Jedro

Bistvena lastnost skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev je, da gre za skupno lastnino, ki nasproti tretjim terja enotno obravnavo, zato že pojmovno ni mogoče, da bi imel soglasje lastnika za vlaganje v nepremičnino le eden od partnerjev izvenzakonske skupnosti, drugi pa ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.328,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje njega in prve toženke spada terjatev iz naslova vlaganja oz. povečanja vrednosti nepremičnine parc. št. 1154/0, k. o. ..., v skupni višini 175.000,00 EUR; da znaša njegov delež na skupnem premoženju njega in prve toženke 70 %; da mu je prva toženka dolžna plačati 69.244,36, druga toženka pa 53.255,64 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 naprej do plačila (I. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je tožnik dolžan toženkama povrniti pravdne stroške v višini 8.864,51 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Odločitvi sodišča nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Zatrjuje, da je navedbe o vlaganjih količinsko, zneskovno in časovno opredelil in s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu, zato dokaz z izvedencem ne bi bil informativen, kot je napačno presodilo prvostopenjsko sodišče. Ker svojih vlaganj ni mogel dokazovati s predložitvijo listinskih dokazov, bi moral imeti možnost zatrjevana dejstva dokazovati z drugimi dokazi, med drugim tudi z izvedencem gradbene stroke, katerega naloga bi bila ovrednotenje njegovih vlaganj v skupno premoženje. Zatrjuje tudi kršitev materialnega prava v zvezi z odločitvijo o zastaranju njegove terjatve. Trdi, da oče toženk nikoli ni nasprotoval niti njegovemu bivanju v predmetni nepremičnini niti temu, da vanjo vlaga sredstva. Zastaranje tako ni moglo začeti teči pred razpadom zunajzakonske skuposti med njim in prvo toženko, ki sovpada s trenutkom, ko je izgubil posest na nepremičnini, t.j. leta 2013, zato njegova terjatev proti toženkama v času vložitve tožbe še ni mogla zastarati. Uveljavlja tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče naj bi nepravilno vrednotilo izvedene dokaze, ker je dokazno težo pripisalo zgolj dokazom, ki njegove navedbe negirajo, spregledalo pa tiste, ki jih potrjujejo. Konkretno izpodbija dejansko ugotovitev, da se je projekt gradnje hiše prilagajal denarnemu toku družine B. V tem primeru bi se namreč glavnina gradbenih del izvedla leta 2008 in kasneje, ko je oče toženk pridobil odškodnino za razlastitev, iz ostalih dokazov pa izhaja, da se je v nepremičnino vlagalo že bistveno prej. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da ni dokazal svojih vlaganj v nepremičnino, saj nasprotno izhaja iz izpovedb prič J. J., B. G., J. K., S. M., I. M., M. M., G. P. in P. M., pa tudi iz potrdila družbe S. z dne 20. 12. 2011 ter pisma prve toženke. Navaja, da je v postopku predložil tudi dokazila, iz katerih nedvoumno izhaja, da je med leti 2004 in 2008 imel denarna sredstva, s katerimi je lahko financiral gradnjo. Pri tem je logično in življenjsko, da je plačeval s svojim in ne s tujim denarjem. Dokazni zaključek sodišča, da je za material in storitve plačeval s tujim denarjem, je ugibanje in nima podlage v izvedenih dokazih. Poudarja še, da je sodišče tudi spregledalo, da je prva toženka ob zaslišanju izpovedala, da je v letu 2003 še imela prihodke iz dela, dobila je tudi odpravnino in vzela kredit, kar prav tako predstavlja njuno skupno in ima posledično na tem premoženju sam ustrezen delež. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter zahtevali povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevanih bistvenih kršitev postopka ni storilo, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo, vendar slednje na pravilnost končne odločitve ne vpliva.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je tožnikova terjatev proti obema toženkama zastarala po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (OZ), ker je začetek teka zastaralnega roka vezalo na trenutek, ko so bila po tožnikovih navedbah njegova vlaganja v nepremičnino končana (tj. 26. 7. 2007). Pri tem je izključilo uporabo določbe 3. odst. 48. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in to na podlagi ugotovitve, da lastnik nepremičnine, tj. oče toženk, tožniku ni dal soglasja za vlaganja v nepremičnino.

7. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča prestrogo, saj tožnika postavlja v neživljenjski položaj s tem, ko mu nalaga uveljavljanje terjatve iz skupnega premoženja proti lastniku nepremičnine še pred prenehanjem izvenzakonske skupnosti, čeprav ima tožnikova izvenzakonska partnerica soglasje lastnika za vlaganje v nepremičnino. Ni namreč dvoma, da je prva toženka imela takšno soglasje svojega očeta, saj ji je ta za namen vlaganja celo podaril večjo vsoto denarja. Tožnik v predmetni pravdi uveljavlja terjatev, za katero trdi, da predstavlja skupno premoženje s prvo toženko. Bistvena lastnost skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev je, da gre za skupno lastnino, ki nasproti tretjim terja enotno obravnavo, zato že pojmovno ni mogoče, da bi imel soglasje lastnika za vlaganje v nepremičnino le eden od partnerjev izvenzakonske skupnosti, drugi pa ne. S podajo soglasja za vlaganje enemu izvenzakonskemu partnerju je tako podano tudi soglasje za vlaganja drugega partnerja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in prvo toženko prenehala marca 2013, in da je šele s tem trenutkom izgubil posest nepremičnine, ta ugotovitev pa ni izpodbijana, je treba pritrditi tožniku, da je po 3. odst. 48. čl. SPZ tedaj začelo teči zastaranje njegovega zahtevka na povrnitev vlaganj. Tožbeni zahtevek tako v trenutku vložitve tožbe, 18. 10. 2016, ni bil zastaran in je prvostopenjsko sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo (3. odst. 48. čl. SPZ). Navedena kršitev pa na končno odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, ker je sodišče prve stopnje utemeljenost tožnikovega zahtevka presojalo tudi vsebinsko, pri čemer je ta presoja po oceni pritožbenega sodišča pravilna, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza z izvedencem gradbene stroke zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni utemeljen. Po določbi 2. odst. 213. čl. ZPP sodišče samostojno odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pri čemer lahko skladno z določbo 2. odst. 287. čl. ZPP predlagane dokaze, ki jih oceni kot nepomembne, zavrne, pri čemer pa mora to obrazložiti. Ker ima sodišče torej pravico zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi še ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v 21. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnitev tega tožnikovega dokaznega predloga razumno obrazložilo z utemeljitvijo, da bi ta dokaz izvedlo, če bi tožnik dokazal, da povečanje vrednosti nepremičnine spada v skupno premoženje tožnika in prve toženke, torej utemeljenost zahtevka po temelju. Ker tega po oceni prvostopenjskega sodišča (ki je pravilna, o čemer več v nadaljevanju) ni dokazal, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga, s katerim bi se dokazovala izključno višina zahtevka, saj izvedba takšnega dokaza ne bi bila smotrna.

9. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma napravilo napačno dokazno oceno izvedenih dokazov, ker je sprejelo dejanski zaključek, da tožnik v nepremičnino ni vlagal. Priča J. J. je sicer res izpovedal, da sta tožnik in prva toženka pri njih nabavljala material za hišo, pri čemer je tožnik prihajal večinoma sam in tudi plačeval za material. Prav tako drži, da iz izpovedb prič G. P. in P. M. izhaja, da je kupnino za dobavljeni material izročal tožnik. Navedene izpovedbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (v 59., 73. in 75. tč.) korektno povzelo in jih postavilo ob bok ostalim izvedenim dokazom, predvsem izpovedbi prve toženke, da je včasih izročila tožniku svoj denar, ki ga je on fizično izročil naprej. Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je v zvezi s tem verjelo prvi toženki. Njeno izpovedbo je namreč ocenilo kot verodostojno in podprto z drugimi dokazi, predvsem izpovedbo druge toženke o viru financiranja nepremičnine in okoliščino, da navedenim pričam ni bilo znano, čigav denar je to bil, s katerim je sicer občasno dejansko razpolagal tožnik. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi skrbno pretreslo vse izvedene dokaze in svojo dokazno oceno kot celoto razumno obrazložilo, zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tako se kot pravilen izkaže tudi zaključek, da samo izvajanje nakupov s strani tožnika, brez dokazil, da so bili ti poravnani iz njegovih lastnih sredstev, ne dokazujejo tožnikovih vlaganj. To velja toliko bolj, ker tožnik ob zaslišanju ni znal iz lastne zaznave niti približno konkretizirati posameznih zneskov, ki naj bi jih plačal v breme svojih sredstev. Tudi izpovedba M. M. ne narekuje nasprotnega zaključka, ker slednji o tožnikovih vlaganjih ni izpovedal iz lastne zaznave, pač pa po pripovedovanju tožnika. To v pritožbi izpostavlja celo tožnik sam, ki sicer hkrati opozarja, da sta se priča in tožnik o tem pogovarjala v obdobju pred predmetno pravdo, ko tožnik ni imel nikakršnega interesa govoriti neresnice. Po oceni pritožbenega sodišča ta okoliščina v luči vseh ostalih izvedenih dokazov nima posebne teže, ker gre še vedno le za pričevanje o tožnikovem (subjektivnem) pogledu na obravnavano zadevo, ki ga tožnik ni uspel zadostno dokazno podkrepiti.

10. Kot pojasnjeno, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo izpovedbi prve toženke o občasnem izročanju svojega denarja tožniku, ki ga je ta nato predal naprej dobaviteljem. Iz istega razloga je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nepravilni dokazni oceni potrdila družbe S., d. o. o., ki potrjuje zgolj, da je tožnik v obdobju od 5. 9. 2007 do 1. 8. 2011 naročil in dejansko poravnal določeno količino betona, ne pa tudi, da je za ta beton plačal s svojimi sredstvi. Da v resnici ni bilo tako, izhaja tudi iz okoliščine, da se potrdilo sploh ne nanaša na obdobje, v katerem je tožnik po lastnih trditvah vlagal v nepremičnino, tj. do izdelave strehe, kar je bilo dne 26. 7. 2007. Tudi priča B. G. se ob zaslišanju ni spomnil, ali je tožnik denar izročil fizično njemu, zato ni nerazumno in pristransko, da je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnik betona, na katerega se nanaša potrdilo družbe S. ni plačal iz lastnih sredstev, je tako pravilna.

11. Tudi očitek o napačni dokazni oceni vsebine pisma, ki ga je tožniku poslala prva toženka, ni utemeljen. Drži sicer, da je slednja v pismu tožniku na splošno priznala določeno soudeležbo pri vlaganju v nepremičnino, kar je sodišče korektno povzelo v 74. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar pritožnik nima prav, ko meni, da lahko dokaz s takšno vsebino pripelje do ugotovitve o tem, da je tožnik vlagal v nepremičnino in kakšna je vrednost teh vlaganj. Trditev v pismu, na katero se sklicuje pritožnik, je namreč povsem nekonkretizirana in časovno, zneskovno ter količinsko neopredeljena, poleg tega pa tudi iztrgana iz konteksta celotne vsebine. Iz te je mogoče razbrati, da so bila kakršnakoli morebitna vlaganja v nepremičnino, ki jih zatrjuje tožnik, tako ali tako povrnjena s poplačili dolgov tožnikovega podjetja, kijih je izvršila prva toženka. Iz navedenega gre sklepati ravno nasprotno od tistega, za kar se zavzema pritožba, in sicer da prva toženka tožniku pravzaprav ne priznava nobenih terjatev iz naslova vlaganja v nepremičnino, zato tožnik tudi na podlagi tega dokaza ne more doseči drugačne presoje odločilnega dejstva, kot jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, to je, da tožnik lastnih vlaganj v nepremičnino ni dokazal. 