Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ugotovljenih kršitvah (številni izostanki z dela, celo v trajanju skoraj štirih ur na dan, ob hkratnem nepravilnem evidentiranju prisotnosti) utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je to pretiran ukrep ter da ni izpolnjen niti pogoj nezmožnosti nadaljevanja dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 10. 2021 ter njeno razveljavitev, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 31. 7. 2022, prijavo v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter obračun bruto nadomestil plače za navedeno obdobje in izplačilo ustreznih neto zneskov, zmanjšanih za neto zneske prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost, ter plačilo denarnega povračila v višini 20.006,76 EUR bruto (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je izdano pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pretiran ukrep. Trdi, da je toženka v postopku njegove izdaje kršila pravico do njene zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Zatrjuje prekoračitev nadzorstvene pravice toženke. Meni, da je treba v zvezi s sankcioniranjem delavca, kadar ravna v nasprotju z akti delodajalca ali drugimi predpisanimi obveznostmi, presoditi vse okoliščine na strani delavca in težo oziroma naravo kršitve. Opozarja na podrejenost delavca v delovnem razmerju. Meni, da je pri izstavitvi štirih računov na gesla drugih prodajalk treba upoštevati, da se je po pomoti pozabila prijaviti v prodajno aplikacijo pod svojim geslom, da se prodajalka pred njo iz aplikacije ni odjavila, da je bila pred blagajno vrsta in je želela čim hitreje poskrbeti za stranke, kar je v interesu toženke, da s svojim ravnanjem ni želela škodovati toženki, da je šlo za majhno število izdanih računov za nizke zneske ter da toženki ni nastala nobena škoda. Ob navedenih okoliščinah po njenem mnenju za kršitev ni mogoče izreči pisnega opozorila pred odpovedjo. V zvezi z očitkom, da pri delu ni nosila predpisane službene jakne oziroma osebne varovalne opreme, se sklicuje na izjavo strokovnega delavca za varnost in zdravje pri delu A. A., da zaposlenim toženke, ki prodajno mesto le obiščejo in se nahajajo le v notranjih prostorih prodajnega mesta, službenih jaken oziroma varovalne opreme ni treba nositi. Zatrjuje, da se je navedena dneva nahajala v notranjih prostorih prodajnega mesta in je bila v enakem položaju kot navedeni. Sklicuje se na fotografiji, iz katerih izhaja, da študentje na prodajnih mestih toženke ne nosijo delovne opreme, da je torej ta obveznost le na papirju in da toženka v praksi ne skrbi dosledno za njeno izvajanje. Glede na navedeno po njenem mnenju opustitev nošenja osebne varovalne opreme ni utemeljen razlog za pisno opozorilo. Vztraja, da je toženka z vpogledom v posnetke nadzornih kamer posegla v varstvo osebnih podatkov tožnice. Meni, da je nezakonit vpogled v posnetke z izključnim namenom izvajanja nadzora nad tožničinim delom za nazaj. Sklicuje se na določbo 77. člena ZVOP-1. Opozarja, da video nadzor v delovnih prostorih ne sme imeti izključno namena nadzora nad delom zaposlenih ali zaradi iskanja morebitnih kršitev. Meni, da ni bila ogrožena varnost ljudi ali premoženja, niti ni bilo potrebe po varovanju tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti. Nasprotuje sklicevanju na sodbo VIII Ips 125/2017, ker gre za drugačen primer. Meni, da sodišče prve stopnje v zadevi ni tehtalo med pravicami pravdnih strank. V zvezi z očitki iz odpovedi navaja, da je bila kot poslovodja prodajnega mesta zadolžena za organizacijo in vodenje ter za zaposlene na prodajnem mestu. Glede na delovne obveznosti in naravo dela meni, da njenega delovnega časa ni bilo mogoče omejiti le na fiksno časovno obdobje z razporedom predvidenega delovnega časa. Trdi, da je manjke ur, ki ji jih očita toženka, gotovo nadomestila v nekem drugem časovnem obdobju, ko je delo opravljala zunaj predvidenega delovnega časa. Sklicuje se na izpovedi nadrejenih B. B. in C. C., da ni imela namestnika ter da se je od nje tudi po zaključku z razporedom predvidenega delovnika pričakovalo, da je na voljo sodelavcem, oziroma da dela poslovodje 24-urnega prodajnega mesta ni mogoče omejiti na fiksni delovni čas. Meni, da navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Vztraja, da je bila na voljo toženki tudi zunaj predvidenega delovnega časa, česar pa ta ni evidentirala skladno z 18. členom ZEPDSV, kar je obveznost delodajalca. Meni, da navedena opustitev ne more iti na škodo tožnice, ki je zakon ne zavezuje k evidentiranju delovnega časa. Navaja, da toženka nerazumno pričakuje tožničino dosledno izpolnjevanje predpisanih obveznosti, sama pa svojih ne izpolnjuje. Glede na navedeno meni, da je redna odpoved pretiran ukrep, saj upoštevajoč vse okoliščine ne gre za kršitve, ki bi bile utemeljen razlog za redno odpoved, niti ni izpolnjen pogoj nezmožnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnici utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), prav tako pa so utemeljeni očitki iz redne odpovedi.

