Jedro

V obravnavani zadevi gre za ponovno odločanje v obnovljenem postopku ugotavljanja državljanstva pok. A.A., kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po tretjem odstavku 63. člena ZDen, in sicer gre za ugotavljanje (zgolj) državljanstva ljudske republike. Za odločitev so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, po katerih so državljani FLRJ z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) na dan 6. 4. 1941. Za odločitev v konkretnem primeru je torej ključno, v kateri občini in s tem na ozemlju katere ljudske republike je imel A.A. domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941. Po presoji sodišča je bil (tudi) v obnovljenem postopku napravljen pravilen zaključek, da A.A. na navedeni datum ni imel več domovinske pravice (v občini) na območju LRS in da ga zato ni mogoče šteti za državljana LRS, saj je bil pred tem na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine C. na območju LR Hrvaške.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ž. v obnovljenem postopku odločila, da pusti v veljavi svojo odločbo št. 2/04-11-1498/2001 z dne 10. 4. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojen v B., Italija, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), od 28. 8. 1945 do smrti 26. 4. 1954 ni štel za državljana Ljudske republike Slovenije (v nadaljevanju LRS) ter še, da v postopku ni bilo posebnih stroškov.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ pojasni, da je bilo z odločbo z dne 10. 4. 2002, ki je postala pravnomočna 6. 5. 2005, ugotovljeno, da se je A.A. od 28. 8. 1945 do smrti 26. 4. 1954 po predpisih, ki so na območju RS veljali do uveljavitve ZDRS, štel za državljana Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju FLRJ), ni pa ga bilo mogoče šteti za državljana LRS, saj je bil na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v občino C. na Hrvaškem. Državljani FLRJ so namreč z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) na dan 6. 4. 1941. Pri tem upravni organ citira določbe leta 1945 sprejetega Zakona o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije, ki je pričel veljati 28. 8. 1945 in je bil pozneje preimenovan v Zakon o državljanstvu FLRJ, in sicer 1. člen, prvi odstavek 35. člena in prvi odstavek 37. člena, sklicuje pa se tudi na obvezno razlago 37. člena tega zakona z dne 1. 6. 1946. 3. S pravnomočnim sklepom z dne 31. 8. 2007 je bil postopek, končan z navedeno odločbo, obnovljen, in sicer v takem obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi državljanstvo ljudske republike imenovanega od 28. 8. 1945 do smrti 26. 4. 1954. Prvostopenjski organ povzame potek obnovljenega postopka, v katerem je bilo enkrat že odločeno, vendar je to sodišče tožbi tožnice ugodilo ter izdano odločbo Upravne enote Ljubljana odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotkom, naj prvostopenjski organ v dokazno oceno vključi tudi s strani tožnice predlagane dokaze oziroma argumentirano zavrne potrebnost njihovega izvajanja.

4. Ugotovitev o domovinski pristojnosti A.A. v nekdanji občini C. je tožnica v obnovljenem postopku izpodbijala z noto Ministrstva za zunanje zadeve in evropske integracije Republike Hrvaške št. 6468/06 I.P. z dne 20. 11. 2006 (v nadaljevanju nota MZZ RH), iz katere izhaja, da se A.A. ne vodi v evidencah pridobitve in prenehanja hrvaškega ter bivšega jugoslovanskega državljanstva, da ni vpisan v knjigo državljanov na področju županije Č., da so bile knjige domovnic, vodene na področju te županije v času Kraljevine Jugoslavije, leta 2004 izročene Državnemu arhivu D., ki pa je ugotovil, da dokumentacija za C. za leto 1941 ni shranjena, zato ne more preveriti, ali je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 pripadan v C. Ker ne razpolaga s podatkom o pripadnosti A.A. na območju Hrvaške, pristojni organ RH ne more odgovoriti, ali bi se imenovani štel za državljana tedanje LR Hrvaške po členu 37. Zakona o državljanstvu FLRJ. Prvostopenjski organ ugotavlja, da navedena nota, kot posamezen dokaz in kot del celotnega dokaznega gradiva, ne navaja takšnih novih dejstev in okoliščin, ki bi vplivale na drugačno odločitev v zadevi, saj iz nje izhaja predvsem, da pristojni organ RH ne more odgovoriti, ali se je A.A. štel za državljana tedanje LR Hrvaške, ker dokumentacija za občino C. ni shranjena. Pri tem poudari, da odsotnost vpisa v državljansko knjigo na področju županije Č. še ne pomeni, da A.A. ni bilo mogoče šteti za hrvaškega državljana. S tem zavrača tudi sklicevanje tožnice na dopis Službe za skupne zadeve in splošno upravo omenjene županije v E. z dne 14. 9. 2007. Dodaja, da je bila nota MZZ RH upoštevana kot pobuda, da se v obnovljenem postopku ovrže dvom o domovinski pristojnosti A.A. na dan 6. 4. 1941. 5. Na zglaševalni poli mesta Ž., ki jo v originalu hrani Zgodovinski arhiv v Ž. (v nadaljevanju Zgodovinski arhiv), je za A.A. zaznamek, da je bil 28. 4. 1937 na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine C. na podlagi določil paragrafa 17 Zakona o občinah, g. št. 73139/38; zabeležena je domovnica občine C., srez E. z dne 28. 4. 1937, št. 1501/15/1937; v spodnjem desnem kotu pole pa je napisana številka 21.033/37 z nečitljivim podpisom. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zaprosil Zgodovinski arhiv za morebitne dodatne listinske dokaze ter prejel fotokopijo dokumenta s številko 21.033/37 z dne 2. 4. 1937, iz katerega izhaja, da je A.A., veleposestnik, Ž., ki ga je zastopal odvetnik G.G. iz Ž., prosil za izdajo potrdila o svojih imovinskih razmerah in to v svrho pridobitve domovinske pravice v neki drugi občini, pri čemer je poudaril, naj se v potrdilo ne vstavi le klavzula, da je sposoben vzdrževati sebe in svojo rodbino, temveč navede tudi, da je lastnik nepremičnin v sodnih okrajih Ž., H. in I.; potrdilo je bilo odpravljeno 12. 4. 1937. Dokumenta pod magistratno številko 73139/38 v Zgodovinskem arhivu niso našli, je pa v delovodniku ljubljanskih magistratnih spisov pod to številko zabeleženo, da je 11. 12. 1938 občinska uprava C. poslala mestni občini Ž. obvestilo o sprejemu A.A. v domovinstvo občine C. Domovinstvo A.A. so ugotavljali še: 21. 5. 1940 Obča državna bolnica v Ž. ter 1. 8. 1940 Ministrstvo pravde Beograd, kasnejših zabeležk ni na voljo.

6. Glede na ugovor tožnice, da navedeni vpisi ne izkazujejo dejanskega stanja, saj A.A. ni mogel biti zakonito sprejet v občino C., ker tu ni nikoli živel, pač pa v Ž., in zato ob morebitnem zaprosilu za članstvo občine leta 1937 ne bi izpolnjeval predpisanega pogoja petih let prebivanja v občini, prvostopenjski organ obrazloži, da je bil sprejem v članstvo način samostojne pridobitve občinskega članstva na podlagi prošnje. Zakon o občinah z dne 14. 3. 1933 je v prvem odstavku paragrafa 17 našteval tri kumulativne pogoje za sprejem v članstvo druge občine (da uživa prosilec častne pravice; da ni v sodni preiskavi ali pod obtožbo za dejanja, ki imajo za posledico izgubo častnih pravic; da more vzdrževati sebe in svojo rodbino); v drugem odstavku istega paragrafa pa določal, da o sprejemu odloča občinski odbor, ki sprejema ne more zavrniti, če so izpolnjeni prednji pogoji in če stanuje prosilec najmanj pet let stalno v tej občini. Za sprejem v članstvo občine je bilo tako treba izpolnjevati tri pogoje iz prvega odstavka paragrafa 17 omenjenega zakona; občinski odbor je lahko v članstvo sprejel tudi osebo, ki ni pet let stalno stanovala v občini (če pa je izpolnjevala ta dodatni pogoj, ji sprejema ni mogel zavrniti). V skladu s tretjim odstavkom paragrafa 15 Zakona o občinah je oseba izgubila članstvo občine samo, če je pridobila članstvo druge občine po predpisih tega zakona ali če je izgubila državljanstvo. Občina je o odločbi o sprejemu v članstvo obvestila tisto občino, ki ji je prosilec dotlej pripadal; brez tega obvestila ni mogla občina nikogar izbrisati iz spiska svojih članov (tretji odstavek paragrafa 17 Zakona o občinah). Po paragrafu 24 Zakona o občinah je morala vsaka občina voditi spisek svojega prebivalstva ter ločeno spisek svojih članov in o tem na zahtevo izdajati javne listine. V skladu s paragrafom 19 Zakona o mestnih občinah z dne 22. 7. 1934, ki je bil v takratni mestni občini Ž. obvezen od 23. 9. 1934 dalje, so imeli prebivalci občine, četudi niso bili njeni člani, pravico bivati v občini, kolikor ni po veljavnih predpisih drugače določeno, kakor tudi pravico uživati občinsko imovino in občinske ustanove, namenjene javni uporabi; prav tako pa tudi vse dolžnosti nositi občinska bremena.

7. Po navedenem prvostopenjski organ zaključi, da je A.A. v letu 1937 prosil za izdajo potrdila o imovinskih razmerah in to zaradi pridobitve domovinske pravice v neki drugi občini - C., da je bil 28. 4. 1937 sprejet v domovinstvo te občine ter nato na podlagi obvestila občinske uprave C. o sprejemu v domovinstvo črtan s spiska članov takratne mestne občine Ž., še naprej pa je bil voden v evidenci prebivalstva te občine.

