Jedro

Pravica dediščinske tožbe v primeru nepoštene posesti zapuščine zastara v objektivnem roku dvajsetih let. Posest je nepoštena in pravica zahtevati dediščino nastopi, če zakoniti dedič oddaljenejšega dednega reda v zapuščinskem postopku zakonitega dediča z močnejšo dedno pravico namenoma zamolči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 66.937,50 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je mld. M. K., rojen 24.11.1983, zakoniti dedič prvega dednega reda po pokojnem S. B., umrlem dne 09.02.1993, in da je na podlagi dedovanja postal lastnik deleža 1/3 nepremičnine vpisane v vl. št. 2342 k.o. Dravlje in 1/9 vpisane v vl. št. 1836 k.o. ..... Lastninska pravica na tožnika mld. M. K. se vpiše v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je plačilo pravdnih stroškov v višini 144.210,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila naložilo toženi stranki P. B., tožnika mld. M. K. pa oprostilo plačila sodnih taks tega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V obsežnih pritožbenih navedbah med drugim navaja, da njegova posest zapuščine ni bila nepoštena, tako kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, tožnikova pravica zahtevati zapuščino pa je posledično v skladu z določbami 141. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76) zastarala. Podrobnejše relevantne pritožnikove navedbe sodišče zaradi preglednosti in v izogib ponavljanju povzema in nanje odgovarja v nadaljevanju obrazložitve. Toženec sicer predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in jo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, 1977) je bila pritožba vročena tožniku, ki v odgovoru navaja, da je pritožbena trditev o napačni ugotovitvi dejanskega stanja, posledično pa tudi o napačni uporabi materialnega prava, neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP (1977) pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Dejansko stanje je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbeni razlogi v smislu toženčeve dobroverne posesti zapuščine ter tudi prepozne vložitve tožbe v tem postopku pa so neutemeljeni.

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bila namreč bistvena presoja poštenosti oziroma nepoštenosti toženčeve posesti zapuščine po pokojnem S. B., tožnikovem očetu in toženčevem bratu, ki je umrl leta 1993. Toženec kot že vseskozi v postopku na prvi stopnji tudi v pritožbi zatrjuje, da je sicer poznal tožnikovo mater, da pa ni bil nikoli seznanjen s tem, da ima njegov pokojni brat S. B. sina. Na to po njegovem mnenju predvsem kažejo nasprotujoče si izjave tožnika samega. Slednji naj bi tako ne vedel za telefonsko številko na naslovu svojega pokojnega očeta, za točno letnico očetove kapi in smrti, tudi ne za točen čas, ko je bil pri očetu na obisku, kar po mnenju pritožnika vse kaže na to, da med pokojnim S. B., in torej tudi tožencem (kot njegovim bratom in sostanovalcem v isti hiši) in njegovim sinom ni bilo nobenih kontaktov, kaj šele da bi tožnik in njegova mati v zapustnikovi hiši živela. Tudi če bi temu bilo tako, je še vprašljivo, če bi vedel za otroka, da je sin njegovega pokojnega brata. Sodišče ugotavlja, da pritožbeno sklicevanje na izjave mladoletne osebe tožnika glede (ne povsem) točnih letnic dogodkov, ki so se zgodili pri tožnikovi starosti okoli 10 do 14 let, ne more biti upoštevno. Pritožnik pozablja, da gre za mladoletnika, ki si lažje ali sploh lahko zapomni le bolj življenjske stvari, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje, na primer prostore hiše pokojnega očeta kot tudi njegove sorodnike, ki so tam živeli. Zmotno je tudi pritožbeno mnenje, da toženec nikakor ni mogel vedeti za zapustnikovega sina samo zato, ker med zapustnikom in tožnikovo mater ni obstajala izvenzakonska skupnost. Sodba sodišča prve stopnje se pri utemeljevanju nepoštenosti toženčeve posesti v ničemer ne sklicuje na obstoj take skupnosti in tudi ne na to, da sta tožnik ali njegova mati v hiši zapustnika živela. Tja sta hodila le na obisk oziroma tožnik občasno na počitnice. Slednja in kar nekaj drugih okoliščin, ki jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje, njihova ocena pa je prepričljiva, tako da pritožbeno sodišče vanje ne dvomi, na primer ta, da je toženec tožnikovo mati, ko je rodila, prišel iskat v porodnišnico, nadalje da je tožnik stare starše klical babi in dedi, očeta oči, toženca pa stric Peter, pa tudi okoliščina, da je tožnik na vrtu večkrat pomagal babici zalivati rože, da se je pri babici oglasil skupaj z mamo tudi po očetovi smrti, bil z mamo povabljen na pogrebščino - vse kaže na to, da bi toženec moral ali mogel vedeti, da je mladoletni tožnik zapustnikov sin in da ga v zapuščinskem postopku po pokojnem bratu S. B. ne sme zamolčati.

Glede pričevanj toženčevih sosedov pritožbeno sodišče prav tako v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pritožba glede prič zakoncev D. ne pove nič novega, le tisto, kar je sodišče prve stopnje že prepričljivo ocenilo.

Pritožbeno sodišče se s tem, ali je tožnik za svojo pravico zahtevati zapuščino in posestnika stvari zapuščine vedel že v letu 1993, potem ko je bil na pogrebu svojega očeta, ali šele v letu 1996, ko je njegova mati na dom prejela dopis sodišča, da je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan, ni ukvarjalo, saj je s potrditvojo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec nepošteni posestnik zapuščine, ta okoliščina v časovnem okviru od leta 1993 pa do leta 1997, ko je bila tožba vložena, postala povsem nepomembna. Dvajset let od zapustnikove smrti ni minilo v nobenem primeru.

Pritožbeni razlogi, kot je bilo obrazloženo, niso podani, sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pri tem je odločilo tudi o povračilu pritožbenih stroškov. V skladu z prvim odstavkom 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (1977) je stroške tožnika za odgovor na pritožbo naložilo v plačilo tožencu. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah oz. Taksno tarifo in Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost točke na dan izdaje drugostopne odločbe (90 SIT), natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika tožnika, navedenem v njegovi pritožbi.

v skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, z dne 15.04.1999), je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77).