Jedro

V kolikor tožnica meni, da v trenutnem zdravstvenem stanju ni sposobna opravljati nobenega pridobitnega dela v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je potrebna nadaljnjega zdravljenja, lahko te pravice uveljavlja v okviru postopka in v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pri drugih organih in ne v postopku o glavni stvari v tem primeru. V predmetni zadevi se odloča o tem, katera kategorija invalidnosti je pri tožnici podana. Tožena stranka je v dokončni odločbi odločila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, tožnica pa meni, da je pri njej podana I. kategorija, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je invalidnost podana po zakonu takrat, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz navedene določbe prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 izhaja vrsta predpostavk, ki pa niso vezane na določeno začasno nezmožnost opravljanja določenih del. Začasna nezmožnost za ugotavljanje dela zmožnosti tožnice ne spada v področje invalidnosti, temveč v področje ugotavljanja začasne nezmožnosti za opravljanje del, kar pa ni predmet tega postopka. Ob takšnem razumevanju spora stvari je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da tožnici z izdano odločbo ne nastaja težko nadomestljiva škoda pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočnosti zaključka predmetne zadeve odložila izvršitev odločb tožene stranke z dne 30. 3. 2018 in 6. 9. 2018, ter v primeru, da toženka ne bi upoštevala takšnega sklepa, se bi ji za vsako kršitev izrekla denarna kazen v višini 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je menilo, da ni izpolnjen pogoj, da bi tožnici z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov nastala težko nadomestljiva škoda.

2. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da bi ji z izvršitvijo upravnih aktov tožene stranke nastala težko nadomestljiva škoda oziroma ji ta že nastaja. Opravljanje kakršnegakoli dela bi, glede na njeno zdravstveno stanje, povzročilo nevarnost kritičnega poslabšanja telesnega in duševnega zdravstvenega stanja in stopnje invalidnosti pri tožeči stranki. V posledici dokončnosti in izvršljivosti izpodbijanih odločb ji je bil ukinjen tudi bolniški stalež, kar pomeni, da se je znašla v brezpravnem položaju in že nastanek tega predstavlja za tožnico škodo, kaj šele vse posledice, ki iz tega izhajajo (grozeče poslabšanje zdravstvenega stanja, izgubljeni socialni transferji, neurejena zavarovanja, itd.). Sodišče zmotno zaključuje, da tožnica za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazil, saj je svoj predlog obrazložila na petih straneh, pri tem pa se je sklicevala tudi na navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi. Štiri mnenja specialistov povzema tudi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri tem zmotno zaključi, da tožnica ni s standardom verjetnosti izkazala težko nadomestljive škode. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni upoštevalo tožničinih navedb in predložene dokumentacije oziroma je dokaze napačno presodilo, podane pa so tudi bistvene kršitve določb postopka in sicer kršitev načela materialnega vodstva in preiskovalnega načela, ki veljata v socialnih sporih. Predlagani dokazi niso bili izvedeni, itd. Razlogov, ki govorijo v prid zaključku, da bo z izvršitvijo izpodbijanih nezakonitih odločb tožnici nastala težko nadomestljiva škoda je več od tistih, ki kažejo nasprotno. Nezakonito je bil že ukinjen bolniški stalež in so ji bili zaradi tega iz tega naslova odrečene pravice iz zdravstvenega zavarovanja in z njim povezani socialni transferji, kar pomeni, da odločba vpliva tudi na njen ekonomski položaj. Pahnjena je bila v povsem brezpravni položaj. Tožnica je v situaciji, ko ni zmožna opravljati nobenega dela, ne dobi pozitivnega mnenja specialista medicine dela, hkrati pa so ji bile odrečene pravice iz invalidskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Pritožba meni, da sodišče v predmetnem postopku zanemari namen bolniškega staleža, ki je namenjen zdravljenju bolezni. Tožnici se predpisuje bolniški stalež, saj ji njeno zdravstveno stanje ne dopušča opravljanje kakršnegakoli dela in je zato zmotno stališče sodišča, da nevarnost za zdravje tožnice ni izkazano s stopnjo verjetnosti. Opravljanje pridobitne dejavnosti bi pri tožnici povzročali poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Iz vlog in predložene medicinske dokumentacije izhaja, da poleg različnih fizičnih nezmožnosti je pri tožnici zelo močno okrnjeno tudi njeno psihično zdravje. Vse navedeno kaže, da je zaključek sodišča, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe standarda verjetnosti ni zadostila, neživljenjski, zmoten in nedopusten. Meni, da je situacija takšna, da se ji krši ustavna pravica, saj zaradi svojega stanje ne more biti deležna enake in zakonite obravnave v upravnih postopkih. Tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala mnenje bolnišnice za rehabilitacijo A. z dne 21. 9. 2017. Glede na mnenje specialista medicine dela, prometa in športa z dne 16. 11. 2018 tožnica trajno ne more več opravljati dela na delovnem mestu natakar, kar je ugotovila že tožena stranka. Tožnica je po izobrazbi gostinski tehnik in ima delovne izkušnje samo na tem področju, je samozaposlena, pri njej ni drugega delovnega mesta, ki bi ga lahko opravljala z omejitvami, ki ji jih tožena stranka priznala. Tožnica tako ni sposobna opravljati ne svojega poklica in tudi ne drugega organiziranega pridobitnega dela. Tožnica je do zadnjega upala, da ji bo, glede na njeno zdravstveno stanje in vsa mnenja specialistov, priznana pravica do bolniškega staleža, zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe vložila po več kot mesecu dni od izdaje odločbe z dne 25. 9. 2018. Z odločitvijo ZZZS se ne strinja in je prav tako vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zoper odločbi ZZZS. Že sam položaj v katerem se je tožnica znašla predstavlja težko nadomestljivo škodo, poslabšanje zdravstvenega položaja, ki ji grozi, pa je v dani situaciji glede na mnenja specialistov tudi neizbežno. Ker tožnica ni zmožna opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovana, tj. "natakar" so zmotni in protispisni zaključki sodišča, da je tožnica zmožna opravljati dejavnost v okviru katere je zavarovana, vendar z omejitvami iz odločbe ZPIZ in da si delo lahko sama organizira. Tožnica drugega delovnega mesta v lokalu nima, saj ga je najemala, sama vodila in opravljala v njem vsa dela. Delo natakarja kot glavno opravilo dejavnosti gostinstva in edino opravilo, ki tudi ustvarja prihodek, pa ni več zmožna opravljati. Tožnica si kot samozaposlena ne more privoščiti, da bi opravljala samo delo direktorja. Tega ji tudi ne dopuščajo njene telesne in duševne zmožnosti. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja terjatve. Ne drži, da bi bila tožnica z neizvršitvijo izpodbijane odločbe ZPIZ v slabšem položaju, kot če se izpodbijana odločba izvrši. Tožnici je bil zaradi nezakonite odločbe ZPIZ ukinjen bolniški stalež, vsi socialni transferji povezani s to pravico, sama pa se je znašla v položaju, ko ni sposobna in tudi ne more opravljati nobenega dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami), upoštevajoč 366. člen ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v predmetni zadevi ter pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločitvi sodišča prve stopnje ni prišlo do postopkovnih kršitev določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnica v tem socialnem sporu predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Navedene predpostavke so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je podana tudi v 70. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: 1.) odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali 2.) naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