8. Glede sklicevanja tožnice na: uradno potrdilo Mestnega odbora OF z dne 29. 8. 1946 (na katerem je navedeno stalno prebivališče A.A. v Ž.), članek ... avtorja F.F. (v Zborniku ... iz leta 1991, iz katerega izhaja, da se je A.A. leta 1942 prijavil v občini V. zaradi odprtja mlinarske obrti), odločbo o nacionalizaciji št. 1481/45 z dne 27. 8. 1945 (iz katere izhaja, da je imel prebivališče v gradu ... v V.) ter dejstvo, da se A.A. nahaja na listi popisa prebivalstva Ljubljanske pokrajine, ki ga je 1941 izvedel italijanski okupator (če tu ne bi bil domovinsko pristojen, ga po mnenju tožnice ne bi popisali v Ljubljanski pokrajini, ampak v kraju, kjer je imel stalno bivališče - domovinsko pravico), prvostopenjski organ ugotavlja, da navedeni dokumenti ne izkazujejo podatka o domovinski pristojnosti A.A. na dan 6. 4. 1941 na območju RS, temveč podatek o njegovem bivanju v Ž. in V. 9. V dokaz, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v občini Z., srez Ž., in posledično državljan LRS, je tožnica predložila naslednje dokumente iz Arhiva Republike Slovenije: - posestni list oz. izpisek št. 134 z dne 8. 7. 1940, iz katerega je razvidno, da je bilo njegovo prebivališče Ž.-Z., - potrdilo Državnega tožilstva opr. št. O XV Kns 41/41 z dne 30. 7. 1941, ki izkazuje, da je bil A.A. pristojen v Občini V., srez U., - uradno potrdilo Okrajnega sodišča v Ž. I R 10/41 z dne 2. 8. 1941, iz katerega izhaja, da je bil imenovani pristojen v Ž., stanujoč ..., Ž., - uradno potrdilo Občine V. z dne 29. 8. 1941, ki izkazuje, da je A.A. bival po 13. 4. 1941 izmenoma na svojih posestvih v Ž. ali pa v V., - izkaz registracije inženirske zbornice iz Ž. z dne 6. 7. 1940 s prilogami, naslovljen na gospoda A.A., Ž.-Z., - odločbo Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 20. 9. 1940, opr. št. 29467/7, s katero se je A.A., veleposestniku iz Ž.-Z., podelilo dovoljenje za izkoriščanje vodne sile potoka S. z zgradbo vodne žage, in spremni dopis k tej odločbi z dne 21. 11. 1940, - račun tovarne strojev ... z dne 15. 3. 1941, poslan na naslov A.A. v Ž.Ž. v zvezi z njegovim naročilom, podanim 26. 10. 1940, - sklep Sreskega sodišča v V. z dne 21. 3. 1941 o popravi zapisa mejne črte, v katerem je navedeno, da je A.A. graščak v Ž., - potrdilo Skupne rokodelske zadruge za sodni okraj V. z dne 30. 7. 1941 o pristopu A.A. iz V. kot člana rokodelske zadruge in - kupno pogodbo, sklenjeno z J.J. z dne 4. 11. 1941, kjer je kot kraj bivanja A.A. navedena Ž.

10. Uradna korespondenca Urada za civilno motorizacijo pri visokem komisariatu v Ž. obsega: - prošnjo z dne 4. 11. 1941, naslovljeno na Urad javnega avtomobilskega registra, iz katere izhaja, da je lastnik motornega vozila Opel-tipo 1,3 L, letnik 1936, A.A., Ž., - prijavo z dne 27. 5. 1943, da A.A., stanujoč v Ž., poseduje traktor tipa Fordson; navedeno izhaja tudi iz spričevala o preizkušnji traktorja Fordson z dne 2. 6. 1926, - dopis A.A. Visokemu komisariatu za Ljubljansko pokrajino z dne 12. 7. 1943, iz katerega izhaja, da je prebivališče A.A. ulica v Ž. in V., ter - prijavo motornega vozila oziroma priklopnika k motornemu vozilu z dne 6. 11. 1944, kjer je kot bivališče A.A. navedeno ..., Ž.

11. Iz uradne korespondence Pokrajinskega prehranjevalnega zavoda (v nadaljevanju PPZ) v Ž. je tožnica predložila: - pritožbo A.A. na PZZ z dne 4. 10. 1943, iz katere izhaja, da njegovo bivališče Ž., - dopis PPZ št. IV 1444/128 z dne 19. 9. 1944, kjer je na nalogu za oddajo poljščin kot zavezanec naveden A.A., kraj gradu A.A. v Ž., in - dopis PPZ opr. št. IV/4-46/50 z dne 18. 9. 1944, kjer je na nalogu za oddajo žita kot kraj prebivališča A.A. prav tako navedeno ..., Ž.

12. Iz dokumentacije Arhiva RS, ki se vodi pod št. ..., so bile predložene naslednje listine: - začasno potrdilo z dne 17. 4. 1941, ki ga je v korist A.A. v Ž. izdal advokat dr. Š.Š., - račun z dne 9. 4. 1941, ki ga je izdal ..., splošno kleparstvo... in se nanaša na A.A. iz Ž., - začasni reverz Občine V. z dne 8. 4. 1941, v katerem je navedeno prebivališče Ž.Ž. v občini V., - računi z dne 15. 3. 1941 in 1. 4. 1941, iz katerih prav tako izhaja, da je A.A. prebival v Ž., - dobavnica Kmetijske družbe r.z.z.o.z. v Ž. z dne 26. 3. 1941, iz katere je moč razbrati, da je A.A. živel v Ž., - računi Mestne elektrarne v Ž. št. 27329, 27333 in 27330 za mesec marec leta 1941, naslovljeni na A.A., Ž., - račun ..., splošno kleparstvo... z dne 6. 3. 1941, naslovljen na A.A. iz Ž., iz katerega je razvidno, da je izdajatelj izvajal določena dela na vodovodu nepremičnine A.A. v Ž. dne 22. in 23. 1. ter 4. in 6. 2. 1941, - dopis generalnega zastopnika ... v Ž. z dne 20. 10. 1941, naslovljen na barona A.A., Ž., - potrdilo o plačilu članarine za Avtomobilski klub Ž. z dne 16. 10. 1941, na katerem je naveden naslov A.A., Ž., - dopis Sreskega načelnika iz H. z dne 20. 1. 1941 glede plačila takse za registracijo vozila, naslovljen na gospoda A.A., V., - račun ..., trgovina z železnino in barvami, Ž. z dne 29. 1. 1941, - račun z dne 23. 1. 1941, ki ga je izdal ..., trgovina s krznom, naslovljen na gospoda A.A., - plačilni nalog št. 399, naznanilni vpisnik št. 932/40 z dne 17. 1. 1941, ki ga je izdalo Mestno poglavarstvo v Ž. A.A., veleposestniku v Ž., - živinski potni list št. 1343 z dne 14. 1. 1941 za prašiča v lasti gospoda A.A., Ž., - dobavnica št. 2246 z dne 14. 1. 1941, ki jo je izdal ... v korist A.A., Ž., - plačilni nalog št. 12/40 in 11/40 z dne 10. 1. 1941, ki ga je izdal Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ž. v breme A.A. iz Ž.-Z., - dopis oskrbništva graščine V. z dne 9. 1. 1941, - račun z dne 7. 1. 1941, ki ga je izdal ..., sedlar, jermenar in torbar iz Ž. v breme A.A. iz Ž., - plačilni nalog št. 389, ki ga je dne 23. 12. 1940 izdalo Mestno poglavarstvo v Ž. v breme A.A. iz Ž., - račun zobozdravnika dr. ... iz Ljubljane iz leta 1940 za storitve, ki jih je 6. 2., 12. 3., 13. 12. in 19. 12. 1940 koristil A.A., - potrdilo Doma grafikov z dne 12. 11. 1940 v korist A.A. iz Ž., - zavarovalna polica zavarovalnice ... št. 61.656 za obdobje od 2. 4. 1942 do 2. 4. 1952, naslovljena na A.A., Ž., - dopisi iste zavarovalnice z dne 14. 3., 2. 4. in 3. 12. 1942, vsi naslovljeni na A.A. v Ž., - zavarovalna polica št. 61.656, dodatek št. 30.478 z dne 21. 3. 1943, dopis zavarovalnice ... z dne 27. 12. 1943 in premijska pobotnica z dne 22. 4. 1943, naslovljeno na gospoda A.A., Ž., - zavarovalna polica zavarovalnice ... št. 61.656, dodatek št. 30.216 z dne 2. 12. 1942, - zavarovalna polica št. 139.539 z dne 20. 6. 1940 splošne zavarovalne družbe ..., naslovljena na A.A., Ž., - dopis Mestnega glavarstva Ž. št. 2238 glede plačila gostaščine in kanalske pristojbine od 1. 4. 1941 dalje, naslovljen na A.A., ..., Ž., - račun št. 1558, ki ga je izdal ..., krojaški atelje z dne 27. 11. 1941, naslovljen na A.A. v Ž. ("tu"), - račun družbe ... z dne 26. 11. 1941, naslovljen na A.A., Ž., - račun z dne 31. 7. 1941, naslovljen na gospoda A.A., Ž., - dopis advokata dr. Š.Š. z dne 2. 7. 1941, naslovljen na gospoda A., Ž.-Z., - plačilni nalog št. 45, naznanilni vpisnik št. 664/40 z dne 8. 5. 1941; plačilni nalog št. 33, naznanilni vpisnik št. 169/41 z dne 26. 4. 1941; plačilni nalog št. 35, naznanilni vpisnik št. 171/41 z dne 26. 4. 1941; plačilni nalog št. 34, naznanilni vpisnik št. 170/41 z dne 26. 4. 1941, ki jih je vse izdalo Mestno glavarstvo v Ž. in so vsi naslovljeni na gospoda A.A., Ž., - nota, ki jo je poslal ... z dne 24. 4. 1941, naslovljena na A.A., Ž., - potrdilo o plačilu računa Zavoda ..., Ž., - potrdilo Mestnega poglavarstva v Ž. z dne 8. 3. 1943, izdano v korist A.A., stanujočega v Ž., - prošnja zaradi odmere prirastkarine, ki jo je na Mestno poglavarstvo v Ž. dne 29. 7. 1942 naslovil A.A., graščak v Ž., - vabilo Okrajnega glavarstva v Ž. z dne 16. 10. 1942, naslovljeno na A.A., ..., Ž. in - izjava A.A. iz Ž., brez datuma, glede pridobitve krompirjevih semen.

