Jedro

Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delazmožnosti, saj je zmožna za delo le z omejitvami (invalid II. kategorije invalidnosti). Ni pa pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in tudi ne do izgube pridobitne zmožnosti, da bi jo bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 5. 6. 2013 in pod isto številko z dne 10. 12. 2012 ter tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 12. 2012 in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki ni normirano in pri katerem bo desna roka minimalno v pomoč levi roki, s polnim delovnim časom od 1. 1. 2013 dalje. Obenem je sodišče prve stopnje tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, in da bo o višini in njegovem izplačevanju odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita oziroma preuranjena. Sodišče prve stopnje se je nepravilno opredelilo do njene delazmožnosti. Delazmožnost je potrebno presojati v povezavi s sodelovanjem v pridobitnem organiziranem delu. V tem procesu pa tožnica ni sposobna sodelovati. Izvedenka je delovno sposobnost tožnice navezovala na delo v invalidski delavnici, ki ne šteje kot organizirano pridobitno delo. Do standarda organiziranega pridobitnega dela bi se moralo opredeliti sodišče. V konkretnem primeru pa je sodišče povzelo zgolj navedbe izvedenke, ki se lahko opredeljuje le do zdravstvenega stanja tožnice. Vztraja, da tožnica dela z desno roko ne more opravljati, z levo roko pa je, kot desničarka, brez možnosti rehabilitacije (glede na njeno starost več kot 50 let), omejena pri opravljanju dela. V povezavi z ugotovitvijo izvedenke, da je tožnica sposobna delati v invalidski delavnici, ne more biti dvoma, da je nesposobna opravljati pridobitno delo. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitve izvedenke, da tožnica dela z desno roko ni zmožna opravljati, pri levi roki pa je potrebno upoštevati, da je spretnost leve roke in njena mišična moč manjša, prav tako pa spretnost prstov in koordinacija. Razen tega navaja, da je bila izvedenka v svoji izpovedi nejasna oziroma kontradiktorna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 5. 6. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 10. 12. 2012. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v obravnavanem primeru pa je, ali je tožnica popolnoma nezmožna za pridobitno delo in je invalid I. kategorije invalidnosti.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v prvi alineji drugega odstavka določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

7. Ob izkazanem zdravstvenem stanju po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožnici, glede na pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni prišlo do tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi jo bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti v smislu prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri njej je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še vedno podana preostala delovna zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Z izpodbijano sodbo je bil tako tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

8. Sodišče prve stopnje je glede na nestrinjanje tožnice z odločitvijo v predsodnem postopku, sledilo njenemu predlogu po izvedbi dokaza z izvedencem medicine dela, prometa in športa. Pravilno se je tudi opredelilo do tožničine delazmožnosti in v zvezi z njo, pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje.

V pisnem mnenju sodne izvedenke in njeni izpovedi na glavni obravnavi je tudi po oceni pritožbenega sodišča, strokovno medicinsko dovolj podlage za zaključek, da pri tožnici še ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da ne bi bila več zmožna za pridobitno delo v smislu prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Res je sicer, tako kot navaja pritožba, izvedenka navezovala tožničino delazmožnost na delo v invalidski delavnici. Vendar pritožba zmotno meni, da delo v invalidski delavnici ne šteje kot organizirano pridobitno delo. Razen tega je izvedenka dovolj jasno in tudi strokovno utemeljila razloge, zakaj meni, da ni popolnoma nezmožna za delo in da je pri njej prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 %.

9. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da gre pri tožnici za stanje po dvakratni operaciji utesnitve medialnega živca v desnem zapestnem kanalu. Prvič je bila operirana pred 20 leti in drugič v letu 2007. Ob operaciji v letu 2007 so ugotovili tudi sinovitis, rupture globokih fleksorjev, tetiv od II. - V. prsta in povrhnjih fleksorjev IV. in V. ter dolgega fleksorja palca na desnici. Po mnenju izvedenke je po operaciji funkcija desne roke zelo oslabljena, za delo je praktično neuporabna. V takšnem stanju bi tožnica po mnenju izvedenke, lahko opravljala le nenormirano delo, pri katerem bi pretežno uporabljala levo roko in bi ji bila dominantna desna roka le v občasno oporo. Prav zaradi takšnega zdravstvenega stanja desne roke oziroma leve roke, ki je zdrava, je izvedenka ocenila, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (ob upoštevanju definicije svojega poklica, določenega v tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1). Ohranjanje delazmožnosti gre na račun leve roke, ni pa pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Torej do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da ne bi bila zmožna za nobeno delo, niti za drugo delo z omejitvami, konkretno, da ne bi bila zmožna niti za nenormirano delo le s pretežno levo roko, desna bi ji bila v občasno oporo.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da tožnica po definiciji pridobitnega dela, tega ni sposobna. Izvedenka, na katero se sklicuje pritožba je bila mnenja, da v smislu polne sposobnosti, tožnica za delo ni sposobna. Kar pa ne pomeni, da je popolnoma nezmožna za vsako delo oziroma, da ni zmožna za pridobitno delo. Nedvomno je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delazmožnosti, saj je zmožna za delo le z omejitvami. Po definiciji določeni v prvi alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, pa pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej tudi ne do izgube pridobitne zmožnosti, kot zmotno meni pritožba. Pri tožnici je še vedno podana preostala delovna zmožnost. Takšnega mnenja je bila tudi izvedenka.

11. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo sodni izvedenki in na njeno mnenje oprlo svojo odločitev. Samo dejstvo, ali je tožnica zaposljiva, in ali v praksi realno takšno delo obstoja, na pritožbeno rešitev zadeve nima nobenega vpliva in glede na definicijo invalidnosti in I. kategorije v 60. členu ZPIZ-1, tudi to ne more biti razlog za ugotovitev I. kategorije invalidnosti.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.