Jedro

Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ.

ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.

Edina dejavnost te organizacije je za kolektivno upravljanje vedno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu in za račun več imetnikov.

V obravnavanih zadevi je bila dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena. Ker je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je tožbo zoper dovoljenje zavrglo.

Izrek

I.Tožba zoper sklep, št. 31227-36/2022-16 z dne 28. 4. 2023, se zavrne.

II.Tožba zoper odločbo, št. 31227-36/2022-20 z dne 20. 6. 2023, se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, ki se vodi pod št. 31227-36/2022 (1. točka izreka), in mu naložila, da mora Zavod A., k.o. (v nadaljevanju stranka z interesom) povrniti stroške postopka v znesku 149,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik uveljavljal položaj stranskega udeleženca v postopku kot eden od ustanoviteljev stranke z interesom. Toženka je presodila, da pogoji za vstop v postopek po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) niso izkazani. Stranka z interesom je namreč pridobila status kolektivne organizacije že z dovoljenjem, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010. Ko pravni subjekt postane kolektivna organizacija, pa so pravice njegovih ustanoviteljev derogirane. O upravljanju kolektivne organizacije odločajo izključno njeni člani oziroma skupščina.

3.Z izpodbijano odločbo je toženka stranki z interesom izdala dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice izvajalcev do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno retransmisijo njihovih izvedb v avdiovizualnih delih na videogramih, razen za: - izvedbe izvajalcev glasbenih del, ki so vključene v avdiovizualno delo, - izvedbe izvajalcev filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za avdiovizualno delo in - za vse izvedbe izvajalcev v kratkih glasbenih videofilmih ne glede na čas njihovega trajanja (v nadaljevanju: Dovoljenje). Ugotovila je namreč, da je stranka z interesom predložila za izdajo dovoljenja vso potrebno dokumentacijo, ki je skladna z določbami Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP).

4.Tožnik se z izpodbijanima aktoma ne strinja. V tožbi zoper sklep trdi, da se pravilo o zahtevanem soglasju ustanoviteljev k vlogi za izdajo dovoljenja in odpovedi upravljavskim pravicam v pravni osebi (12. točka drugega odstavka 13. člena ZKUASP) ne uporablja le pri pridobitvi prvega, ampak tudi vseh nadaljnjih dovoljenjih, in da je toženka tako stališče zavzela tudi v drugih postopkih. Trdi, da se toženka napačno sklicuje na 22. in 23. člen ZKUASP, saj se vsa upravljavska upravičenja ne prenesejo na člane kolektivne organizacije. O vprašanjih, za katera v 25. členu ZKUASP ni izrecno določeno, da o njih odloča skupščina kolektivne organizacije, se odloča v skladu z zakonom, ki ureja status te pravne osebe. V primeru stranke z interesom je to Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ). Nasprotuje sklicevanju toženke na argumentacijo sodišča v zadevi IV Cpg 1595/2015. Trdi še, da sta 3. člen Statuta A., k.o. (v nadaljevanju Statut) z dne 18. 12. 2019 in sklep skupščine stranke z interesom z dne 10. 7. 2018 neupoštevna, ker se člani kolektivne organizacije s sprejemom statuta, h kateremu ni bilo pridobljeno soglasje ustanoviteljev, niso mogli odpovedati pravicam ustanoviteljev. Toženka naj bi tudi napačno uporabila 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se odloča s stopnjo verjetnosti. Nadalje naj bi zmotno ugotovila dejansko stanje, saj se tožnik svojim upravljavskim pravicam ni odpovedal.

5.V tožbi zoper Dovoljenje tožnik navaja, da ima pravico vložiti tožbo, ker o zavrnitvi udeležbe v postopku še ni bilo pravnomočno odločeno. Sklicuje se na sklep I Up 84/2016 in predlaga združitev obeh zadev. Navaja, da je odločba nezakonita že zato, ker ni sodeloval v postopku. Trdi, da bi toženka lahko izdala Dovoljenje le, če bi se ustanovitelji strinjali, da stranka z interesom vloži vlogo za kolektivno upravljanje predmetnih pravic in se za čas statusa kolektivne organizacije odpovedali upravljalskim pravicam. Ponavlja tožbene ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za priznanje položaja stranskega udeleženca. V obeh tožbah sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek oziroma podrejeno, da o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da vlogo stranke z interesom za izdajo Dovoljenja zavrne. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

6.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da v postopku priznanja položaja stranskega udeleženca neveljavnost kateregakoli skupščinskega sklepa ni predhodno vprašanje. Meni, da je sklicevanje tožnika na ostale zadeve irelevantno, saj so se nanašale na primere, ko vlagatelji zahteve za izdajo dovoljenja še niso imeli statusa kolektivne organizacije. Kadar ima vlagatelj zahteve že status kolektivne organizacije, toženka kot ustrezen sklep iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP šteje sklep skupščine, saj imajo upravljalske pravice člani kolektivne organizacije. Pridobitev dovoljenja za upravljanje dodatnih avtorskih oziroma sorodnih pravic tudi ne pomeni razširitve dejavnosti, ki ostaja kolektivno upravljanje. Predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru na tožbo zoper Dovoljenje toženka ugovarja aktivni legitimaciji tožnika, saj ni bil stranka oziroma stranski udeleženec v postopku.