13. Tožnica je opozorila še na naslednje dokumente: - dopis dr. Š.Š., odvetnika iz Ž., z dne 7. 1. 1936, naslovljen na A.A., veleposestnika, Z. pri Ž. (ki izkazuje, da je A.A. leta 1936 živel v Ž.), - potrdilo Gradbene zadruge ... Zp 194/47 z dne 29. 11. 1936 (zgoraj desno zapisano, Ž. grad ..., 26. 9. 1936, spodaj podpisan A.A.), priloga katerega so plačila kupnine, ki jih je izvršil A.A. 25. 10. 1938, 10. 8. 1939, 20. 9. 1940, 26. 5. 1942 in 7. 4. 1946, ter - domovnico z dne 7. 6. 1919 o tem, da je imel A.A. domovinsko pravico v občini Z., srez Ž., torej na območju takratne LRS. Predložila je še pismo A.A. z dne 19. 12. 1936 na Kreditno društvo ..., iz katerega je razvidno, da je leta 1936 dejansko prebival v Ž.

14. Prvostopenjski organ ugotavlja, da vsa našteta dokazila izkazujejo podatek o prebivališču oziroma prebivanju A.A. v Ž. ali V. V nekaterih je sicer res naveden tudi podatek o njegovi pristojnosti v Ž. oziroma V., vendar na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen na območju takratne LRS, saj organi, ki so te listine izdali, niso bili pristojni niti za vodenje evidenc o domovinstvu niti za ugotavljanje državljanstva. Domovnica z dne 7. 6. 1919, na katero se sklicuje tožnica, sicer dokazuje, da je bil A.A. domovinsko pristojen v takratno občino Z., srez Ž.; vendar je po datumu njene izdaje prišlo do spremembe domovinske pravice A.A., in sicer v letu 1937, kot je bilo že obrazloženo. Zaznamek v domovinski evidenci, to je na zglaševalni poli, je bil narejen na podlagi obvestila občinske uprave C. o sprejemu A.A. v domovinstvo te občine, ki ga je 11. 12. 1938 poslala mestni občini Ž., kar je evidentirano tudi v delovodniku magistratnih spisov mesta Ž. pod št. 73139/38. V zadevnem primarnem arhivskem gradivu Zgodovinskega arhiva so zabeležena zgodovinska dejstva, ki jih ni mogoče spreminjati oziroma prilagajati posameznikom v prid. 15. Glede na navedbe tožnice, da je A.A. živel na območju LRS in da je na tem območju 6. 4. 1941 imel tudi domovinsko pravico, kar lahko potrdijo priče M.M., N.N., O.O. in P.P., je prvostopenjski organ, ker so bile te priče zaslišane že v prvotnem postopku, navedel njihove takratne izpovedbe. - Iz pričevanja M.M. izhaja, da je A.A. poznala od otroštva do konca druge svetovne vojne; z možem, ki je bil zaposlen v njegovi livarni in ključavničarski delavnici, sta se marca 1941 naselila na gradu A.A. Ko so moža in njegovo družino ter sodelavce iz delavnice, ki so, tako kot priča, delali za Osvobodilno fronto, zaprli, je A.A. posredoval pri italijanskem oziroma nato pri nemškem okupatorju ter jih rešil iz zapora. V grajskem rastlinjaku in v stanovanju priče se je sestajal terenski odbor OF, kar je A.A. vedel, saj se je velikokrat pogovarjala z njim; bil je simpatizer OF in je tej pomagal z rjuhami za obveze in z denarjem. Tudi sicer je bil dober človek: njima z možem je med vojno nudil brezplačno stanovanje v gradu, kurivo, ozimnico in povrtnine iz rastlinjaka; okoliškim prebivalcem je s stroji zmlatil žito za simbolično povračilo; gospe R.R. pa pod zelo ugodnimi pogoji ponudil zemljo za gradnjo hiše, da ne bi živeli v kleti. Tudi med vojno se je družil z vsemi in ni pobegnil, ampak je marca ali aprila 1945 kot ponavadi s prijateljico z vlakom odpotoval v tujino. Celotna OF ga je štela za lojalnega in naklonjenega slovenskemu narodu, člani odbora, ki bi to lahko potrdili, pa so, razen X.X. in X.Y., pokojni. - Iz pričanja N.N. izhaja, da je A.A. poznala kot otrok, igrala se je z njegovimi otroki, saj je bil njen oče pri njem zaposlen kot kolar, stanovali pa so v sosednji hiši. Spominja se ga kot zelo prijaznega človeka, brez predsodkov; na gradu se ni dogajalo nič posebnega, da bi prihajali na obisk okupatorji, ni videla. Je pa po vojni od žene vrtnarja X.Y. izvedela, da je imel vrtnar, član OF, z vednostjo A.A. tam shranjen bencin. - O.O. je povedala, da je od rojstva živela na gradu A.A. in se družila z njegovimi otroki; njena mama je bila zaposlena kot kuharica delavcev na gradu, tam je stanoval tudi oče, ki pa ni bil zaposlen pri A.A. Do otrok je bil A.A. prijazen in med njimi ni delal razlik, za božič je obdaroval zaposlene in otroke. Do zaposlenih je bil zelo korekten, njeni starši so ga spoštovali, pod običajno ceno jim je prodal zemljo, da so lahko zgradili hišo. Na gradu je bil malo prisoten. Iz pripovedovanja njegovih delavcev ve, da se za politiko ni zanimal, ampak se je posvečal svojemu delu in veliko potoval. Po vojni pa je slišala, da je nekaterim sodelavcem OF pomagal, in sicer jih je s posredovanjem rešil iz zapora. - P.P. je od leta 1920 dalje pet let živela na gradu A.A., njen oče je bil upravnik, mati pa je vodila knjigovodstvo. A.A. je bil dober, korekten, prijazen človek, v dobrih odnosih z zaposlenimi, za božič je povabil tudi otroke in jih obdaroval. Slišala je, da je med vojno v gradu imela sestanke OF in da je bilo tam z vednostjo A.A. shranjeno tudi orožje, kar je bilo nevarno, saj bi bil ustreljen, če bi ga kdo prijavil. 16. V prvotnem postopku sta bila kot priči zaslišana še X.X. in F.F. Čeprav njunega ponovnega zaslišanja tožnica ni predlagala, prvostopenjski organ v skladu z načelom materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) povzema tudi njuni izpovedbi. - X.X. je povedala, da sta bila z možem X.Y., ki zaradi starosti in bolezni ne more pričati, zaposlena pri A.A., mož je bil vrtnar. Oba sta aktivno sodelovala z OF, kar je A.A. vedel in jima tega nikoli ni očital. Moža so Italijani leta 1941 zaprli v taborišče Gonars, zato je sama prevzela njegovo delo; po posredovanju A.A. in njegove hčerke je bil mož po sedmih mesecih izpuščen in je nadaljeval z delom vrtnarja. Leta 1942 so Italijani aretirali njo, po posredovanju A.A. je bila izpuščena in se je vrnila v grad, leta 1943 pa so jo zaradi sodelovanja z OF aretirali Nemci in jo odpeljali v taborišče Ravensbrück, kjer je bila do konca vojne. O A.A. lahko pove samo dobro. Bil je lojalen do slovenskega naroda, kar je tudi mnenje njenega moža. Ves čas vojne jima dajal brezplačno stanovanje, elektriko, vodo, kurjavo in vso zelenjavo, enako tudi vsem svojim zaposlenim; revnim družinam je poklonil zemljo za hiše. Po vojni je od zaposlenih izvedela, da je bil zelo jezen in razočaran, ko je sin odšel v nemško vojsko. - F.F., avtor članka o A.A., je povedal, da se ljubiteljsko ukvarja z naukom o plemstvu; kar ve o A.A., temelji na gradivu državnega arhiva, rokopisne zbirke NUK, dopisovanja z A.A. sorodstvom v tujini ter osebnih stikih z njegovimi potomci. A.A. se ni opredelil za nacizem, po letu 1932 je prekinil sodelovanje s firmo Telefunken in nemškimi strokovnjaki, skregal se je tudi s sinom, ki je med vojno odšel v nemško vojsko. Vrtnar X.Y. mu je povedal, da je v času italijanske okupacije skrival orožje in da ga je A.A. pri tem ščitil. Tožnica pa mu je povedala, kako se je leta 1945 umaknil v Švico. Iz arhivov je razvidno, da se s politiko ni ukvarjal, podpiral pa je določene aktivnosti slovenskih društev oziroma organizacij.

