugotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, naveden v predhodni točki in ta sklep spremenilo tako, kot je tam navedeno; III.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v znesku 36,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila; IV.) prvotoženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške ugovornega postopka v višini 664,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Proti navedenemu sklepu je prvotožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo, torej ugoditev ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Opozarja, da temelji sklep o začasni odredbi predvsem na predpostavki, da je prvotožena stranka terjatve, v zvezi s katerimi unovčuje bančno garancijo, odstopila družbi SD d.o.o. V zvezi s tem je prvotožena stranka vložila prepričljiv ugovor in izkazala, da bančne garancije ne unovčuje zaradi neplačila odstopljenih terjatev. Kljub temu je sodišče sklep o začasni odredbi ohranilo v veljavi in se pri tem naslonilo na povsem drugačno dejansko podlago, namreč, da je tožeča stranka izkazala prenehanje terjatev, zavarovanih z bančno garancijo. To vsebinsko sicer ne drži, je pa sodišče z upoštevanjem povsem novih navedb tožeče stranke v odgovoru na ugovor in z ohranitvijo sklepa o začasni odredbi v veljavi na povsem drugačni dejanski podlagi, zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Pri tem izgovor tožeče stranke, da je bila šele ob ugovoru seznanjena z razlogi za unovčenje bančne garancije, ni relevanten, pa tudi sicer ne drži. V obvestilu o odstopu terjatev družbi SD d.o.o. je jasno specificirano, katere terjatve so predmet odstopa. V pozivu na plačilo z dne 6.1.2012 (priloga zahtevi za unovčitev bančne garancije), ki ga je tožena stranka prejela dne 9.1.2012 je jasno navedeno, katere terjatve terja prvotožena stranka. Ne glede na navedeno pa je izpodbijani sklep napačen tudi zato, ker ni tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti izkazala, da so neplačane terjatve prvotožene stranke do tožeče stranke iz naslova 2. in 3. začasne situacije prenehale, in sicer po prvonavedeni do višine 202.773,72 EUR (pritožnica se omejuje le na znesek 61.656,64 EUR, kolikor terja po 2. začasni situaciji), po drugonavedeni pa do višine 323.426,25 EUR. Vendar pa v zvezi s trditvami o prenehanju terjatev na podlagi medsebojne kompenzacije, tožeča stranka niti ne trdi, da bi obstajala nasprotna terjatev in da bi bila posredovana pobotna izjava ene stranke drugi, ampak zgolj našteva kompenzacije, ki naj bi bile izvedene. Posebej to velja za medsebojno kompenzacijo 2011/615 v višini 41.509,26 EUR, ki tudi ni podpisana s strani prvotožene stranke. Enako pa velja za zatrjevani pobot s terjatvijo I.L. Sporne so tudi verižne kompenzacije št.: 2, 3, 4, 6/2011, saj ni nikjer navedeno, da se s tem poplačujejo ravno terjatve iz 2. začasne situacije. Tudi sicer se ne bi mogle, saj so podpisane preden je bila 2. začasna situacija sploh sestavljena (16.8.2011). Zatrjevane kompenzacije 2011/691, 2012/21, 2011/653 in 2011/741 tudi niso podpisane s strani prvotožene stranke. Tudi glede zatrjevanega pobota s terjatvijo L. d.o.o. manjkajo kakršnekoli relevantne trditve, predložena listina pogodba o odstopu terjatve z dne 21.12.2011 ne izkazuje, da bi bila prvotožena stranka o odstopu sploh obveščena, še manj, da bi tožeča stranka prvotoženi stranki podala pobotno izjavo. Odstop terjatve po 3. začasni situaciji družbi E. v višini 31.792,41 EUR je bil preklican, kot izhaja iz dopisa prvotožene stranke z dne 20.3.2012 in dopisa družbe E. z dne 16.3.2012. Še najmanj jasna pa je odločitev sodišča, ko je ob lastni ugotovitvi, da tožeča stranka prenehanja terjatve ali odstopa do višine 1.423,14 EUR po 2. začasni situaciji in do višine 117.302,99 EUR po 3. začasni situaciji ni izkazala, kljub temu ohranilo sklep o začasni odredbi v celoti v veljavi. Najmanj kar bi moralo sodišče storiti, je razveljaviti sklep o začasni odredbi glede unovčenja do višine 118.726,13 EUR. Prav tako ni izkazana nenadomestljiva škoda, ki naj bi jo brez izdaje začasne odredbe utrpela tožeča stranka. Tožeča stranka ni izkazala, da bi zaradi morebitnega neupravičenega unovčenja bančne garancije verjetno prenehala. Nesmiselna je navedba sodišča, da bi bila prvotožena stranka z unovčitvijo garancije obogatena. Enako nesmiselna je ugotovitev sodišča, da bi tožeči stranki ostala brez izdaje začasne odredbe le možnost sodnega postopka. Saj v tem je ves smisel bančnih garancij, da po principu „plačaj najprej, ugovarjaj kasneje“, upravičenec unovči garancijo, breme sodnega postopka pa prevali na drugo stran, to je na naročnika bančne garancije.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