7.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo zoper sklep navaja, da je bila ustanovljena 22. 6. 2007 z namenom, da pridobi dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic. Kolektivna organizacija je postala na podlagi dovoljenja, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 11. 10. 2010, po katerem kolektivno upravlja tam navedena upravičenja soavtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev in filmskih producentov. Dne 20. 10. 2022 je pridobila še dovoljenje za upravljanje s pravico dajanja na voljo javnosti. V teh postopkih tožnik udeležbe ni priglasil niti dovoljenj ni izpodbijal. Če je bil mnenja, da dovoljenje za kolektivno upravljanje z dne 11. 10. 2010 zaradi neobstoja njegovega soglasja ne bi smelo biti izdano, bi moral svoj pravni položaj zavarovati v tistem postopku. Pri tem ne drži, da soglasja za ustanovitev kolektivne organizacije ni dal in da A., k.o. ni usklajena z ZKUASP. Četudi ne bi bila, pa to ne bi bilo stvar tega postopka. Ker je že obstoječa kolektivna organizacija, se za njeno upravljanje ne uporabljajo določbe ZZ, ampak ZKUASP. Način upravljanja, po katerem imajo izključno besedo njeni člani, zapoveduje tudi Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva 2014/26/EU). Navaja še, da je 3. člen Statuta le deklarativne narave. Predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru na tožbo zoper Dovoljenje ponavlja navedene argumente.

8.V pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2025 tožnik uveljavlja, da mu je sodišče kršilo pravico do izjave. Vztraja, da je toženka napačno uporabila ZKUASP in ZZ. Zavrača trditev stranke z interesom, da naj bi bil 3. člen Statuta le deklaratorne narave in navaja, da je pred pristojnim sodiščem začel postopek ugotovitve ničnosti. Trdi, da mora ničnost v okviru predhodnega vprašanja ugotoviti tudi naslovno sodišče. Toženka pri presoji njegovega pravnega interesa ni upoštevala, da imajo ustanovitelji zavoda po ZZ poleg upravljavskih tudi druge pravice, na katere bi izdaja novega dovoljenja lahko vplivala. ZKUASP in direktiva taksativno naštevata, katere pravice izvršujejo imetniki pravic na skupščini. Vse ostale pa so pridržane organom po ZZ. Prav temu je namenjen pogoj iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP. Četudi bi bila skupščina članov kolegijski organ v smislu 29. člena ZZ, bi lahko imela le pravice sveta zavoda, ki je pri pomembnejših vprašanjih vezan na soglasje ustanoviteljev. Ker ZKUASP ne vsebuje posebnih določb, kadar ista oseba pridobiva več dovoljenj za kolektivno upravljanje, je treba morebitne praznine, ki ob tem nastanejo, zapolniti z ustavnoskladnimi metodami razlage. To pomeni, da so pravice članov skupščine nujno omejene s pravicami drugih oseb. Prevlade članov skupščine, ki bi povsem razlastila ustanovitelje zavoda, ne zahtevata niti 4. člen ZKUASP niti Direktiva 2014/26/EU.

9.Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2025 ponovno navaja, da se je tožnik odpovedal svojim ustanoviteljskim pravicam v korist članov, zaradi česar za njihovo uveljavljanje nima pravnega interesa. Trdi, da s sistematičnim vlaganjem tožb pred naslovnim in Okrožnim sodiščem nedopustno zlorablja svoje procesne pravice.

10.Toženka v vlogi z dne 20. 2. 2025 vztraja, da pravni interes tožnika za udeležbo v postopku ni podan, ker se v postopku izdaje dovoljenja presoja le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev dovoljenja, kar ne obsega odločanja o pravicah ustanoviteljev, ki jih tožnik navaja v svoji vlogi. Za upravljanje kolektivne organizacije se upoštevajo izključno določbe ZKUASP. Tožnik je upravljavska upravičenja izgubil 11. 10. 2010, ko je bilo izdano prvo dovoljenje, št. 31227-1/2008-129. Ker je šele v pripravljalni vlogi navedel, da je s tožbo izpodbijal 3. člen Statuta, naj bi bila ta navedba prepozna. Podobno določbo je sicer vseboval tudi 63. člen statuta z dne 2. 6. 2010, ki ga tožnik ni izpodbijal.

11.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2025 ugovarja navedbam stranke z interesom, da vložitev tožbe v zadevi V Pg 1805/2022 in predmetne tožbe presega meje dopustnega izvrševanja pravice. Vztraja, da se za upravljanje kolektivne organizacije uporabljajo tudi določbe ZZ, če ZKUASP ne določa drugače. ZKUASP pa skupščini članov ne daje pristojnosti za izdajo soglasja za pridobitev dovoljenja po 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP. Vlogo za dovoljenje vloži pravna oseba, v tem primeru zavod. Odločanje o razširitvi dejavnosti je tako imanenten sestavni del ustanoviteljskih pravic ustanoviteljev zavoda. Sklicuje se tudi na sklep IV Cpg 1589/2015.

12.Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2025 navaja, da se je o pravnem interesu tožnika podrobneje opredelilo tudi sodišče v sodbi VPg 1805/2022 z dne 6. 2. 2025, v kateri je zavzelo stališče, da se za poslovanje stranke z interesom uporablja le ZKUASP (prej ZASP).

