Jedro

Neodziv strank na poziv sodišča v smislu prvega odstavka 286. a člena ZPP ima za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani strank še pred prvim narokom na glavno obravnavo samo pod predpostavko, da je sodišče usmerjeno opozorilo pravdni stranki, na katera posamezna vprašanja glede konkretnih okoliščin naj dopolnijo trditveno podlago in ponudijo dokaze.

Sodišče prve stopnje ne bi smelo sklepati na neupoštevnost trditev in ponujenih dokazov v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 27. 12. 2011, predloženi sodišču na naroku za glavno obravnavo istega dne, takšna procesna kršitev sodišča prve stopnje pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe le pod predpostavko, da bi se trditvena podlaga in ponujeni dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, nanašali na relevantna dejstva za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 13339/2010 z dne 04. 02. 2010 razveljavi v celotnem še nerazveljavljenem delu – torej tudi v celotni 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v 15 dneh plačati: - znesek 107.759,57 EUR; - zakonske zamudne obresti od 24.960,45 EUR od vključno 21. 08. 2009 dalje za čas do plačila; - zakonske zamudne zamudne obresti od 82.799,12 EUR od vključno 14. 12. 2009 dalje za čas do plačila (II. točka izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti v znesku 14.283,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 01. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.960,45 EUR za čas od 14. 07. 2009 do vključno 20. 08. 2009 (IV. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 3.952,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper II. in V. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (kot izvajalec) s tožbenim zahtevkom na temelju sklenjene gradbene pogodbe z dne 08. 07. 2008 (A13) od tožene stranke (kot naročnika) terja plačilo opravljenih in neplačanih del, zaračunanih v 6. situaciji S-3/09 z dne 02. 02. 2009 (A2) in v končni situaciji S-96/09 z dne 03. 09. 2009 (A7). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v znatnem delu ugodilo, potem ko je ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževana dela opravila, tožena stranka jih je s podpisom situacij potrdila, pri čemer sta stranki sklenili tudi izvensodno poravnavo z dne 08. 05. 2009 (A57), s katero sta dogovorili dinamiko plačil do sklenitve poravnave nastalih obveznosti.

6. Tožena stranka je v pritožbi kot bistveno procesno kršitev sodišča prve stopnje uveljavljala okoliščino, da sodišče zaradi prekluzije ni upoštevalo njenih navedb in dokaznih predlogov iz pripravljalne vloge z dne 27. 12. 2011, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je neupoštevanje teh navedb utemeljilo na predhodnem pozivu pravdnima strankama, da v skladu s prvim odstavkom 286.a člena ZPP do dne 21. 11. 2011 vložita pripravljalno vlogo z dopolnitvami svojih navedb in dokaznih predlogov ter na dejstvu, da tožena stranka v (prepozno) vloženi pripravljalni vlogi ni podala navedb, ki bi jih ne mogla brez svoje krivde podati pravočasno.

7. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da ima neodziv strank na poziv sodišča v smislu prvega odstavka 286. a člena ZPP za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani strank še pred prvim narokom na glavno obravnavo samo pod predpostavko, da je sodišče usmerjeno opozorilo pravdni stranki, na katera posamezna vprašanja glede konkretnih okoliščin naj dopolnijo trditveno podlago in ponudijo dokaze. Splošen poziv na predložitev vlog in listin s sklepom z dne 31. 08. 2011 navedene zahteve ne izpolnjuje, zato ne more imeti za posledico prekluzije po petem odstavku 286.a člena ZPP. Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje na tej podlagi ne bi smelo sklepati na neupoštevnost trditev in ponujenih dokazov v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 27. 12. 2011, predloženi sodišču na naroku za glavno obravnavo istega dne. Takšna procesna kršitev sodišča prve stopnje pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe le pod predpostavko, da bi se trditvena podlaga in ponujeni dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, nanašali na relevantna dejstva za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, se sporna dejstva in dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, izkažejo za nerelevantna, zato zmotna ocena sodišča prve stopnje glede učinka prekluzije v zvezi s pozivom prvostopenjskega sodišča iz sklepa z dne 31. 08. 2011, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki z izvensodno poravnavo uredili vsa razmerja, nastala do njenega podpisa dne 08. 05. 2008, kamor sodi tudi terjatev tožeče stranke na temelju potrjene 6. začasne situacije z dne 02. 02. 2009. Ne zajema pa izvensodna poravnava terjatve po končni situaciji z dne 03. 09. 2009, saj je bila ta izdana na temelju dodatnih del, opravljenih po sklenitvi sodne poravnave, t.j. za dela izvedena do avgusta 2009. 9. Tudi ni res, da tožeča stranka ni upravičena do plačila del po končni situaciji iz razloga, ker za dodatna dela ni bil sklenjen poseben aneks, kot ga predvideva izvensodna poravnava. Da je tožena stranka dela naročila in da jih je tožeča stranka opravila, izhaja iz dejstva potrditve končne situacije s strani tožene stranke (njenega glavnega izvršnega direktorja v dopisu: Potrjena končna situacija z dne 14. 10. 2009, A19), kot ga je (pravilno) ugotovilo sodišče prve stopnje in ugotovitve tudi pritožba ne napada. Tožena stranka je tako s potrditvijo situacije soglašala z obsegom del, ki je bil podlaga za izstavitev situacije, ter z njihovo vrednostjo, zato se plačilu situacije ne more izogniti s sklicevanjem na izostalo sklenitev aneksa.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, na kakšen način in s katerimi plačili se je zapirala 6. začasna situacija (tč. 15 obrazložitve). Pri tem je upoštevalo tudi navedbe tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2011 (list. št. 180), razen v delu glede plačila s kompenzacijo za znesek 6.030,10 EUR, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil upoštevan pri zapiranju pete začasne situacije. Stranki sta se v preostalem sklicevali na iste kompenzacije, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno opozarjanje na dogovor o zapiranju terjatve z odkupom terjatve družbe D. d.o.o. pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne spremeni. Sodišče prve stopnje je v dogovor vpogledalo (2. alineja tč. 13 obrazložitve), vendar iz obrazložitve sodbe v nadaljevanju izhaja, da je ob presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka (pravilno) upoštevalo zgolj kompenzacije, ki so bile realizirane/izvedene. Ob izostanku trditev da je do izpolnitve s kompenzacijo prišlo (izpolnitve tožena stranka ne zatrjuje), je tožena stranka svojo obveznost zavezana plačati v denarju. Neuspeh dogovora o kompenzaciji namreč sodi v sfero tožene stranke, edini učinek neizvršene kompenzacije pa je v tem, da denarna obveznost tožene stranke ni bila izpolnjena.

11. Navedbe tožene stranke v zvezi s slabo kvaliteto del je šteti za prepavšalne, da bi terjale opredelitev. Tožena stranka ni pojasnila narave napak (skrite, očitne), njihovega grajanja (kdaj in na kakšen način), izračuna zneska, za katerega bi bila ob uveljavljanih napakah zmanjšana cena opravljenih del. Tožena stranka navedb tudi v zadnji pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2011 ni konkretizirala, zato neupoštevanje teh navedb ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Tudi ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje na navedbe tožene stranke v zadnji pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2011 o pogodbeni kazni. Gre za ponovitev navedb iz ugovora z dne 19. 02. 2010 (list. št. 11), do katerih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo (glej tč. 11, 12 in 19 obrazložitve) in zatorej z zaključkom o prekludirani vlogi z dne 27. 12. 2011 sodišče prve stopnje tožene stranke ni prikrajšalo v njenih pravicah.

12. Očitek pritožbe o neizvedbi predlaganih dokazov je mogoče opredeliti kot pavšalen. Pritožba namreč ne pojasni, katerih dokazov, da sodišče zmotno ni upoštevalo in v zvezi s katerimi dejstvi je neizvedba povzročila pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Takšen pavšalen očitek tako ne omogoča pritožbenega preizkusa.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).