17. Prvostopenjski organ ugotavlja, da iz vseh navedenih pričevanj izhaja dejstvo, da je A.A. za časa druge svetovne vojne živel v Ž., razvidna pa so tudi njegova lojalna dejanja (pomoč OF in tudi drugim Slovencem); nobeno od pričevanj pa ne dokazuje, da bi imel na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico na območju tedanje LRS. Po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj zaključi, da tožnica ni dokazala nasprotnega, kot izhaja iz evidence nekdanje mestne občine Ž., vodene v skladu s paragrafom 20 Zakona o mestnih občinah, to je, da je bil A.A. na lastno prošnjo 28. 4. 1937 sprejet v domovinstvo občine C. 18. Tožnica je bila v postopku na prvi stopnji seznanjena z uspehom dokazovanja in dana ji je bila možnost, da se izreče o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter predlaga nasprotne dokaze, kar je tudi storila. Njenih navedb sodišče na tem mestu ne ponavlja, ker so podrobno povzete v prvostopenjski odločbi, v bistvenem pa so tudi vsebinsko enake kot v nadaljevanju navedene tožbene navedbe. V zvezi z navedbami tožnice prvostopenjski organ poudarja, da je podatek o domovinski pristojnosti A.A. na dan 6. 4. 1941 v nekdanji občini C., Hrvaška, razviden iz zglaševalne pole nekdanje mestne občine Ž. Te pole so del (uradne) evidence, vodene v skladu s paragrafom 20 tedaj veljavnega Zakona o mestnih občinah, ki določa, da mora vsaka občina voditi seznam prebivalcev, ki stalno bivajo v mestni občini, ločeno pa seznam svojih članov in izdajati o tem na zahtevo javne listine. Iz te evidence je razvidno domovinstvo, kar je isto kot članstvo kake občine (drugi odstavek paragrafa 11 Zakona o mestnih občinah). Ne Zakon o mestnih občinah kot tudi ne Zakon o občinah ne dovoljujeta, da bi bil kdo brez občinskega članstva, in tudi ne, da bi imel dvojno ali celo večkratno občinsko članstvo (domovinsko pravico). Iz zglaševalne pole izhaja, da je bil A.A. najprej domovinsko pristojen v takratno občino Z., srez Ž., kar je razvidno tudi iz domovnice z dne 7. 6. 1919. Iz iste pole je mogoče razbrati tudi spremembo njegove domovinske pravice v letu 1937, katere logična posledica so popravki in dopolnitve na zglaševalni poli v smislu ažuriranja evidence. Zato upravni organ ugotavljanja domovinske pravice A.A. na dan 6. 4. 1941 ne more graditi na domovnici z dne 7. 6. 1919, kot tudi ne na številnih (predhodno podrobno navedenih) ostalih listin, ki jih je predložila tožnica. Vztraja pri dokazni oceni teh listin, tudi dokazni oceni note MZZ RH z dne 20. 11. 2006, ter pri tem ponovno poudarja, da neobstoj dokumentacije za kraj C. za leto 1941 oziroma odsotnost vpisa A.A. v državljansko knjigo na področju županije Č. ne pomeni, da imenovanega ni bilo mogoče šteti za osebo z domovinsko pristojnostjo na območju Hrvaške. Dokazi, ki jih je predložila tožnica, tako po presoji prvostopenjskega organa ne odtehtajo dokazne teže (uradne) evidence nekdanje mestne občine Ž. o domovinstvu in pripadajočega arhiva; v arhivskem gradivu zabeleženih zgodovinskih dejstev ni mogoče spreminjati ali prilagajati posameznikom v prid. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in glede na to, da priče niso stvarno pristojne za ugotavljanje domovinstva neke osebe, ponovno zaslišanje predlaganih prič ni potrebno, saj izjave prič ne bi vplivale na odločitev. Kot nepotrebno prvostopenjski organ zavrne tudi zaslišanje same tožnice, saj je imela, skladno s 146. členom ZUP, ves čas možnost sodelovati v postopku; bistvo tega načela pa ni (zgolj) v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, ampak predvsem v možnosti, da se seznani s potekom ter rezultatom ugotovitvenega in dokaznega postopka ter se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Prvostopenjski organ vztraja tudi pri svoji interpretaciji paragrafa 17 Zakona o občinah ter po vsem navedenem v izreku izpodbijane odločbe navedeno odločitev pusti v veljavi.

19. Pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 213-897/2011/2 (133-07) z dne 5. 6. 2012 zavrnilo. V obrazložitvi drugostopenjski organ povzame pritožbene ugovore ter jih na podlagi upravnih spisov in ob sklicevanju na prvostopenjske razloge presodi kot neutemeljene.

20. V zvezi z dokazi tožnice dodatno navaja, da je iz računa tovarne strojev ... z dne 15. 11. 1941, sklepa Sreskega sodišča v V. z dne 21. 3. 1941, odločbe Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 20. 9. 1940, izkaza registracije inženirske zbornice v Ž. z dne 6. 7.1940 s prilogami, uradnega potrdila Okrajnega sodišča v Ž. z dne 2. 8. 1941 ter posestnega lista z dne 8. 7. 1940 razvidno, da je imel A.A. bivališče v Ž., podatek o njegovi domovinski pravici na dan 6. 4. 1941 na območju RS pa ni razviden. To velja tudi za predloženo uradno korespondenco Pokrajinskega prehranjevalnega zavoda. Tudi iz uradnega potrdila Občine V. z dne 29. 8. 1941, kupne pogodbe z J.J. z dne 4. 11. 1941 in potrdila rokodelske zadruge z dne 30. 7. 1941 ni razviden podatek o domovinski pravici A.A. na dan 6. 4. 1941 na območju RS, pač pa podatek o njegovem bivanju v Ž. ali pa v V. Enako velja za predloženo uradno korespondenco Urada za civilno motorizacijo pri visokem komisariatu v Ž. ter za dokumentacijo Arhiva RS, ki se vodi pod št. ... in se nanaša na obdobje od leta 1940 do 1943. Tudi uradno potrdilo Mestnega odbora OF z dne 29. 8. 1941, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, lista popisa prebivalstva Ljubljanske pokrajine ter odločba o nacionalizaciji z dne 27. 8. 1945 ne izkazujejo podatka o domovinski pristojnosti A.A. na dan 06. 04. 1941 na območju RS, temveč podatek o njegovem bivanju v Ž. in V. Glede domovnice z dne 7. 6. 1919 drugostopenjski organ, kot že prvostopenjski, pojasnjuje, da je po njeni izdaji prišlo do spremembe domovinske pravice A.A. Iz note MZZ RH izhaja predvsem, da pristojni hrvaški organ ne more odgovoriti, ali se je A.A. štel za državljana tedanje LR Hrvaške, saj dokumentacija za občino C. ni shranjena. Tudi drugostopenjski organ navede v prvotnem postopku podane izpovedbe prič ter zaključi, da gre, razen pri F.F., za neposredne priče, iz vseh pričevanj pa izhaja predvsem, da je A.A. za časa druge svetovne vojne živel v Ž. in njegova lojalna dejanja (delovanje v interesu slovenskega naroda); nobeno od pričevanj pa ne dokazuje, da bi imel na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico na območju tedanje LRS. Kot pravilno potrdi tudi prvostopenjsko presojo, da ni potrebno ponovno zaslišanje prič in ne zaslišanje tožnice, ki je imela ves čas možnost sodelovati v postopku.

21. Tudi po presoji drugostopenjskega organa tožnica ni dokazala nasprotnega, kot izhaja iz originalne evidence prebivalstva nekdanje mestne občine Ž., to je, da je bil A.A. 28. 4. 1937 na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine C. Podatki, ki izhajajo iz uradne evidence, veljajo za pravilne in resnične, kolikor se ne dokaže nasprotno. V zvezi s pritožbeno navedbo, da A.A. želje po pridobitvi domovinske pravice v drugi občini ni nikoli realiziral oziroma jo je opustil zaradi druge svetovne vojne, na začetku katere je Občina C. postala del druge države (NDH), s tem pa so odpadli tudi morebitni razlogi za spremembo domovinske pravice, drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica te pavšalne trditve ni podkrepila z dokazi.

22. Tožnica zoper prvostopenjsko odločbo vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti z novo, tako da prvostopenjsko odločbo št. 2/04-11-1498/2001 z dne 10. 4. 2002 spremeni tako, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve ZDRS, ugotovi, da je bil A.A. v obdobju od 28. 8. 1945 do smrti dne 26. 4. 1954 državljan LRS, oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

23. Pojasni, da ima pravni interes za tožbo, saj kot dedinja (vnukinja) pok. A.A. v več denacionalizacijskih postopkih zahteva vrnitev njegovega po drugi svetovni vojni zaplenjenega premoženja; eden od pogojev za vrnitev je tudi državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca, ki ga je na zahtevo upravnih organov, ki so vodili denacionalizacijske postopke, v posebnem postopku ugotavljala Upravna enota Ž. V obnovljenem postopku so bili vsi dokazni predlogi tožnice neutemeljeno zavrnjeni kot pravno nerelevantni. Ob sklicevanju na zapis na spodnjem desnem kotu zglasilne pole mesta Ž., dokument s št. 21.033/37 z dne 7. 4. 1937 in zabeležko v delovodniku magistratnih spisov mesa Ž. pod št. 73139/38, je prvostopenjski organ nepravilno zaključil, da je imel A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico v občini C. na območju LR Hrvaške in da ga zato ni mogoče šteti za državljana LRS. Te listine namreč glede na svojo naravo, obliko in vsebino nimajo take dokazne vrednosti, da bi na njihovi podlagi lahko z gotovostjo ugotovil državljanstvo A.A.; še posebej v konkurenci z ostalimi, v izpodbijani odločbi navedenimi dokazi, ki jih je predložila tožnica. Omenjene listine namreč zgolj posredno odkazujejo na obstoj listinskih dokazov o državljanstvu (obstoj domnevnega dokumenta pod magistratno št. 73139/38 in domnevnega dokumenta pod št. 21.033/37) oziroma posrednih dokazov o državljanstvu (prošnja za izdajo potrdila o imovinskih razmerah), ne pomenijo pa neposrednih dokazov o tem, da je imel domovinsko pravico A.A. na območju občine C. ali da je dokumentacija, na katero kažejo, dejansko sploh kdaj nastala. V tem delu dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.

24. Tudi drugostopenjski organ je neutemeljeno zanemaril dokazno moč listinskih dokazov tožnice. Ta v nadaljevanju tožbe (str. 4 in 5) opozarja na pomembnejše od teh listin, ki dokazujejo, da A.A. z gotovostjo ni bil voden kot državljan Republike Hrvaške. Zmotno je ozko sklepanje, da listine, ki govorijo o prebivališču A.A., niso pomembne, ker naj ne bi izkazovale njegove domovinske pravice na dan 6. 4. 1941. Te listine so namreč izdali tedanji oblastveni organi, ki so morali razpolagati z vsemi relevantnimi podatki o A.A. in bi tako na kateri od številnih listin vsaj namignili, da naj bi imel domovinsko pravico na območju Republike Hrvaške; ker takšnih dokazil ni, je jasno, da temu ni bilo tako. Da organi, ki so listine izdali, niso bili pristojni za vodenje evidenc o domovinstvu in ne za ugotavljanje državljanstva, ni bistveno; bistveno je, da prav nobeden od njih ni omenil domovinske pravice A.A. na Hrvaškem.