13.Sodišče je sledilo predlogu tožnika in s sklepom, I U 862/2023 z dne 16. 1. 2025, zadevi I U 862/2023 in I U 1193/2023 združilo v skupno obravnavo in odločanje.

14.Na glavni obravnavi so stranke v bistvenem ponavljale navedbe iz pisnih vlog.

15.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu. Izvedbo tistih listinskih dokazov, ki se v upravnem spisu ne nahajajo, je zavrnilo, saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Tako je zavrnilo dokazne predloge tožnika za vpogled v: dopis št. 31227-11/2017-8/108 z dne 12. 6. 2018, tj. zahtevo za dopolnitev vloge, poslano B., sklep št. 31227-11/2017-15/108 z dne 10. 8. 2018 o vlogi Združenja B., sklep Društva C. z dne 9. 3. 2017, dovoljenje Društvu C. št. 31227-9/2017-68/102 z dne 26. 7. 2019, prečiščeno besedilo statuta SV 2342/2022 z dne 22. 12. 2022, notarski zapisnik skupščine A. k.o., SV 985/19 z dne 23. 12. 2019, prečiščeno besedilo statuta v notarskem zapisu SV 694/21 z dne 30. 9. 2021, notarski zapisnik skupščine A. k.o., SV 546/18 z dne 12. 7. 2018 ter dokazne predloge stranke z interesom za vpogled v: dovoljenje za kolektivno upravljanje št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, dovoljenje št. 31227-39/2022-20 z dne 20. 6. 2023, Zapisnik 1. ustanovne seje Zavoda A., k.o., Zapisnik 2. seje Zavoda A. k.o., Statut A., k.o. z dne 2. 2. 2012, notarski zapisnik skupščine A., k.o., SV 1376/2023 z dne 6. 9. 2023, dovoljenje, št. 31223-18/2022-13 z dne 7. 3. 2023, izdano D., k.o., dovoljenje, št. 31221-19/2021-54 z dne 11. 9. 2023 in tožbo z dne 16. 12. 2022. Poleg tega stranke s temi listinami dokazujejo dejstva, ki za odločitev niso pravno relevantna (postopanje toženke pri izdaji dovoljenja drugim kolektivnim organizacijam) ali pa niso sporna (sprememba 3 člena statuta stranke z interesom, dejstvo, da je bilo stranki z interesom 11. 10. 2020 izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje). Iz istega razloga je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem strank in z zaslišanjem priče E. E.

16.Sodišče je na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 vpogledalo v sodbo, V Pg 1805/2022, da bi preverilo, na kaj se nanaša ta spor. Ugotovilo je, da tožnik v pravdi uveljavlja ugotovitvene zahtevke o obstoju njegovih pravic v stranki z interesom, o neobstoju njegovega soglasja k vlogam stranke z interesom za izdajo dovoljenj za kolektivno upravljanje, zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma podrejeno za razveljavitev sklepa skupščine stranke z interesom dne 18. 12. 2019 in za ugotovitev ničnosti 3. člena Statuta. Kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju sodbe, pa odločitev pravdnega sodišča o teh vprašanjih na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva.

17.V četrtem odstavku 20. člena ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče stranki odredi omejitev števila in obsega vlog ter ji naloži, da v določenem roku predloži pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov iz vloženih vlog ter določi dolžino povzetka.

18.Sodišče je odredilo omejitev tako, da je strankam poleg že vloženih tožb in odgovorov na tožbo dovolilo še dve vlogi in sicer prvo na 5. straneh in drugo na 3. straneh. Da ne bi bila uporabljena premajhna pisava, je določilo tudi njen font. V pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2025 tožnik ugovarja, da gre za kršitev pravic iz 22., 23., in 25. člena Ustave, češ da mu je sodišče s tem onemogočilo podrobnejše substancirano prerekanje obširnih navedb drugih strank. Sodišču predlaga, da do naroka omejitev spremeni in mu omogoči navajanje vsaj na 60. straneh.

19.Sodišče temu predlogu ni ugodilo, ker sodi, da je tožnikovi pravici do izjave zadoščeno tudi brez tako obsežne vloge. Pri določitvi števila in obsega vlog je namreč upoštevalo, da je relevantno dejansko stanje, tj., da je stranka z interesom že od 11. 10. 2010 imetnik dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih oziroma sorodnih pravic, nesporno. Sporno je pravno vprašanje, in sicer, ali 12. točka drugega odstavka 13. člena ZKUASP kot pogoj za pridobitev dovoljenja zahteva, da ustanovitelji soglašajo in se odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi le pred izdajo prvega dovoljenja za kolektivno upravljanje ali pa je treba ta pogoj izpolniti vsakič, ko že obstoječa kolektivna organizacija vloži novo vlogo za pridobitev dovoljenja za upravljanje dodatnih avtorskih ali njim sorodnih pravic oziroma upravičenj. O tem spornem vprašanju se je tožnik izrekel na 19. straneh tožbe v zadevi I U 862/2023 in na 14. straneh tožbe v zadevi I U 1193/2023.

