Jedro

Pravni in dejanski del obveznosti zavarovalnice ob nastopu zavarovalnega primera je (ne glede na pogodbeno naravo razmerja med zavarovalnico in zavarovancem) vendarle odškodnina zaradi škode na vozilu.

Zahtevek za odpravo škode pomeni v svojem temelju zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje. Zato gre oškodovancu denarna odškodnina po času izdaje sodbe, da bi mu bilo omogočeno vzpostaviti prejšnje stanje. Če pa je oškodovanec že sam pred izdajo sodbe vzpostavil prejšnje stanje in je v to vložil določena denarna sredstva, pa dobi njegov odškodninski zahtevek naravo čiste denarne terjatve, katere višina se ugotavlja po času, ko je oškodovanec porabil svoja denarna sredstva.

Odškodnina mora biti tolikšna, da je zavarovancu omogočeno vrednostno (z odbitkom pogodbeno dogovorjene franšize in z upoštevanjem prejete vrednosti rešenih delov) vzpostaviti prejšnje stanje z nakupom novega enakega vozila.

Zavarovanec (oškodovanec) lahko zaradi nastanka zavarovalnega primera ("totalke") prejme le toliko odškodnine, da lahko z njo kupi novo enako vozilo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje umik tožbe za 251.248,00 SIT s pripadki (1. točka izreka prvostopne odločbe), medtem ko je s sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1,687.152,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1991 dalje do plačila (2. točka izreka prvostopne odločbe) ter ji povrniti 283.980,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1997 dalje do plačila (3. točka izreka prvostopne odločbe).

Tožena stranka se je zoper prvostopno sodbo pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska (polica št. 824184 - priloga A3) po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK - 91 (priloga B1).

Tožena stranka je v pritožbi ponovila pomisleke glede temelja tožbenega zahtevka, ki jih je sicer podala že v odgovoru na tožbo.

Tako se je ponovno sklicevala na to, da pri prometni nezgodi z dne 23.11.1991 ne gre za dogodek, ki bi bil krit s sklenjenim avtomobilskim zavarovanjem. Ker naj bi bil povzročitelj prometne nezgode E. R. sozavarovana oseba (po 1. odst. v zvezi z 2. odst. 31. čl. splošnih zavarovalnih pogojev), naj namreč ne bi šlo za protipravni odvzem vozila za vožnjo (po 13. točki 1. odst. 3. čl. splošnih zavarovalnih pogojev).

Vendar pa temu ugovoru (tudi) po oceni drugostopnega sodišča ni mogoče slediti, saj je tožeča stranka (zavarovanec) pravna oseba (d.o.o.). Zato (glede na 1. odst. 31. čl. splošnih zavarovalnih pogojev) E. R. (sicer sin direktorja tožeče stranke M. R.) ne more biti njen sozavarovanec.

Tožena stranka je v pritožbi ponovila tudi pomisleke glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je sicer podala v (na roko napisani) vlogi, ki jo je predložila na naroku za glavno obravnavo dne 9.7.1997. Po njeni oceni naj bi bila namreč tožeča stranka (zavarovanec) upravičena do povračila škode po cenah na dan ob izdaji sodne odločbe z dne 9.7.1997 (z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1997 dalje do plačila), ne pa po cenah na dan 1.12.1991 dalje (z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1991 dalje do plačila).

