Jedro

Na podlagi 5. člena ZVZD-1 in (tudi) v sodni praksi večkrat zavzetega stališča je zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu primarno v domeni delodajalca, ki mora v ta namen izvesti ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec mora torej z ustreznimi navodili in ustreznim nadzorom vplivati na ravnanje delavcev in s tem poskrbeti, da je delovni proces varen. To obveznost pa je delodajalec (stranski intervenient) v obravnavanem primeru opustil, saj tožniku, potem ko je oktobra 2016 spremenil izjavo varnosti z oceno tveganja, ni zagotovil ponovnega usposabljanja za varno delo, ter s tem, ko tožniku ni zagotovil ustrezne varnostne opreme (na delovišču v času nezgode ni bila na voljo jeklena varnostna vrv, na katero bi se tožnik lahko pripel). Tožnik v odgovoru na pritožbo stranskega interventa po oceni sodišča druge stopnje ob tem tudi pravilno navaja, da se pritožnik ne more sklicevati na delavčeva opustitvena ravnanja v času, ko delavec zaradi delodajalčeve opustitve usposabljanja sploh ni bil seznanjen z lastnim dolžnim ravnanjem, niti s svojimi pravicami glede uporabe osebne varovalne opreme.

Izrek

I. Pritožbi stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. in III. točki izreka tako, da se v I. točki izreka znesek 6.230,00 nadomesti z zneskom 5.230,00 EUR in da se III. točka izreka odslej pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 25,51 % pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti 74,49 % pravdnih stroškov."

II. V preostalem se pritožba stranskega intervenienta zavrne, pritožba tožeče stranke pa se v celoti zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 74,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 6.230,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 9. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka), da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in da sta tožena stranka ter stranski intervenient dolžna tožeči stranki povrniti 30,39 % pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki in stranskemu intervenientu 69,61 % pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo vlagata pravočasni pritožbi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) in stranski intervenient. 3. Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in odločitev o stroških (III. točka izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da spremeni odločitev sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da napadano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu, poleg tega pa je neupravičeno zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je tudi neutemeljeno pripisalo 30 % prispevek k nastanku škodnega dogodka. Ob tem je sodišče kršilo tudi določbe pravdnega postopka, s tem ko je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po imenovanju novega izvedenca medicinske stroke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške.

4. Stranski intervenient v pritožbi izpodbija prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu (I. točki izreka) in glede stroškov (III. točko izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu bodisi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, bodisi izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi kot bistveno izpostavlja, da je sodba sodišča prve stopnje vsebinsko podhranjena glede argumentov, kaj konkretno je v konkurenci vrste potencialnih vzrokov objektivno gledano lahko predstavljalo edini neposredni razlog za nastop škodnega dogodka in v čigavo sfero je ta spadal. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni povsem zanemarilo dejstvo, da tožnik ni spoštoval navodil neposredno nadrejenega delovodje A. A. in da se je izjava o varnosti z oceno tveganja spremenila zgolj v nebistvenem delu oz. da je obveznost namestitve premičnega odra ob bok fiksnemu obstajala že prej. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ni upoštevalo, da ima tožena stranka (zavarovalnica) v zavarovalni pogodbi, ki jo ima sklenjeno s stranskim intervenientom, dogovorjeno odbitno franšizo v višini 1.000,00 EUR. Priglaša stroške.

5. Tožnik se v odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) in stranski intervenient odgovora na pritožbo nista podala.