20.Po presoji sodišča ta obseg omogoča vsestransko izjasnitev o enem spornem pravnem vprašanju. Nenazadnje mora tožnik vse tožbene razloge podati že v tožbi, saj je ta vezana na rok.1 Pri tem ni nepomembno dejstvo, na katerega opozarja sam tonik, tj. da toenka v odgovoru na tobo ne more iriti razlogov izpodbijanega akta. Res je, da je stranka z interesom na tobo v zadevi I U 862/2023 odgovorila na 30. straneh in v zadevi I U 1193/2023 na 34. straneh. Vendar velik del teh strani predstavlja le prepis dotedanjih pisanj, odloitev, zakonskih dolob in dolob Direktive 2014/26/EU. To niso trditve stranke o sami zadevi, na katere bi bilo treba odgovarjati. Kolikor pa gre za naziranja stranke z interesom o pravilni uporabi 12. toke drugega odstavka 13. lena ZKUASP, je tonik nanje e odgovoril s svojimi tobenimi navedbami. Sodi11u je kljub temu dalo monost, da svoje stali11e utemeljuje 1e v dveh pripravljalnih vlogah (z omejenim 1tevilom strani). Prav tako je lahko neomejeno navajal svoja naziranja na glavni obravnavi.

21.Toenka je pri tem navajala, da sodi11e ne sme upo1tevati navedb tonika iz Pravnega mnenja In1tituta za javno upravo pri Pravni Fakulteti v Ljubljani z dne 25. 2. 2025 (v nadaljevanju Pravno mnenje z dne 25. 2. 2025), ker ga je tonik predloil k vlogi, kateri je sodi11e omejilo obseg na 5 strani, skupaj z mnenjem, ki se obravnava kot navedbe stranke, pa ta obseg presega. Sodi11e je mnenje upo1tevalo kot navedbe tonika, ker gre za prilogo, obseg prilog pa ni bil omejen. Nadalje je kot navedbe stranke z interesom upo1tevalo pravno mnenje In1tituta za javno upravo z dne 14. 2. 2020.

22.Stranka z interesom je na naroku predloila 1e pisni mnenji prof. dr. F. F. z dne 16. 4. 2024 in prof. dr. G. G. z dne 6. 5. 2024. Teh pisnih navedb stranke sodi11e ni upo1tevalo, saj sta bili pisni mnenji predloeni po izteku rokov, ki jih je sodi11e dolo1ilo za izmenjavo pisnih vlog (sedmi odstavek 20. lena ZUS-1). Stranka z interesom je temu ugovarjala, e1 da gre za kr1itev 22. lena Ustave, ker mnenji vsebujeta pravna naziranja, ki jih sodi11e asovno ne more omejiti.

23.Pravice strank pa niso neomejene. Od sodi11a se priakuje, da bo v javnem interesu zagotavljalo koncentracijo in pospe1itev postopka. Vsaka preloitev naroka namre ne vpliva le na as re1evanja zadevnega spora, ampak tudi na obravnavanje ostalih tob, ki so vloene pri sodi11u in s tem na pravico (ostalih) strank do sojenja v razumnem roku. Sodi11e je zato ob razpisu naroka dolo1ilo roke za vlaganje pisnih vlog z namenom prepreiti preloitev naroka, do esar bi lahko pri1lo zaradi pozno vloene vloge. V ta namen je bila monost omejitve z novelo ZPP-D sploh vnesena v Zakon o pravdnem postopku.2 Temu cilju je zakonodajalec sledil tudi v ZUS-1C, kar je utemeljil 1e s tem, da gre za postopek, ki praviloma sledi predhodno izvedenemu postopku pred upravnim organom, zato je primerno, da ima sodi11e pooblastilo, na podlagi katerega lahko dosee osredotoenje upravnega spora na njegova bistvena vpra1anja brez nepotrebnega zavlaevanja postopka in s tem obremenjevanja sodi11a.3 Pri tem je sodi11e stranki z interesom dovolilo, da lahko vse, kar je v mnenju vsebovano, navaja ustno na naroku. Stranka z interesom je nato dodatno navajala, kar je povedala e prej, tj. v bistvenem ponovila dotedanje navedbe. Glede na to pravice stranke z interesom niso bile kr1ene.

K I. točki izreka:

24.Tožba zoper sklep ni utemeljena.

25.Ni sporno, da je tožnik eden od ustanoviteljev stranke z interesom, ki ima od izdaje dovoljenja z dne 11. 10. 2010 status kolektivne organizacije. Sporno je, ali je verjetno izkazano, da ima položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje Dovoljenja oziroma, ali bi moral soglašati z izdajo Dovoljenja in se odpovedati upravljavskim pravicam v korist članov kolektivne organizacije.

26.Tožnik namreč trdi, da je treba v primeru šestnajste alineje prvega odstavka 25. člena ZKUASP, po kateri skupščina o vprašanjih, ki niso našteta v prvih petnajstih alinejah, odloča v skladu z zakonom, ki ureja status pravne osebe, uporabiti ZZ. Navaja, da status A., k.o. ureja ZZ, ZZ pa v 20. členu določa, da lahko zavod spremeni ali razširi svojo dejavnost le s soglasjem ustanovitelja. Prav tako se le s soglasjem ustanovitelja sprejemata statut oziroma pravila zavoda (46. člen ZZ). Poleg tega v prvem odstavku 25. člena ZKUASP ni določeno, da je skupščina pristojna za odločanje o izdaji soglasja za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje iz 12. točke 13. člena ZKUASP. Zato naj bi se ta določba uporabljala za pridobitev ne le prvega dovoljenja za kolektivno upravljanje, ampak tudi za pridobitev dovoljenja za upravljanje nadaljnjih avtorskih oziroma sorodnih pravic. Posledično naj bi bilo treba po prepričanju tožnika tudi v postopku izdaje Dovoljenja uporabiti 12. točko prvega odstavka 13. člena ZKUASP, ki določa, da se k vlogi za izdajo dovoljenja priloži sklep oseb, ki imajo upravljavske pravice v skladu z zakoni, da soglašajo z vlogo za izdajo dovoljenja in se za čas statusa kolektivne organizacije odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije.