Temu ugovoru pa je sodišče druge stopnje (za razliko od sodišča prve stopnje) sledilo. Pravni in dejanski del obveznosti zavarovalnice (iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska) je namreč ob nastopu zavarovalnega primera (škode, nastale zaradi uničenja vozila v prometni nesreči), ne glede na pogodbeno naravo razmerja med zavarovalnico in zavarovancem, vendarle odškodnina zaradi škode na vozilu (po principu totalke). Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.10.1995, opr. št. II Ips 278/94. Ker oškodovanec (tožeča stranka) pred izdajo sodbe ni sam vzpostavil prejšnjega stanja (ni sam v celoti ali deloma repariral uničenega vozila, ni nabavil novega vozila), se njegov odškodninski zahtevek ni (v celoti ali deloma) spremenil v čisto denarno terjatev, katere višina bi se po načelu denarnega nominalizma iz 394. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ugotavljala po času, ko je uporabil svoja denarna sredstva za vzpostavitev prejšnjega stanja. Torej njegov zahtevek za odpravo škode v svojem temelju še naprej pomeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja. Zato gre oškodovancu (tožeči stranki) denarna odškodnina po času izdaje sodne odločbe (2. (ne 3.) odst. 189. čl. ZOR), da bi mu bilo omogočeno vzpostaviti prejšnje stanje. Drugače povedano: prejeti mora tolikšno odškodnino (z upoštevanjem prejete vrednosti rešenih delov), da bi ob lastnem prispevku prej odbite amortizacije (tj. z odbitkom pogodbeno dogovorjene frašize) lahko kupil novo enako vozilo. Ponovno prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.10.1995, opr. št. II Ips 278/94. V nasprotnem primeru bi bil namreč oškodovanec prikrajšan pri reperaciji svoje škode, zaradi poteka časa, ki ga nedvomno zahteva sodni proces (zaradi padca valutne vrednosti od zapadlosti odškodninske obveznosti do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje).

Zato (zaradi nepravilne pravne presoje s strani sodišča prve stopnje) je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke na podlagi 2. odst. 370. čl. ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. točka izreka drugostopnega sklepa). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da zahtevek na plačilo določenega zneska iz naslova odškodnine zaradi uničenega avtomobila ni originarno denarni znesek, saj ima denarni izraz tega zahtevka svoj temelj v vzpostavitvi v prejšnje stanje. Zato naj višino tega denarnega izraza ugotovi po času na dan izreka svoje sodbe, in sicer v takšnem obsegu, da bo tožeči stranki vrednostno (z odbitkom pogodbeno dogovorjene franšize in z upoštevanjem prejete vrednosti rešenih delov) omogočeno kupiti novo enako vozilo. Namen zavarovanja avtomobilskega kaska je namreč v tem, da zavarovanec zaradi nastanka zavarovalnega primera prejme le toliko odškodnine, da z njo lahko kupi novo enako vozilo (prim. 2. odst. 925. čl. ZOR), ne pa v tem, da zavarovanec prejme štirikrat več. Prim. cenitev J.L. (sodnega izvedenca avtomobilske stroke) z dne 3.7.1997 v znesku 3,270.020,00 SIT (priloga B2) in izračun višine neutemeljeno prisojenega tožbenega zahtevka na dan 9.7.1997 v znesku 14,759.542,50 SIT (škoda po cenitvi z dne 1.12.1991 namreč znaša 1,687.152,00 SIT, zamudne obresti, obračunane za čas od 1.12.1991 do 9.7.1997, po računalniškem programu, ki je v uporabi pri sodišču, pa 13,072.390,50 SIT).

Iz navedenega tako izhaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na 919. čl. ZOR. Tožena stranka namreč še ni povrnila vtoževane škode, oškodovanec pa tudi še ni sam vzpostavil prejšnjega stanja. Zato ne prideta v poštev 1. niti 2. odst. 919. čl. ZOR, ki tudi sicer določata le, kdaj odškodnina (tudi v primeru zavlačevanja zavarovalnice z izplačilom, z ugovori, da vsi pogoji zavarovalnega primera ne obstajajo) zapade v izplačilo, ne pa, kako (po katerih cenah) se odmerja povračilo škode.

Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbi tožeče stranke, ki jo je podala na naroku za glavno obravnavo dne 11.5.1994, da je tožena stranka dne 1.12.1991 (torej 8. dan po prometni nezgodi) odklonila izplačilo zavarovalnine iz naslova kasko zavarovanja (gl. list. št. 42). Iz dopisa tožene stranke, znak: AVK-P-442/92 BE/PM 224 (priloga A2), namreč izhaja, da je tožena stranka "kasko zahtevek" tožeče stranke zavrnila dne 24.1.1992. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je odločitev o pritožbenih stroških (tj. o stroških pritožbe tožene stranke in stroških pritožbenega odgovora tožeče stranke) na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka drugostopnega sklepa).