Jedro

Tožnica na dan moževe smrti v letu 2000 še ni dopolnila starosti 45 let in 6 mesecev, da bi ji začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let in 6 mesecev starosti. Zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2012 in št. ... z dne 30. 4. 2012 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine in se ji povrnejo stroški postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožbo vložila v upanju, da bo sodišče presodilo o pravnem vprašanju, ki je v bistvu dejansko vprašanje njenega preživetja. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnice ter tako bistveno kršilo določbe postopka, saj je bilo zaslišanje ključnega pomena za razjasnitev situacije. Sodišče tudi ni uporabilo vsega materialnega prava, ki ureja področje vdovskih pokojnin. Sodišče bi moralo upoštevati tožničino življenjsko situacijo ter ji priznati pravico do vdovske pokojnine. Če bi sodišče poslušalo tožničino življenjsko zgodbo bi ugotovilo višino dohodkov, ki jih je tožnica v letu 2000 pridobivala na osnovi samozaposlitve v kulturi. Tožnica je bila na dan smrti moža … . … .2000 obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana le zato, ker ji je, za obdobje med leti 1995 in 2005, Ministrstvo za … zaradi pomembnega prispevka v kulturi, dodelilo pravico do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za obvezno zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna. To pravico poleg ostalih kriterijev pridobijo le tisti, ki jim dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo oziroma preživljanje. Tožnica kot nov dokaz k pritožbi prilaga podatke o bruto letnih dohodkih za obdobje uživanja pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. V letu 1999 so bruto letni dohodki tožnice znašali 558.828,10 takratnih SIT, dohodkovni cenzus pa je bil 2.246.470,20 takratnih SIT. Letni dohodek, od katerega je 40 % priznanih materialnih stroškov, tako nikakor ne bi zadoščal za plačilo obveznosti pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja ter za preživetje in opravljanje dela. Pravica do plačila prispevkov za zavarovanje je v bistvu za tožnico oteževalna okoliščina, saj v primeru, da Ministrstvo za ... tožnici ne bi dodelilo te pravice, ne bi bila zavarovana, s čimer bi izpolnila pogoj določen v 7. odstavku 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnica opozarja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 4. 2012, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 3. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je tožničin mož B.B. (v nadaljevanju: zavarovanec) umrl … . … . 2000. Tožnica je bila tedaj vključena v zavarovanje, stara pa je bila 45 let in 26 dni (rojena je ... . … . 1955).

ZPIZ-1 v 1. alinei 1. odstavka 110. člena določa, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca, če je do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolnila starost 53 let. V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let starosti, dopolnila pa je 48 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Za odločitev v zadevi pa je pomembna tudi prehodna določba in sicer 421. člen ZPIZ-1, kjer je za leto 2000 določeno, da vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 50 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 45 let in 6 mesecev, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 50 let in 6 mesecev starosti. Glede na navedene zakonske določbe je odločilen datum zavarovančeve smrti, v konkretnem primeru je to … . … . 2000. Navedenega dne pa tožnica še ni dopolnila starosti 45 let, 6 mesecev, da bi ji začela teči tako imenovana čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. To pa pomeni, da tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Za odločitev ni bil odločilen dokaz z zaslišanjem tožnice. ZPP namreč v 2. odstavku 287. člena ZPP določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. V sporni zadevi zaslišanje tožnice niti ni bilo predlagano zaradi razjasnitve dejanskega stanja, temveč iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je bilo predlagano zaslišanje tožnice glede tega, kako si tožnica razlaga materialno pravo in sicer določbo 421.člena ZPIZ-1 ter nadalje, da bi sodišču pojasnila, zakaj je podala zahtevo pri toženi stranki. Omenjeno pa je tožnica navajala že v sami tožbi oziroma na naroku za glavno obravnavo. Za odločitev v zadevi tudi niso odločilni podatki o plačevanju prispevkov za tožnico s strani Ministrstva za ... Tožnica je bila v spornem obdobju vključena v zavarovanje in na to dejstvo je bilo sodišče vezano. Glede ostalih pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče upoštevati tožničino življenjsko zgodbo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno ni pravno relevantno za presojo sporne zadeve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.