27.Toženka je v izpodbijanem sklepu zavzela stališče, da se ZZ pri izdaji Dovoljenja ne uporablja. To je utemeljila s tem, da je ZKUASP v 22. členu izrecno izključil uporabo določb zakona, ki sicer ureja statusnopravno obliko pravne osebe, v kateri je bila kolektivna organizacija ustanovljena. Ko pravni subjekt postane kolektivna organizacija, so pravice njegovih ustanoviteljev po ZKUASP derogirane. O upravljanju kolektivne organizacije odločajo izključno njeni člani oziroma skupščina. Ker je stranka z interesom pridobila status kolektivne organizacije že z dovoljenjem št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, se po presoji toženke pravilo iz 12. točke 13. člena ZKUASP ne uporablja oziroma je treba določbo razlagati tako, da v primeru že obstoječe kolektivne organizacije soglasje ustanoviteljev nadomešča sklep skupščine. Opozarja, da je stališče, da se ustanovitelj pravne osebe, ki je pridobila status kolektivne organizacije, ne more sklicevati na določbe ZZ, že zavzelo tudi sodišče v zadevi IV Cpg 1595/2015.

28.Sodišče se strinja s toženko, da se v obravnavani zadevi ne uporabljajo določbe ZZ, ampak se kot lex specialis uporablja ZKUASP. V 22. členu ZKUASP je namreč izrecno določeno, da se ne glede na zakone, ki urejajo statusno obliko pravne osebe, ki je kolektivna organizacija, za njeno upravljanje uporabljajo določbe tega zakona (prvi odstavek). Organi upravljanja kolektivne organizacije so: - skupščina, - poslovodstvo in - nadzorni odbor (drugi odstavek). Ko torej pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen statut, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Razlaga, da se določbe ZZ ne uporabljajo, izhaja tudi iz 6. člena ZZ, ki določa, da se določbe tega zakona uporabljajo, če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače.

29.ZKUASP pa za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.

30.Drži trditev tožnika, da Direktiva 2014/26/EU ureja le sodelovanje članov, imetnikov pravic pri upravljanju in da ne zahteva, da se iz upravljanja izključijo osebe, ki imajo pravice iz sodelovanja pri upravljanju pravne osebe, ki ima status kolektivne organizacije po drugih zakonih. Vendar pa tudi ne prepoveduje nacionalne ureditve, po kateri se pravice ustanoviteljev izključijo. Direktiva namreč pravic oseb, ki so ustanovile pravno osebo, ki ima status kolektivne organizacije, sploh ne omenja in jih tako tudi ne ureja. Urejanje pravic ustanoviteljev pravnih oseb s statusom kolektivne organizacije tudi ni bil namen direktive. Namen je bil zagotoviti usklajevanje nacionalnih pravil v zvezi z dostopom do dejavnosti upravljanja avtorske in sorodnih pravic, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, naini njihovega vodenja ter okvir nadzora nad njimi.4 Zato 22. len ZKUASP oziroma nacionalna ureditev ni v nasprotju z direktivo. Poleg tega so v lenu 8 Direktive 2014/26/EU doloena vpra1anja, o katerih mora odloati skup11ina. Med njimi so po tretjem odstavku tudi vse spremembe statuta (in pogoji lanstva). Pri tem iz dikcije lena 8(5) jasno izhaja, da ne gre za taksativno doloene pristojnosti, kot trdi tonik, ampak je doloeno, da mora biti skup11ina pristojna za minimum vpra1anj, ki jih ta doloba na1teva. To pomeni, da nacionalni predpis lahko doloi 1ir1e pristojnosti skup11ine.

31.Nacionalna ureditev, po kateri se s pridobitvijo statusa kolektivne organizacije upravljanje pravne osebe spremeni, je po presoji sodi11a skladna z namenom te organizacije, ki je na podlagi pooblastila imetnika pravic ali ZKUASP poobla1ena za kolektivno upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu in za raun ve kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist in to dejavnost opravlja kot njeno edino in glavno dejavnost (4. len ZKUASP). Dejavnost kolektivne organizacije v bistvenem pomeni opravljanje aktivnosti, ki jih doloa 16. len ZKUASP, kolektivna organizacija pa deluje v najbolj1i interes imetnika pravic, katerega pravice kolektivno upravlja (11. len ZKUASP). Ob tem je edino razumno, da tako organizacijo upravljajo osebe, za oziroma v korist katerih se ta, edina dejavnost, opravlja in ne njeni ustanovitelji.
0e bi ustanovitelji lahko soupravljali kolektivno organizacijo tako, da bi bilo za doloene odloitve o upravljanju kolektivne organizacije potrebno njihovo soglasje, bi namre lahko pri1lo do kolizije interesov in s tem do neuinkovitega upravljanja pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic oziroma upravljanja v nasprotju z njihovim najbolj1im interesom.

