Jedro

V skladu z določbo 614. člena ZGD-1 stroške postopka sodnega preizkusa (predhodno in dokončno) po splošnem pravilu nosi prevzemna družba. Razlog takšne ureditve je, da v postopku lahko nastanejo precejšnji stroški, zlasti stroški povezani z izvedenci. Že samo začasno kritje teh stroškov bi bilo za upravičence do dodatnega denarnega doplačila lahko prehudo breme, zaradi česar postopka ne bi mogli niti začeti.

Pritožbeno sodišče stoji na stališču, da sodišče le v izjemnih primerih lahko naloži stroške predujma za izvedence (poravnalni odbor) predlagatelju. Tudi iz sodne prakse namreč izhaja, da stroške sodnega preizkusa odpravnine trpi močnejša stranka, v konkretnem primeru večinski delničar.

Izrek

I. Pritožbi predlagatelja se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog nasprotnega udeleženca za povračilo stroškov poravnalnega odbora v višini 6.268,92 EUR zavrne.

Nasprotni udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa predlagatelju povrniti njegove pritožbene stroške v višini 1.185,95 EUR, ki jih mora plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega roka po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške poravnalnega odbora v višini 6.268,92 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper takšen sklep se je pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog nasprotnega udeleženca za povračilo stroškov zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Prav tako mu naj naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec, ki je predlagal, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče v tej zadevi drugič odloča. S prvim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo enako kot v ponovljenem postopku in je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj predlagatelju ni omogočilo, da se izjavi o stroških poravnalnega odbora.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje presojalo trditve obeh pravdnih strank in odločilo, da je predlagatelj dolžan vrniti nasprotnemu udeležencu stroške poravnalnega odbora v višini 6.268,92 EUR, saj je menilo, da bi predlagatelj moral vedeti, da je predlagana odpravnina za manjšinske delničarje primerna in da z vložitvijo predloga in vztrajanju pri njem, nastajajo stroški, ki so nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo (614. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1).

7. Pri določbi 614. člena ZGD-1 gre za stroške za sodni preizkus menjalnega razmerja skupaj s stroški, ki jih je predhodno dolžna kriti prevzemna družba. V skladu s prvim odstavkom 614. člena ZGD-1 stroški postopka za sodni preizkus menjalnega razmerja skupaj s stroški skupnih zastopnikom krije prevzemna družba. Sodišče pa lahko na predlog prevzemne družbe predlagateljem postopka naloži, da ji povrnejo vse stroške postopka ali del stroškov, če bi ti od vložitve predloga ali poznejšega dne, morali vedeti, da nastajajo stroški, ki so nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo.

8. Sodišče prve stopnje svojo odločitev gradi na poročilu revizorja (B4 in B12) z dne 11. 3. 2016, ki je bilo izdelano za postopek iz Zakona o prevzemih (v tem primeru pa gre za postopek sodnega preizkusa menjalnega razmerja po 614. členu ZGD-1), v katerem revizor ugotavlja vrednost delnice. Revizorja je postavilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 23. 2. 2016, kar med strankama ni sporno. Prav tako je predlagatelj v spis vložil notarski zapis skupščine prevzemne družbe z dne 21. 7. 2016, iz katerega izhaja določena odpravnina v višini 0,15 EUR. Kasneje je poravnalni odbor potrdil, da je ponudba 0,15 EUR primerna. Sodišče prve stopnje meni, da gre pri predlagatelju za kvalificiranega delničarja, katerega glavna dejavnost je varstvo pravic manjšinskih delničarjev in je torej pravno usposobljen delničar in se zato predpostavlja, da se spozna na podatke o poročilih delniških družb in da razume izvedeniško mnenje. Meni še, da je predlagatelj kljub seznanitvi s podatki v listinah, s katerimi je razpolagal in katere je imel pravico vpogledati na sedežu družbe, vztrajal, da odpravnina ni primerna in je zato kljub temu, da je bilo le nekaj mesecev pred skupščino delničarjev ugotovljeno, da je vrednost delnice A. d. d. po stanju na dan 31. 12. 2015 in po dokapitalizaciji v letu 2016, negativna, vztrajal pri postavitvi poravnalnega odbora, kar je bilo nepotrebno, saj je povzročilo stroške nasprotnemu udeležencu. Do tega zaključka, do katerega je prišel poravnalni odbor, bi lahko prišel tudi predlagatelj v povezavi z zgoraj navedenimi podatki, ki so kazali, da odpravnina ne more biti večja od ponujene, saj je vrednost delnice negativna.