7. V pritožbi tožnica izpodbija utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo kot pretiranega ukrepa, s katerim naj bi toženka kršila tožničino pravico do zasebnosti. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni opravilo potrebne presoje vseh okoliščin na njeni strani ter teže in narave kršitve, saj je v 9. do 13. točki obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj so očitki v pisnem opozorilu utemeljeni. Zmotno zatrjuje, da je pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve sankcija zoper delavca, ki je za ugotovljene kršitve pretirana. Skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo (prim. Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2016, str. 492) je namen opozorila preventiven, da namreč do nadaljnjih delavčevih kršitev ne bi prišlo in da zaradi korektnega izpolnjevanja medsebojnih obveznosti strank ne bi bila potrebna redna odpoved iz krivdnega razloga. Pisno opozorilo je mogoče delavcu utemeljeno izreči ne glede težo očitanih kršitev, enako kot ob izpolnjenih pogojih tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi z dopustnostjo nadzora ter uporabo posnetkov varnostnih kamer je že sodišče prve stopnje detajlno obrazložilo, zakaj toženka s tem ni kršila pravil o varstvu osebnih podatkov tožnice (12. točka obrazložitve), pravilno se je tudi sklicevalo na zadevo VS VIII Ips 125/2017, v katerem so zavzeta odločilna stališča o dopustnosti uporabe posnetkov v dokazne namene. Pravilna je ugotovitev, da so bili za videonadzor nad poslovalnicami toženke izpolnjeni pogoji iz v času kršitve veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/04 in nasl. –ZVOP-1). Tožnici z izdajo pisnega opozorila ni bilo nedopustno poseženo v njeno zasebnost kot delavke v delovnem razmerju.

8. Na pravilnost ugotovitve, da je utemeljen očitek iz pisnega opozorila, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je izstavila štiri račune na gesla drugih prodajalk, ne vpliva tožničino zatrjevanje, da je šlo za pomoto, da je želela ustreči strankam pred blagajno, da toženki ni želela škodovati in ji škoda ni nastala ter da je šlo za majhno število izdanih računov za nizke zneske. Tožnica je kršila svojo dolžnost izdajanja računov na svoje geslo, kot izhaja iz internih pravil toženke, in je bila z njo nedvomno seznanjena, razlogi, ki jih za to ponuja v pritožbi, pa niso relevantni oziroma se niso izkazali za resnične. Glede ugotovljene kršitve, da pri delu ni nosila predpisane službene jakne oziroma osebne varovalne opreme, se neutemeljeno sklicuje na (deloma drugačna) pravila, ki veljajo za zaposlene pri toženki, ki prodajno mesto zgolj obiščejo, ter domnevne kršitve pravil s strani študentov. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bilo pravilo o obveznosti uporabe osebne varovalne opreme pri toženki le na papirju in da se v praksi ne bi izvajalo, tožnica pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje drugače kot v pritožbi zatrjevala, da je imela službeno jakno na popravilu, kar pa se prav tako ni izkazalo za resnično niti ne bi bilo utemeljen razlog za ugotovljeno opustitev.

9. Tudi nasprotovanje ugotovitvam o utemeljenosti kršitev iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljeno. V pritožbi si tožnica sicer prizadeva dokazati, da kot poslovodja prodajnega mesta delovnih obveznosti ni opravljala zgolj v času po razporedu predvidenega delovnega časa, zaradi česar naj bi očitane manjke ur "zagotovo nadomestila". Ob ugotovitvah o dalj časa trajajočih neopravičenih izostankih z dela (14. točka obrazložitve) ob hkratnem nepravilnem evidentiranju prisotnosti na delovnem mestu, ki jim tožnica v pritožbi ne nasprotuje, ugotovljenih kršitev ni mogoče opravičiti z nedoločenim zatrjevanjem, da je čas izostankov nadomestila (trditev o tem, kdaj naj bi to bilo, tožnica ni podala). Slednjega dokazni postopek tudi ni potrdil (prim. izpovedi B. B., D. D. in C. C. ter Navodila o poslovanju prodajnega mesta - B 11). Povsem zgrešeno se tožnica sklicuje na toženkino obveznost evidentiranja delovnega časa po 18. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/06 in nasl. – ZEPDSV), saj toženka ni imela pravilne evidence o izrabi delovnega časa prav zaradi ravnanj in opustitev tožnice.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ugotovljenih kršitvah (številni izostanki z dela, celo v trajanju skoraj štirih ur na dan 20. 8. 2021, ob hkratnem nepravilnem evidentiranju prisotnosti za navedene dneve) utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je to pretiran ukrep ter da ni izpolnjen niti pogoj nezmožnosti nadaljevanja dela. Za kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki so lahko temelj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, se ne zahteva, da morajo biti hujše kršitve delovnih obveznosti, kot pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi če kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, je treba upoštevati, da prejšnje utemeljeno opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala. Tudi sicer pa ni mogoče slediti tožničinemu vztrajanju, da storjene kršitve niso bile tako hude, da bi ji toženka utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je z neupravičenimi izostanki z dela kršila temeljne obveznosti delavca v delovnem razmerju (iz prvega odstavka 33., prvega odstavka 34. ter iz 37. člena ZDR-1).

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).