32.Sodi11e sodi, da skup11ina odloa o vseh vpra1anjih, na1tetih v 25. lenu ZKUASP, kar velja tudi za 1estnajsto alinejo, ki se glasi, da skup11ina odloa o drugih vpra1njih v skladu z zakonom, ki ureja status pravne osebe in na katero se opira tonik, ko trdi, da je treba uporabiti dolobe ZZ. Zakon torej ne doloa, da se o drugih vpra1njih odloa na nain, kot ga doloa (drug) zakon, ki ureja status pravne osebe, ampak doloa, da skup11ina odloa tudi o drugih vpra1njih, o katerih je treba (morda) odloati po zakonu, ki ureja status pravne osebe. Za odloanje o vseh vpra1njih iz prvega odstavka, tj. vkljuno s 1estnajsto alinejo, velja, da je za sprejem skup11inskega sklepa potrebna veina na skup11ini navzoih glasovalnih pravic, razen e ZKUASP ali statut doloa vi1jo veino (drugi odstavek). Drugi pogoji za veljavnost skup11inskega sklepa niso predpisani. Pri tem pa pogoji za veljavno odloanje po 1estnajsti alineji 25. lena ZKUASP v obravnavani zadevi po presoji sodi11a sploh niso relevantni.

33.Raz1iritve kolektivnega upravljanja na dodatne avtorske ali sorodne pravice oziroma pridobitev dovoljenja za upravljanje drugih upravienj imetnikov pravic, po presoji sodi11a ni mogoe obravnavati kot spremembe dejavnosti kolektivne organizacije, saj je edina dejavnost te organizacije vedno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu in za raun ve imetnikov. Pride pa zaradi upravljanja z novimi upravienji avtorjev ali imetnikov sorodnih pravic do spremembe, za katero je potrebna sprememba statuta, saj mora statut doloati vrste avtorskih del in vrste avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja (6. toka prvega odstavka 21. lena ZKUASP). Poleg tega mora statut doloati nain upravljanja, ki zagotavlja, da vsaka kategorija imetnikov pravic odloa le o tistih vpra1anjih, ki se nana1ajo na kolektivno upravljanje avtorske pravice na njihovih delih in o skupnih vpra1njih kolektivnega upravljanja avtorskih pravic (drugi odstavek 21. lena ZKUASP).

34.O spremembi statuta po prvi alineji prvega odstavka 25. člena ZKUASP odloča izključno skupščina kolektivne organizacije. Ureditev, da tudi o tem, ali bo kolektivna organizacija upravljala še katero od številnih avtorskih in sorodnih pravic imetnikov, ki izhajajo iz 3. in 4. pododdelka ZASP, odločajo imetniki, tj. člani kolektivne organizacije oziroma skupščina, ne da bi za to potrebovali soglasje ustanoviteljev, je po presoji sodišča razumna. O upravljanju drugih upravičenj, lahko pa tudi o upravljanju pravic drugih upravičencev, naj odločajo tisti, ki sicer upravljajo kolektivno organizacijo in so pristojni za sprejem statuta in njegove spremembe, saj se bo z upravljanjem dodatnih pravic njihov položaj lahko spremenil. Zato je toženka pravilno štela, da je za pridobitev novega dovoljenja potreben sklep skupščine (tj. oseb, ki imajo upravljavske pravice) in ne ustanoviteljev zavoda.

35.Četudi bi šlo v primeru pridobitve dovoljenja za upravljanje dodatnega upravičenja avtorjev oziroma imetnikov sorodnih pravic za spremembo dejavnosti, pa to ne bi pomenilo odločanja po šestnajsti alineji prvega odstavka 25. člena ZKUASP. Dejavnost kolektivne organizacije je namreč določena v njenem statutu (2. točka prvega odstavka 21. člena ZKUASP). Četudi se torej upravljanje z dodatno vrsto avtorskih oziroma sorodnih pravic obravnava kot sprememba oziroma razširitev dejavnosti, to pomeni spremembo statuta, o kateri odloča skupščina. Ustanovitelji s tem v zvezi po ZKUASP nimajo posebnih pravic oziroma skupščina ne potrebuje soglasja ustanoviteljev po 46. členu ZZ, saj se ta zakon ne uporablja.

36.Sodišče sodi, da v primeru, če se za razširitev kolektivnega upravljanja z novimi pravicami soglasje ustanovitelja ne zahteva, ni kršena pravica do njegovega mirnega uživanja premoženja niti ne gre za njegovo razlastitev, kot neutemeljeno zatrjuje tožnik. Drži sicer tožnikova trditev, da je ustanoviteljski delež premoženjska pravica, na katero je vezano uresničevanje ustavnih pravic svobode združevanja, lastninske pravice, če zavod opravlja tudi gospodarsko dejavnost pa tudi svobodne gospodarske pobude, in da je omejevanje teh pravic dopustno le na podlagi izrecne zakonske določbe, ko zakonodajalca veže načelo sorazmernosti. Ravno zato 12. točka drugega odstavka 13. člena ZKUASP določa, da se morajo ustanovitelji za čas statusa kolektivne organizacije odpovedati upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije, kar lahko po naravi stvari velja le ob pridobitvi prvega dovoljenja za kolektivno upravljanje. Ker se upravljavskim pravicam prostovoljno odrečejo še preden pravna oseba postane kolektivna organizacija, pa do nedopustnega posega v njihove ustavne pravice ne pride.

