Jedro

Pri tožnici ni podana izguba delovne zmožnosti, podana pa je III. kategorija invalidnosti zaradi degenerativnih sprememb aksialnega skeleta, stanja po sprostitvi utesnitve v zapestnem prehodu desno in nastajajoči utesnitvi levo ter anksiozno depresivne simptomatike. Po mnenju izvedencev tožnica za svoje dosedanje delo delavke v proizvodnji ni več zmožna, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo ustrezno delo v svojem poklicu ali delo na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločbo toženca št. ... z dne 4. 6. 2012 v drugem odstavku izreka za besedilom „... in ne nad globino“, dopolnilo s stavčno zvezo „delo naj bo psihično nezahtevno, brez vsiljenega tempa in ritma dela ter brez stalnih ali ponavljajočih se gibov v zapestjih“. Zavrnilo pa je tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 7. 12. 2011 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V zvezi s 3. točko obrazložitve poudarja, da je bila na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar zaradi natrpanosti njihovega dela, ni uspela pridobiti mnenja o njeni delovni zmožnosti. Dogovorila se je za obravnavo z rehabilitacijsko svetovalko in kasneje še z njihovim zdravnikom 7. 6. 2013. Ko bo mnenje na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje pridobila, ga bo v najkrajšem času posredovala. Sprašuje se, kje naj najde specialista medicine dela, ki bi ji bil pripravljen izdati zdravniško spričevalo glede na njeno starost in omejitve pri delu. Poudarja, da je že dve leti brezposelna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 6. 2012, s katero je toženec odpravil prvostopno odločbo št. ... z dne 20. 1. 2012 ter odločil, da se tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, na katerem bo opravljala telesno lažje delo, z rokovanjem z bremeni le do 5 kg, brez dolgotrajnih prisilnih drž, izmenoma sede, stoje in s hojo, kjer roki ne bosta izpostavljeni lokalnim vibracijam, ne z ali ob nevarnih strojih, ne na višini in ne nad globino s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2012 dalje. Obenem je odločil, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da se je tožnica dolžna najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokumentacije v upravnem spisu, konkretno iz mnenj invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 12. 2011 in invalidske komisije II. stopnje z dne 31. 5. 2012 ugotovilo, da je pri tožnici v ospredju ponavljajoča se depresivna motnja, neopredeljena spondilolisteza, bolečina v križu (lumbago) z išiasom in druge trajne osebnostne spremenjenosti ter sindrom zapestnega prehoda in zdravljena arterijska hipertenzija. Glede na zdravstvene težave je invalidska komisija II. stopnje, v sestavi katere je bil specialist fiziater in specialist psihiater ter diplomirani varnostni inženir, menila, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki, saj ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je delavka v proizvodnji. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je telesno lažje, pri katerem ne rokuje z bremeni nad 5 kg, pri katerem ni dolgotrajnih prisilnih drž, izmenoma stoje in sede in s hojo, pri katerem roki ne bosta izpostavljeni lokalnim vibracijam ter ne z ali ob nevarnih strojih, ne na višini in ne nad globino. Dodatno je sodišče prve stopnje iz dokumentacije povzelo, da je bila pri tožnici s strani revmatologa septembra 2010 ugotovljena osteoartroza malih sklepov prstov rok, ni pa bilo znakov za spondilitično bolezen. Ugotovljena je bila tudi spondilolisteza L4-L5 prve stopnje I in skolioza ledvene hrbtenice (statične motnje), začetni sindrom zapestnega prehoda levo in stanje po operaciji zapestnega prehoda desno in zdravljenja arterijska hipertenzija. Psihiater je na kontroli v letu 2011 ugotavljal ponavljajočo se depresivno motnjo in osebnostni sindrom kronične bolečine, prejema psihiatrično medikamentozno terapijo. Zaradi zmanjšanja funkcije gibal so ji priznane fizične razbremenitve, zaradi sindroma zapestnega prehoda ima omejitev pri delu, tako da ni izpostavljena lokalnim vibracijam. Ker prejema psihofarmakoterapijo in je glede na naravo psihične motnje pričakovati, da bo tovrstno zdravljenje potekalo tudi v prihodnje, so bile predlagane dodatne razbremenitve zaradi morebitnega vpliva psihofarmakoterapije na njene sposobnosti.

