Jedro

Možnost uvedbe stečaja zaradi izvršitve upravne odločbe sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja, morajo biti izkazane posebne kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi uvedba stečaja povzročila škodo, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot težko popravljivo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila skupaj s tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, št. 06122-1049/2013-8 z dne 11. 6. 2013. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ tožeči stranki naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo na zemljišču parc. št. 1 in 2, obe k. ..., ki jo sestavljajo osnovni počitniški objekt etažnosti P+1, zunanjih gabaritov cca 24,10 m x 12,30 m, ki je zgrajen na zemljišču parc. št. 1 ter delno na parc. št. 2, armirano betonski bazen tlorisne velikosti cca 14,20 m x 4,20 m, globine cca 1,50 m, ki je zgrajen na zemljišču parc. št. 2, in kamniti podporni zid višine 2,30 m do 3,00 m skupne dolžine cca 143 m, ki je zgrajen na zemljišču ob jugozahodni meji parc. št. 2 in 1 ter ob vzhodni in severovzhodni meji parc. št. 1, vse k. o. ... Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-251/2013-5 006421136 z dne 5. 9. 2013, pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo inšpekcijske odločbe nastala težko popravljiva škoda.

3. Tožeča stranka izpodbija navedeni prvostopenjski sklep s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zahtevi za izdajo začasne odredbe se ni sklicevala na javno korist, ampak, da javna korist ne bo ogrožena, zato obstaja neskladje med dejansko zatrjevanim in med tem, kar je prvostopenjsko sodišče štelo, da je bilo zatrjevano, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se sklicuje na judikate o pravnem standardu težko popravljive škode, v izpodbijanem sklepu pa manjka dokazna ocena, kako je sodišče navedena stališča uporabilo v konkretnem primeru. Poudarja, da ne zatrjuje težko popravljive škode zaradi same odstranitve nelegalne gradnje ter stroškov rušitve povezanih s tem, zato tovrsten zaključek temelji na zmotno ugotovljenem stanju. Zahteva temelji na kvalificirani okoliščini - kršitvi pravice do sodnega varstva in pravice do enakega obravnavanja, zaradi verjetnosti stečaja tožnika, zaradi nezmožnosti ponovne gradnje in zaradi nezmožnosti odprave kršitev z milejšim ukrepom - legalizacijo. Glede na to, da je bil že izdan sklep o dovolitvi izvršbe, pa je brez dvoma izkazana tudi resna in neposredna grožnja nastanka težko popravljive škode. Ponovno zatrjuje verjetnost obstoja okoliščin, ki kažejo na to, da bi bil stečaj posledica rušenja objektov. Izvedensko mnenje (iz katerega izhaja, da naj bi stroške rušitve znašali 110.000 EUR) je samo po sebi dokaz, ki ga glede dejstev iz same stroke izvedenca ni potrebno posebej razlagati. Napačna je tudi ugotovitev izpodbijanega sklepa, da vrednost objekta v znesku 267.500 EUR ne izhaja iz bilance stanja. Zmoten je zaključek sodišča, da grozeči stečaj ni izključno posledica izvršitve izpodbijane odločbe. Kapital tožeče stranke sestoji iz spornih objektov in drugega kapitala nima. Ob rušitvi bo ostal brez kapitala in torej brez pogoja po ZGD za obstoj kapitalske družbe, kar bo povzročilo uničenje tožnika, to pa je glede na uveljavljeno pravno teorijo in sodno prakso sodišča težko popravljiva škoda. V primeru rušitve tudi ne bo več možno vzpostaviti stanja pred rušitvijo, saj bi zemljišče prenehalo biti stavbno. Gre za grob poseg v lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je s stališčem v izpodbijanem sklepu prejudiciralo odločitev o tožbi. Uveljavlja kršitev pravice do enakega obravnavanja. Tožeča stranka je prioritetno obravnavana brez razloga, pri tem pa se krši vsa postopkovna načela. Že leta 2011 je skušala doseči uskladitev občinskih prostorskih planov z dejansko namembnostjo zemljišča, za zemljišče plačuje davek na stavbna zemljišča, in do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Določno je tudi pojasnila, da ji ni bila dana možnost morebitne legalizacije oziroma uskladitve. Sodišče je tudi kršilo določilo petega odstavka 32. člena ZUS-1. Sklicuje se na članek v dnevnem časopisu z dne 12. 6. 2013, iz katerega je razvidno, da je inšpektor najprej zavzel stališče, da so stavbe dobile gradbeno dovoljenje.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Na tej podlagi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tožeča stranka zatrjuje, da ji bo nastala težko popravljiva škoda zaradi uvedbe stečaja (ki bo posledica izvršitve izpodbijane odločbe), kršitve pravice do sodnega varstva in pravice do enakega obravnavanja, zaradi nezmožnosti ponovne gradnje in zaradi nezmožnosti odprave kršitev z milejšim ukrepom – legalizacijo.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

10. Niso utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na (ne)izkazanost verjetnosti uvedbe stečaja zoper toženo stranko v primeru izvršitve izpodbijane upravne odločbe.