37.Sodišče kot pravno nepomemben zavrača ugovor, da soglasje ustanoviteljev ni bilo nikoli dano, tj. tudi ne pred izdajo dovoljenja z dne 11. 10. 2010. V obravnavani zadevi namreč tožnik ne more izpodbijati dovoljenja, izdanega 11. 10. 2010, češ, da tedaj ni dal soglasja k vlogi za izdajo dovoljenja in da se za čas statusa kolektivne organizacije ni odpovedal upravljalskim pravicam. Kot izhaja že iz zadeve IV Cpg 1595/2015, so imeli ustanovitelji ob izdaji dovoljenja za kolektivno upravljanje, po kateri je stranka z interesom pridobila status kolektivne organizacije, možnost po 150. členu ZASP sprožiti upravni spor in v njem uveljavljati tudi morebitne nepravilnosti v postopku sprejema statuta zavoda, ki je bil podlaga za izdajo dovoljenja. Sodišče se zato v tem upravnem sporu, ki se tiče zakonitosti drugega dovoljenja za kolektivno upravljanje, do tega ali je bilo soglasje pred izdajo dovoljenja z dne 11. 10. 2020 dano ali ne, ne opredeljuje. Glede na to pa tudi ne drži, da naj bi toženka, ko je navedla, da se je tožnik svojim upravljalskim pravicam odpovedal in ko stranke z interesom ni pozvala, naj vlogo dopolni s tem soglasjem, zmotno ugotovila dejansko stanje. Okoliščina, ali je tožnik tedaj z odpovedjo tem pravicam soglašal, namreč v obravnavani zadevi ni del pravno relevantnega dejanskega stanja.

38.Drži, da je toženka odločitev v izpodbijanem sklepu oprla tudi na 3. člen Statuta. Tudi v vlogi z dne 20. 2. 2025 navaja, da naj bi bilo bistveno, da 3. člen Statuta določa, da se ustanovitelji odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. V tej določbi je navedeno, da se ustanovitelji za čas statusa kolektivne organizacije oziroma veljavnosti dovoljenja odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije (prvi odstavek). Dokler ima A. dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic, ustanovitelji nimajo nikakršnih ugodnosti ali večjih pravic, ki sicer pripadajo drugim imetnikom pravic v skladu z določili ZKUASP ali tega Statuta (drugi odstavek). Trditev tožnika, da Statut ni bil veljavno sprejet, je toženka zavrnila, ker ni izkazal, da bi bila nezakonitost skupščinskega sklepa o sprejemu te določbe statuta ugotovljena za nično v za to predvidenem postopku.

39.Vendar po presoji sodišča to, ali sta 3. člen Statuta z dne 18. 12. 2019 in sklep skupščine stranke z interesom z dne 10. 7. 2018 neupoštevna oziroma nična, ker se, kot trdi tožnik, člani kolektivne organizacije s sprejemom statuta, h kateremu ni bilo pridobljeno soglasje ustanoviteljev, niso mogli odpovedati pravicam ustanoviteljev, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Posledica ustanovitve kolektivne organizacije, kot je zapisana v statutu, namreč nastopi po samem zakonu, tj. ne glede na to, ali je določena v statutu kolektivne organizacije. Glede na to ne gre za predhodno vprašanje, ki bi ga morala reševati toženka, prav tako pa ga ni treba rešiti sodišču, kot neutemeljeno zatrjuje tožnik. Iz istega razloga je za odločitev v tej zadevi nepomembno, ali je ob pridobitvi prvega dovoljenja veljavni statut z dne 2. 6. 2010 v 63. členu določal, da s podelitvijo dovoljenja za kolektivno upravljanje ugasnejo vse povezave Zavoda A. z njegovimi ustanovitelji in njihovimi zahtevki iz naslova vloge pri ustanavljanju, kar toženka trdi v vlogi z dne 20. 2. 2025.

40.Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da je toženka neutemeljeno odstopila od ustaljene prakse. V tem upravnem sporu je namreč v okviru 22. člena Ustave relevantna (šele) ustaljena sodna praksa. O utečeni sodni praksi govorimo tedaj, ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg zgornje premise, ki jo potem uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri lastnosti, ki se med seboj ujemajo. Gre torej za več enakih odločb o enakem pravnem vprašanju, pri čemer matematične formule o tem, koliko enakih odločb že izkazuje ustaljenost sodne prakse, ni. Sodišče bi bilo torej pri reševanju tega upravnega spora vezano kvečjemu na morebitno ustaljeno sodno prakso, ne pa na prakso upravnih organov.