25. Glede prič X.X., M.M., O.O., F.F., N.N. in P.P., zaslišanih v prvotnem postopku, je upravni organ pavšalno zaključil, da gre za neposredne priče, ki izpričujejo le lojalna dejanja A.A. Naj kaj je s tem sugeriral, ni jasno. Poleg tega je izpustil presojo izpovedb glede na ostale izvedene dokaze: če vse priče zatrjujejo, da je bil A.A. v Ž., to pomeni, da ni imel ne namena ne volje iskati domovinsko pravico na Hrvaškem. Tožnica je vztrajala pri ponovnem zaslišanju vseh prič, kar je prvostopenjski organ zavrnil z obrazložitvijo, da so imele že pri prvotnem pričanju možnost povedati vse, kar vedo glede A.A. Ta razlog za zavrnitev izvedbe dokaza ni utemeljen in pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Bistveno je, da priče niso bile zaslišane v zvezi z novimi dejanskimi okoliščinami: izpovedovale so le o življenju A.A., med drugim kje je prebival in deloval, niso pa pričale o njegovem občinskem oziroma državljanskem statusu, ker se to v prvotnem postopku ni izpostavilo kot pomembno. Ob ponovnem zaslišanju bi jih tožnica vprašala najmanj to, ali jim je A.A. kadarkoli govoril, da se namerava preseliti v občino C. ali da bo tam prijavil domovinsko pravico oziroma ali so slišale druge govoriti o tem.

26. Upravni organ se je osredotočil na naštevanje dokazov, ki, kot sicer pravilno ugotavlja, dokazujejo, da je na dan 6. 4. 1941 A.A. prebival v Ž. in v V.; ni pa teh dokazov vključil v presojo dokazne vrednosti zapisa na zglasilni poli prebivalstva mesta Ž. pod št. 21.033/37, dokumenta s to številko z dne 7. 4. 1937 in zabeležke v delovodniku magistratnih spisov mesta Ž. pod št. 73139/38. Ob presoji vseh dokazov skupaj bi namreč ugotovil, da navedeni trije dokazi izgubijo svojo dokazno moč. V arhivih ni nobenega uradnega dokumenta in tudi življenjsko logično ni mogoče, da bi A.A. dejansko zaprosil za domovinsko pravico v občini C., predvsem pa je nemogoče in nedokazano, da bi to pravico dejansko dobil, glede na to, da je v obdobju, ko naj bi se to dogajalo, nesporno prebival v Ž. oziroma V. in zato ni bilo nikakršnega razloga za njegovo selitev v občino C. V arhivih ni niti nobenega uradnega dokumenta o tem, da je občina C. o sprejemu A.A. med svoje člane obvestila mestno občino Ž. ter da je bil A.A. izbrisan iz članstva mestne občine Ž. Prav tako ni dokazov, da je kadarkoli bival na območju občine C. Le takšni dokumenti pa bi lahko bili podlaga za vpise na zglasilni poli. To, da ni navedeno, kdo (pristojni organ oziroma oseba) in na kakšni podlagi je ustvaril ter kasneje večkrat popravil, dopolnil, prečrtal zapise na zglasilni poli in v delovodniku magistratnih spisov, ter neobstoj dokumentov, na katere se zaznamki nanašajo, dodatno zmanjšuje dokazno vrednost arhivskih listin. Obstoj originala evidence v arhivu namreč še ne predpostavlja pravilnosti in resničnosti vpisanih podatkov in tudi ne zagotavlja, da je vpis v evidenco temeljil na ustreznem dokumentu oziroma da je tak dokument sploh obstajal. Zato vpisi v evidenco niso neizpodbitni. Razlog za nasprotovanje njihovi resničnosti v obravnavanem primeru je prav neobstoj dokumentacije o prenosu domovinske pravice v slovenskih in hrvaških arhivih, kar, poleg dokumentacije, ki jo je predložila tožnica, utrjuje prepričanje, da je imel A.A. ves čas domovinsko pravico na območju RS. Dokumenti o prenosu domovinske pravice ne obstajajo, ker niso nikoli nastali. Zaznamki na zglasilni poli mesta Ž. in v delovodniku magistratnih spisov, na katere se opre upravni organ, ne pomenijo javne listine v smislu prvega odstavka 169. člena ZUP, saj niso opremljeni z žigom in podpisom pristojnega organa oziroma osebe, kar bi potrjevalo njihovo resničnost in verodostojnost. Upravni organ bi moral pojasniti vsebino paragrafa 20 Zakona o mestnih občinah in dejstva, ki kažejo, da je bila evidenca vodena v skladu s to zakonsko določbo. Iz navedb upravnega organa pa tudi sledi, da je na zglaševalni poli I zaznamek popravka iz pole II, ki pa je bila izvedena leta 1919, torej naj bi pola II nastala prej, pola I pa šele leta 1937, kar ni logično. Sicer pa je zapis o domovinski pristojnosti na poli I v nasprotju z zapisom na poli II, ki navaja, da je A.A. domovinsko pristojen v Občini Z., srez Ž.

27. Ugotavljanje domovinske pravice A.A. bi moral upravni organ graditi na domovnici z dne 7. 6. 1919 kot uradnem dokumentu - javni listini, ki je bila enakovredna današnjemu potrdilu o državljanstvu in iz katere izhaja, da je imel A.A. domovinsko pravico na območju LRS. Ta domovnica ni bila nikoli razveljavljena oziroma ne obstaja dokument, ki bi po svoji moči posegel vanjo. Z domovinsko pravico A.A. na območju Slovenije je povezano tudi stalno prebivališče v isti občini, kar za območje Hrvaške ne velja. Ker je bil A.A. član in prebivalec Občine Z., srez Ž. (kasneje V.), je bil vpisan v obeh registrih, tudi v registru prebivalcev, temelj za njegov vpis v ta register pa ni bil paragraf 19 Zakona o mestnih občinah, kot navaja upravni organ, saj za to ni nobene listinske podlage. Da A.A. kljub zaznamku na zglaševalni poli ni spremenil svoje domovinske pravice, pričajo tudi vsi drugi dokazi, ki jih je predložila tožnica, predvsem nota MZZ RH. S stališčem, da je sprejemljiva zgolj domovinska evidenca, je upravni organ kršil določbe o prosti presoji dokazov.

28. Fotokopija dokumenta št. 21.033/37 z dne 7. 4. 1937 lahko kvečjemu posredno kaže, da je A.A. zaprošeno potrdilo o imovinskih razmerah potreboval kot prilogo k morebitni prošnji za spremembo domovinske pravice; ne dokazuje pa, da je dejansko vložil prošnjo za članstvo oziroma postal član v kakšni drugi občini. Navedba razloga za izdajo potrdila je bila najverjetneje sama sebi namen in ni ustrezala dejanskemu razlogu. Tudi če je bila v ozadju želja po pridobitvi domovinske pravice v drugi občini, pa te A.A. zaradi druge svetovne vojne, s katero je občina C. postala del druge države (NDH), ni realiziral, odpadli so tudi morebitni razlogi za spremembo domovinske pravice (v zvezi s tem je tožnica predlagala ponovno zaslišanje prič, kar je upravni organ zavrnil). Tožnica opozarja še, da naj bi bilo po ugotovitvah upravnega organa prošnji A.A. ugodeno 7. 4. 1937, odločba pa odpravljena 12. 4. 1937 in da je upoštevaje takratne možnosti pismene komunikacije in počasnost uradnih poti datum prejema neverjeten oziroma praktično nemogoč. Na ta pritožbeni ugovor ni bilo odgovorjeno, kar spet pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

29. Zmotna je tudi dokazna ocena note MZZ RH z dne 20. 11. 2006, kot enega izmed dokazov, ki kažejo na zmotnost odločitve upravnega organa; ta namreč A.A. ne šteje za slovenskega državljana, ker naj bi bil hrvaški državljan. Iz note pa jasno izhaja, da se v evidencah Republike Hrvaške nikoli ni vodil kot hrvaški državljan. Res je sicer navedeno, da evidence za županijo Č. ni. Vendar je, če določena oseba ni (bila) vpisana v državljansko knjigo, mogoče pravno in življenjsko logično zaključiti, da ni (bila) državljan določene države. Neverjetno je, da se ni ohranil en sam dokument iz hrvaških arhivov, ki bi potrjeval ugotovitev, da naj bi bil A.A. hrvaški državljan. Nota MZZ RH tako posredno dokazuje, da A.A. domovinske pravice ni imel na območju Republike Hrvaške, temveč na območju Republike Slovenije.

30. Upravni organ je kršil načelo načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), saj se do navedb tožnice o dokaznem gradivu ni opredelil tako, da bi jih obravnaval skupaj; predvsem pa ni pojasnil, v čem je večja dokazna moč listin, na katere je oprl svojo odločitev. Upoštevaje, da gre za nasprotujoče si dokumente, bi moral konkretno oceniti dokazno vrednost listin tožnice v primerjavi z upoštevanimi ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. Zaradi teh kršitev je nepopolno in nepravilno ugotovil dejansko stanje ter s tem kršil tudi načelo materialne resnice (8. člen ZUP). Listine tožnice niso le številčnejše, temveč tudi vsebinsko bolj prepričljive, saj iz njih brez dvoma izhaja, da je A.A. na dan 6. 4. 1941 prebival in imel domovinsko pravico na območju LRS, kar pomeni, da se je skladno prvim odstavkom 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ štel za državljana LRS.