6. Pritožba stranskega intervenienta je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede temelja in soprispevka

9. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik vložil tožbo na plačilo odškodnine vsled delovne nezgode dne 5. 1. 2017, ki se je pripetila pri tožnikovem delodajalecu - stranskem intervenientu (zavarovancu toženke). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri zavarovancu toženke delal kot avtoličar. Kritičnega dne je markiral ličarske napake na avtobusih tako, da je stal na fiksnem odru na višini cca. 1,8 - 2 m, ki je bil postavljen okoli avtobusa. Pri markiranju napak ni opazil, da je prišel do konca odra (podesta) in vsled navedenega padel na tla in se telesno poškodoval. 10. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ne odgovarja po pravilih objektivne, temveč po pravilih subjektivne odgovornosti, ker delo na višini cca. 1,8 - 2 m ne predstavlja dela na višini (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je zavarovanec tožene stranke kršil predpise iz varstva pri delu, ker delovni proces ni bil organiziran povsem varno, in sicer tako iz razloga, ker zavarovanec toženke (delodajalec) tožnika (delavca) po spremembi navodil za varno delo oktobra 2016 ni ustrezno usposobil za tovrstno delo na način, da je treba pri markiranju ličarskih napak na avtobusu na višini cca. 1,8 - 2 m na fiksni oder (podest) pritrditi še pomični oder (podest), in ker tožniku ni zagotovil varovalne delovne opreme v obliki jeklene vrvi, s katero morajo biti delavci pripeti pri delu na podestu na višini cca. 2 m, kot izhaja iz 10. točke izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je podana vzročna zveza med opustitvijo zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter krivda zavarovanca tožene stranke (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da znaša soprispevek tožnika k nastanku škode 30 %, ker je bil tudi sam dolžan poskrbeti za svojo varnost in pri delu na višini cca. 1,8 - 2 m paziti, kam stopa, tega pa ni storil (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Za stranskega intervenienta na strani tožene stranke je pritožbeno sporna odločitev sodišča prve stopnje tako glede temelja kakor tudi glede soprispevka tožnika (navaja, da temelj ni podan, podrejeno, da bi moral biti soprispevek višji), za tožnika pa je pritožbeno sporna odločitev o soprispevku (navaja, da soprispevka ni).

12. Neutemeljena je pritožbena graja stranskega intervenienta, da temelj odškodninskega zahtevka ni podan, ker osrednji in edini vzrok škodnega dogodka tiči v tem, da si tožnik ni namestil (pritrdil) pomičnega podesta k fiksnemu podestu, kar je bil dolžan narediti tožnik sam, delo pa je opravljal tudi v nasprotju z navodili delodajalca. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti varne delovne pogoje, in če to svojo dolžnost opusti, je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost, kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je delavec skladno z 12. členom Zakona o varnosti in zdravja pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) sicer dolžan delo opravljati z ustrezno skrbnostjo, tako, da obvaruje svoje življenje in zdravje, vendar pa je prvenstveno delodajalec tisti, ki je dolžan poskrbeti za varen delovni proces. Na podlagi 5. člena ZVZD-1 in (tudi) v sodni praksi večkrat zavzetega stališča je zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu primarno v domeni delodajalca,1 ki mora v ta namen izvesti ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanje, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo in potrebnimi materialnim sredstvi. Delodajalec mora torej z ustreznimi navodili in ustreznim nadzorom vplivati na ravnanje delavcev in s tem poskrbeti, da je delovni proces varen. To obveznost pa je delodajalec (stranski intervenient) v obravnavanem primeru opustil, saj tožniku, potem ko je oktobra 2016 spremenil izjavo varnosti z oceno tveganja, ni zagotovil ponovnega usposabljanja za varno delo, ter s tem, ko tožniku ni zagotovil ustrezne varnostne opreme (na delovišču v času nezgode ni bila na voljo jeklena varnostna vrv, na katero bi se tožnik lahko pripel). Tožnik v odgovoru na pritožbo stranskega interventa po oceni sodišča druge stopnje ob tem tudi pravilno navaja, da se pritožnik ne more sklicevati na delavčeva opustitvena ravnanja v času, ko delavec zaradi delodajalčeve opustitve usposabljanja sploh ni bil seznanjen z lastnim dolžnim ravnanjem, niti s svojimi pravicami glede uporabe osebne varovalne opreme.