11. Možnost uvedbe stečaja zaradi izvršitve upravne odločbe po presoji Vrhovnega sodišča sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja, morajo biti izkazane posebne kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi uvedba stečaja povzročila škodo, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot težko popravljivo škodo. Take posebne okoliščine so predvsem možne posledice, ki bi jih stečaj povzročil zaposlenim, upnikom in lastnikom gospodarske družbe. Takih posledic pa tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje in tudi ne izkazuje.

12. Ne glede na navedeno pa tožeča stranka tudi sicer s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni izkazala verjetnosti uvedbe stečaja v primeru (prisilne) izvršitve izpodbijane odločbe. Zahtevi za izdajo začasne odredbe (oziroma tožbi) je sicer res priložila "izvedeniško mnenje" o gradbenih posegih, ki ga je izdelala A. A. Iz mnenja izhaja, da naj bi stroški rušitve objektov znašali 110.000 EUR. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča predloženo mnenje nima dokazne vrednosti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, saj ne gre za neodvisnega izvedenca, ki bi ga postavilo sodišče (pomočnik sodišča), ampak za strokovno pomoč stranki, saj je tožeča stranka strokovnjakinjo, ki sicer je imenovana in je na listi sodnih izvedencev, angažirala sama, torej so navedbe strokovnjakinje le del strankinih navedb. Sodišče pa ne sme nekritično slediti ugotovitvam stranke oziroma njenega strokovnega pomočnika. Iz navedb, ki se nanašajo na več objektov in več parcel, pa dejansko ni razvidno, kolikšen del tega zneska se nanaša na rušenje objektov, navedenih v v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi. Strokovna pomočnica tožeče stranke tudi ni obrazložila, na kakšen način je prišla do navedenega zneska in ni navedla, kateri posegi bi bili ob rušenju potrebni in kaj navedeni znesek sploh zajema. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je ocena stroškov neobrazložena, pravilno.

13. Tudi "izvedensko mnenje" (tudi za to mnenje veljajo stališča iz prejšnje točke te obrazložitve) z dne 14. 10. 2013, ki ga je sestavil dr. B. B., ne potrjuje trditev tožeče stranke o njenem stečaju v primeru rušitve spornega objekta, saj mnenje temelji med drugim tudi na navedbi naročnika, da naj bi znašali stroški rušitve 110.000 EUR, kar pa je podatek brez ustrezne podlage.

14. Ob tem pa je treba tudi poudariti, da je stanje, v kakršnem se je znašla tožeča stranka, povzročila s svojimi poslovnimi odločitvami, ko se je sama odločila za gradnjo brez ustreznega gradbenega dovoljenja, slednjega niti ne zanika. Ob sprejetju take poslovne odločitve se je namreč treba zavedati možnih posledic.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede kršitve pravice do sodnega varstva. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodišče bo odločalo o njeni tožbi zoper inšpekcijsko odločbo ne glede na morebitno izvršitev odrejenih inšpekcijskih ukrepov. Njen pravni interes na ugotovitev, ali je izpodbijana odločba zakonita ali ne, z morebitno izvršitvijo odrejenih ukrepov ne bo prenehal. In če bo sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita oziroma da so objekti, ki so predmet izpodbijane določbe, legalno zgrajeni, bo seveda imela na voljo tudi odškodninski zahtevek. Ni pa mogoče učinkovitosti sodnega varstva utemeljevati na trditvah, da v primeru uspeha s tožbo eventualno porušenih objektov ne bo mogla zgraditi nazaj, ker stojijo na kmetijskem zemljišču, na katerem gradnja ni oziroma ne bo dovoljena. Če gre za objekte, ki se lahko gradijo na kmetijskem zemljišču, jih bo tožeča stranka lahko zgradila.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da, glede na to, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je pozidano, po odstranitvi objektov ne bo mogoče na tem mestu ponovno graditi.