9. Pritožbeno sodišče meni, da je takšno stališče sodišča prve stopnje v izhodišču materialno pravno nepravilno in v nasprotju z institutom sodnega preizkusa denarne odpravnine (388. člen ZGD-1), kar je privedlo do napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V skladu z določbo 614. člena ZGD-1 stroške postopka sodnega preizkusa (predhodno in dokončno) po splošnem pravilu nosi prevzemna družba. Razlog takšne ureditve je ta, da v postopku lahko nastanejo precejšnji stroški, zlasti stroški povezani z izvedenci. Že samo začasno kritje teh stroškov bi bilo za upravičence do dodatnega denarnega doplačila lahko prehudo breme, zaradi česar postopka ne bi mogli niti začeti.1 Iz teorije izhaja, da so predlagatelji postopka praviloma upravičeni od prevzemne družbe zahtevati povrnitev stroškov njihovih pravnih pooblaščencev, ki so nastali do trenutka pridobitve ustreznega izvedeniškega mnenja, in sicer ne glede na izid postopka. Po tem obdobju, pa so upravičeni do povrnitve stroškov njihovih pooblaščencev le v primeru, če so izpolnjene predpostavke določene v tretjem odstavku 614. člena ZGD, torej, da je bilo menjalno razmerje napačno postavljeno. Sklepati je torej mogoče, da teorija meni, da je stroške poravnalnega odbora praviloma dolžna kriti prevzemna družba.

10. Tudi pritožbeno sodišče stoji na stališču, da sodišče le v izjemnih primerih lahko naloži stroške predujma za izvedence (poravnalni odbor) predlagatelju. Tudi iz sodne prakse namreč izhaja, da stroške sodnega preizkusa odpravnine trpi močnejša stranka, v konkretnem primeru večinski delničar.2 Izjemo, da mora stroške kriti predlagatelj, je treba razlagati restriktivno, saj je treba upoštevati, da v postopku sodne določitve primerne denarne odpravnine nastopata po moči in materialnem položaju dva neenakovredna nasprotnika (tu se sodišče prve stopnje moti, ko navede, da je predlagatelj kvalificirani delničar, saj gre za zavod, ki skrbi za pravice manjšinskih delničarjev in ga zaradi tega ni mogoče kar šteti za enakovredno stranko nasprotnemu udeležencu, ki je močna gospodarska družba). Sodni preizkus denarne odpravnine bi bil le pravica na papirju, ki ne bi bila dosegljiva malim delničarjem, saj bi bili vedno, ko bi bili izgledi za uspeh v sodnem postopku le verjetni (torej ne gotovi) pod pritiskom, ali bodo morali v končni posledici nositi stroške postopka, ki niso majhni ter bi jih to odvračalo od določitve za sodni preizkus, v končni posledici pa bi pomenilo odstop od namena zakonske ureditve in onemogočanje dostopa do sodišča. Namen zakona je, da s takšno specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča in po potrebi do nepristranskega kvalificiranega mnenja (poravnalnega odbora). Ne zdrži očitek nasprotnega udeleženca, da bi stališče višjega sodišča, ki bi bilo nasprotno odločitvi sodišča prve stopnje, pomenilo „nevaren precedens“, saj bi uvedlo de facto takso, ki bi pomenila stroške poravnalnega odbora in ostalih stroškov v skupnem znesku preko 20.000,00 EUR. Nasprotni udeleženec spregleda, da gre za zakonsko urejeno materijo, ki ščiti manjšinske delničarje in tudi ravnanje večinskega delničarja usmerja tako, da mu onemogoča zlorabo prevladujočega položaja.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev vezalo na revizijska poročila pridobljena v skladu z Zakonom o prevzemih, ker naj bi z njim predlagatelj pridobil vse potrebne informacije v zvezi s primerno ceno delnice in je po nepotrebnem vztrajal, da se opravi sodni preizkus s poravnalnim odborom. Takšno stališče ni pravilno, dostop do sodišča je ustavna pravica in manjšinski delničar ima v skladu s pravili ZGD-1 možnost preverjanja primerne denarne odškodnine. Določba 614. člena ZGD-1 izrecno navede, da stroške primarno krije nasprotni udeleženec, šele na njegov predlog in če bi predlagatelj od vložitve predloga ali poznejšega dne, moral vedeti, da nastajajo stroški, ki so nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo, sodišče odloči, da jih krije predlagatelj. Iz trditev strank in postopanja predlagatelja ni mogoče zaključiti, da bi zaradi revizijskega poročila o stanju družbe A. d. d. za namen prevzema moral vedeti, da nastajajo nesorazmerni stroški, saj je kot izhaja iz pritožbe pričakoval, da nasprotni udeleženec kot investitor družbo sanira in je več kot 6 mesecev po prevzemu bilo mogoče, da bo finančno stanje družbe boljše kot ob prevzemu in je izhajalo revizorjevega poročila za namen prevzema. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral predlagatelj sam priti do enakega zaključka kot poravnalni odbor, če bi pogledal finančne podatke družbe, saj za to ni kvalificiran (kot tudi sodišče ne).

