Jedro

Tožnici so nedvomno ostale posledice, ki jih je utrpela ob zvinu kolenu, kar je tožena stranka upoštevala že v predsodnem postopku. Ob priznanju pravice do premestitve ji je tudi določila stvarne razbremenitve pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožnica sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 11. 2020 ter da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 5. 2020 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 11. 2020 ter da se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožna za delo brez poklekanja in počepanja, zmožna za delo, pri katerem se občasno lahko usede, brez premeščanja bremen do 7 kg, od 5. 5. 2020 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje specialista ortopeda. Tožnica se ne strinja s samimi navedbami in zaključki sodnega izvedenca in pa z mnenjem, da je zmožna opravljati delo s stvarnimi omejitvami kot so ji bile že določene v polnem delovnem času. Bolečine ima v goleni, in sicer ne samo ob poklekanju in počepanju, temveč tudi pri hoji, sedenju in dvigovanju s tal. Z določenimi omejitvami bi zmogla delo po 4 ure dnevno, saj bi potem prišla domov in bi se lahko spočila za naslednji dan. 8 urno delo pa je zanjo preveč naporno. Sodišče pri odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo njenega trenutnega oziroma takratnega zdravstvenega stanja. V primeru, če se jo bo sililo, da dela po 8 ur na dan, se bo njeno zdravstveno stanje le še poslabševalo. Tožnica pa se tudi ne strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se v postopku angažirajo novi izvedenci druge ustrezne stroke. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo iz razloga, ker naj bi šlo za "novejše težave". Dejstvo pa je, da je bil obstoj teh težav detektiran že v okviru predmetnega postopka. Tako bi bilo že iz razloga smotrnosti pravilno, da bi se zaradi ginekoloških in uroloških težav pridobilo mnenje drugega izvedenca ustrezne stroke. V tem primeru bi sodišče lahko ugotovilo, kako so ginekološke, urološke oziroma nefrološke težave vplivale na tožničino delazmožnost. Sodišče bi moralo upoštevati vsa dejstva in okoliščine, za katere je tekom postopka izvedelo in nato sprejeti odločitev glede na zdravstveno stanje tožnice, kot bi bilo ugotovljeno tekom socialnega spora. Le na ta način bi se de facto uresničevala pravica do socialne varnosti, ki jo zagotavlja 50. člen Ustave RS. Ker ključni dokaz (angažiranje izvedencev) ni bil izveden, je bila s tem kršena tudi tožničina pravica do pravičnega sojenja in pravica do izjave ter dokazovanja njenih trditev. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi navaja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo sklep tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 11. 2020, s katerim je bila kot prepozno vložena zavržena tožničina pritožba, vložena zoper odločbo z dne 19. 5. 2020. Nadalje je presojalo drugostopenjsko odločbo iste opravilne številke z dne 27. 11. 2020, s katero je bila delno spremenjena prvostopenjska odločba z dne 19. 5. 2020. Tožena stranka je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožna za delo brez poklekanja in počepanja, zmožna za delo, pri katerem se občasno lahko usede, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, s polnim delovnim časom od 5. 5. 2020 dalje. V zadevi je sporno, ali tožnica glede na stanje invalidnosti, pri opravljanju drugega dela potrebuje tudi časovno razbremenitev.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožba vložena tudi zoper sklep z dne 30. 11. 2020, s katerim je bila tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dnem 19. 5. 2020, kot prepozno vložena zavržena. Sodišče je ugotovilo, da je bila taka odločitev pravilna, saj je tožnica zamudila zakonsko določeni rok za vložitev pritožbe, kar pa za tožnico ni imelo posledic, saj je pritožbo vložil njen delodajalec, tako da je drugostopenjski organ presojal prvostopenjsko odločbo z dne 19. 5. 2020. Glede na pritožbene navedbe omenjena odločitev sodišča prve stopnje ni sporna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zaposlena v A. na delovnem mestu: socialna oskrbovalka. Pri delu je 28. 8. 2018 utrpela poškodbo kolena.

8. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenec podal na podlagi proučitve medicinske dokumentacije in pa osebnega pregleda tožnice izhaja, da je tožnica pri opravljanju svojega dela dne 28. 8. 2018 utrpela zvin levega kolena in pri tem delno rupturo medialnega meniskusa in notranjega kolateralnega ligamenta. Zdravljena je bila operativno, najprej artroskopsko z delno resekcijo poškodovanega meniskusa, kasneje pa z rekonstrukcijo medialnega kolateralnega ligamenta s učvrstitvijo transplantata kite z vijakom na golenico. Zaradi eksponiranega fiksacijskega vijaka, funkcija kolena dolgo ni bila izboljšana do te mere, da bi lahko opravljala svoje delo. Šele po odstranitvi vijaka 22. 4. 2020 je bila možna dokončna rehabilitacija. Zaradi dolgotrajne omejene gibljivosti kolena ob prisotnosti vijaka v golenici, je pri tožnici ostala trajna, sicer manjša omejitev fleksije tega kolena za 10 stopinj. Tudi bolečine, ki jih opisuje tožnica na sprednji strani kolena pri pokrčenju oziroma počepu so lahko posledica dolgotrajne omejitve gibljivosti zaradi motečega vijaka. Drugih trajnih funkcionalnih ali anatomskih posledic nezgode v letu 2018 pri tožnici ni. Sodni izvedenec zato meni, da zadoščajo fizične razbremenitve, kot so ji bile priznane v predsodnem postopku.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo svojo vero. Izvedenec je tako v pisno podanem izvedenskem mnenju kot tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo prepričljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Tožnici so nedvomno ostale posledice, ki jih je utrpela ob zvinu kolenu, kar je tožena stranka upoštevala že v predsodnem postopku. Ob priznanju pravice do premestitve ji je tudi določila stvarne razbremenitve pri delu.

10. Glede časovne razbremenitve pa pritožbeno sodišče poudarja, da ima skladno z 82. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko.

11. Kot je izvedenec prepričljivo pojasnil, so bile pri tožnici izključene trajne anatomske posledice poškodbe, saj je bila klinično ligamentarna struktura obojestransko čvrsta, normalna, rentgenski posnetek pa je pokazal povsem simetrično sliko z minimalno začetno artrozo obojestransko, kar je za tožničino starost povsem normalen izvid. Tudi glede kroničnih bolečin v levem kolenu je izvedenec pojasnil, da so bile le-te posledica prisotnosti fiksacijskega vijaka, ki pa je bil odstranjen. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so pri delu potrebne stvarne razbremenitve, ki jih je skladno s prvim odstavkom 81. člena ZPIZ-2 dolžan zagotoviti delodajalec3. Časovna razbremenitev, kot jo ugotavlja tožnica s tožbo, pa ni potrebna.

12. Tožnica je na naroku 12. 4. 2021 navedla, da ima še dodatne zdravstvene težave. Tako je jeseni leta 2020 imela ginekološko operacijo, posledično pa ima tudi nefrostomo. S tem v zvezi je sodišču kasneje tudi predložila dodatno medicinsko dokumentacijo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je bila tožnica zaradi ginekoloških težav dne 2. 9. 2020 operirana (opravljena je bila totalna laparoskopska histerektomija in obojestranska tubektomija). Prišlo je tudi do težav z ledvicami in sečevodom, zaradi katerih ima tožnica vstavljeno nefrostomo. Sodišče prve stopnje je tudi omenjene izvide predočilo sodnemu izvedencu, ki je pojasnil, da navedeni izvidi ne vplivajo na oceno tožničine delazmožnosti. Tožnica je namreč po urološkem posegu začasno nezmožna za delo.

13. Kot je to določeno v prvem odstavku 63. členu ZPIZ-2, je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V primeru tožnice zdravljenje še poteka, kot je to prepričljivo pojasnil tudi sodni izvedenec. V primeru, če zavarovanec ni zmožen za delo v času, ko traja zdravljenje, je utemeljen bolniški stalež. Invalidnost pa se ugotavlja šele po tem, ko so izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2. 14. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za pridobitev mnenja sodnega izvedenca specialista ginekološke in urološke stroke. Podlago za zavrnitev je imelo v 287. členu ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga je tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je tudi pojasnilo tožnici, da lahko zaradi novih sprememb v zdravstvenem stanju, pri toženi strani začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

15. Upoštevaje navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnici, zaradi zavrnitve dokaznega predloga, kršena pravica do pravičnega sojenja in pravica do izjave ter do dokazovanja njenih trditev.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 V drugem odstavku 81. člena je določeno, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotovi pravico do premestitve delodajalec.