13. Neutemeljena so pritožbena izvajanja stranskega intervenienta, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je v konkurenci več vzrokov predstavljalo osrednji (edini) vzrok škodnega dogodka, in da opustitve stranskega intervenienta niso v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se v primerih opustitve varnostnih ukrepov, ki jih mora delodajalec izvajati in s tem odstranjevati vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodb pri delu, uporabi teorija pravno relevantne vzročnosti (tudi ratio legis vzročnosti), v skladu s katero je potrebno ugotovitvi, ali so bili prekršeni predpisi o varnosti in zdravju pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.2 V skladu s to teorijo, ki jo je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, je treba med posledice opustitve zahtevane skrbnosti treba šteti tisto škodo, ki jo namerava preprečiti pravilo o varnosti in zdravju pri delu. V predmetni zadevi je stranski intervenient (tožnikov delodajalec) kršil pravila o varnosti pri delu,3 katerih namen je bil preprečiti padce s podesta, tožnik pa je s podesta padel. Torej je pri škodnem dogodku šlo ravno za tisto posledico, ki so jo želela preprečiti pravila o varnosti pri delu, kar pomeni, da je (pravno relevantna) vzročnost podana. Navedene opustitve stranskega intervenienta utemeljujejo njegovo krivdno odškodninske odgovornosti, zato stranski intervenient s pritožbenimi navedbami, da je v prvi vrsti vsak zaposlen dolžan poskrbeti za lastno varnost in, da je edini primarni in neposredni vzrok za škodni dogodek, kakor tudi vse relevantne okoliščine sekundarne in posredne narave na strani tožnika, ne more uspeti.

14. Tožnik v odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta pravilno opozarja, da so pritožbene navedbe glede nebistvenih sprememb izjave o varnosti z oceno tveganja in glede tega, da se naknadno ni spreminjal varnostni protokol dolžne namestitve premičnega odra ob bok fiksnemu, nedovoljena pritožbena novota, ki je stranski intervenient ni opravičil skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP.

15. Odločitev sodišča prve stopnje glede 30 % soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka je bila grajana tako s strani tožnika kot tudi s strani stranskega intervenienta. Tožnik v pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje glede tožnikovega soprispevka nekritično oprlo na izpovedbo priče B. B., da je tožnik delo, pri katerem je prišlo do nezgode, opravljal prvič, na lastno pobudo in ob ignoriranju varnostnih navodil, kljub temu, da je tožnik to izrecno zanikal in navedeno tudi substanciral v vlogi z dne 9. 1. 2020, in da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni razvidno, čemu je sodišče prve stopnje priči B. B. (napram tožniku) poklonilo vero, zato sodba v tem delu nima razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-to v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, izčrpno in argumentirano obrazložilo, zakaj je poklonilo vero izpovedbam prič, in sicer iz razloga, ker sta izpovedbo priče B. B. smiselno potrdili tudi priči C. C. in D. D. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je torej življenjsko sprejemljiva. Sodba pa tudi vsebuje razloge o odločilnih dejstvih glede soprispevka, zato pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sam ni soprispeval k nastanku škode, ker zaradi precizne narave dela ni mogel gledati, kje stopa. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano navedlo razloge, na podlagi katerih utemeljuje prispevek tožnika k nastanku škode (in sicer, da ni preveril, ali je premičnin oder nameščen, da ni gledal kje stopa, čeprav je delal na višini 1,8 - 2 m, da je delo opravljal prvič in to na lastno pobudo ter da to ni bilo njegovo delo, pri tem pa ni upošteval navodil, ki jih je poznal, niti ni želel počakati na prihod sodelavca in da je delo na omenjeni višini opravljal, čeprav je slabo videl), s katerimi se sodišče druge stopnje strinja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnikovo ravnanje, ko pri delu na višini cca. 1,8 - 2 m od tal ni gledal, kje stopa, v nasprotju, ne le s skrbnostjo povprečnega delavca, ampak tudi skrbnostjo povprečnega posameznika.4 Tožnik je zato s svojo očitno nepazljivostjo prispeval k nastali škodi v obsegu 30 %, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik tudi sam, kot med drugim določa tudi 12. člen ZVZD-1, skrbeti za svojo varnost na delovnem mestu, to skrb pa je opustil, kot pojasnjeno zgoraj.

