Jedro

Ni pravilna trditev, da na okoliščino, ki je povezana s težo kaznivega dejanja, ni mogoče opreti zaključka o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Prav tako je slabo premoženjsko stanje lahko podlaga za oceno njegovega obstoja.

Na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora nima nobenega vpliva dejstvo, da je bil član izvenobravnavnega senata sodnik, ki kot predsednik senata vodi kazenski postopek v tej zadevi. Določbi 4. in 5. točke 39. člena ZKP namreč tega položaja ne zajemata.

Izrek

Zahteva obt. I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 24.05.2002 podaljšal pripor zoper obt. I.K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 06.06.2002 zavrnilo pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni.

Obtoženec je dne 17.06.2002 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sklep okrožnega sodišča in ga izpusti na prostost, podrejeno pa, da se zoper njega odredi milejši ukrep.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženec sam, neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti bistvenih kršitev in drugih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil glede tega, katere konkretne kršitve naj bi bile storjene z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Iz obrazložitve zahteve, v kateri navaja, da ni obtožen nobenega kaznivega dejanja na območju Republike Slovenije, da storitev hudega kaznivega dejanja, za katero je zagrožena visoka zaporna kazen, ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče upoštevati pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, da slabo premoženjsko stanje ne more biti razlog za podaljšanje pripora in da prvostopni sklep ob navedbi, da so podane tudi posebne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, ne pove, katere so te posebne okoliščine, je mogoče povzeti, da po eni strani ne soglaša s presojo ugotovljenih okoliščin, po drugi strani pa nakazuje, da niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih vsebuje določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Po navedeni določbi se sme zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti oziroma podaljšati pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Glede na takšno vsebino določba nalaga sodišču ugotovitev objektivnih in subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih oceni, ali je pri določeni osebi podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Pri tem ni potrebno, da so izkazane vse, v navedeni določbi naštete okoliščine, pač pa hkrati vsaj po ena objektivne in subjektivne narave. Težo obtoženčevega kaznivega dejanja je sodišče opredelilo z navedbo, da je obtožen storitve hudega kaznivega dejanja, za katero je zagrožena visoka zaporna kazen, način njegove storitve pa, da je kot član organizirane skupine, ki je delovala na širšem območju Republike Slovenije, Republike Avstrije ter Republike Bosne in Hercegovine, prepeljal 60 kg mamila heroin. Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da na okoliščino, ki je povezana s težo kaznivega dejanja, ni mogoče opreti zaključka o obstoju obravnavanega pripornega razloga, prav tako ne, da je sodišče nepravilno presodilo dejstvo, ki zadeva način storitve kaznivega dejanja. Z ugotavljanjem slednjega je poudarilo, da je obtoženec deloval kot član združbe, njegovo neposredno ravnanje pa opredelilo v skladu z doslej izvedenimi dokazi. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, da slabo premoženjsko stanje obtoženca ne more biti razlog za podaljšanje pripora. Ta okoliščina je glede na nakazano vsebino določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP lahko podlaga za oceno obstoja tega pripornega razloga. Sodišče jo v povezavi s po obtožencu nakazano okoliščino, da je dejanje storil zaradi finančnih težav, prišteva med druge posebne okoliščine, čeprav obe zadevata tudi razmere, v katerih živi. Sodišče je glede na navedeno pravilno ugotovilo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, jih zanesljivo presodilo in povsem utemeljeno zaključilo, da je pri obtožencu še vedno podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Zato s pravnomočnim sklepom ni bila kršena določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V delu, v katerem vložnik zahteve ne sprejema dejanskih okoliščin, na katerih temelji zaključek o obstoju navedenega pripornega razloga, pa nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi za izvajanja, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti, ko graja razloge drugostopnega sklepa, trdi, da pri obtožencu nikoli ni bilo ponovitvene nevarnosti nekega specifičnega kaznivega dejanja.

Pravnomočni sklep vsebuje presojo okoliščin, zaradi katerih je podaljšanje pripora zoper obtoženca neogibno potrebno in zaradi katerih nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, tudi ne s hišnim priporom, ne pride v poštev. Sodišče je utemeljeno zaključilo, da se z izvrševanjem kaznivih dejanj, kakršno je očitano tudi obtožencu in katerega predmet je mamilo heroin, v kar največji meri ogroža zdravje in s tem varnost ljudi.

V skladu z določbo 1. odstavka 199. člena ZKP lahko sodišče v primeru obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredi hišni pripor le ob pogoju, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi. Ker je presodilo, da glede na ugotovljene in pravilno ocenjene okoliščine, povezane z obtoženčevim dejanjem, neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi še vedno obstaja, se zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno zavzema za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Kolikor napada oceno dejstev, ki zadevajo primerjavo možnosti obtoženčevega ravnanja v priporu in hišnem priporu ter se sklicuje na okoliščino, da ni obtožen nobene nabave mamil in nobene koordinacije ali vodenja poslov z mamili, napada dejanske zaključke pravnomočnega sklepa. Tega pa ni mogoče storiti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vložnik zahteve očita sodišču, da je v obravnavani zadevi kršilo pravico do sojenja v razumnem roku. Pravnomočni sklep ima razloge o tem, zakaj obravnavana zadeva še ni bila zaključena. Vprašanje kršitve navedene pravice se ne presoja le glede na čas, ki je potekel od uvedbe kazenskega postopka, temveč je treba upoštevati tudi vse ostale okoliščine posameznega primera. Tako ni mogoče spregledati, da gre za kazensko zadevo, v kateri je bila po izvedenem preiskovalnem postopku dne 08.06.2001 vložena obtožnica, ki bremeni 10 obtožencev dokaj obsežne kriminalne dejavnosti z zahtevnejšo izvedbo dokaznega postopka. Glede na to, in ker je sodišče doslej opravilo že več glavnih obravnav in tudi drugih procesnih dejanj, ni mogoče zaključiti, da gre za zavlačevanje in nesorazmerno dolgo vodenje postopka po vloženi obtožnici. Zato zaenkrat tudi ni podlage za ugotovitev, da je kršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku.

Na zakonitost odločitve o podaljšanju pripora ne more imeti nobenega vpliva dejstvo, da je bil član izvenobravnavnega senata sodnik, ki kot predsednik senata vodi kazenski postopek v tej zadevi. Po določbi 4. točke 39. člena ZKP ne sme med drugim opravljati sodniške dolžnosti sodnik, ki je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja ali sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP. Ta določba in tudi določba 5. točke 39. člena ZKP ne zajemata v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenega položaja. Ugotavljanje utemeljenega suma v smeri storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja in obstoj pripornega razloga, pa ne predstavlja vnaprejšnje ustvarjanje prepričanja o njegovi krivdi. Okoliščina, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za primerno bivanje v priporu, ne morejo vplivati na odločitev o podaljšanju pripora, temveč je lahko stvar nadzorstvene pritožbe (213.d člen ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obt. I.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).