Jedro

Če zavezanec za plačilo sodnih taks ugovarja opominu sodišča, da naj takse plača, se šteje, da je zahteval izdajo odločbe o odmeri sodne takse. V postopku prisilne izterjave sodne takse ni mogoče uspešno uveljaviti razlogov za izpodbijanje odločbe o upravni stvari oziroma odločbe o odmeri sodne takse.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep prvostopnega sodišča, opr. št. U 289/2005-13 z dne 19.9.2006. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep prvostopnega sodišča, opr. št. U 289/2005-20 z dne 23.10.2006. 3. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa z dne 19.9.2006) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.11.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožničin predlog za povrnitev stroškov upravnega spora. Z izpodbijano odločbo z dne 18.11.2004 je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 7.11.2003. S to odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 29. člena Zakona o sodnih taksah naložil tožnici plačilo redne sodne takse v znesku 72.200 SIT, 50% povišane takse kot kazenske takse v znesku 36.100 SIT in sodne takse za opomin v znesku 14.250 SIT, skupaj torej 122.550 SIT.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi ter jih v izpodbijani sodbi ni ponavljalo, pač pa se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je vsebino določbe 29. člena ZST in ugotovilo, da je davčni organ dolžan izdati odločbo, čim prejme sporočilo sodišča, da določena taksa ni plačana, pri tem pa višino takse ne določa davčni organ, saj je bila že odmerjena v konkretnem sodnem postopku. Kot neutemeljene oziroma za zadevo pravno nepomembne je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene navedbe tožnice v zvezi s pooblastilom uradne osebe. Odločitev o stroških postopka pa je prvostopno sodišče oprlo na določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper prvostopno sodbo z dne 19.9.2006 se tožnica pritožuje. Navaja, da ni dolžna plačati pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, ker to dela Zavod za gozdove brez njihovega pooblastila. Zahteva, da se jo črta iz davčnega registra in da se ji niti za nazaj, niti za sproti niti za naprej ne odmerjajo dajatve. Zavod za gozdove pa naj ji poravna za 1.300.000 SIT stroškov in za te postopke porabljen čas. Če tožena stranka ne bi izdala odločbe, ne bi bilo treba plačati sodnih taks. Torej je tožena stranka povzročila to obveznost. Tožena stranka in Zavod za gozdove naj se dogovorita, kako bosta te stroške pokrila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Z izpodbijanim sklepom z dne 23.10.2006 pa je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) tožnici odmerilo sodno takso za sodbo z dne 19.9.2006 v višini 19.000 SIT in njeno pritožbo zoper navedeno sodbo v višini 38.000 SIT, za opomin v višini 9.500 SIT, skupaj torej 47.500 SIT, in ji dalo 15 dnevni rok za plačilo te obveznosti.

Zoper sklep z dne 23.10.2006 se tožnica pritožuje. Navaja, da ni zahtevala izdaje izpodbijanega sklepa. Ničesar, navedenega v tem sklepu, ne dolguje. Ta sklep naj se "zavrne", enako tudi drugi sklepi in odločbe. Če bi prvotnim njenim ugovorom glede odmere obveznosti ugodili, vseh teh taks in sodnih zaostankov ne bi bilo. Zato za pritožbo zahteva 66.500 SIT stroškov za porabljen čas in stroške.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ne gre za spor o tem, ali mora tožnica plačati pristojbino za vzdrževanje gozdih cest, saj je o tem že pravnomočno odločeno. Gre za spor o odmerjenih in neplačanih sodnih taksah, ki jih je tožnici odmerila tožena stranka na podlagi 29. člena ZST, ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da teh taks tožnica ni plačala.

V pritožbi tožnica ne navaja nobenih ugovorov, ki bi se nanašali na same sodne takse, temveč ugovarja temu, da bi bila dolžna plačati pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest, v zvezi s čemer je potekal sodni spor, iz katerega je tožnica dolžna plačati obravnavane takse. To pa za odločanje v tem sporu, kjer se presoja zakonitost odločbe o naložitvi plačila dolgovanih sodnih taks, ni pravno pomembno.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti opravilo presojo, ali je v tem primeru prvostopno sodišče kršilo pravila postopka v upravnem sporu oziroma materialno pravo, vendar, takih kršitev ni našlo.

O tožničinem zahtevku, da ji Zavod za gozdove povrne zahtevane stroške, sodišče ni odločalo posebej, ker Zavod za gozdove ni stranka v tem upravnem sporu.

Ker tožnica s tožbo ni uspela, je pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnilo njen zahtevek za povračilo stroškov postopka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka Pritožba ni utemeljena Kot je tožnici pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, opomin oziroma nalog za plačilo sodnih taks nista akta, zoper katera bi bilo mogoče vložiti pravno sredstvo. Glede na to je prvostopno sodišče pravilo štelo tožničin ugovor zoper opomin in nalog z dne 27.9.2006 (tožnica ju je po podatkih spisov prejela 29.9.2006) za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse v smislu 1. odstavka 27. člena ZST, zoper katero pa je dopustno vložiti pritožbo. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da tožnica ni zahtevala izdaje izpodbijanega sklepa.

Ker je o tožničini obveznosti glede plačila pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest pravnomočno odločeno, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločanje o tem vprašanju, v tem upravnem sporu, ko gre le za odmero sodnih taks, niso upoštevne. Obveznosti plačila sodnih taks pa ni zakrivila tožena stranka in tudi ne prvostopno oziroma pritožbeno sodišče, temveč tožnica sama s tem, ko je vlagala tožbe in pritožbe najprej v zvezi s samo pristojbino, nato pa še glede sodnih taks.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 23.10.2003 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo navedeni sklep prvostopnega sodišča. K 3. točki izreka Ker tožnica s pritožbama ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z obema pritožbama.