Jedro

Instituta dejanja majhnega pomena ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, ki zadevata težo dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti.

Visoka predpisana kazen sama po sebi ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar velja pravilo, da čim strožja je kazen, tem tehtnejše in bolj prepričljive morajo biti ostale okoliščine, da bi sodišče smelo uporabiti navedeni institut.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega D.V. se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženega D.V. oprosti povrnitve stroškov, nastalih v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obtožena D.V. in M.P. pod točko I/a spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ, obtoženega D.V. pod točko I/b nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ in pod točko I/c kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obtožencema izreklo pogojni obsodbi, tako da je obtoženemu D.V. za kaznivo dejanje, opisano pod točko I/a, določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/b kazen enega leta zapora in za kaznivo dejanje pod točko I/c kazen šestih mesecev zapora ter nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženemu M.P. je v pogojni obsodbi za kazniva dejanja pod točko I/a določilo kazen petih mesecev zapora, izrek kazni pa odložilo za preizkusno dobo štirih let, če obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženca je na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov bremenijo proračun. Pod točko II/a sodbe je obtoženega M.P. po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s 14. členom KZ oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic po 3. odstavku 205. (očitno mišljeno 250.) člena KZ, obtoženega D.V. pa pod točko II/b zaradi enakega kaznivega dejanja in pod točko II/c zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ oprostilo iz istega razloga ter odločilo, da po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov v tem delu bremenijo proračun. Pod točko III je zoper obtoženega D.V. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, o stroških pa odločilo v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP. Pogojnih obsodb, izrečenih obtoženemu D.V. s sodbama Okrožnega sodišča v Kopru in Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni preklicalo.

Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožena spoznalo za kriva kaznivih dejanj po 3. odstavku 250.člena KZ, D.V. (točka II/b prvostopenjske sodbe) in obtoženega M.P., za katerega očitno ni razpolagalo s podatkom, da je 17.9.2004 umrl (točka II/a sodbe sodišča prve stopnje). Iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP je zoper obtoženega D.V. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ pod točko I/c prvostopenjske sodbe. Izrek o pogojnih obsodbah je spremenilo tako, da je pri obtoženem D.V. izpustilo besedilo, v katerem mu je bila določena kazen za kaznivo dejanje pod točko I/c in ga nadomestilo z besedilom, da se mu za kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ, za katerega ga je spoznalo za krivega, z uporabo določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določi kazen treh mesecev zapora ter nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enako enotno kazen in enako preizkusno dobo ko v prvostopenjski sodbi. Obtoženemu M.P. je za kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ z uporabo 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, preizkusne dobe štirih let pa ni spreminjalo. V ostalem je pritožbo zagovornice obtoženega D.V. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženega D.V. in njegove zagovornice, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe, proračun.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje se v obsodilnem delu (točka 1 izreka sodbe sodišča druge stopnje oziroma točka II/b prvostopenjskega sodišča), zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena in odločbe o kazenski sankciji, torej iz razloga po 1. odstavku 374. člena ZKP, pritožuje zagovornica obtoženega D.V. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje pod točko 1 spremeni tako, da obtoženega D.V. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe ter spremeni tudi izrek o pogojni obsodbi in obtožencu za preostali kaznivi dejanji določi nižjo enotno kazen, podrejeno pa da obtožencu za tri kazniva dejanja izreče ustrezno kazensko sankcijo, kot bi mu jo moralo ob pravilni uporabi zakona izreči že drugostopenjsko sodišče. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v mnenju navaja, da kršitev kazenskega zakona, zatrjevana v pritožbi, ni podana, in da sodišče druge stopnje enotne kazni ni izreklo v obtoženčevo škodo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornici obtoženega D.V. ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče druge stopnje prekršilo kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, glede katerega izpodbija drugostopenjsko sodbo, kaznivo dejanje in da bi zato moralo obtoženega D.V. po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s 14. členom KZ, v tem delu oprostiti obtožbe.

Dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ določata dva kriterija, objektivni in subjektivni, podana pa morata biti kumulativno. V navedeni zakonski določbi je naštetih šest vrst obveznih meril, ki jih je z njihovimi negativnimi ali pozitivnimi predznaki treba upoštevati pri presoji, ali so podani pogoji za uporabo tega instituta. Ta merila (narava dejanja, teža dejanja, neznatnost oziroma odsotnost škodljivih posledic in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno), se nanašajo na objektivno plat dejanja, naslednji dve (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti in storilčeve osebne okoliščine) pa na njegovo subjektivno plat. Posamezna merila niso enakovredna, saj ni nujno, da se vsako od njih pojavlja pri presoji dejanja majhnega pomena. Tako tega instituta ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, ki zadevata težo dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti. Seveda je pri presoji potrebno upoštevati tudi spremenljiva (variabilna) merila, relevantna v konkretni zadevi. Zakonskih določb pa si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče institut dejanja majhnega pomena uporabiti takoj, ko ugotovi, da sta podana najmanj eden od objektivnih in eden od subjektivnih kriterijev.

