Jedro

Iz vsega navedenega izhaja, da so zgoraj navedene parcele prešle v družbeno lastnino takoj po vojni, torej v letu 1947, ter da se je nakup s strani pravnih prednikov predlagatelja vršil v času, ko je družbena lastnina obstajala tako na stavbišču s hišo parcela 168/2, sedaj 1475, kot na parceli 1474, sedaj 1474/1 in 1474/2. Jasno je tudi, da sta pravna prednika predlagateljev A. A. in B. B. pridobila pravico brezplačne in trajne uporabe na zemljišču, na katerem stoji hiša, kar v postopku ni sporno, in pa na dvorišču. Z navedenimi ugotovitvami in izkazano pravno podlago pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da pravica uporabe s strani predlagatelja ni bila pridobljena. Torej je pravna podlaga podana ter nasprotna udeleženka zakonske domneve ni uspela ovreči, kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, a je za to navedlo zmotne razloge.

Sedmi člen Uredbe o prodaji stanovanjskih hiš iz splošnega ljudskega premoženja daje kupcu, ki vpiše lastninsko pravico na hiši, pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji hiša (kar v tem postopku ni sporno) in na njenem dvorišču. Pojem dvorišče predstavlja pravni standard, katerega bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku napolniti, torej ugotoviti, kaj je v času družbene lastnine, oziroma vsaj od nakupa nepremičnine v letu 1961 s strani pravnih prednikov predlagatelja do pridobitve lastninske pravice na stavbi v letu 1997, skladno z urbanističnimi pravili, ki so veljala v navedenem obdobju, predstavljalo dvorišče hiše. Pri tem je pravna teorija zavzela stališče, da je z vidika pravilne materialnopravne presoje za ugotovitev pripadajočega zemljišča v teh primerih bistvena dejanska urejenost in uporaba zemljišča v času podržavljanja zemljišča, ne pa načrtovanje ob izgradnji stavbe, ter da pojem pripadajočega zemljišča v času podržavljanja zemljišča ni nujno obsegal tistega zemljišča, ki je bilo za redno uporabo stavbe predvideno ob njegovi izgradnji, saj se je takšno zemljišče lahko razširilo, zožilo ali spremenilo obliko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po predlogu predlagatelja1 ugotovilo, da individualno pripadajoče zemljišče k stavbi ... (ID stavbe 0000-252), k. o. X, ki stoji na parceli št. 1475, k. o. X, predstavljata parceli z ID znakom 1474/1 in 1474/2, obe k. o. X (1. točka izreka), ter je sklenilo, da se zemljiški parceli v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča vpišeta v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe (2. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka sklep izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da predlagatelj v postopku ni dokazal, da bi bili sporni parceli 1474/1 in 1474/2 v celoti namenjeni ali potrebni za redno rabo stavbe št. 252, niti ni dokazal, da bi na obeh parcelah pridobil pravico uporabe. Izpodbija ugotovitve sodne izvedenke, ki je neutemeljeno upoštevala katastrski načrt iz leta 1962, ki ne more predstavljati ustrezne dokumentacije na podlagi 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), zato je podana zmotna uporaba materialnega prava. Poleg tega je bilo zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj redna raba zemljišča ne more predstavljati edinega kriterija za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Sodišče je ugotovitve izvedenke preprosto kopiralo v izpodbijani sklep, ne da bi kritično ocenilo izvedensko mnenje, saj iz njega izhaja najmanj to, da celotna parcela 1474/1 ni neposredno namenjena ali potrebna za redno rabo stavbe, ampak le njen del, ki ga je izvedenka obarvala z modro barvo. Sodišče bi izvedenki moralo naložiti dopolnitev izvedenskega mnenja z navodilom, da pojasni, kakšni standardi so veljali v času od izgradnje stavbe pa do lastninjenja v letu 1997. Nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje očita tudi dve postopkovni kršitvi, in sicer ji je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornega postopka, saj ji ni bila vročena vloga predlagatelja z dne 26. 1. 2022, s katero je ta razširila predlog še na parcelo 1474/2, in se o tem ni mogla izreči. Poleg tega bi sodišče moralo izvedenki za to parcelo naložiti izdelavo pisnega dopolnilnega mnenja. Izvedenka je podala ustno mnenje na naroku ob ogledu, nasprotna udeleženka zato ni imela možnosti, da bi podala pripombe. Nasprotna udeleženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljev predlog v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelj pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

_Pravna podlaga_

5. Prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1 določa, da je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ali predpisi, ki so uredili pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 pomeni odločanje o vprašanju, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Naloga sodišča pri tem je, da ugotovi, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe (dejansko vprašanje) in ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico (pravno vprašanje).

6. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila stavba, h kateri se v tem postopku določa pripadajoče zemljišče, zgrajena v letu 1750. Predlagatelj zatrjuje, da je njegov pravni prednik stavbo kupil v letu 1961 ter jo v celoti obnovil, garaža pa je bila obnovljena v letu 1967. Glede vprašanj pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1 pravna teorija izpostavlja, da je prvi korak v spoznavnem procesu ugotovitve pripadajočega zemljišča prav identifikacija pravne podlage, ki je po nekdanjih pravnih pravilih med pravico nad zemljiščem in pravico na stavbi vzpostavila akcesorni odnos. Pri tem vprašanju gre za pravno vprašanje, na katerega mora imeti sodnik jasen dogovor, še preden se loti ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča. Pravni vidik odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi, dejanski vidik pripadajočega zemljišča pa se v postopku za določitev pripadajočega zemljišča dokazuje v skladu s pravili 43. člena ZVEtL-1. Za priznanje pravice uporabe na spornih nepremičnina ne zadošča, da so izkazane predpostavke iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, temveč je treba po materialnem pravu, ki je veljal v času družbene lastnine, izkazati pridobitev pravice uporabe.2 Prav tako je v pravni literaturi zastopana teza, da gre pri stavbah, ki so bile zgrajene pred vojno, za nestandardne primere. Te stavbe so bile zgrajene v režimu Občega državljanskega zakonika (ODZ) in so po takratnem uveljavljenem načelu _superficies solo cedit_ do konca vojne ostale stvarnopravne sestavine nepremičnine, na katerih so stale. V takih primerih je lastnik stavbe pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču pod pogojem in šele takrat, če in ko je zemljišče po vojni postalo družbena lastnina.3 Pravica uporabe se je v sistemu družbene lastnine lahko prenašala izvenknjižno, saj vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivni pogoj za veljavnost prenosa oziroma za pridobitev pravice uporabe. Pridobiti jo je bilo mogoče le na podlagi ustreznega pravnega temelja (zakon, pravni posel, upravna ali sodna odločba). Pravica uporabe se je olastninila oziroma pretvorila v lastninsko pravico z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ko so nepremičnine postale lastnina fizičnih oseb, ki so imele na njej pravico uporabe.4

7. Iz predlagateljevih trditev izhaja, da se do zgoraj navedenega ugotavljanja pravne podlage ni opredeljeval, pridobitev pripadajočega zemljišča pa je vezal izključno na več kot 100-letno uporabo s strani vsakokratnih lastnikov stavbe. Nasprotna udeleženka je zatrjevala, da takšna raba sama po sebi ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču ter da ne glede na preteklo rabo, če ta raba nepremičnine ne temelji na pravnem naslovu, pravnem poslu (pogodba o nakupu zemljišča od občine ali odločba o dodelitvi pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini) predlagatelj ni pridobil niti pravice uporabe niti lastninske pravice ter bi šlo za brezplačno pridobitev tuje nepremičnine oziroma protipravno uzurpacijo. Trditve, da predlagatelj oziroma njegovi pravni predniki na spornih parcelah v času družbene lastnine niso dokazali pridobitve pravice uporabe, nasprotna udeleženka ponavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje se je do lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, torej do pravne podlage, sicer izreklo ter ugotovilo, da nasprotna udeleženka ni uspela izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na pripadajočem zemljišču po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1. Pri tem pa je zmotno uporabilo Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in pri tem zmotno navedlo, da gre za predpis, veljaven v času gradnje obravnavane stavbe. Ustrezno pravno podlago za pridobitev pravice uporabe in s tem lastninske pravice s strani pravnih prednikov predlagatelja je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navajalo zgolj pavšalno, neustrezno in nezadostno.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov sodnega spisa in predloženih listin izhaja naslednje stanje. Iz zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpisov (C9, C11 in C12) izhaja, da sta bili prvotni parcela 168/2, sedaj parcela 1475, to je stavbišče s hišo, in parcela 1474, sedaj sporni parceli 1474/1 in 1474/2, pred drugo svetovno voljno v lasti Državnih zakladov Kraljevine Jugoslavije. Na temelju 5. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47, 82/47 in 10/49) je bilo pri navedenih parcelah v zemljiški knjigi vpisano splošno ljudsko premoženje, najprej v upravljanju Poverjeništva za kmetijstvo OLO ..., potem pa Občine ...

