Jedro

Dedič se tudi ne more upreti procesnemu nasledstvu s sklicevanjem na določbo 142. člena ZD, po kateri je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Ugovor omejenosti odgovornosti za dolgove je namreč materialnopravni ugovor in se nanaša na vprašanje utemeljenosti zahtevka, v nobenem primeru pa ne more vplivati na procesno vprašanje nadaljevanja postopka v zvezi z 208. členom ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o izvršbi naložilo pravnemu predniku toženke, da v roku 8 dni plača tožeči stranki 449,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje in izvršilne stroške v znesku 39,00 EUR. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru pravnega prednika toženke je izvršilni postopek prešel v pravdnega, v katerem je sodišče prve stopnje vzdržalo omenjeni sklep o izvršbi v veljavi v njegovem dajatvenem delu in v odločitvi o izvršilnih stroških. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna plačati glavnico v višini 449,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 dalje družbi P., d.o.o. skupaj z izvršilnimi stroški v znesku 39,00 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 55,08 EUR.

2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo iz vseh zakonsko opredeljenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je v izrek vključilo pravno osebo, ki s to pravdo nima nikakršne zveze. Tudi iz obrazložitve sodbe ni razvidno, v kakšni zvezi s to pravdo je družba P., d.o.o. Toženka je prejela vabilo v katerem je bilo zapisano, da sta narok predlagali obe stranki. V 11. točki vabila pa je bilo navedeno opozorilo, da se bo štela tožba za umaknjeno, če na narok ne pride nobena stranka. Sodišče prve stopnje je torej toženko spravilo v zmoto s tem, ko ji je bilo sporočeno, da je narok predlagan s strani obeh pravdnih strank. Toženka torej ni bila pravilno opozorjena na posledice izostanka. Sodišče tudi ni izdalo sklepa, da je tožena stranka sedaj M. C., pač pa le, da se jo povabi v pravdo. Možnosti pritožbe zoper tak sklep ji ni dalo, zato se pritožuje tudi zoper ta sklep, saj v tem sporu ne bi smela biti stranka. Po prvotnem tožencu A. C. namreč ni podedovala nobenega aktivnega premoženja, zato tudi ne more odgovarjati za njegovo dolgove (142. člen Zakona o dedovanju, ZD). Sicer pa je prvotni toženec v letu 2013 tožeči stranki že plačal 390,00 EUR in se z njo tudi dogovoril o določeni poravnavi. Toženka je zato utemeljeno lahko štela, da na narok tožeča stranka ne bo pristopila. Ker je bilo enako vabilo poslano tudi tožeči stranki, pomeni, da je bila ta seznanjena z istimi pravnimi posledicami, ki ji sledijo, če se naroka ne bi udeležila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 208. člena ZPP se postopek, ki je bil prekinjen zaradi smrti stranke nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzameta ali ko ju sodnik povabi, naj to storita. Tudi če se pozvani nasledniki na poziv sodišča ne odzovejo, se postopek kljub temu nadaljuje. Dediči namreč na podlagi zakona vstopijo v vse zapustnikove podedljive pravice in obveznosti že v trenutku smrti (132. člen Zakona o dedovanju, ZD). Dedič se tudi ne more upreti procesnemu nasledstvu s sklicevanjem na določbo 142. člena ZD, po kateri je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Ugovor omejenosti odgovornosti za dolgove je namreč materialnopravni ugovor in se nanaša na vprašanje utemeljenosti zahtevka, v nobenem primeru pa ne more vplivati na procesno vprašanje nadaljevanja postopka v zvezi z 208. členom ZPP.

5. Sodišče je s sklepom z dne 27. 5. 2014 prekinilo pravdni postopek in toženko v skladu s prvim odstavkom 208. člena pozvalo, da prevzame pravdo. Čeprav se toženka ni odzvala, se je torej postopek vseeno nadaljeval. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da zoper omenjeni sklep ni pritožbe. Predmetni spor sodi med spore majhne vrednosti (30. poglavje ZPP), v prvem odstavku 447. člena ZPP pa je določeno, da je v postopkih o sporih majhne vrednosti dovoljena posebna pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek končan. Ugovor omejitve odgovornosti za dolgove, ki je, kot je bilo navedeno v prejšnjem odstavku, materialnopravni ugovor, bi morala toženka postaviti do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Takšen ugovor v pritožbenem postopku ne more biti upoštevan, saj temelji na dejstvenem substratu, ki ga toženka v prvostopenjskem postopku ni zatrjevala.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spravilo toženko v zmoto s tem, ko ji je bilo sporočeno, da je narok predlagan s strani obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je res pri vabljenju pravdnih strank na poravnalni narok in narok za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti uporabilo napačen obrazec [obrazec vab-smv-p-n (D3) namesto vab-smv-p-n (D2)]. V omenjenem vabilu je namreč navedeno, da sta izvedbo naroka za glavno obravnavo zahtevali obe pravdni stranki. V njem je bilo opozorilo, da se bo štela tožba za umaknjeno, če na narok za glavno obravnavo ne pride nobena pravdna stranka (tč. 11 vabila), vendar pa je bilo v njem tudi opozorilo, da bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (sodba na podlagi pripoznave) če tožena stranka ne bo prišla na prvi narok za glavno obravnavo (tč. 10 omenjenega vabila). Ne glede na navedbo v vabilu, da sta izvedbo naroka za glavno obravnavo zahtevali obe pravdni stranki, bi torej toženka morala priti na narok za glavno obravnavo, da bi se izognila izdaji sodbe na podlagi pripoznave. Navedbe toženke iz katerih izhaja pričakovanje, da tudi tožeča stranka ne bo pristopila na narok za glavno obravnavo, kar bi pogojevalo umik tožbe, pa je zgolj toženkina spekulacija, ki zato ne more biti upoštevna.

7. Toženka pa utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi pomanjkljivosti sodbe, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega pa je tudi izrek sodbe sam s seboj v nasprotju.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka med pravdo cedirala sporno terjatev na družbo P., d.o.o. Hkrati je tudi tožbo spremenila tako (pripravljalna vloga z dne 14. 5. 2014), da zahteva izpolnitev obveznosti v korist pridobitelja oz. omenjene družbe. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe, po kateri tožeča stranka zahteva izpolnitev tretji osebi (prim. prvi odstavek 190. člena ZPP), ni vročalo ne toženki ne njenemu pravnemu predniku. Tudi v razlogih sodbe ne pojasni, da je prišlo do spremembe tožbe oziroma zakaj mora toženka izpolniti obveznost družbi P., d.o.o. Poleg tega je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi VL 127508/2011 z dne 8. 9. 2011 v celoti v veljavi tako v njegovem dajatvenem delu, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico z zamudnimi obrestmi, kot tudi izvršilne stroške, in hkrati, da je tožena stranka dolžna družbi P. plačati isti znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011. 9. Iz navedenih razlogov je bilo treba izpodbijano sodbo razveljeviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).