17. Zakon o prostorskem načrtovanju v 14. členu določa, da se s prostorskimi akti določajo usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo. Glede na namensko rabo prostora so zemljišča lahko stavbna, kmetijska, gozdna itd. (podrobneje Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij, Ur l. RS 99/2007). V obravnavani zadevi gre za kmetijsko zemljišče, tudi če je pozidano (legalno ali nelegalno), je v prostorskih aktih, ki določajo formalno namembnost zemljišč, še vedno opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. S pozidavo ni postalo stavbno, kot takega ga formalno opredeli le prostorski akt, zato je dejanska raba, ki je v nasprotju s prostorskim aktom, nezakonita. Glede na to ugovori, da bo zemljišče z odstranitvijo objektov prenehalo biti stavbno in ji bo zato nastala težko popravljiva škoda, niso utemeljeni.

18. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je bila tožeči stranki kršena pravica do enakega obravnavanja, ker naj bi postopanje inšpektorja v obravnavani zadevi odstopalo od običajne prakse.

19. Že po sami naravi stvari so inšpekcijski postopki hitri, vodenje inšpekcijskih postopkov pa je v javnem interesu (5. člen Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na potek oziroma trajanje drugih postopkov. Ne le, da se ni mogoče uspešno sklicevati na neukrepanje oziroma počasno delovanje v drugih postopkih, ker enakosti v nepravu ni (določba 22. člena Ustave RS ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu – tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-21/93), ampak tožeča stranka lahko oziroma izkazuje pravni interes le za uveljavljanje eventualnih kršitev v tem postopku, ne pa v (nedoločnih) drugih.

20. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prejudiciralo odločitev o tožbi. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da se je sodišče že odločilo oziroma opredelilo, ne da bi presojalo obširne navedbe in dokazne predloge v tožbi. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo očitno različnost dovoljenega in zgrajenega, ter (tudi) s tem zavrnilo sklicevanje na kasnejšo nezmožnost ponovne postavitve gospodarskega objekta kot zatrjevano težko popravljivo škodo.

21. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede kršitve petega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči sodišče v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom. Gre za rok, ki zavezuje sodišče k posebno hitremu postopanju. Iz teoretičnih stališč pravnih strokovnjakov izhaja, da so roki, ki veljajo za organ ali uradno osebo, instrukcijski roki. Sodišče mora storiti vse, kar je v njegovi moči in kar je potrebno, da s spoštovanjem predpisanih rokov omogoči strankam postopka učinkovito uveljavljanje njihovih pravic. Vendar ta rok nima za posledico prekluzije, saj zamuda roka ne prepreči, da določenega dejanja ni mogoče opraviti še tudi kasneje. Tožeča stranka pa ni pojasnila, da bi oziroma kako naj bi prekoračenje instrukcijskega roka vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (prim. npr. sklep US RS Up-572/05-5 in sklep VS RS II Ips 430/2011).

22. Pravno nepomembni pa so pritožbeni ugovori, da se tožeča stranka ni sklicevala na javno korist, ampak je samo zatrjevala, da le-ta ne bo ogrožena, saj sodišče prve stopnje tega elementa, ob neizkazani težko popravljivi škodi, sploh ni ugotavljalo.

23. Neupoštevno je v zvezi z izdajo začasne odredbe pritožbeno sklicevanje na neizrečene milejše ukrepe (da ji ni bila dana možnost morebitne legalizacije oziroma uskladitve morebitnih odstopanj v gradnji objekta od izdanih dovoljenj in ji bo zato nastala težko popravljiva škoda). Ta ugovor bo predmet presoje zakonitosti izpodbijane odločbe.

24. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijanemu sklepu manjka dokazna ocena, kako je sodišče stališča o pravnem standardu težko popravljive škode (ki izhajajo iz v izpodbijanem sklepu citiranih judikatov) uporabilo v tem primeru. Sodišče prve stopnje je povsem jasno navedlo, na kakšen način se izkazuje in dokazuje verjetnost nastanka težko popravljive škode in ob upoštevanju ter presoji navedb in dokazov tožeče stranke (pravilno) presodilo, da težko popravljiva škoda ni izkazana. Ni pa dolžnost sodišča, da navaja, na kakšen način in s kakšnimi dokazi bi se v obravnavanem primeru lahko zadostilo (na podlagi citiranih judikatov) pravnemu standardu težko popravljive škode.

25. S tem se je Vrhovno sodišče opredelilo do ugovorov oziroma vprašanj, ki so relevantna za presojo utemeljenosti pritožbe, do ostalih pa se ni opredeljevalo, ker za odločitev niso pomembni (360. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

26. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

27. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).