9. V letu 1961 (priloga A6) sta pravna prednika predlagatelja A. A. in B. B. sklenila kupno pogodbo, s katero sta kupila parcelo 168/2, sedaj parcela 1475, s površino 173 m2, kar se sklada z zgodovinskimi zk izpisi. Navedeni pravni posel je bil sklenjen skladno z Uredbo o prodaji stanovanjskih hiš iz splošnega ljudskega premoženja (Uradni list FLRJ, 17/53, 31/53). 7. člen te Uredbe je določal, da ima kupec pravico, da vpiše v zemljiško knjigo lastninsko pravico na hiši, ki jo je kupil, po pogojih iz te Uredbe. Zemljišče, na katerem stoji hiša in dvorišče, ostaneta splošno ljudsko premoženje, kupec pa jo dobi v brezplačno in trajno uporabo. S prenosom lastninske pravice na hiši pridobi kupec pravico uporabljati zemljišče, na katerem stoji hiša, in pa njeno dvorišče. 10. Stavbišče s hišo parcela 168/2, sedaj 1475, se je, kot je bilo v navadi v času družbene lastnine, delilo na dva zemljiškoknjižna vložka. Stavbišče je bilo vpisano v zk vložku 1119 (C12) in opredeljeno kot splošno ljudsko premoženje, pri čemer je bila na tem zemljišču na podlagi kupne pogodbe z dne 15. 2. 1961 (A6) in zgoraj navedene Uredbe, vknjižena pravica brezplačne in trajne uporabe v korist prvotnih lastnikov A. A. in B. B. Hiša pa je bila vpisana v zk vložek 1120 (C11) ter pri njej vpisana lastninska pravica na A. A. in B. B., katera je kasneje prišla na C. C., prvotnega predlagatelja v tem postopku. Pri parceli 1474, sedaj spornih parcelah 1474/1 in 1474/2, pa je ostala do danes vpisana družbena lastnina v upravljanju Občine ..., sedaj nasprotne udeleženke.

11. Iz vsega navedenega izhaja, da so zgoraj navedene parcele prešle v družbeno lastnino takoj po vojni, torej v letu 1947, ter da se je nakup s strani pravnih prednikov predlagatelja vršil v času, ko je družbena lastnina obstajala tako na stavbišču s hišo parcela 168/2, sedaj 1475, kot na parceli 1474, sedaj 1474/1 in 1474/2. Jasno je tudi, da sta pravna prednika predlagateljev A. A. in B. B. pridobila pravico brezplačne in trajne uporabe na zemljišču, na katerem stoji hiša, kar v postopku ni sporno, in pa na dvorišču. Z navedenimi ugotovitvami in izkazano pravno podlago pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da pravica uporabe s strani predlagatelja ni bila pridobljena. Torej je pravna podlaga podana ter nasprotna udeleženka zakonske domneve ni uspela ovreči, kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, a je za to navedlo zmotne razloge.

_Obseg pripadajočega zemljišča_

12. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni uporabilo prave pravne podlage, torej ni pravilno uporabilo materialnega prava, so umanjkali tudi razlogi za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča po navedeni pravni podlagi. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje5 glede obsega pripadajočega zemljišča izhaja zgolj pavšalna ugotovitev, da določitev spornih parcel 1474/1 in 1474/2 utemeljuje predvsem njena pretekla raba, ki je skladna s splošnimi urbanističnimi pravili, pa tudi namenska vezanost na obravnavano stavbo.

13. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem obsega pripadajočega zemljišča moralo upoštevati pravno podlago, to je 7. člen Uredbe o prodaji stanovanjskih hiš iz splošnega ljudskega premoženja, ki daje kupcu, ki vpiše lastninsko pravico na hiši, pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji hiša (kar v tem postopku ni sporno) in na njenem dvorišču. Pojem dvorišče predstavlja pravni standard, katerega bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku napolniti, torej ugotoviti, kaj je v času družbene lastnine, oziroma vsaj od nakupa nepremičnine v letu 1961 s strani pravnih prednikov predlagatelja do pridobitve lastninske pravice na stavbi v letu 1997, skladno z urbanističnimi pravili, ki so veljala v navedenem obdobju, predstavljalo dvorišče hiše. Pri tem je pravna teorija zavzela stališče, da je z vidika pravilne materialnopravne presoje za ugotovitev pripadajočega zemljišča v teh primerih bistvena dejanska urejenost in uporaba zemljišča v času podržavljanja zemljišča, ne pa načrtovanje ob izgradnji stavbe, ter da pojem pripadajočega zemljišča v času podržavljanja zemljišča ni nujno obsegal tistega zemljišča, ki je bilo za redno uporabo stavbe predvideno ob njegovi izgradnji, saj se je takšno zemljišče lahko razširilo, zožilo ali spremenilo obliko.6

14. Pritrditi je nadalje pritožbi, da je sodišče prve stopnje, ko je s skopimi navedbami (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) pojasnilo, zakaj je obe parceli določilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi in se pri tem oprlo na izvedensko mnenje, spregledalo, da je izvedenka kot pripadajoče zemljišče opredelila le del zemljišča parcele 1474/1 (in naknadno še parcelo 1474/2, ki predstavlja majhno parcelo v delu dovoza), ki je po analiziranih urbanističnih kriterijih namenjen in potreben za redno rabo obravnavane stavbe ter je bil v izvedenskem mnenju označen z modro barvo (str. 24 in 25 izvedenskega mnenja). Preostalega, večjega dela zemljišča parcele 1474/1 pa ni opredelila kot nujno potrebnega za redno rabo obravnavane stavbe. V tem delu je prišlo do nasprotja med razlogi sodišča in izvedenskim mnenjem ter je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob zgoraj obrazloženi pravni podlagi napolniti pravni standard pojma dvorišče, ponovno ugotavljati pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi ter za to podati jasne, prepričljive in zadostne razloge. Če bo treba, bo moralo pozvati izvedenko, da glede v spornem obdobju veljavnih urbanističnih standardov dopolni svoje mnenje.

16. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v tej fazi postopka niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sporni nepremičnini predstavljali pripadajoče zemljišče večjemu objektu, ki je stal še po koncu druge svetovne vojne in bil kasneje porušen, iz razloga, ker takšne trditve niso bile konkretizirane. Poleg tega za pritožbeno sodišče ni sporno, da je izvedenka za podlago mnenja uporabila katastrski načrt iz leta 1962, saj gre za listino, ki jo je mogoče umestiti v spremljajočo dokumentacijo iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. _Postopkovni kršitvi_

17. Pritožba v delu zatrjevanih postopkovnih kršitev ni utemeljena. Ne drži, da nasprotna udeleženka pripravljalne vloge predlagatelja, s katero je razširil, modificiral predlog še za manjšo parcelo 1474/2 v delu dovoza k stanovanjski stavbi, ni prejela, saj iz uradnega zaznamka sodnice z dne 24. 11. 2022 na koncu prepisa opravljenega naroka z ogledom (list. št. 106) z dne 23. 11. 2022, izhaja, da je pooblaščenka predlagatelja pooblaščenki nasprotne udeleženke izročila pripravljalno vlogo. Da se nasprotna udeleženka o tej vlogi ni mogla izreči, prav tako ne drži, saj se je izrekla na naroku ob ogledu, pri čemer pa ni predlagala, da ji sodišče določi dodaten rok za odgovor. Nadalje ni podana postopkovna kršitev s tem, ko sodišče za razširitev predloga na parcelo št. 1474/2 sodni izvedenki ni naložilo pisne dopolnitve izvedenskega mnenja, saj je bila izvedenka prisotna na naroku ob ogledu ter je svoje mnenje ustno podala, kar je skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pooblaščenka nasprotne udeleženke pa na naroku ni zaprosila za rok, da bi se o mnenju izvedenke pisno izjavila. Ker pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje zadevo vrača v ponovni postopek, se bo nasprotna udeleženka po potrebi imela možnost dodatno izreči o prejeti vlogi ter o ustno podanem mnenju izvedenke ob ogledu.

_Sklepno_

18. Ob povedanem je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP v povezavi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 3. členom ZVEtL-1 ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Novelirana procesna zakonodaja uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe in meritornega sklepa7 sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo (354. in 355. člen ZPP). Izjema bo med drugim prišla v poštev tedaj, ko bi bilo z odločanjem na drugi stopnji nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, na primer v pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.8 Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote, višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih. O bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, bi se tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče.9 Glede na to, da je pritožbeno sodišče sodišče prve stopnje opozorilo na drugo materialnopravno podlago, o kateri se stranki nista imeli možnosti izreči, da so v zvezi s to pravno podlago v izpodbijanem sklepu povsem izostali razlogi, ter glede na to, da bo treba ob zgoraj navedeni pravni podlagi ponovno ugotavljati dejansko stanje, po potrebi tudi s pomočjo izvedencev, je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje in s tem strankam zagotoviti pravico do pritožbe.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP). Navodila sodišču prve stopnje so v celoti podana zgoraj (360. člen ZPP).

1 Prvotno je predlog vložil predlagatelj C. C. Skladno s sklepom z dne 24. 3. 2022 - list. št. 86, je sedanji predlagatelj vstopil v procesni položaj prvotnega predlagatelja. 2 VSL sklep II Cp 1560/2018, Mateja Tamara Fajs, Jure Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Revija Odvetnik 4(82)/2017. 3 VSL sodba I Cp 1354/2019, Mateja Tamara Fajs, Jure Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Revija Odvetnik 4(82)/2017. 4 VSL sklep I Cp 1133/2020. 5 Ki je kontradiktorno navedlo, da uporablja pravno podlago po predpisih, veljavnih v času gradnje obravnavane stavbe (v letu 1750), pri tem pa je uporabilo ZTLR. 6 Mateja Tamara Fajs, Jure Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Revija Odvetnik 4(82)/2017. 7 Sklepa VS RS Cp 13/2018 in Cp 30/2018. 8 Sklep VS RS Cp 37/2018. 9 Sklep VSRS II Ips 14/2018.