17. Pritožbena prizadevanja stranskega intervenienta, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti višji soprispevek tožnika k nastanku škode, so neutemeljena, ker je v prvi vrsti delodajalec tisti, ki je dolžan poskrbeti za varen delovni proces, to svojo skrbnost pa je delodajalec opustil, kot pojasnjeno zgoraj.

Glede obsega in višine škode

18. Obseg in višino ugotovljene nepremoženjske škode s pritožbo napada le tožnik (za stranskega intervenienta višina nepremoženjske škode ni sporna).

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da mu je bila kršena pravica do izjavljanja (kontradiktornosti), ker je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja višine nepremoženjske škode zavrnilo njegov predlog za imenovanje novega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem pride v poštev šele, ko sodišče, ne pa morda stranka,5 oceni, da je izvid nejasen, nepopoln, sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP).6 Vrhovno sodišče ob tem tudi doda, da se mora v tovrstnih primerih za postavitev novega izvedenca v dokaznem postopku vzpostaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.7 Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da zgolj golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca, in da je sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje drugega izvedenca medicinske stroke tudi ustrezno utemeljilo, kot pojasnjeno v 16. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.8 Zatorej do kršitve pravice do izjave ni prišlo.

20. Prav tako je neutemeljena tožnikova pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ker je izvedenec vpogledal v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo (ambulantni karton), teh listin pa dokazne namene ni predlagala nobena stranka. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje s sklepu o imenovanju sodnega izvedenca medicinske stroke E. E. z dne 22. 3. 2022 izvedencu v I. točki izreka izrecno naložilo, da naj pregleda predmetni spis in njegovo priloge ter pridobi morebitno dodatno tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in nato po opravljenem pregledu tožnika, v skladu s pravili znanosti in stroke, sestavi pisni izvid in mnenje, v katerem naj odgovori na zastavljena vprašanja. Tožnik takšni dikciji sklepa o imenovanju izvedenca ni ugovarjal. Poleg tega se je izvedenec medicinske stroke že v prvem izvedenskem mnenju z dne 23. 5. 2022 skliceval na zapis v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji (tj. ambulantnem kartonu), pa tožnik v svoji v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2022, s katero se je opredelil do prvega izvedenskega mnenje z dne 23. 5. 2022, tega ni grajal, temveč je omenjeno grajo podal šele v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2022, s katero se je opredelil do dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 25. 9. 2022. Glede na to, da mora stranka v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, pozneje pa le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, in glede na to, da tega tožnik ni storil (niti po prejemu sklepa o postavitvi izvedenca niti po prejemu prvega izvedenskega mnenja) in tudi ni podal razlogov, zakaj je kršitev uveljavlja šele po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja, je z uveljavljanjem teh procesnih kršitev prepozen.9

21. Tožnik se tudi neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za pretrpljen strah. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja, da je izvedenec medicinske stroke napačno in prekratko ocenil trajanje tožnikovega zdravljenja (ki naj bi trajalo do dne 1. 9. 2018 in ne do dne 24. 5. 2017, kot je ocenilo sodišče prve stopnje). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v skladu s stališči sodne prakse zdravljenje zaključeno, ko je stanje stabilizirano in je znan obseg škode ter od nadaljnega zdravljenja ni pričakovati izboljšanja.10 Glede trajanja tožnikovega zdravljenja se je sodišče utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca E. E. z dne 23. 5. 2022 in njegovo dopolnitev z dne 25. 9. 2022, ki je obdobje tožnikovega zdravljenja omejilo od dne 5. 1. 2017 do dne 24. 5. 2017, ko je tožnik prejel končni izvid zdravljenja in zaključil fizikalno terapijo. Izvedenec medicinske stroke je v dopolnitvi izvedenskega mnenja glede tožnikove graje v zvezi z neustrezno določitvijo trajanja tožnikovega zdravljenja, tudi ustrezno pojasnil, da je bilo maja 2017 tožnikovo stanje stabilizirano, ker je bil takrat zlom zaceljen, obremenilna sposobnost kosti pa primerna, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo (saj pristojnost za razsojanje o medinsko strokovnih vprašanjih ni v domeni slednjega).11

22. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od vtoževane odškodnine v višini 8.500,00 EUR prisodilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, iz naslova strahu pa od vtoževane odškodnine 2.000,00 EUR prisodilo odškodnino v višini 900,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve izhaja, da je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel udarnino glave, ki se je kazala kot buška na levi strani, zlom 7. levega rebra, zvin desnega kolena in zlom podlaktnice v predelu levega komolca. V zvezi z zlomom podlaktnice levega komolca je bil tožnik podvržen operativnemu posegu, ki je povrnil normalne anatomske razmere in omogočal zgodnje funkcionalno zdravljenje. Zdravljenje tožnika zajemalo pregled po poškodbi in bolnišnično zdravljenje, v okviru katerega so bile opravljene laboratorijske preiskave, radiološka obdelava neposredno po poškodbi ter tekom celjenja te, infuzije v bolnišnici z protibolečinsko terapijo in perioperativno antibiotik. Tudi po odpustu iz bolnišnice je tožnik jemal analgetike in prilagajal aktivnosti, opravil pa je tudi fizikalno terapijo. Izvedenec je ocenil, da je tožnik en teden po dogodku trpel hude telesne bolečine, predvsem ob premikih, kašljanju in globokih vzdihih. Trajne srednje hude bolečine je trpel teden dni zaradi poškodbe rebra in podlaktnice. Občasne srednje hude bolečine je trpel tri tedne ob globokem dihanju, kašljanju in sunkovitih zasukih telesa in občasno po intenzivnejših terapijah ter razgibavanju levega komolca. Trajne lahke bolečine je tožnik trpel en mesec, občasne lahke telesne bolečine ob globokem dihanju, kašljanju, hitrih zasukih, občasno pa tudi pri naslonih na levo podlaktnico pa dva meseca. Sodišče druge stopnje na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje šteje, da odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine.

23. Tožnik prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu v pritožbi ni konkretizirano grajal, zato je v tem obsegu opravilo zgolj uradni preizkus, ki zmotne uporabe materialnega prava ni pokazal. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve izhaja, da je tožnik utrpel srednje hud primarni strah ob samem padcu, ki je v pomembni meri vplival na njegovo duševno ravnovesje, prav tako pa je izvedenec potrdil, da je zlom podlaktnice, operativno zdravljenje, zlom rebra in bolnišnično opazovanje povzročilo srednje hud sekundarni strah, ki je bil prisoten nekje mesec dni in je vplival na duševno ravnovesje. Odškodnina v višini 900,00 EUR, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, se glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu ne pokaže kot prenizka.

24. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje nekritično sledi mnenju izvedenca v delu, kjer je ta pri podaji ocene trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti relativiziral odločbo invalidske komisije ZPIZ št. 10333-7218/2018 z dne 11. 7. 2018, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in iz katere izhaja, da tožnik ni zmožen prenašati bremena težja od 5 kg, dela nad globino in ponavljajočih se hitrih gibov rok, kjer je potrebna groba moč leve roke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj je sledilo mnenju izvedenca dr. E. E., ne pa mnenju invalidske komisije, in sicer iz razloga, ker se invalidska komisija ni opredelila do predhodnih tožnikovih poškodb in ker je imel tožnik že pred škodnim dogodkom okvare oziroma zmanjšanje gibljivosti komolca, škodni dogodek pa omenjene gibljivosti ni poslabšal. 25. Prav tako ni pritrditi tožnikovi pritožbeni graji, da je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja podlage za priznanje predmetne odškodnine spregledalo dejstvo, da je tožena stranka odgovoru na tožbo priložila mnenje cenzorja toženke F. F. z dne 25. 3. 2019, ki ga je izrecno povzela v svojo trditveno podlago in iz katerega izhaja, da je tožniku v posledici zadevne poškodbe preostalo trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti v obsegu 2 %, in sicer zaradi nelagodja na mestu zloma pri nošenju težkih predmetov, pri direktnem opiranju na mesto zaraščenega preloma proksimalne ulne in pri dolgotrajnih fizičnih delih z levo roko. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je izvedenec medicinske stroke E. E. v 3. točki dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 25. 9. 2022 pritrdil mnenju cenzorja toženke, ko je navedel, da med njunima mnenjema ni bistvenih razlik, saj tudi sam ugotavlja (npr. v točki VIII. prvotnega izvedneskega mnenja z dne 13. 6. 2022), da ima tožnik ležeči žici ter cerklažno zanko, ki lahko ob neposrednem naslonu na komolec pritisneta na mehka tkiva in povzročita neprijetno bolečino, zaradi česar je zmanjšana sposobnost neposrednega naslona na komolec v področju, kjer so prisotne Krischnerjeve igle (to pomeni, da razhajanj med obema mnenjema dejansko ni).

26. Ni pritrditi pritožbeni graji, da je zlom podlaktnice (v predelu levega komolca) pri tožniku pustil trajne posledice in da je bil sprožilni moment za poslabšanje njegovega stanja. Sodišče prve stopnje stopnje je namreč sledeč strokovni oceni izvedenca medicinske stroke E. E. pravilno zaključilo, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevanimi zdravstvenimi težavami tožnika ni podana, ker tožnikove poškodbe (udarnina glave, udarnina kolena in zlom reber ter zlom podlaktnice) niso pustile nobenih trajnih posledic. Posebej je pojasnilo, da se je zlom podlaktnice zacelil v normalnem anatomskem položaju in da ne obstajajo trajne funkcionalne posledice, temveč le brazgotina, ta zlom pa tudi ni prispeval k poslabšanju iztega ali upogiba komolca, saj so odlomki zaceljeni v pravnem položaju, zmanjšanje gibljivosti pa je posledica predhodnih degenerativnih sprememb (komolec tožnika je bil omejeno gibljiv že prej in poškodba tega ni poslabšala). Izvedenec je sicer res ugotovil, kot izpostavlja pritožba, da tožniku večje obremenitve in nošenje težkih stvari predstavljajo nekoliko večji napor, vendar je pojasnil, da je navedeno mogoče odpraviti z odstranitvijo žic in cerklažne zanke (tj. z odstranitvijo materiala). Glede na navedeno in glede na to, da tožnik v pritožbi sam priznava, da materiala ne želi operacijsko odstraniti, je upoštevaje pravilo, da je tudi poškodovanec sam dolžan prispevati k zmanjšanju škode, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede odbitne franšize

27. Utemeljena pa je pritožbena graja stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje ni upoštevalo v tožbi izrecno izpostavljenega dejstva, da ima tožena stranka v pogodbi s stranskim intervenientom dogovorjeno odbitno franšizo v višini 1.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da upoštevanje v pogodbi dogovorjene odbitne franšize predstavlja uporabo materialnega pogodbenega prava, na uporabo katerega so se (izrecno) sklicevale stranke postopka. Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo zmotno uporabilo, ko odbitne franšize v višini 1.000,00 EUR ni upoštevalo.12 V tem obsegu je zato potrebno prisojeno odškodnino znižati. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje od zneska 6.230,00 EUR, kar predstavlja znesek odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 8.900,00 EUR ob upoštevanju tožnikovega 30 % soprispevka, odšteti znesek odbitne franšize v višini 1.000,00 EUR, kar pomeni, da gre tožniku 5.230,00 EUR.

28. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje zato pritožbi stranskega intervenienta skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP delno ugodilo in v I. točki izreka delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP) tako, da je znesek prisojene odškodnine iz 6.230,00 znižalo na 5.230,00 EUR. V preostalem je pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo, pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Drugi odstavek 154. člena ZPP določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. V predmetni zadevi je vrednost spornega predmeta, kot jo je opredelil tožnik, znašala 20.500,00 EUR, sodišče pa mu je prisodilo 5.230,00 EUR, kar pomeni, da je v pravdi uspel v 25,51 % deležu, toženec pa z deležem 74,49 %. Glede na navedeno je tožnik dolžan povrniti toženki in stranskemu intervenientu 74,49 % pravdnih stroškov, toženka pa je dolžna tožniku povrniti 25,51 % pravdnih stroškov. Ker je stranski intervenient lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravnih stroškov,13 je sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava tudi spremenilo izrek o stroških prvostopenjskega postopka tako, da je zgolj toženka (ne pa tudi stranski intervenient) dolžna tožniku povrniti 25,51 % pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki in stranskemu intervenientu povrniti 74,49 % pravdnih stroškov.

30. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stranski intervenient je delno uspel s pritožbo, zato mu gre 625 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT) in 2 % za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar znese 637,50 točk in kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR in 22 % DDV znaša 466,65 EUR, glede na 16,05 % uspeh stranskega intervenienta s pritožbo (izpodbijal je prisojeni znesek 6.230,00 EUR, sodišče pa je odškodnino znižalo za 1.000,00 EUR) pa mu je dolžan tožnik povrniti 74,90 EUR pritožbenih stroškov. Rok za plačilo pritožbenih stroškov je določen skladno s 313. členom ZPP, pri čemer začnejo zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (kot to določa 299. člen Obligacijskega zakonika - OZ).14 1 VSRS sodba II Ips 54/2022 z dne 21.12.2022. 2 Glej npr. VSM sodba I Cp 1163/2017 z dne 9.1.2018, VSM sklep I Cp 17/2018 z dne 20.3.2018, VSL sklep I Cpg 1225/2013 z dne 08.01.2014, VSL sodba II Cp 2328/2008 z dne 22.10.2008. 3 In sicer tožnika ni usposobil za uporabo pomičnega podesta, ki se pritrdi na fiksni podest (oder), prav tako pa tožniku ni omogočil uporabe jeklene vrvi, s katero bi se privezal pri delu na višini cca. 1,8 - 2m. 4 Primerjaj VDSS sodba Pdp 81/2019 z dne 14.08.2019. 5 VSRS sodba VIII Ips 224/2005 z dne 12.09.2006. 6 VSRS sodba II Ips 171/2017 z dne 13.07.2017. 7 VSRS sodba II Ips 48/2021 z dne 18.08.2021. 8 Navedlo je, da zgolj tožnikovo nepovzemanje in nestrinjanje z izvedenskim mnenjem izvedenca E. E. z dne 23.05.2022 in dopolnitvijo z dne 25.09.2022, ne pomeni, da slednjemu ni mogoče slediti, saj je izvedenec po oceni sodišča prve stopnje svoje mnenje v predmetni zadevi podal objektivno in strokovno, prav tako pa, upoštevajoč vsa vprašanja in pomisleke tožnike, le-to tudi ustrezno dopolnil. 9 Glej tudi VSM sodba I Cpg 441/2017 z dne 08.03.2018. 10 VSRS sodba II Ips 104/2002 z dne 04.12.2002. 11 Primerjaj VSRS sklep VIII Ips 266/2017 z dne 04.05.2017. 12 Tožnikova navedba v odgovoru na pritožbo, da je v tožbi navedel, da je znesek v višini 1.000,00 EUR od tožbenega zahtevka že odbil, ne more vplivati na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, v okviru katerega je treba od ocenjenega zneska odškodnine odšteti odbitno franšizo. 13 N. Betetto v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 33. 14 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006 (Pravna mnenja 1/2006 str.7, obr.).