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 614. členom ZGD-1).

13. Po obrazloženem je višje sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 614.člena ZGD-1).

14. Kot je razvidno iz poteka postopka na drugi stopnji, je bil predlagatelj v pritožbenem postopku v celoti uspešen, zato mu mora nasprotni udeleženec kriti stroške postopka na drugi stopnji (1. odstavek 165. člena ZPP ter 1. odstavek 155. člena ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvi odstavek 52. člena ZGD-1), sam pa mora kriti svoje pritožbene stroške.

15. Odvetniška tarifa (v nadaljevanju: OT) v 26. tarifni številki za nepravdne postopke po ZGD-1 določa odvetniško nagrado za predlog (odgovor na predlog) v razponu od 300 do 2000 odvetniških točk, upoštevaje ob tem merila iz 3. člen OT. Po 3. členu OT ni edino merilo za vrednotenje opravljene odvetniške storitve vrednost obravnavanega predmeta (tretja alineja 3. člena OT), pač pa tudi strokovna zahtevnost, odgovornost, specialistično znanje, strokovno znanje s področja drugih strok, znanje tujih pravnih virov, uporabo tujega jezika, čas, potreben za izvršitev dela, število zastopanih oseb, druga merila, določena s tarifo. V tem primeru sta tako predlagatelj kot nasprotni udeleženec zadevo ocenila kot visoko zahtevno, saj sta priglasila nagrado v višini 2.500 ozr. 2.000 točk, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, vendar pa, ker gre za pravno sredstvo zoper drugo odločbo (druga alineja 4. točke 26. tarifne številke), predlagatelju za pritožbo pripada 50% nagrade iz prve točke 26. tarifne številke, kar znaša 1000 odvetniških točk. Za prvo pritožbo z dne 22. 1. 2020 je predlagatelj priglasil 2.500 točk, gre pa mu 1.000 točk, za drugo pritožbo z dne 29. 12. 2020 pa je priglasil 500 točk, ki mu jih je sodišče priznalo, kar skupaj znese 1.500 odvetniških točk (900,00 EUR), sodne takse za dve pritožbi 2 x 33,00 EUR, 2% adm. stroškov in 22 % DDV. Skupaj torej 1.185,95 EUR.

1 Glej N. Plavšak, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba 2014, str. 363. 2 Glej tudi sodno prakso VSL sklep I Cpg 135/2019, I Cpg 293/2014, I Cpg 1436/2010, I Cpg 1133/2010.