31. V zvezi s tožbenim očitkom kršitve materialnega prava tožnica vztraja pri svoji, že v upravnem postopku podani interpretaciji paragrafa 17 Zakona o občinah, to je, da se je za sprejem v članstvo občine (in s tem pridobitev domovinske pravice) zahtevalo kumulativno izpolnjevanje štirih pogojev, tudi najmanj 5 let stalnega bivanja v občini, katere domovinsko pravico je želela oseba pridobiti. Tega pogoja A.A. ni izpolnjeval; dokumenti iz leta 1936 namreč dokazujejo, da je v tem letu prebival v Ž., kjer je imel tudi domovinsko pravico, kar nenazadnje ugotavlja tudi sam upravni organ. Tako tudi če bi držalo, da je zaprosil za sprejem v članstvo občine C., nikoli ni mogel biti zakonito sprejet v to občino in s tem postati državljan LR Hrvaške.

32. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanih odločbah, ki sta glede na dejansko stanje, razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, pravilni in zakoniti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno (če ni prepozna in jo je zato treba zavreči).

K točki 1:

33. Tožba, ki je bila po podatkih listin v upravnem in sodnem spisu vložena pravočasno, ni utemeljena.

34. Prvostopenjski organ je v obravnavani zadevi odločal v ponovnem postopku, in sicer po tem, ko je odločbo št. 201-1498/2001-51 (23100), ki jo je v obnovljenem postopku izdal dne 24. 6. 2008 (z njo je sprejel enako odločitev kot z izpodbijano odločbo), to sodišče s sodbo U 2328/2008-9 z dne 24. 2. 2010 odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi navedene sodbe je sodišče opozorilo, da je upravni organ v odločbi z dne 24. 6. 2008 navedel, da nota MZZ RH, na podlagi katere je izdal sklep o dovolitvi obnove postopka z dne 31. 8. 2007, nima nobene dokazne vrednosti, saj ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o zadevi, v nadaljevanju pa te dokazne listine ni več obravnaval in argumentirano ocenil, kar vzbuja dvom o pravilnosti dokazne ocene. Nadalje je v dokazno oceno vključil le dokaze, ki govorijo zoper zahtevek tožnice, dokaze, ki jih je predlagala tožnica, pa zgolj naštel in tudi zato je dokazna ocena v odločbi pomanjkljiva oziroma nezakonita (10. člen ter 3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker je tožnica v tožbi dokazno oceno izpodbijala z navajanjem listin, ki niso bile upoštevane, in z navajanjem, kaj bi lahko priče pojasnile v zadevi, upravni organ pa ni utemeljil, zakaj zaslišanje prič ne bi moglo prispevati k razjasnitvi stvari, je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotilom, naj v tem prvostopenjski organ, na podlagi podatkov, zbranih v prejšnjem in v obnovljenem postopku, v dokazno oceno vključi tudi dokaze, ki jih je predlagala tožnica, ali pa argumentirano zavrne potrebnost izvajanja določenih dokazov, saj le celovita ocena vseh dokazov skupaj pomeni uresničevanje načela proste presoje dokazov in načela materialne resnice.

35. Sodišče ugotavlja, da so bila v ponovnem postopku upoštevana navodila, ki jih je dalo v sodbi z dne 24. 2. 2010. Prvostopenjski organ je ugotovil vsebino in dovolj argumentirano presodil dokazno vrednost note MZZ RH z dne 20. 11. 2006. Ponovno je navedel dejstva, ki izhajajo iz arhivskega gradiva, na katero je oprl ugotovitev, da A.A. na dan 6. 4. 1941 ni imel domovinske pravice na območju LRS, ter ob upoštevanju relevantnih pravnih predpisov utemeljil dokazno vrednost teh listinskih dokazov. Podrobno je navedel vse listine, ki jih je kot dokaze o nasprotnem predlagala oziroma predložila tožnica, ter navedel, kaj dokazujejo (bivanje oziroma prebivališče A.A. v Ž. oziroma V.) in česa ne dokazujejo (domovinske pravice imenovanega) ter zakaj. Izčrpno je navedel izpovedbe vseh prič, ki so bile zaslišane v prvotnem postopku, in utemeljil, zakaj kot nepotrebno zavrača ponovno zaslišanje predlaganih prič, pri katerem je vztrajala tožnica, in tudi njeno zaslišanje. Drugostopenjski organ je ob obravnavanju pritožbe še bolj konkretizirano obravnaval dokazne listine, ki jih je predložila tožnica, ter se opredelil tudi glede ostalih dokazov oziroma dokaznih predlogov tožnice.

36. V ponovnem postopku so bile torej pomanjkljivosti, ugotovljene s predhodno sodbo, ustrezno odpravljene. Tožnica je bila seznanjena z vsemi ugotovitvami dokaznega postopka in je imela možnost, da se o njih izjavi ter za svoje navedbe ponudi dokaze, kar je tudi storila. O vsem tem se je upravni organ izrekel; tej zahtevi je zadoščeno tudi takrat, kadar se organ o posameznih ugovorih izreče implicitno, ob obravnavanju drugih relevantnih navedb, prav tako ni potrebno podrobno izrekanje o tistih navedbah oziroma ugovorih, ki na odločitev ne morejo vplivati. Na podlagi celovite in dovolj obrazložene dokazne presoje je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi izdana odločba, ki je pravilna in utemeljena na zakonu. Sodišče se strinja tudi z razlogi za odločitev, ki jih je navedel prvostopenjski organ in glede na pritožbene ugovore dopolnil drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor iz nadaljevanja obrazložitve ne izhaja drugače, tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

37. V obravnavani zadevi gre za odločanje v obnovljenem postopku ugotavljanja državljanstva pok. A.A., kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po tretjem odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji, in sicer gre za ugotavljanje (zgolj) državljanstva ljudske republike; da se je A.A. štel za jugoslovanskega državljana oziroma državljana FLRJ, namreč ni sporno in to tudi ni bilo predmet obnovljenega postopka. Za odločitev so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ; ta je uzakonil dvojno državljanstvo, zvezno in republiško (1. člen), ki se je hkrati pridobilo z dnem uveljavitve zakona dne 28. 8. 1945. Po določbi prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ so se z dnem uveljavitve tega zakona za državljane FLRJ šteli vsi tisti, ki so bili po veljavnih predpisih na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ. Vsak državljan FLRJ pa je tudi državljan kake ljudske republike, vendar sme imeti le eno republiško državljanstvo, in sicer so državljani FLRJ z 28. 8. 1934 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico, kot je določeno v prvem odstavku 37. člena navedenega zakona. Po obvezni razlagi te zakonske določbe z dne 1. 6. 1946 (Uradni list FLRJ, št. 90/46) se pri ugotavljanju državljanstva ne upoštevajo spremembe glede domovinske pristojnosti oziroma občinske pripadnosti, nastale v času od 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945. To pomeni, da so državljani FLRJ v smislu prvega odstavka 37. člena omenjenega zakona z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) na dan 6. 4. 1941. Za odločitev v konkretnem primeru je torej ključno, v kateri občini in s tem na ozemlju katere ljudske republike je imel A.A. domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941. 38. Po presoji sodišča je bil (tudi) v obnovljenem postopku napravljen pravilen zaključek, da A.A. na navedeni datum ni imel več domovinske pravice (v občini) na območju LRS in da ga zato ni mogoče šteti za državljana LRS, saj je bil na lastno prošnjo 28. 4. 1937 sprejet v domovinstvo občine C. na območju LR Hrvaške. Na zglaševalni poli I nekdanje mestne občine Ž., ki jo v originalu hrani Zgodovinski arhiv v Ž., je zapis: „A.A. je bil sprejet dne 28. 4. 1937 na lastno prošnjo v domovinstvo občine C. na podlagi določil § 17 Zak. o občinah g. št. 73139/38“(1). Iz tega sledi, da je A.A. sam podal prošnjo za sprejem in da je tudi bil sprejet v domovinstvo občine C. dne 28. 4. 1937. Posledično je bil na podlagi 11. 12. 1938 poslanega obvestila občinske uprave C. o sprejemu v domovinstvo te občine(2), A.A. črtan iz spiska članov tedanje mestne občine Ž.;(3) tožena stranka pa je ugotovila, da je bil še naprej voden v evidenci prebivalstva občine Ž., kar pa z vidika ključne sporne pravne okoliščine v tem upravnem sporu ni odločilno, kot bo razvidno iz zadnjega dela obrazložitve te sodbe. Na zglaševalni poli št. I je nadalje zabeležena domovnica občine C., srez E., z dne 28. 4. 1937, št. 1501/15/1937; to je po mnenju sodišča četrti pomemben dokaz, ki ga je tožena stranka pravilno uporabila. V spodnjem desnem kotu zglaševalne pole I je napisana številka 21.033/37 s sicer nečitljivim podpisom (gre za peti pomemben dokaz v zadevi); ta številka pa se ujema s številko dokumenta, ki predstavlja prošnjo A.A., veleposestnika, Z. št. ..., Ž., ki ga je zastopal odvetnik Š.Š. iz Ž., z datumom 2. 4. 1937, za izdajo potrdila o imovinskih razmerah v svrho pridobitve domovinske pravice v neki drugi občini. To je šesti pomemben dokaz v zadevi. Na tretji strani te prošnje spodaj je uradno potrdilo, s katerim „Mestno poglavarstvo Ž. potrjuje, da more g. A.A., veleposestnik v Ž., vzdrževati sebe in svojo rodbino“, ter zaznamek, da je bilo to potrdilo odpravljeno 12. 4. 1937. Gre za sedmi po vrsti pomemben dokaz, ki ga je tožena stranka pravilno uporabila.

