Jedro

Dvom v istovetnost prosilca zadošča za odločitev o omejitvi gibanja. S pritožbo ni mogoče izpodbijati razlogov sodbe, temveč le njen izrek.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. To pomeni, da je kot zakonito potrdilo odločitev tožene stranke, ki je tožniku začasno omejila gibanje na prostore centra za tujce. Izrek izpodbijane odločbe tožene stranke je določno opredelil omejitev gibanja z navedbo časa in kraja in takšen izrek izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožbo, potrdilo. Tožena stranka pa s pritožbo izpodbija obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ker se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na enega od razlogov, zaradi katerega je bil tožniku izrečen začasni ukrep omejitve gibanja. Toda s pravnim sredstvom je možno izpodbijati le izrek sodne odločbe, ne pa tudi njene obrazložitve. Zato pritožba, s katero se izpodbija del obrazložitve sodne odločbe, ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 22. 11. 2010. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, ki je veljal v času odločanja, tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce, Veliki Otok 44, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 22. 11. 2010 od 15.00 ure do dne 22. 2. 2011 do 15.00 ure.

2. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke. Iz razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja, da po mnenju prvostopenjskega sodišča v tem primeru obstaja le razlog za začasno omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena, ne pa tudi razlog za začasno omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ (omejitev gibanja po pridobitvi rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC).

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na začasno omejitev tožnikovega gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka in ugotovitve dejanskega stanja in izdaje akta. Zatrjuje, da v tem primeru obstaja tudi razlog za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Navaja, da je dne 22. 11. 2010 skladno z 59. členom ZMZ odvzela tožniku prstne odtise in jih poslala v bazo EURODAC ter iz te baze pridobila podatek, da so tožnikovi prstni odtisi dne 28. 1. 2010 že posredovani v omenjeno bazo s strani Grčije. Iz pridobljeni rezultatov izhaja, da se je tožnik v Grčiji nahajal kot tujec. Ker je pridobila rezultate o obstoju prstnih odtisov, je tožniku skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ omejila gibanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ spremeni tako, da se tožba zoper sklep tožene stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi v njenem delu ugodi, izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v pritožbi navaja, da se strinja z odločitvijo, da ni izkazan razlog za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ, v preostalem pa je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita. Tudi razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ ni izkazan. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral kot prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz prvega odstavka 75. člena Zakona o tujcih – ZTuj-1 bi prišlo v poštev le, če bi bil prisoten zadosten dvom v verodostojnost njegove istovetnosti. Ta dvom pa ni bil ugotovljen. Tožena stranka tudi ni ustrezno pojasnila, zakaj se je odločila za njegovo nastanitev v centru za tujce in ni upoštevala načela sorazmernosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da odpravi izpodbijani sklep tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Prosi tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

5. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni dovoljena.

7. Po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna in utemeljena na zakonu.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik ni izpodbijal, je razvidno, da je tožnik za azil zaprosil že na Hrvaškem, ne pa v kateri od držav Evropske unije. V Grčiji ni zaprosil za azil, pač pa mu je policija vzela prstne odtise, tam je bil zaprt tri dni. Tudi policija na Madžarskem mu je vzela prstne odtise, iz Madžarske so ga vrnili v Srbijo. Po lastnih navedbah je potni list izgubil v Turčiji, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje pa je pustil doma. V Turčiji mu je potni list vzel tisti, ki je organiziral pot, in ga potem ni vrnil. Tožnik je, kot prav tako izhaja iz nespornega dejanskega stanja, podrobno opisal svojo pot iz Alžirije do Slovenije in povedal tudi, da se je na Madžarskem predstavil z drugim imenom in priimkom in je trdil, da je iz Palestine. Tudi na Hrvaškem je zaprosil za azil, vendar ni počakal do konca azilnega postopka, inšpektorju v azilnem domu v Ljubljani je povedal, da lahko pridobi svoje dokumente, ni pa mu povedal, da je bil v Grčiji, ampak da je bil v Bolgariji. Povedal je tudi, da je pri potovanju iz Tunizije v Turčijo imel poleg potnega lista tudi vizo.

9. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik neverodostojen in obstaja utemeljen dvom o njegovi istovetnosti, s tem pa je podan razlog iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

10. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu podrobno pojasnila, zakaj se je odločila za nastanitev v centru za tujce. Navedla je, da je glede na tožnikovo večkratno ilegalno prehajanje mej različnih držav v zadnjih letih le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bosta ugotovili njegova istovetnost in katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Ne da bi Vrhovno sodišče presojalo pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča glede razloga omejitve gibanja zaradi izročitve tožnika v drugo (za njegov status mednarodne zaščite) odgovorno državo (kar v tem primeru ni samo Grčija), meni, da je razlog za omejitev gibanja na prostore centra za tujce utemeljen že s tem, da je treba ugotoviti njegovo istovetnost. Utemeljen dvom v tožnikovo istovetnost pa je pri toženi stranki in pri sodišču prve stopnje sprožil tožnik sam z navajanjem različnih podatkov o datumu svojega rojstva.

11. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. To pomeni, da je kot zakonito potrdilo odločitev tožene stranke, ki je tožniku začasno omejila gibanje na prostore centra za tujce. Izrek izpodbijane odločbe tožene stranke je določno opredelil omejitev gibanja z navedbo časa in kraja in takšen izrek izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožbo, potrdilo. Tožena stranka pa s pritožbo izpodbija obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ker se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na enega od razlogov, zaradi katerega je bil tožniku izrečen začasni ukrep omejitve gibanja. Toda s pravnim sredstvom je možno izpodbijati le izrek sodne odločbe, ne pa tudi njene obrazložitve. Zato pritožba, s katero se izpodbija del obrazložitve sodne odločbe, ni dovoljena.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožene stranke pa je kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1. 13. Tožnik je bil že s sklepom sodišča prve stopnje oproščen plačila sodnih taks. Oprostitev velja za vse stadije postopka. Zato ni treba ponovno odločati o tožnikovi istovrstni prošnji.