7. Tožnica v tem socialnem sporu vtožuje odpravo odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, izključno v dnevnih izmenah, s polnim delovnim časom od 19. 3. 2018 dalje. Tožnica v tožbi zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 19. 3. 2018 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih navedb in predložene dokumentacije in je v posledici tega dokaze napačno presodila in da so podane tudi bistvene kršitve določb postopka. V čem naj bi bile podane te kršitve postopka pritožba natančneje ne opredeli. Navede zgolj, da je šlo za kršitev načela materialnega vodstva in preiskovalnega načela ter da niso bili izvedeni predlagani dokazi ter da obstaja protispisnost. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da se o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča tako, da sodišče presoja zgolj predlog za izdajo začasne odredbe. Če iz predloga sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe in je predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, se predlogu ugodi in izda sklep o začasni odredbi. Če pa kateri od teh elementov ni verjetno izkazan sledi sklep o zavrnitvi predloga. Načeloma ne gre za kontradiktorni postopek, saj edine trditve in edini dokazi, ki so sodišču pri tem odločanju na razpolago, je procesno gradivo, ki ga je navedel, priložil ali predlagal predlagatelj začasne odredbe. Po 29. členu ZIZ sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Situacije, v kateri splošne določbe ZIZ predpisujejo obligatoren razpis naroka v postopku predloga za izdajo začasne odredbe ni. Narok ni sredstvo, s katerim bi se upniku omogočalo dopolnjevati manjkajočo trditveno ali dokazno podlago predloga. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je podana bistvena kršitev določb postopka pri izdaji izpodbijanega sklepa, ker naj bi se kršilo načelo materialnega vodstva in preiskovalno načelo in da niso bili izvedeni predlagani dokazi. Velja namreč splošno pravilo, da se v postopku za izdajo začasne odredbe upoštevajo načeloma le listinski dokazi, druga dokazna sredstva pa le v primeru, ko upnik verjetno izkaže, da listinskih dokazov ni ali da razpoložljive listine za izkaz verjetnosti ne zadostujejo. Postopek na predlog za izdajo začasne odredbe je sumaren in hiter ter se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo na nasprotno.