Pri presoji teže dejanja je pomembna zlasti kazen, ki jo zakon zanj predpisuje. Za kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ je predpisana kazen od enega do osmih let zapora. Visoka predpisana kazen sama na sebi še ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar pa velja pravilo, čim strožja je kazen, tem tehtnejše in bolj prepričljive morajo biti ostale okoliščine, da bi sodišče smelo uporabiti navedeni institut. Teh pa v konkretni zadevi ni. Tako višje sodišče pravilno ugotavlja, da je obtoženi D.V. ček, ki ga je istega dne s P. ukradel, izpolnil na znesek, ki je bil le nekoliko nižji od takrat maksimalnega, ki ga je bilo z enim čekom mogoče vnovčiti, in da dejstvo, da je s tem oškodoval finančno institucijo, pri presoji neznatnosti škodljivih posledic nima posebne teže. Naštete okoliščine kažejo, da že po objektivnih kriterijih niso izpolnjeni pogoji za uporabo 14. člena KZ. Pritožbenemu sodišču je treba pritrditi tudi ko ocenjuje, da obtoženčeva abstinenčna kriza ni bila tako izrazita, da bi se po storjenem kaznivem dejanju tatvine podal v nabavo heroina, ampak je prej kupil cigarete in pijačo, po navedbah M.P. pa naj bi odšel še na igralne avtomate. Razumno je zato sklepanje, da pritožnikovo psihično stanje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ, izpodbijanega s pritožbo zoper drugostopenjsko sodbo, ni bilo tako, da bi utemeljevalo sklepanje, da je bila stopnja kazenske odgovornosti obtoženega D.V. v tolikšni meri znižana, da bi ob izkazanosti ostalih pogojev upravičevala uporabo tega instituta. Tudi storilčeve osebne okoliščine, kot drugo merilo, ki ga navaja 14. člen KZ, v konkretni zadevi niso podane, saj sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je obtoženi D.V. na enak način vnovčil številne čeke, ki jih je pred tem vzel brez vednosti oziroma dovoljenja od svojega očeta M.V. Kolikor pritožnica na tej podlagi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zato nima prav.

Ni se mogoče strinjati z zagovornico obtoženega D.V., ko navaja, da je sodišče druge stopnje obtožencu v okviru pogojne obsodbe določilo previsoko zaporno kazen. Stališču pritožnice, da bi sodišče druge stopnje, ki je sicer upoštevalo asperacijsko pravilo, potem ko je zoper obtoženega D.V. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, za katero mu je bila v prvostopenjski sodbi določena kazen šestih mesecev zapora, spoznalo pa ga je za krivega kaznivega dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ, katerega je bil s prvostopenjsko sodbo oproščen, in mu zanj določilo kazen treh mesecev zapora, moralo obtoženemu D.V. izreči nižjo enotno kazen kot v prvostopenjski sodbi, česar pa ni storilo. Odmera kazenske sankcije za kazniva dejanja v steku ni golo matematično opravilo, ki bi bilo odvisno zgolj od višine kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja, marveč mora sodišče z vidika namena kaznovanja pri tem celovito presoditi medsebojno učinkovanje vseh okoliščin, pomembnih pri odmeri kazenske sankcije. To pa je sodišče druge stopnje tudi storilo. Zato se z zagovornico, ki pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper prvostopenjsko sodbo ocenjuje kot nedorečeno in glede pritožbenega predloga nejasno, ni mogoče strinjati, da sodišče druge stopnje v opisanem procesnem položaju ne bi smelo izreči enako visoke enotne kazni kot prvostopenjsko sodišče. Pritožnica tudi nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ, za katero je obtoženca spoznalo za krivega, "zajeti in všteti" v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja (očitno tistega pod točko I/b prvostopenjske sodbe), saj da gre brez dvoma za ponavljajoče se istovrstno ravnanje (isti modus operandi, isti nagib, iskoriščanje iste priložnosti, isti kraj storitve ...).

S takimi navedbami pritožnica ne more spodnesti zakonitosti tega dela sodbe sodišča druge stopnje. Za uporabo instituta (konstrukcije) nadaljevanega kaznivega dejanja, morajo biti podani konstantni elementi (istovrstnost kaznivih dejanj, enoten psihični odnos storilca do kontinuirane dejavnosti in časovna kontinuiteta kriminalne dejavnosti), ob hkratni danosti spremenljivih kriterijev. O tem, da gre za istovrstni kaznivi dejanji, ni nobenega dvoma, obstoja ostalih dveh konstantnih elementov, potrebnih za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, pa vložnica ni z ničemer utemeljila, ne izhajata pa niti iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Zato je treba tudi to pritožbeno trditev, s katero zagovornica obtoženega D.V. po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljeno.

Pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca, po 386. členu ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Obtoženčeva zagovornica je s pritožbo izrecno izpodbijala le enotno kazen, ne pa tudi kazni, določene obtožencu za kaznivo dejanje, za katero ga je sodišče druge stopnje spoznalo za krivega. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, pomembne pri odmeri kazenske sankcije in jih ustrezno ovrednotilo, zato je za to kaznivo dejanje določena primerna, prav tako tudi v pogojni obsodbi obtoženemu D.V. določena enotna kazen in preizkusna doba.

Preizkus, ki ga je Vrhovno sodišče glede izpodbijanega dela opravilo po 383. členu ZKP, ni pokazal bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožba zagovornice obtoženega D.V. ni utemeljena in jo je zato zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (391. člen ZKP).

Zagovornica obtoženega D.V. s pritožbo ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče obtoženca, glede na njegove slabe gmotne razmere, po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v tem pritožbenem postopku.