41.O vprašanju, ki je v obravnavani zadevi sporno, je bilo odločeno le v zadevi IV Cpg 1595/2015, ko je kolektivno upravljanje urejal še ZASP. Četudi o ustaljeni sodni praksi še ne bi bilo mogoče govoriti, pa se sodišče strinja tudi z razlogi sklepa IV Cpg 1595/2015, temelječimi na ZASP, ko je bila, kot priznava tudi tožnik, relevantna ureditev enaka kot po ZKUASP. Sodišče je v zadevi IV Cpg 1595/2015 pojasnilo, da je moral zavod, da je lahko pridobil status kolektivne organizacije, predložiti statut, ki določa organe upravljanja avtorskih pravic in njihova pooblastila (prvi odstavek 148. člena ZASP), in ki mora biti v skladu z določbami ZASP (primerjaj 1. točko prvega odstavka 149. člena ZASP). Iz 146. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 148. člena ZASP je izhajalo, da mora statut kolektivne organizacije predvideti tako upravljalsko strukturo, da je njeno upravljanje v rokah avtorjev, ki so organizacijo pooblastili, da v svojem imenu in za njihov račun upravlja z njihovimi pravicami. S takim statutom in z dovoljenjem UIL pa so ustanovitelji izgubili upravljalska upravičenja. Sodišče je zavzelo stališče, da se nanje ne morejo sklicevati z uporabo določb ZZ, saj ta v 6. členu določa uporabo določb ZZ, če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena. Tak poseben zakon je bil v obravnavanem primeru ZASP. V primeru, ki je predmet tega upravnega spora, pa je, kot je bilo že pojasnjeno, specialen predpis ZKUASP, po katerem je toženka tudi odločala.

42.Tožnik svoje stališče, da imajo ustanovitelji kljub statusu kolektivne organizacije še vedno pravice v zavodu, utemeljuje še z odločitvijo sodišča v zadevi IV Cpg 1589/2015. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je šlo v tem registrskem postopku za vpis spremembe ustanoviteljev. Stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče pa je, da kljub temu, da ima Zavod A. status kolektivne organizacije po ZASP in je glede upravljanja zavoda ZASP "lex specialis", zaradi česar ustanovitelji na podlagi tega zakona nimajo upravljalskih pravic, pa Zavod A. še vedno obstaja v statusnopravni obliki zavoda. Zato je vsaj glede spremembe vpisa ustanoviteljev še vedno treba uporabiti določbe ZZ. V obravnavani zadevi ne gre za spremembo ustanoviteljev stranke z interesom. Zato zadevi nista primerljivi.

43.Sodišče se strinja s tožnikom, da se na podlagi 43. člena ZUP odloča z verjetnostjo. Vendar iz doslej povedanega izhaja, da tožnik svoje pravice oziroma zatrjevane koristi ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti. Zato je bila ta določba ZUP pravilno uporabljena. Zavrniti je treba tudi tožbeno trditev, da naj bi bil postopek bistveno kršen, ker se toženka ni opredelila do pravno relevantnih trditev tožnika o tem, da se v obravnavani zadevi uporablja tudi ZZ, da se člani kolektivne organizacije ne morejo odpovedati pravicam, ki niso njihove in da ni razvidna podlaga, po kateri je toženka presodila, da tožniku materialni predpisi ne zagotavljajo pravnih koristi. Toženka je, kot izhaja iz doslej povedanega, vse to pojasnila, tako da so očitki, da je tožniku zaradi pomanjkljive obrazložitve kršena pravica do pravnega sredstva, neutemeljeni.

44.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper sklep neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K II. točki izreka:

45.Tožba zoper Dovoljenje ni dopustna.

46.Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 36. člena ZUS-1 oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med temi pogoji je tudi, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma da je po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

47.Stranke v upravnem sporu so opredeljene v 16. členu ZUS-1. To so tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je lahko v upravnem sporu tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To je oseba, na katere zahtevo je bil začet ali zoper katero teče upravni postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Skladno s citiranim je tudi po ustaljeni sodni praksi predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu.

48.V situaciji, kot je obravnavana, velja izjema. Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da v primeru, ko je tožnik zoper zavrnilni sklep o priznanju položaja stranke v postopku sprožil upravni spor, tak spor pa je sprožil tudi zoper odločitev o glavni stvari, ne sme biti poseženo v pričakovanje, da bo sodišče, če se bo izkazalo, da je tožba zoper sklep upravičena, obravnavalo tudi tožbo zoper vsebinsko odločitev v glavni stvari. V takem primeru namreč tožeča stranka ne more predlagati obnove po 9. točki 260. člena ZUP. Zato je procesna usoda obeh zadev v medsebojni odvisnosti, kar bi ob ločenem obravnavanju obeh sporov lahko pripeljalo do situacije, ko učinkovito sodno varstvo tožniku ne bi bilo več zagotovljeno.

49.V obravnavanih zadevi je bila tako dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena.

50.Ker je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je tožbo zoper Dovoljenje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K III. točki izreka:

51.Po drugem odstavku 25. člena ZKUASP v upravnem sporu vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.

2Glej predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, EVA: 2013-2030-009, stran 186.

3Glej predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, EVA. 2022-2030-0019, stran 47.

4Glej uvodno določbo 8 Direktive 2014/26/EU.

5Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1631/08 z dne 23. 6. 2008.

6Stranka z interesom je prvo dovoljenje za kolektivno upravljanje pridobila na podlagi tega zakona.

7Tako Upravno sodišče RS v odločitvah III U 172/2015 z dne 25. 8. 2015, I U 1235/2014 z dne 28. 5. 2015, I U 374/2014 z dne 24. 4. 2015, I U 2088/2014 z dne 30. 3. 2015 idr. Glej npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014.

8Glej I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016, I Up 82/2016 z dne 13.04.2016, I Up 143/2024 z dne 11. 12. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 13, 13/1, 13/1-12, 22, 22/1, 25, 25/1, 25/1-16

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 17, 20, 20/3, 20/4, 20/7, 36, 36/1, 36/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.