39. Tožbenim ugovorom, s katerimi tožnica oporeka pravilnosti dejanskih ugotovitev, ki se opirajo na podatke, vpisane v zglaševalne pole nekdanje mestne občine Ž., in z njimi povezano arhivsko gradivo, ter ugovorom, s katerimi izpodbija verodostojnost teh dokaznih listin, sodišče ni moglo slediti oziroma za to ni bilo nobene pravne podlage. Kot pojasnita že upravna organa, pomenijo navedene pole del uradne evidence nekdanje mestne občine Ž., vodene na podlagi paragrafa 20 Zakona o mestnih občinah Kraljevine Jugoslavije, ki je določal, da mora vsaka mestna občina voditi seznam prebivalcev, ki stalno bivajo v mestni občini, ločeno pa mora tudi seznam svojih članov in o tem na zahtevo izdajati javne listine. Že v izpodbijani odločbi je torej jasno navedena zakonska določba, na podlagi oziroma v skladu s katero je bila vodena omenjena evidenca. S tem sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da ne gre za uradno evidenco oziroma javno listino. Glede s tem povezanih očitkov o oblikovnih oziroma formalnih pomanjkljivostih pri vodenju te evidence sodišče dodaja, da se že upoštevaje čas nastanka evidence ni mogoče sklicevati na pravila kasneje uveljavljenega ZUP. Bistveno je, da gre za evidenco, vodeno na podlagi tedaj veljavnih predpisov in upravne prakse. Kot je razvidno iz kopij zglaševalnih pol v upravnih spisih, je bila evidenca vodena na standardiziranem obrazcu, na takrat uveljavljen način. Da konkretna evidenca odstopa od takratne prakse evidentiranja oziroma da bi bila evidenca v konkretnem primeru, to je za A.A. vodena drugače, bistveno bolj pomanjkljivo kot za ostale osebe, tožnica ne zatrjuje in zato s tega vidika dokazne vrednosti teh listin ni uspela izpodbiti, še posebej ker sodišče ugotavlja, da gre za sedem pomembnih zapisov v listinskih dokazih, ki se medsebojno vsebinsko povezujejo in ujemajo. Pri presoji verodostojnosti vpisov na zglaševalnih polah oziroma presoji dokazne vrednosti teh listin torej še zlasti ni mogoče spregledati, da ne gre za en sam vpis na zglaševalni poli oziroma eno samo izolirano listino, kot skuša prikazati tožnica, pač pa je razvidna povezava vpisov na zglaševalnih polah z ostalim gradivom oziroma podatki, ki jih je upravnemu organu posredoval Zgodovinski arhiv. Na spodnjem desnem kotu zglaševalne pole I je zabeležena številka 21.033/37, kar navaja tudi sama tožnica. Kot je bilo že obrazloženo, je bil v Zgodovinskem arhivu najden dokument s številko 21.033/37, to je po odvetniku vložena prošnja A.A. z datumom 2. 4. 1937 za izdajo potrdila o premoženjskih razmerah zaradi pridobitve domovinske pravice v neki drugi občini. Potrdilo je bilo izdano in, kot je razvidno iz standardiziranega zaznamka na tem dokumentu, odpravljeno 12. 4. 1937. V prošnji je izrecna zahteva, naj se v potrdilo vnese klavzula o sposobnosti A.A., da vzdržuje sebe in svojo rodbino - kar je bil eden od pogojev za sprejem v članstvo občine po prvem odstavku paragrafa 17 Zakona o občinah - in navedejo tudi nepremičnine, katerih lastnik je bil. V zvezi z vpisom na zglaševalni poli, da je bil A.A. 28. 4. 1937 na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine C. s št. 73139/38, pa je, kot je sporočil Zgodovinski arhiv, v delovodniku magistratnih spisov mesa Ž. pod to številko zabeležka, da je 11. 12. 1938 občinska uprava C. poslala mestni občini Ž. obvestilo o sprejemu A.A. v domovinstvo občine C. Na zglaševalni poli je nadalje vpisana domovnica občine C., srez E., z dne 28. 4. 1937, št. 1501/15/1937. Dejstvo, da dokumenti, ki so bili podlaga za te vpise v evidenco, niso bili najdeni, glede na vojne razmere in časovno odmaknjenost, ni nenavadno. Povsem neprepričljivo je tožničino razlogovanje, da ti dokumenti sploh niso nikoli nastali, še posebej glede na podrobnost podatkov, ki so vpisani na zglaševalnih polah: npr. zabeležena sta številka in datum domovnice občine C.; da bi bila ta datum in številka izmišljena ali ponarejena, je neverjetno oziroma tožnica ni vzpostavila domneve o neverodostojnosti teh listin. Prvo- in drugostopenjski organ pa tudi prepričljivo odgovorita na očitke tožnice o domnevni neusklajenosti oziroma nelogičnosti zapisov na zglaševalnih polah I. in II. Sodišče lahko sledi njuni argumentaciji ter dodaja, da je pri takšni presoji treba upoštevati tedanje tehnične možnosti vodenja evidenc (ročno, s prečrtavanjem in dopisovanjem podatkov) in da je treba ločiti rubrike, ki pomenijo evidenco članov mestne občine Ž. (iz te je bil A.A. izbrisan in je zato tu spremenjen podatek o njegovi domovinski pravici - prečrtan prejšnji podatek in vpisan nov podatek), od rubrike, v katero se je vpisovalo zgolj njegovo bivališče. 40. Tožnica opozarja, da naj bi bilo po ugotovitvah upravnega organa prošnji A.A. ugodeno 7. 4. 1937, odločba pa odpravljena 12. 4. 1937, kar naj bi bilo glede na takratne možnosti pismene komunikacije in počasnost uradnih poti praktično nemogoče. Iz dokumenta s št. 21.033/37 izhaja, da je A.A. podal prošnjo za izdajo potrdila o imovinskih razmerah z datumom 2. 4. 1937, da je bilo to potrdilo izdano ter 12. 4. 1937 tudi odpravljeno. Ti podatki so navedeni že v prvostopenjski odločbi in takšno časovno sosledje, ker gre zgolj za izdajo potrdila, ni nič nemogočega oziroma tožnica ne trdi, zakaj bi bilo to nemogoče. Zato ugovor, da se drugostopenjski organ ni posebej ukvarjal s tem vprašanjem, ne pomeni kršitve postopka. Šele po tem, 28. 4. 1937, je bil A.A. sprejet v članstvo občine C. in tudi v tem sodišče ne vidi nič nemogočega oziroma nelogičnega.

41. Pravilno je tožbeno stališče, da je mogoče dokaz(ov)ati, da v določeni listini navedeni podatek ni resničen, še več, mogoče je dokaz(ov)ati, da v javni listini navedeni podatek ni resničen (171. člen ZUP). Zgolj dejstvo, da gre za arhivsko gradivo, tega ne spremeni in kolikor upravna organa zastopata drugačno stališče, je le-to zmotno. Pri tem pa je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje, da v (javni) listini naveden podatek ni resničen. Povedano drugače, po tem, ko je upravni organ na podlagi podatkov evidenc nekdanje mestne občine Ž. ugotovil, da je bil A.A. 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v občini C., se je dokazno obrnilo in bi tožnica morala dokazati, da te ugotovitve ne držijo ter da je C. 6. 4. 1941 imel domovinsko pristojnost v občini na območju LRS, s čimer pa tudi po presoji sodišča kljub številnim predlaganim dokazom ni uspela.

42. Glede domovnice z dne 7. 6. 1919 že prvostopenjski organ obrazloži, da je po datumu njene izdaje, v letu 1937 pri A.A. prišlo do spremembe domovinske pristojnosti in da zato omenjena domovnica ne dokazuje (več) njegove domovinske pravice na dan 6. 4. 1941. Pravilno pa je ugotovljena tudi vsebina note MZZ RH z dne 20. 11. 2006, iz katere izhaja predvsem, da pristojni hrvaški organ ne more odgovoriti, ali je bil A.A. domovinsko pristojen na Hrvaškem, saj o tem v hrvaških arhivih ni ohranjenega gradiva. S to noto zato tožnica ob tem, da je takšno gradivo ohranjeno v slovenskih arhivih (Zgodovinskem arhivu), ugotovitev upravnega organa ne more izpodbiti. Enako velja tudi za dopis hrvaškega organa, da A.A. ni bil voden kot hrvaški državljan. Kot je bilo tožnici že pojasnjeno, zgolj odsotnost vpisa v evidencah o državljanstvu ne pomeni, da obravnavane osebe ni mogoče šteti za državljana te, kajti ne gre za to, da obravnavane osebe ni v evidencah o državljanstvu, ampak pristojni organi na Hrvaškem sploh ne hranijo več teh evidenc oziroma dokumentacije za C. za leto 1941. 43. Tudi z ostalimi, sicer številnimi dokaznimi listinami, navedenimi v prvo- in v drugostopenjski odločbi, tožnica ugotovitev, na katere je oprta izpodbijana odločba, ni uspela izpodbiti. Kot navedeta upravna organa, te listine izkazujejo (kvečjemu) podatek o bivanju oziroma prebivališču A.A. v Ž. oziroma nato V., ne dokazujejo pa njegovega domovinstva. To velja tudi za tiste listine, v katerih je med drugimi podatki sicer naveden tudi podatek o domovinstvu A.A. Pri takšni presoji je tudi po mnenju sodišča treba upoštevati, da te listine niso bile sestavljene oziroma izdane z namenom izkazovanja oziroma potrjevanja domovinske pravice A.A., ampak s povsem drugimi nameni. Nadalje je treba upoštevati, da je po podatkih evidenc mestne občine Ž. do spremembe domovinstva A.A. prišlo šele leta 1937 ter da je po drugi strani njegovo bivališče ostalo v Sloveniji (v Ž. oziroma nato tudi V.). Glede na navedeno in upoštevaje objektivne danosti vodenja evidenc v takratnem času (ročno vodenje z bistveno manjšimi možnostmi povezav z drugimi evidencami kot ob današnji tehnologiji) ni utemeljeno pričakovati, da bi bili oblastni organi v Sloveniji, ki so zadevne listine izdali, ažurno seznanjeni (tudi) s podatkom o domovinstvu, ugotavljanje oziroma potrjevanje katerega ni sodilo v njihovo pristojnost. Na pravilnost takšnega zaključka nenazadnje kaže tudi podatek, ki ga je prvostopenjskemu organu, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, posredoval Zgodovinski arhiv, to je, da so domovinstvo A.A. ugotavljali še: 21. 5. 1940 Obča državna bolnica v Ž. ter 1. 8. 1940 Ministrstvo pravde Beograd. Takšno ugotavljanje ne bi bilo potrebno, če bi bil podatek o domovinstvu A.A. na območju Slovenije tako jasen, kot skuša prikazati tožnica, ko zatrjuje, da brez dvoma ni prišlo do nikakršne spremembe domovinstva.

