Jedro

Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključkov tožene stranke, da tožnik navaja razloge, ki jih sedaj tudi ponavlja v tožbi, za katere pa je tožena stranka navedla, da je tem tožnikovim razlogom namenjen pravdni postopek, ki pa je že pravnomočno končan. Tožnik pa tudi v tožbi ponavlja razloge, ki se nanašajo na zahtevek v pravdnem postopku in tako predlaga ponovno razpravljanje o zahtevku, kar pa na podlagi pravnomočne sodne odločbe ni več mogoče.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za odobritev izredne brezplačne pravne pomoči v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v A. opr. št. ...

V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik prosil za brezplačno pravno pomoč in navedel, da je brezposelna oseba in da mu je edini vir dohodka denarna socialna pomoč. Tožnik pa prosi za dodelitev odvetnika, da bo branil njegove pravice. Tožena stranka je ugotovila izkazanost socialne ogroženosti tožnika, ugotavljala pa je tudi postopkovni pogoj, ki se nanaša na postopek v zvezi s katerim se prosi za brezplačno pravno pomoč po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči. Iz spisa Okrajnega sodišča v A. v izvršilni zadevi opr. št. izhaja, da se zoper tožnika kot dolžnika vodi izvršba na podlagi izvršilnega predloga upnika Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve zaradi izterjave 24.300,00 SIT. Okrajno sodišče v A. je s sklepom pod opr. št. z dne 15. 5. 2003 dovolilo predlagano izvršbo in zoper ta sklep je tožnik vložil ugovor, o katerem je sodišče odločilo s sklepom z dne 6. 8. 2003. Tožena stranka navaja, da je v tem sklepu izvršilno sodišče obširno obrazložilo razloge za zavrnitev tožnikovega ugovora, njegove pritožbe zoper sklep o imenovanju izvršitelja in predlagane začasne odredbe. Tožena stranka se v izogib ponavljanju sklicuje na utemeljene razloge za zavrnitev tožnikovih pravnih sredstev v sklepu Okrajnega sodišča v A. opr. št. z dne 6. 8. 2003 za potrebe odločitve o dovolitvi brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka pa še dodatno pojasnjuje, da se z izvršbo prisilno izvršujejo materialnopravni dajatveni zahtevki, ki izvirajo iz pravnomočnih dajatvenih sodb. Izvršilni postopek omogoča upniku realizacijo pravice, ki jo je pridobil na podlagi izvršilnega naslova. Dolžnik zato v postopku izvršbe ne more uspeti z ugovorom, da je odločitev sodišča napačna bodisi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali napačne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvenih kršitev pravil postopka. Temu je namreč namenjen pravdni postopek, ki je pravnomočno končan. Tožnik graja napačno odločitev sodišča o povrnitvi stroškov, ta odločitev pa je postala pravnomočna in to pomeni, da tožnik te odločitve ne more več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, na drugi strani pa vse to pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe. Ponovno razpravljanje o spornem zahtevku, ki je razrešen s sodbo, ni več mogoče. V konkretnem primeru med strankama tudi niso sporna dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, na primer obstoj terjatve, višina terjatve zaradi delnega plačila, kar bi opravičevalo napotitev na pravdo. Tožnik nadalje ugovarja iz razloga po 7. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in navaja, da mu je vozilo nujno potrebno za opravljanje dejavnosti. V zvezi s to njegovo trditvijo je potrebno k razlogom Okrajnega sodišča v A za zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi pojasniti, da tožnik sam trdi, da je brezposelna oseba in da je edini vir njegovega preživljanja denarna socialna pomoč. Prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti zatrjuje tudi v tožbi zoper Okrožno sodišče v B., ki jo je priložil svoji prošnji za brezplačno pravno pomoč, ki se vodi pod to opr. št. Bpp. Brezposelnost tožnika, ki je posledica prenehanja opravljanja dejavnosti pa potrjuje odločba Centra za socialno delo C., tako tudi s tem ugovorom tožnik ne more uspeti v morebitni pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v A. opr. št. z dne 6. 8. 2003. Tožnik tudi predlaga izdajo začasne odredbe in se tožena stranka tudi tukaj pridržuje razlogom Okrajnega sodišča v Kranju glede zavrženja predlagane začasne odredbe. V tem delu tožnik ne more biti uspešen glede na že obrazložene učinke pravnomočne sodne odločbe. Tožena stranka ugotavlja, da v izvršilni zadevi tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s svojimi pravnimi sredstvi in zato zaključuje, da njegova prošnja ne zadosti vsebinskemu pogoju za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da je bila njegova prošnja neupravičeno zavrnjena in se z njo ne strinja. Navaja, da je pred Okrajnim sodiščem v A. v zadevi , kjer nastopa protipravno upravičenec do priznanih stroškov DURS - D, umaknil tožbo, ko je toženec izpolnil tožnikovo zahtevo. Dne 29. 6. 2001 je toženec podal odgovor na tožbo, o katerem tožnik ni bil seznanjen, nato pa je 10. 7. 2003 privolil v umik tožbe in priglasil stroške. Sodišče je nato izdalo sklep o ustavitvi postopka, ta sklep pa je postal pravnomočni izvršilni naslov. Sodišče kljub izvršilnemu naslovu ni dolžno taki terjatvi slediti oziroma ne sme priznati takega razpolaganja strank, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Nato tožnik še navaja, da je podal predlog za obnovo postopka, ki je bil zavržen, podal je tudi prošnjo, da se ga v celoti oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo, da se mu postavi pooblaščenca in podal je tudi ustavno pritožbo. Tudi v izvršilni zadevi je tožnik podal pritožbo in dodatni ugovor. Predlaga, da se njegovi prošnji v celoti ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma razveljavi in odloči, da se tožniku dodeli izredna brezplačna pravna pomoč v zadevi pred Okrajnim sodiščem v A. opr. št.. Tožnik pa tudi pojasnjuje, da iz sklepa z dne 13. 7. 2001, ki je izvršilni naslov v zadevi izhaja, da je upravičenec DURS – D., to pa pomeni, da ni upravičenec RS, Ministrstvo za notranje zadeve, iz česar izhaja, da so podani pogoji iz 56. člena ZIZ, to pa je tožnik uveljavljal v dodatnem ugovoru in tako zatrjuje, da ni verjetnosti, da bi upnik uspel. Pri tem poudarja, da so izpolnjeni vsebinski pogoji za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči. Tožnik zato predlaga, da se vloga tožene stranke z dne 8. 9. 2003 v celoti zavrže in njegovemu predlogu ugodi, predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik tudi v tožbi neutemeljeno ponavlja razloge, ki jih je navajal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi opr. št. z dne 15. 5. 2003 in prošnji za brezplačno pravno pomoč. Tožnik graja pravnomočno odločitev o njegovi dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov upniku, to pa je bilo tožniku že obširno pojasnjeno v izpodbijani odločbi.