9. Pritožba meni, da tožnica, v zdravstvenem stanju v kakršnem je, ni sposobna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, ker je njeno fizično in tudi kognitivno delovanje tako zelo okrnjeno.

10. V kolikor tožnica meni, da v trenutnem zdravstvenem stanju ni sposobna opravljati nobenega pridobitnega dela v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 6. 9. 2018, ker je potrebna nadaljnjega zdravljenja, lahko te pravice uveljavlja v okviru postopka in v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pri drugih organih in ne v postopku o glavni stvari v tem primeru. V predmetni zadevi se odloča o tem, katera kategorija invalidnosti je pri tožnici podana. Tožena stranka je v dokončni odločbi odločila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, tožnica pa meni, da je pri njej podana I. kategorija, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je invalidnost podana po zakonu takrat, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz navedene določbe prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 izhaja vrsta predpostavk, ki pa niso vezane na določeno začasno nezmožnost opravljanja določenih del. Začasna nezmožnost za ugotavljanje dela zmožnosti tožnice ne spada v področje invalidnosti, temveč v področje ugotavljanja začasne nezmožnosti za opravljanje del, kar pa ni predmet tega postopka. Ob takšnem razumevanju spora stvari je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da tožnici z izdano odločbo ne nastaja težko nadomestljiva škoda pravilna. Tožnica je nevarnost nastanka težko nadomestljive škode utemeljevala ravno z navedbami, da bi opravljanje kakršnegakoli dela, glede na njeno zdravstveno stanje, povzročilo nevarnost kritičnega poslabšanja njenega telesnega in duševnega zdravstvenega stanja in stopnje invalidnosti. Pritožbeno sodišče pri tem ne more slediti pritožbeni navedbi, da že zgolj to, da je v posledici ugotovljene invalidnosti tožnici bil ukinjen bolniški stalež pomeni za tožnico že škodo samo po sebi. V predmetnem sporu, kot je bilo že poudarjeno se ne ugotavlja tožničina trenutna zmožnost za delo in njen bolniški stalež ter pravice, ki iz tega izhajajo. V tem smislu tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je v zvezi s tem napačen zaključek sodišča, da tožnica v predlogu standardu verjetnosti ni zadostila.

11. V kolikor se odloži izvršitev izpodbijane odločbe tožene stranke o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti, priznanju pravice do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami pomeni, da bi tožnica še nadalje bila sposobna opravljati delo na dosedanjem delu. Tožnici tako ne bi bila priznana nobena pravica iz naslova invalidnosti, tudi ne pravica do premestitve na druga dela s stvarnimi razbremenitvami. Takšno ravnanje tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi varovalo tožničinih pravic, ravno obratno, ob ugotovitvi invalidnosti bi bila izpostavljena škodljivim vplivom.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede rehabilitacijskega poročila bolnišnice za rehabilitacijo A. z dne 21. 9. 2017 in glede mnenja specialista medicine dela, prometa in športa z dne 31. 3. 2017. 13. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke izhaja, da je tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, izključno v dnevnih izmenah, s polnim delovnim časom od 19. 3. 2018 dalje. Navedeno v osnovi pomeni, da je pri tožnici podana preostala delovna zmožnost, kljub temu, da ne more več opravljati dosedanjega dela "natakar" in v okviru navedenega je moč slediti zaključkom izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve.

14. Pritožbeno sodišče ne more slediti pavšalnim navedbam pritožbe, da so bile tožnici v postopku pred invalidsko komisijo kršene njene pravice in da se ji odrekajo ustavne pravice, tj. enaka in zakonita obravnava posameznikov v upravnih postopkih. Zgolj splošnih navedb se ne da preizkusiti. Ali je tožena stranka o invalidnosti in razvrstitvi tožnice v kategorijo invalidnosti pravilno odločila, pa je stvar vsebinskega odločanja, kar s to tožbo tožnica uveljavlja, torej presoja spornih odločb tožene stranke in odločitev o glavni zadevi v predmetnem sporu.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

16. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).