Jedro

Pobotna izjava tožene stranke je delovala po sili zakona in zato tožeča stranka s svojo drugačno kasnejšo izjavo ni mogla preprečiti pobota.

Izrek

1. Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za zneske 69.715,00 SIT, 86.498,00 SIT, 47.138,00 SIT, 47.138,00 SIT in 125.047,00 SIT.

2. V ostalem delu se revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki v plačilo zneske 5,280,00 SIT, 19.496,00 SIT, 45.325,00 SIT, 34.025,00 SIT, 44.520,00 SIT, 24.420,10 SIT, 34.052,00 SIT in 47.366,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi povrniti 17.235,10 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožeče stranke in naložilo toženi stranki še plačilo zneska 15.435,00 SIT. Deloma je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek še za 11.740,00 SIT in za 3.000,00 SIT. Obe sodbi ugotavljata, da je tožena stranka s pobotnima izjavama z dne 28.1.1992 in 4.2.1992 ugovarjala v pobot svojo terjatev do točno določenih terjatev tožeče stranke. S tem so njene obveznosti po teh terjatvah ugasnile. Listini z dne 28.1.1992 in z dne 4.2.1992, ki ju je tožena stranka naslovila kot predlog za medsebojno kompenzacijo, je štelo kot pravilno podano izjavo o pobotu v smislu 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ugotovljeno je še, da je tožeča stranka prejela toženkini pobotni izjavi prej, kot je sama podala pobotno izjavo drugačne vsebine.

Zoper zavrnilni del te sodbe podaja revizijo tožeča stranka.

Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi v zavrnilnem delu in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba protispisno navaja, da tožeča stranka ni zanikala prejema vlog tožene stranke s specifikacijo pobotne izjave. Tožeča stranka je namreč prerekala vse navedbe tožene stranke, razen tistih, ki jih je priznala. Zato v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da predlog za medsebojno kompenzacijo ni izjava. Nasprotno stališče, na katerem temeljita sodbi, ni obrazloženo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev posameznih zahtevkov v znesku preko 45.000,00 SIT, v ostalem pa ni dovoljena.

Glede na to, da je bil postopek v tej zadevi začet z izvršilnim predlogom z dne 31.8.1992, velja za dovoljenost revizije novela ZPP z dne 13.4.1990 (Ur.l. SFRJ št. 20/90), po kateri je mejna vrednost za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih 45.000 din, oziroma zdaj 45.000,00 SIT (tretji odstavek 8. člena in 6. člen novele v zvezi 497. členom ZPP). Za posamezne zahtevke, katerih sporni del ne presega tega zneska, revizija ni dovoljena. Zahtevki temeljijo na računih za posamezne dobave in torej nimajo iste dejanske in pravne podlage (2. odstavek 37. člena ZPP). Zahtevki, ki so bili v celoti ali deloma zavrnjeni za manj kot 45.000,00 SIT, ne izpolnjujejo pogojev za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (392. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji navaja, da je ugotovitev o tem, da ni zanikala prejema pobotne izjave tožeče stranke, v nasprotju s podatki spisa. Ta očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je res prerekala navedbe tožene stranke v vsaki svoji vlogi. Toda v pritožbi zoper sodbo prve stopnje je navedla dobesedno: "Ne glede na povedano pa tožeča stranka zatrjuje, da je omenjena predloga razumela tako, kot sta napisana, torej kot neobvezni predlog, ne pa kot izjavo o kompenzaciji." S to navedbo tožeča stranka vsebinsko razlaga obravnavani listini in pojasnjuje, kako ju je razumela. S tem priznava, da jo je prejela. Če je ne bi prejela, ne bi mogla obravnavati njene vsebine. Smiselno enako je tožeča stranka navajala že v postopku na prvi stopnji (pripravljalni spis z dne 28.4.1994), ko je pojasnjevala, da je pobotni predlog tožene stranke zavrnila s svojim drugačnim predlogom. Na podlagi teh navedb in glede na datume izjav sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožeča stranka pobotni izjavi tožene stranke prejela prej, kot je sama poslala toženi stranki drugačen predlog. Glede na povedano ta ugotovitev ni obremenjena z očitano napako v postopku, saj temelji na pravilnih povzetkih navedb tožeče stranke.

Listini z dne 28.1. in 4.2.1992 sta po vsebini izjavi o pobotu v smislu 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz njiju jasno izhaja volja tožene stranke, da svoje obveznosti iz določno navedenih računov tožeče stranke pobota s svojo nasprotno terjatvijo. Na podlagi take izjave je njena obveznost po računih, ki jih je navedla, prenehala (337. člen in 343. člen ZOR). Dejstvo, da je listina naslovljena kot predlog in da je na njej zapis, s katerim tožena stranka prosi za vrnitev "potrjene kompenzacije", ni razlog za drugačno razlago. Izjava je očitno sestavljena na obrazcu za potrebe računovodstva. Obligacijskopravno pa je bistvena jasno izražena volja tožene stranke, da poravna svoje točno navedene obveznosti do tožeče stranke s pobotom s svojo nasprotno terjatvijo. Glede vzajemnosti, zapadlosti in istovrstnosti medsebojnih terjatev ni bilo nobenih ugovorov. Zato je izjava tožene stranke delovala po sili zakona (337. člen ZOR) in tožeča stranka s svojo drugačno kasnejšo izjavo ni mogla preprečiti pobota in s tem prenehanja svojih terjatev nasproti toženi stranki. Razlogi, ki jih v zvezi s tem navajata izpodbijani sodbi, so pravilni.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).