Tožena stranka navaja, da so bili tožniku pojasnjeni učinki pravnomočnih sodnih odločb z namenom, da bi razumel namen izvršilnega postopka, ki je v tem, da se zagotovi učinkovita realizacija upnikove terjatve. Po oceni tožene stranke je utemeljeno presodila, da tožnik v izvršilni zadevi opr. št. nima verjetnega izgleda za uspeh s svojimi pravnimi sredstvi in da ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik 21. 8. 2003 vložil prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča A. v opr. št.. Tožnikovo prošnjo je tožena stranka zavrnila, ker je ugotovila, da v izvršilni zadevi tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoč, Uradni list RS, št. 48/01, v nadaljevanju: ZBPP). Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je najprej preverila finančni položaj tožnika in ugotovila, da prejema denarno socialno pomoč na podlagi odločb Centra za socialno delo, zato je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik upravičen do izredne brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. odstavka 12. člena ZBPP. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči pa se kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s svojimi pravnimi sredstvi in pri tem upoštevala 4. alineo 1. odstavka 24. člena ZBPP. Tožnik s tožbo ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je izvršilni naslov v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v A. opr. št., za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč, pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v A. opr. št., po katerem je tožnik dolžan toženi stranki Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad D., Izpostava E povrniti stroške v višini 24.300,00 SIT. V izvršilnem postopku upnik, v danem primeru Republika Slovenija, realizira svojo pravico, ki jo je pridobil na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v A. opr. št.. V izvršilnem postopku zato tožnik ne more uspeti z ugovori, da je bilo napačno uporabljeno določilo Zakona o pravdnem postopku. Tudi v tožbi tožnik navaja kako je postopal v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v A in poudarja, da je sklep z dne 13. 7. 2001 nezakonit. Po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik v izvršilni zadevi s svojimi ugovori nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključkov tožene stranke, da tožnik navaja razloge, ki jih sedaj tudi ponavlja v tožbi, za katere pa je tožena stranka navedla, da je tem tožnikovim razlogom namenjen pravdni postopek, ki pa je že pravnomočno končan. Iz priloženih listin v izvršilnem spisu, ki je priložen upravnemu spisu tožene stranke, pa izhaja, da je tožnik v pravdnem postopku izkoristil pravico do pritožbe in revizije. Sklep Okrajnega sodišča v A. opr. št. je postal pravnomočen in tožnik tudi ne izpodbija stališča tožene stranke, da v postopku izvršbe tožnik kot dolžnik ne more uspeti z ugovorom, da je odločitev sodišča v pravdni zadevi v zvezi z pravnomočno sodbo napačna. Tožnik tudi ne ugovarja stališčem tožene stranke, da je ugovorom zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali napačne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitev pravil postopka namenjen pravdni postopek. Tožnik pa tudi v tožbi ponavlja razloge, ki se nanašajo na zahtevek v pravdnem postopku in tako predlaga ponovno razpravljanje o zahtevku, kar pa na podlagi pravnomočne sodne odločbe ni več mogoče. Tožnik v tožbi ne ugovarja drugim zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi glede njenih razlogov v zvezi z njegovim ugovorom v izvršilni zadevi na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju. Pač pa tožnik graja, da nastopa kot upravičenec do priznanih stroškov DURS – D. in da ni upravičenec Ministrstvo za notranje zadeve. Iz priložene izvršilne zadeve Okrajnega sodišča v A. opr. št. izhaja, da je predlog za izvršbo vložila Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v F kot upnik, ki predlaga, da se opravi izvršba zaradi izterjave pravdnih stroškov v znesku 24.300,00 SIT. Iz predloga za izvršbo tudi izhaja, da je citiran pravnomočen in izvršljiv sklep Okrajnega sodišča v A. opr. št. z dne 13. 7. 2001, ki je priložen in iz katerega izhaja, da je toženec kot dolžnik dolžan povrniti stroške Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, Davčne uprava RS. Ker iz izvršilne zadeve izhaja, da kot upnik nastopa Republika Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru tožnika, da kot upnik nastopa Ministrstvo za notranje zadeve. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sicer navedla, da nastopa kot upnik Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, vendar ta nepreciznost ne more imeti vpliva na sicer pravilno in zakonito odločitev tožene stranke. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil pred izdajo izpodbijanega akta tožene stranke postopek pravilen in da je tudi odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči. V upravnem spisu so odločbe Centra za socialno delo C.; iz odločbe z dne 11. 2. 2003 izhaja, da je tožnik upravičen do mesečne denarne socialne pomoči v višini 43.522,00 SIT od 1. 3. do 31. 8. 2003 in je zato sodišče štelo, da tožnik smiselno predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji).

Upoštevaje podatke o mesečni denarni socialni pomoči sodišče zaključuje, da bi lahko s plačilom sodnih taks bilo ogroženo njegovo preživljanje.