Medtem ko je sklep o začasni odredbi z dne 13.2.2012 temeljil na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka v trenutku, ko je podala zahtevo za unovčenje bančne garancije, ni imela več terjatev do tožeče stranke, ker jih je odstopila družbi SD d.o.o., je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obravnavalo tudi trditev tožeče stranke iz odgovora na ugovor, da je prvotožena stranka uveljavila bančno garancijo za terjatve iz 2. in 3. začasne situacije, ki pa so bile že izpolnjene oziroma plačane. V zvezi s tem prvotožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ker je upoštevalo nove, zgoraj povzete navedbe tožeče stranke iz odgovora na ugovor in s tem ohranilo sklep o začasni odredbi v veljavi na drugačni dejanski podlagi od tiste, ki je bila zatrjevana v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Zatrjevana procesna kršitev po mnenju pritožbenega sodišča ni podana. V obravnavanem primeru gre za postopek zavarovanja, v katerem je treba glede na 239. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določbe zakona o izvršbi smiselno uporabiti tudi za zavarovanje, če ni v določbah o zavarovanju drugače določeno. Tako je v 2. odst. 58. čl. ZIZ določeno, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje (kar je podano tudi v predmetni zadevi), sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sicer izdalo sklep o ugovoru zoper začasno odredbo brez naroka, vendar pa, če bi bil slednji opravljen, bi glede na 1. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, tožeča stranka tudi še na njem imela možnost podati navedbe in predlagati dokaze. Zato njenih trditev, podanih v odgovoru na ugovor, ni mogoče šteti kot prepoznih. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je glede na naravo bančne garancije v primeru, kakršen je obravnavani, ko je šlo za bančno garancijo „na prvi poziv“, ukrep zavarovanja v obliki začasne odredbe (s prepovedjo upravičencu unovčenja bančne garancije) mogoče izdati le v primeru, če je upravičenec do garancije ravnal zvijačno. To pa zato, ker je namen bančne garancije v tem, da naj se terjatev upravičenca iz garancije najprej plača, šele nato pa se lahko ugotavljajo sporna vprašanja med naročnikom garancije in upravičencem glede (pravilne) izpolnitve pogodbe. Tožeča stranka je v tem primeru zatrjevala, da je v celoti poravnala terjatve prvotožene stranke na plačilo preostalih zneskov po 2. in 3. začasni situaciji, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem ugotovilo, da temu ni tako, saj dolguje tožeča stranka po prvonavedeni začasni situaciji 1.423,14 EUR, po drugonavedeni začasni situaciji pa 117.302,99 EUR (torej skupaj 118.726,13 EUR). In upoštevaje ob tem dejstvo, da prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na vprašljivost zaključka sodišča prve stopnje (četudi je v tej fazi postopka zadoščala stopnja verjetnosti), da je tožeča stranka po zatrjevanih medsebojnih kompenzacijah in verižnih kompenzacijah, po obeh spornih začasnih situacijah poravnala zneske, ki jih je pri tem ugotovilo, izpodbijani sklep ne vsebuje jasnih razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, da je prvotožena stranka pri zahtevku za poplačilo iz bančne garancije, ravnala zvijačno (v tej fazi postopka se tudi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni izkazala za resnično trditev tožeče stranke, da je v celoti poravnala terjatve po obeh spornih začasnih situacijah). Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke ugoditi, izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na to stranko, razveljaviti, vključno z odločitvijo o stroških, ter v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).