Jedro

Po splošnem pravilu, določenem v 252. členu ZFPPIPP, pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, tudi za še ne zapadle terjatve in te je po določilu prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP tudi potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Takšna je tudi obravnavana terjatev. Gre za terjatev občasnih dajatev - obrokov s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih, odplačujejo glavnica in obresti. Takšne občasne denarne terjatve do stečajnega dolžnika pa se z začetkom stečajnega postopka tudi pretvorijo v enkratno denarno terjatev (člen 254 OZ). To terjatev je torej upnik skladno z določbo prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP moral prijaviti v stečajni postopek, saj bi sicer njegova terjatev do stečajnega dolžnika, v tem primeru poroka, prenehala. Po citirani določbi morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni bila upravičena zahtevati izpolnitve od poroka, ker da terjatev še ni zapadla, je zato zgrešeno. Res je zapadlost porokove obveznosti odvisna od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, kot ta izhaja iz sklenjene kreditne pogodbe. Tudi drži, da celotna obveznost iz naslova danega kredita do glavnega dolžnika še ni zapadla v plačilo, toda upoštevaje zgoraj navedeno določbo 254. člena in prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP se je terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika pretvorila v enkratno terjatev, kot tako pa jo je v skladu z določbo 296. člena istega zakona tožena stranka priglasila v stečajni postopek in stečajni upravitelj stečajnega dolžnika jo je tudi utemeljeno priznal. Priznal jo je pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če glavni dolžnik to terjatev v kakršnemkoli delu plača.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da terjatev v višini 1,434.508,87 EUR in ločitvena pravica, ki jo je tožena stranka S. d.d., prijavila v stečajnem postopku nad družbo P. d.o.o. - v stečaju, in sta v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 1. 7. 2015 navedeni pod zaporedno št. 12, ne obstaja (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 4.656,00 EUR v 15. dneh (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka se o pritožbi ni izjavila.

4. Pristojnost za odločanje v tej zadevi je bila s sklepom podpredsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mag. Nine Betetto Su 332/2017 z dne 7. 2. 2017 prenesena na Višje sodišče v Celju (člen 105a Zakona o sodiščih).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka uveljavlja ugotovitev neobstoja prerekane terjatve v stečajnem postopku v skladu z določbo prvega do tretjega odstavka 302. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je namreč v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom P. d.o.o. prerekala terjatev tožene stranke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in bila napotena na pravdo.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožba vložena pravočasno. Nadalje ni sporno, da je bila v stečajnem postopku stečajnega dolžnika P. d.o.o. v stečaju St 5470/2014 toženi stranki (kot upniku) priznana terjatev v višini 1,434.508,87 EUR in ločitvena pravica na nepremičninah stečajnega dolžnika pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če upnikovo terjatev plača glavni dolžnik. Končni seznam preizkušenih terjatev in sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 535/2015 z dne 16. 9. 2015. Tožena stranka uveljavlja svojo terjatev zoper stečajnega dolžnika kot solidarnega poroka in zastavitelja za obveznosti dolžnika P-1 d.o.o. po kreditni pogodbi in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke po členu 142 SPZ (SV 578/2012 in 579/2012). Ni sporno, da glavni dolžnik - kreditojemalec obveznost po kreditnih pogodbah redno odplačuje.

8. Na podlagi teh med pravdnima strankama nespornih in pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in ga je zavrnilo.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Tožeča stranka ima sicer prav, ko sodišču prve stopnje očita delno nejasne in pomanjkljive razloge, kar pa je lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11. Kot je razbrati iz sodbe sodišča prve stopnje, je bistvena za odgovornost stečajnega dolžnika, ki je v tem primeru porok za obveznosti glavnega dolžnika, oblika poroštva. To je nesporno solidarno. Bistvo solidarnega poroštva ni v določbi 1012. člena OZ, kot je to razlogovalo sodišče prve stopnje, temveč v določbi tretjega in četrtega odstavka 1019. člena OZ, ki določa, da v primeru solidarnega poroštva porok odgovarja kot porok in plačnik in lahko upnik zahteva njegovo izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Pravilno je sicer stališče tožeče stranke, da bi obveznost poroka (stečajnega dolžnika) iz naslova terjatve nastala le tedaj, ko te ob zapadlosti ne bi poravnal glavni dolžnik. Pravilno je tudi tožnikovo razumevanje akcesornosti obveznosti poroka, saj je poroštvo akcesorna, od glavne obveznosti odvisna obveznost, brez glavne obveznosti ne more nastati in se tudi ne nadaljevati. Če glavna obveznost ugasne, ugasne tudi poroštvo. Posledica akcesornosti je tudi, da poroštvena obveznost ne more biti težja od glavne obveznosti. To pa pomeni le, da mora biti terjatev za katero je bilo dano poroštvo veljavna in zapadla. Terjatev v obravnavanem primeru izhaja iz kreditnih pogodb in je veljavna, saj je nastala s sklenitvijo kreditne pogodbe. Na podlagi te je nastala obveznost glavnega dolžnika za vrnitev kredita.

