Jedro

Možnost vedeti, da oddaja (delno) tujo stvar (ker tako izhaja iz zemljiške knjige), je prvo sodišče pravilno ocenilo kot okoliščino, ki kaže na nepoštenost najemodajalca kot pridobitelja, ob dejstvu, da v pravdi slednji ni uspel dokazati drugače (da tožnik ni solastnik do 1/6), in ob tem, da ob prejemu najemnine ni plačal solastniku niti tistega deleža, ki mu ga je sam priznaval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek zniža za 298,22 EUR, in sicer za 145,99 EUR glavnice in za 152,23 EUR obresti (po prvih treh alinejah za obresti in glavnico v celoti, v četrti alineji pa za 26,78 EUR obresti) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu 1. točke izreka ter v 3. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 67,12 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.613,69 EUR, kar je 1/6 42-tih obrokov najemnin, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega dela najemnine od njene zapadlosti (kar je trenutek prejema najemnine tožene stranke) do plačila oziroma upoštevaje veljavnost 378. čl. OZ do tedaj, ko doseže višino glavnice (1. točka). Višje zahtevane obresti je zavrnilo (2. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške postopka v višini 746,30 EUR (3. točka).

(2) Zoper takšno sodbo se (očitno proti zanjo neugodnemu, torej obsodilnemu delu: 1. in 3. točka) pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do dokazno podprte trditve, da je tožena stranka 4. 8. 2004 plačala 71.467,79 SIT, kar je sedaj 298,22 EUR, zato meni, da je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega nasprotuje zaključku sodišča, da ni bila poštena, to pa iz razloga, ker je bil tožnik nekaj časa pri njej zaposlen in tudi fizično navzoč, vedel je, da tožena stranka oddaja prostore in temu ni nikdar nasprotoval, kot tudi vse do tožbe ni zahteval dela najemnine zase. V tem delu uveljavlja napačno uporabo materialnega prava (214. čl. ZOR).

(3) Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Prvo sodišče ni storilo nobenih procesnih kršitev, ki jih niti pritožnica konkretno in obrazloženo ne uveljavlja. Tudi dejansko stanje je v celoti in pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno, razen glede ocene plačila 71.467,79 SIT.

(6) Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo utemeljenost zahtevka v glavnem delu in glede obresti po določbah 210. in 214. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89; ZOR), ki se za večji del razmerja med strankami uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in kasnejše spremembe;OZ). Za njuno razmerje po 1. 1. 2002 prideta v poštev nebistveno drugačna določba 190. čl. OZ in identična določba 193. čl. OZ. Pravilno je prvo sodišče ocenilo, da tožena stranka ni bila pošteni pridobitelj, kar pomeni, da mora najemnino, ki jo je prejela tudi za tožnikov solastni del oddanih prostorov, plačati z obrestmi od tedaj, ko jo je prejela. Možnost vedeti, da oddaja (delno) tujo stvar (ker tako izhaja iz zemljiške knjige), je prvo sodišče pravilno ocenilo kot okoliščino, ki kaže na nepoštenost najemodajalca kot pridobitelja, ob dejstvu, da v pravdi slednji ni uspel dokazati drugače (da tožnik ni solastnik do 1/6). Nenazadnje je celo del, ki bi ustrezal tožnikovemu deležu, kot ga je tožena stranka priznavala (915/30000 v znesku 71.467,79 SIT), toženka plačala šele po vložitvi tožbe in ne tedaj, ko je najemnino prejela. Zato ni pomembno, ali je tožnik vedel za najemno razmerje in mu nasprotoval in ali je pred vložitvijo tožbe iz tega naslova od tožene stranke že kaj zahteval, še manj pa, da je bil pri toženi stranki zaposlen.

(7) Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo tudi listino v prilogi B 3 (izpis nalogov za račun), ki izkazuje plačilo tožene stranke tožniku iz naslova najemnine 4. 8. 2004 v višini 71.467,79 SIT. Vendar je to ocenilo kot plačilo dela stroškov te pravde, po 313. čl. ZOR, kar je materialno pravno napačno. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da ta listina dokazuje delno plačilo spornega dolga, ki pa ga je treba v odsotnosti sporazuma med upnikom in dolžnikom ter v odsotnosti izjave dolžnika presojati po določbi 287. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in kasnejše spremembe; OZ) in upoštevati kot plačilo po vrstnem redu zapadlih terjatev (mesečnih najemnin). Upoštevaje še 288. čl. OZ, to pomeni, da so bile s tem plačane obresti in glavnice za prve zapadle dele najemnin (torej 31. 12. 2000, 1. 2. 2001, 28. 2. 2001 in 31. 3. 2001, kar je zajeto v prvih treh alinejah 1. točke in v delu obresti četrte; obresti so namreč v tem delu pravilno dosojene (največ) do višine glavnice). Izračun obresti pokaže, da je od prvega dela najemnine 16.454,71 SIT do 4. 8. 2004 nateklo 16.415,17 SIT obresti (skupaj 32.869,88 SIT), od drugega dela najemnine 8.275,99 SIT je do 4. 8. 2004 nateklo 7.917,87 SIT (skupaj 16.193,86 SIT), od tretjega dela 8.318,45 SIT je do 4. 8. 2004 nateklo 7.668,4 SIT (skupaj 15.986,85 SIT) in od četrtega 8.353,97 SIT je do 4. 8. 2004 nateklo 7.383,15 SIT. To pomeni, da je tožena stranka s plačilom 71.467,79 SIT 4. 8. 2004 plačala prve tri obroke najemnin z obrestmi, od četrtega pa 6.417,2 SIT obresti. Skupno je torej s plačilom 71.467,79 SIT (kar je 298,22 EUR plačal 145,99 EUR glavnice in 152,23 EUR obresti, in sicer po prvih treh alinejah obresti in glavnico v celoti, v četrti alineji pa 26,78 EUR obresti).

(8) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja 358. čl. ZPP) tako, da je dosojeni znesek znižalo za 298,22 EUR na račun zapadlih obveznosti (obresti in glavnice). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(9) Ker se tožeča stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče zaradi napačnega upoštevanja delnega plačila najemnine kot delnega plačila stroškov postopka ni poseglo v odločitev o stroških (3. točka), zaradi ugodnejše odločitev o glavni stvari pa toženec zato tudi ne more doseči zanj ugodnejše odločitev o stroških postopka.

(10) Tožena stranka je v pritožbi uspela s približno 18,5 %, zato je v tem obsegu upravičena do povračila stroškov od nasprotne stranke (2. odst. 154. čl. ZPP), kar znaša 67,12 EUR (100 % je 362,8 EUR; sestava pritožbe z DDV 247,86 EUR in sodna taksa zanjo 114,94 EUR).