12. Končno se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena navedba, da toženki nista dokazali, da bi imeli do leta 2007 vidnejša denarna sredstva, ker je njun oče večje finančne prilive dobil šele v času po izgradnji strehe, na drugi strani pa je tožnik predložil dokazila, da je med leti 2004 in 2008 imel denarna sredstva, s katerimi je lahko financiral gradnjo. Prvostopenjsko sodišče je v 47. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno in natančno obrazložilo svoj dokazni zaključek o tem, da se je potek rušenja stare hiše in izgradnja nove prilagajal denarnemu toku družine B. Pri tem je navedlo prepričljive razloge, zakaj je sledilo izpovedbama toženk o tem, da je njun oče že pred začetkom pridobivanja gradbene dokumentacije pridobil finančna sredstva s prodajo svojih zemljišč, da sta za potrebe začetka gradnje hiše obe toženki leta 2003 vzeli kredit, nato pa se je financiranje gradnje nadaljevalo s sredstvi iz odpravnine za izgubo službe obeh toženk in iz sredstev od prodaje delnic druge toženke. Njuni izpovedbi je namreč ocenilo kot skladni in prepričljivi, potrjeni tudi z izpovedbo zidarja J. K., da so dela potekala postopno, na drugi strani pa je presodilo, da tožnik o samem financiranju ni vedel veliko povedati. Zato ni nerazumno in pristransko, da je v zvezi s potekom financiranja gradnje sledilo toženkama in pritožbeno sodišče v pravilnost takšne dokazne ocene ne dvomi. Tudi sicer tožnik izhaja iz napačnega stališča, da njegova zatrjevana plačilna sposobnost v letih od 2004 do 2008 narekuje zaključek o tem, da je svoja finančna sredstva tudi dejansko vlagal v nepremičnino. Finančna zmožnost sama po sebi, ob odsotnosti drugih dokazov, namreč nikakor ne dokazuje tega, kam posameznik vlaga sredstva, s katerimi razpolaga.

13. Pritožbeno sodišče tožniku načeloma pritrjuje v njegovem stališču, da bi po določbi 2. odst. 51. čl. ZZZDR tudi zgolj vlaganja v nepremičnino prve toženke, ki bi bila rezultat njenega dela v času obstoja izvenzakonske skupnosti, predstavljala njuno skupno premoženje, vendar obravnavani primer ni tak. Prvostopenjsko sodišče je v 49. in 80. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da povečanje vrednosti nepremičnine ne spada (torej niti iz naslova vlaganj prve toženke) v skupno premoženje tožnika in prve toženke. Prva toženka je v nepremičnino namreč vlagala svoje posebno premoženje. To po določbi 1. odst. 51. čl. ZZZDR ostane njena last. Vlaganja prve toženke so bila namreč rezultat tistega dela, ki ga je opravljala v času, ko izvenzakonska skupnost med njo in tožnikom še ni obstajala (odpravnina, ki jo je prejela l. 2003). Tudi njeno delo v zvezi z gradnjo nepremičnine (npr. pomoč pri pripravi in strežbi hrane in pijače, lažja fizična dela) ni bilo takšne narave in obsega, da bi se odrazilo v povečanju vrednosti nepremičnine. Ker torej vlaganja prve toženke v nepremičnino ne predstavljajo skupnega premoženja tožnika in prve toženke, tožnik pa ni uspel dokazati lastnih vlaganj v nepremičnino, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da skupno premoženje, na katerem bi bilo treba določiti delež, ne obstoji.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP dolžan toženkama plačati tudi stroške pritožbenega postopka. Potrebni pritožbeni stroški toženk znašajo 1.625 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 162,5 točk za zastopanje več strank (3. odst. 7. čl. OT) in 27,87 točk za materialne izdatke (3. odst. 11. čl. OT). Seštevek se poveča za DDV v višini 22% seštevka, iz česar sledi, da stroški znašajo 1.328,85 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati toženkama v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).