12. Toda po splošnem pravilu, določenem v 252. členu ZFPPIPP, pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka - tudi za še ne zapadle terjatve in te je po določilu prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP tudi potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Takšna je tudi obravnavana terjatev. Gre za terjatev občasnih dajatev - obrokov s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih, odplačujejo glavnica in obresti.(1) Takšne občasne denarne terjatve do stečajnega dolžnika pa se z začetkom stečajnega postopka tudi pretvorijo v enkratno denarno terjatev (člen 254 OZ). To terjatev je torej upnik skladno z določbo prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP moral prijaviti v stečajni postopek, saj bi sicer njegova terjatev do stečajnega dolžnika, v tem primeru poroka, prenehala. Po citirani določbi morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni bila upravičena zahtevati izpolnitve od poroka, ker da terjatev še ni zapadla, je zato zgrešeno. Res je zapadlost porokove obveznosti odvisna od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika kot ta izhaja iz sklenjene kreditne pogodbe. Tudi drži, da celotna obveznost iz naslova danega kredita do glavnega dolžnika še ni zapadla v plačilo, toda upoštevaje zgoraj navedeno določbo 254. člena in prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP se je terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika pretvorila v enkratno terjatev, kot tako pa jo je v skladu z določbo 296. člena istega zakona tožena stranka priglasila v stečajni postopek in stečajni upravitelj stečajnega dolžnika jo je tudi utemeljeno priznal. Priznal jo je pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če glavni dolžnik to terjatev v kakršnemkoli delu plača. 13. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da v obravnavanem primeru ni upoštevna določba tretjega odstavka 296. člena ZFPPIPP.(2) Tako stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zapisalo, da v primeru, ko je stečajni dolžnik porok glavnega dolžnika in hkrati zastavitelj svojih nepremičnin za tuj dolg ZFPPIPP prijave pogojne terjatve in ločitvene pravice ne predvideva. Ker pa je tudi ne prepoveduje, je tožena stranka to terjatev lahko prijavila kot pogojno z razveznim pogojem in jo je stečajni upravitelj utemeljeno priznal. Takšna prijava in na drugi strani priznanje terjatve je ob nespornem dejstvu, da terjatev redno poravnava glavni dolžnik, tudi v celoti pravno upravičena. Sicer pa bi bil stečajni upravitelj tudi v primeru nepogojne prijave ob poplačilu oziroma razdelitvi stečajne mase dolžan toženo stranko poplačati le toliko kolikor bi tedaj znašala njena neporavnana terjatev in pri tem upoštevati vsa do tedaj izvršena plačila s strani glavnega dolžnika ali koga tretjega.

14. Zatrjevanje tožeče stranke, da bi tožena stranka morala terjatev prijaviti oziroma da bi bila njena terjatev lahko priznana z odložnim pogojem je zgrešeno, saj za tako odločitev v zakonu ni podlage niti ni podlage v naravi poroštva kot inštitutu zavarovanja.

15. Ob povedanem pa se za neutemeljene pokažejo vse ostale v pritožbi ponovljene pritožbene navedbe tožeče stranke, tako navedbe v zvezi z neupoštevanjem določbe 1026. člena OZ, katerega si tožeča stranka tolmači povsem po svoje in zgrešeno in pri tem tudi neutemeljeno zatrjuje, da naj bi z neuporabo te določbe bila kršena temeljna načela stečajnega postopka kot je načelo doseganja največje koristi za stečajno maso, saj tožena stranka in stečajni dolžnik oziroma stečajni upravitelj, ki je terjatev priznal ni ravnal v nasprotju z določbami ZFPPIPP niti v škodo upnikov stečajnega dolžnika. Priznal je le-to, za kar se je veljavno zavezal stečajni dolžnik. Ravnanju tožene stranke, ki je to terjatev morala prijaviti v stečajni postopek, saj sicer do nje ne bi bila več upravičena, ni moč očitati nepravilnosti, neskrbnosti ali pasivnosti, kar velja tudi za stečajnega dolžnika, ki je terjatev priznal, kot mu to povsem neutemeljeno pritožbeno očita tožeča stranka. K ravnanjem kot jih navaja tožeča stranka (da bi morala odstopiti od pogodbe sklenjene z glavnim dolžnikom, da bi si morala priskrbeti dodatna zavarovanja itd.) tožena stranka ni bila dolžna pristopiti. Pa tudi če bi, zaradi teh ne bi bile prevzete obveznosti stečajnega dolžnika iz naslova solidarnega poroštva nič manjše. 16. Pritožbo je bilo tako v celoti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).

Op. št. (1): Smiselno glej člen 347 OZ.

Op. št. (2): Tretji odstavek 296. člena ZFPPIPP določa: Če so za izpolnitev upnikove terjatve poleg stečajnega dolžnika odgovorni tudi drugi solidarni sodolžniki ali poroki lahko upnik v stečajnem postopku prijavi in uveljavlja celotni znesek terjatve, dokler ni v celoti plačan, pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če upnikovo terjatev plača drug solidarni sodolžnik ali porok.