44. Sklicevanje tožnice na to, da je imel A.A. (ves čas) bivališče v Ž. oziroma nato V., torej v Sloveniji, in nikoli v C., do drugačne odločitve ne more pripeljati. Že iz razlogov izpodbijane odločbe, ki jim sodišče pritrjuje, jasno izhaja, da je za ugotovitev državljanstva ljudske republike ključen podatek o domovinstvu oziroma domovinski pravici osebe v določeni občini (članstvo občine) na dan 6. 4. 1941 in ne podatek o (stalnem) prebivanju oziroma bivališču osebe v določeni občini. Ta dva podatka nista nujno enaka; v tej zvezi prvostopenjski organ utemeljeno citira zakonske določbe, iz katerih izhaja, da je določena oseba lahko prebivala v neki občini, ne da bi bila njen član. Sodišče tudi ne more slediti razlogovanju tožnice, da A.A. nikoli ni mogel biti (zakonito) sprejet v domovinstvo (članstvo) občine C., saj ni izpolnjeval pogoja petletnega stalnega prebivanja v tej občini, in njeni interpretaciji določil paragrafa 17 Zakona o občinah. Kot tudi sama citira v eni od pripravljalnih vlog, podanih v upravnem postopku, je navedeni zakon v paragrafu 17 določal: „Za sprejem v članstvo druge občine je treba: - da uživa prosilec častne pravice, - da ni v sodni preiskavi ali pod obtožbo za dejanja, ki imajo za posledico izgubo častnih pravic, - da more vzdrževati sebe in svojo rodbino. O sprejemu odloča občinski odbor, ki sprejema ne more zavrniti, če so izpolnjeni prednji pogoji in če stanuje prosilec najmanj pel let stalno v tej občini“. Glede na navedeno besedilo že po jezikovni razlagi izhaja, da je bilo za sprejem v članstvo občine treba izpolnjevati tri v zgornjih alinejah navedene pogoje; občinski odbor, ki je o tem odločal, pa sprejema v članstvo ni mogel zavrniti osebi, ki je izpolnjevala še dodaten pogoj petletnega stalnega bivanja v občini. Iz tega izhaja, da je ob izpolnjenih omenjenih treh pogojih občinski odbor lahko sprejel v članstvo tudi osebo, ki ni stanovala pet let stalno v občini. Pravilna je torej interpretacija navedene zakonske določbe, kot jo podata upravna organa, interpretacije tožnice in na njej utemeljenih tožbenih ugovorov zato sodišče ne more sprejeti. Kot nerelevantno za odločitev se tako izkaže zatrjevano dejstvo, da A.A. nikoli ni živel na območju občine C. Nadaljnje s tem povezane tožbene navedbe v smislu, da zato ni imel ne volje ne namena za iskanje domovinstva v neki drugi občini oziroma da je ta razlog odpadel, ostajajo na ravni posplošenega in nepravilnega sklepanja.

45. Upravni organ je nadalje povsem pravilno ugotovil vsebino dejstev, ki izhajajo iz izpovedb prič, zaslišanih v prvotnem postopku. Tudi tožbeni očitek, da je neutemeljeno zavrnil dokazne predloge tožnice za ponovno zaslišanje vseh teh prič in dokazni predlog za zaslišanje same tožnice, ni utemeljen. V obravnavanem primeru gre za obnovljeni postopek, namen tega postopka pa je predvsem, da se ugotovijo nova dejstva in izvedejo novi dokazi. Že izvedena dejanja v postopku, na katera obnovitveni razlogi ne vplivajo, se ne ponovijo (drugi odstavek 270. člena ZUP). Res je sicer, kot opozarja tožnica, da zaslišanja prič v prvotnem postopku niso bila usmerjena na ugotavljanje dejstev, pomembnih za ugotavljanje domovinske pravice A.A. Vendar pa to samo po sebi ne zahteva ponovnega zaslišanja teh prič. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je pravica stranke do predlaganja dokazov sestavni element pravice do izjavljanja oziroma do kontradiktornega postopka, ki je tudi ustavno zagotovljena (22. člen Ustave RS). Vendar ta pravica ni absolutna in ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vsakega predlaganega dokaza, pač pa se lahko dokazni predlog zavrne, če so za to podani sprejemljivi, ustavno dopustni razlogi. Tako ni treba izvajati dokazov, ki niso relevantni, to je dokazov za ugotovitev tistih dejstev, ki tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve. Niti Ustava niti zakon (ZUP) tudi ne zahtevata, da bi moral organ izvajati dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva očitno neprimeren. Po določbi drugega odstavka 159. člena ZUP se kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Iz navedenega izhaja odgovornost stranke, da ob predlogu dokaza konkretizirano navede, katera pravno pomembna dejstva naj bi se s tem dokazom izvajala. Takšnih navedb ne more nadomestiti z golim predlogom za zaslišanje prič oziroma stranke, brez da bi ob tem utemeljila, zakaj meni, da bi priča oziroma stranka lahko izpovedala dejstva, ki so ostala neraziskana oziroma sporna. Kadar gre za zaslišanje prič, mora stranka utemeljiti, zakaj naj bi ta oseba vedela izpovedati o določenih pravno pomembnih dejstvih zaradi njenega neposrednega zaznavanja dogodkov. Takšnih dokaznih predlogov za zaslišanje prič oziroma same tožnice, tudi po tem, ko je bila v upravnem postopku podrobno seznanjena z uspehom dokaznega postopka in pozvana k predložitvi oziroma predlaganju nasprotnih dokazov, ni podala. Povedano drugače, tožnica v upravnem (in tudi ne v sodnem) postopku ni konkretno navedla nič, kar bi sodišče prepričalo, da bi bile izjave prič pomembne za ugotavljanje domovinske pravice A.A. Njene navedbe, da bi priče vprašala najmanj, ali jim je A.A. kadarkoli govoril, da se namerava preseliti v občino C. ali da bo tam prijavil domovinsko pravico oziroma ali so slišale druge govoriti o tem, očitno ne kažejo na to, da bi tožnica pojasnila, zakaj naj bi te priče - glede na to, v kakšnem svojstvu so ga poznale in o čem so pričale v prvotnem postopku - vedele izpovedati o njegovih pravnih razmerjih oziroma domovinski pristojnosti A.A. in to tako kvalificirano, da bi lahko izpodbile vpise v evidenci mestne občine Ž. Namesto tega je tožnica ostala pri pavšalnih in zelo šibkih dokaznih predlogih, ki jim zato upravni organ ni bil dolžan slediti. Iz istih razlogov tudi predlogu za zaslišanje same stranke - tožnice utemeljeno ni sledil. V zvezi s tem sodišče pripominja, da zaslišanja oziroma izjave stranke kot dokaznega sredstva ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja stranke oziroma pravico stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, pa tudi o pravnih vidikih zadeve, ter predlaga svoje dokaze. Ta pravica je bila v obravnavanem primeru, kot je razvidno tudi iz upravnih spisov, polno uresničena. Tožnica je bila seznanjena z vsemi ugotovitvami postopka in tudi z rezultati dokaznega postopka in je imela možnost, da se o njih izjavi. To pomeni, da je imela tudi možnost konkretizirano navesti, katere relevantne dejanske okoliščine, pomembne za ugotavljanje domovinske pravice A.A., naj bi se dokazale z zaslišanjem oziroma izjavo tožnice, ter pojasniti, zakaj ve zanje in tudi, zakaj teh dejstev ni mogoče dokazati z nobenim drugim dokaznim sredstvom. Dokaz z zaslišanjem oziroma izjavo stranke namreč pride v poštev le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov. Šele tako konkretizirano utemeljen dokazni predlog bi lahko vodil k dolžnosti upravnega organa, da ta dokaz tudi izvede.

46. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, izpodbijana odločba je pravilna in utemeljena na zakonu, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

47. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica tega v tožbi niti smiselno ni predlagala, v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih ugotovitev, ki so glede na sprejeta pravna stališča bistvene za odločitev, konkretizirano ni prerekala (prvi odstavek 59. člena ZUS-1); vsi dokazi, ki so bili dovolj obrazloženo predlagani in ki so relevantni za odločitev, pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku.

K točki 2:

48. Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

opomba (1) : To je po mnenju sodišča prvi pomemben dokaz v zadevi, ki ga je tožena stranka pravilno uporabila.

opomba (2) : Dejstvo o poslanem obvestilu občinske uprave C. izhaja iz informacije Zgodovinskega arhiva v Ž. (št. 121-140-2007 z dne 27. 3. 2007) prvostopenjskemu organu, da dokumenta pod magistratno številko 73139/38 niso našli, je pa v delovodniku ljubljanskih magistratnih spisov pod to številko zabeleženo, da je 11. 12. 1938 Občinska uprava C. poslala mestni občini Ž. obvestilo za A.A. o sprejemu v domovinstvo občine C. To je po mnenju sodišča drugi pomemben dokaz v zadevi, ki ga je tožena stranka pravilno uporabila.

opomba (3) : Da je bil A.A. črtan iz spiska članov tedanje mestne občine Ž., je razvidno iz rubrike „Domovna občina, srez“ na zglaševalni poli št. I, kjer je besedilo „Z., srez Ž.“ prečrtano in dopisano besedilo „C., sr. E.“. To je po mnenju sodišča tretji pomemben dokaz v zadevi, ki ga je tožena stranka pravilno uporabila.