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo dejansko stanje med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete, Univerze v B., v kateri sestavi so sodelovali specialisti medicine dela, prometa in športa, ortoped in psihiatrinja. Iz pisno podanega mnenja izhaja, da pri tožnici ni podana izguba delovne zmožnosti, da pa je podana III. kategorija invalidnosti. Po mnenju izvedencev tožnica za svoje dosedanje delo delavke v proizvodnji ni več zmožna, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo ustrezno delo v svojem poklicu ali delo na drugem delovnem mestu, ki je telesno lažje, pri katerem ne rokuje z bremeni nad 5 kg, ni dolgotrajnih prisilnih drž, izmenoma stoje, sede in s hojo, kjer roki ne bosta izpostavljeni lokalnim vibracijam ter ne z ali ob nevarnih strojih, ne na višini in ne nad globino. Poleg podanih omejitev pa so dodatno menili, da so pri delu potrebne še dodatne omejitve in sicer, da je delo psihično nezahtevno, brez vsiljenega tempa in ritma dela ter brez stalnih ali ponavljajočih se gibov v zapestjih. Po mnenju izvedencev je invalidnost v takšni obliki pri tožnici podana od 31. 5. 2012, zaradi bolezni. Poudarili so, da so zaradi degenerativnih sprememb aksialnega skeleta, stanja po sprostitvi utesnitve v zapestnem prehodu desno in nastajajoči utesnitvi levo ter anksiozno depresivne simptomatike, brez pomembnejšega funkcionalnega ali nevrološkega deficita in brez grobe psihopatologije, potrebne poleg že podanih, še nove razbremenitve pri delu.

Glede na tožničino ugotovljeno zdravstveno stanje in zdravstvene težave po posameznih specialnostih, je sodišče prve stopnje mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, na katero tožnica ni imela pripomb, toženec pa se je z njim strinjal, utemeljeno sprejelo. Izvedensko mnenje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča temelji na medicinski dokumentaciji in izvidih posameznih specialistov, razen tega pa je tudi strokovno obrazloženo in utemeljeno. V mnenju so izvedenci izrecno obrazložili, iz katerih zdravstvenih razlogov so pri tožnici potrebne že v predsodnem postopku ugotovljene posamezne omejitve pri delu ter še dodatne omejitve. Glede na podano mnenje je sodišče prve stopnje imelo v izvedenskem mnenju vso podlago za odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Dokončno odločbo je dopolnilo z dodatno ugotovljenimi omejitvami pri delu, pri tem pa ohranilo že v predsodnem postopku oziroma z dokončno odločbo z dne 4. 6. 2012 ugotovljene omejitve pri delu. Zavrnilo pa je tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) in priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj takšnega stanja in popolne nezmožnosti za delo, v dokaznem postopku ni ugotovilo, konkretno je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja menila, da razlogov za oceno pridobitne nezmožnosti strokovno ni mogoče opredeliti.

Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe, da je sodišče ugodilo le nekim novim stavčnim zvezam, neutemeljene. Toženec v postopkih ugotavlja obstoj določenih dejstev pomembnih za priznanje posameznih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih stranka uveljavlja, med drugim ugotavlja delovno zmožnost zavarovancev ter ob izpolnjevanju pogojev določenih z zakonom, priznava ustrezne pravice v okviru svoje pristojnosti. Ni pa toženec pristojen za zaposlovanje zavarovancev, in tudi dejstva, da je tožnica že dve leti brezposelna, pri ugotavljanju delazmožnosti, že glede na definicijo invalidnosti določene v 60. členu ZPIZ-1, ni mogoče upoštevati in tožnico razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

Glede na vse obrazloženo in ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.