Jedro

V konkretni zadevi rok za vračilo posojila med strankama ni bil določen.

V primeru, ko pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in tega tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, velja, da mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 22.500,00 EUR tečejo od 1. 4. 2014 dalje (namesto od 1. 2. 2014 dalje).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.249,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča. Sodišče je huje kršilo določila postopka, ko ni izvedlo vseh s strani toženca predlaganih dokazov. Toženca je s tem prikrajšalo v pravici do izjave, sodba je zato nepravilna. Toženec si je res od tožnice izposodil določen denarni znesek, vendar še zdaleč ni šlo za tolikšno vsoto, kot jo je vtoževala tožnica. Toženec je tekom postopka temu izrecno ugovarjal in predlagal, da se ga o tem zasliši, da bo lahko pojasnil, da si od tožnice ni izposodil tolikšnega zneska in da bo pojasnil vse okoliščine v zvezi s sklenitvijo posla. Sodišče bi moralo zaslišati tudi toženca in ne zgolj tožnice. Ker toženca ni zaslišalo, je bistveno kršilo določila postopka in toženca prikrajšalo v pravici do izjave. Toženec res ni pristopil na narok za glavno obravnavo dne 2. 2. 2016, vendar iz opravičljivega razloga, zaradi nepredvidljivih in neodložljivih obveznosti, kot je bilo sodišču tudi pojasnjeno. Če je bilo za sodišče v tej zvezi karkoli spornega, bi sodišče moralo toženca na to opozoriti. Toženec se je moral 2. 2. 2016 nujno udeležiti nepredvidenega sestanka s svojimi poslovnimi partnerji, saj bi sicer izgubil posel. Nedopustno je postopanje sodišča, ko na eni strani toženca ni zaslišalo, na drugi strani pa tožencu očita, da svojih navedb ni dokazal. Sodišče je brez izvedbe predlaganih dokazov odločilo, da sta tožnica in njen oče tožencu posodila znesek 22.500,00 EUR, kar ne drži. Zahtevek tožnice sploh še ni zapadel v plačilo, sploh pa ne že z dnem 1. 2. 2014, kot zmotno navaja sodišče. Tudi v zvezi s to okoliščino bi sodišče moralo zaslišati tudi toženca, ki bi pojasnil, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama, ne pa da je bila zadeva obravnavana enostransko v škodo toženca. Dogovora za vračilo posojila do 1. 2. 2014 ni bilo. Iz priloženih SMS sporočil je razvidno, da toženec ni bil dolžan vrniti posojila do 1. 2. 2014. To tudi ne izhaja iz izjav in drugih dokazov, kar zadeva tožnico pa je logično, da je ta izpovedovala v svojo korist. Tudi iz zaslišanja tožničinega očeta ne izhaja, da bi tožencu določil rok vračila. Ni izkazano, da je vtoževana terjatev sploh že zapadla, sodišče bi zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Posledično je napačna tudi odločitev, da je toženec tožnici dolžan povrniti njene pravdne stroške, sploh pa ne v višini, kot je bilo odločeno s strani naslovnega sodišča. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeni so očitki sodišču prve stopnje, da je kršilo določilo postopka, ko ni izvedlo vseh s strani toženca predlaganih dokazov (konkretno zaslišanja toženca), in da je toženca prikrajšalo pravici do izjave. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo in teh ugotovitev pritožba tudi ne izpodbija, da se toženec kljub pravilnemu in izkazanemu vabilu dveh narokov za glavno obravnavo ni udeležil. Sodišče dokaza z zaslišanjem toženca ni zavrnilo, temveč dokaza ni moglo opraviti, ker se toženec naroka ni udeležil. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo skladno z 2. odstavkom 258. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da toženec svojega izostanka ni (ustrezno) opravičil. Pritožba glede tega navaja, da toženec na narok ni pristopil iz opravičljivega razloga in da bi moralo toženca sodišče glede tega še posebej opozarjati, vendar je takšna pritožbena navedba neutemeljena. Na naroku dne 10. 12. 2015 je pooblaščenka toženca navedla le, da toženčevo odsotnost z naroka opravičuje. Na naslednjem naroku, ko je bil izveden dokaz z zaslišanjem tožnice, pa je navedla, da je stranka v pisarno javila, da zaradi neodložljivih obveznosti na narok ne more pristopiti. Takšne navedbe ne predstavljajo opravičljivega izostanka z naroka. Opravičilo za izostanek z naroka mora biti namreč podprto z dokazom, toženec pa dokaza ni predložil. Zgolj navedba, da stranka zaradi neodložljivih obveznosti na narok ne more pristopiti, ne zadošča. Navedba, za kakšne obveznosti in opravičljivi razlog toženca je šlo, ki je navedena v pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, tudi pritožbi pa ni predloženo nobeno dokazilo.

6. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka, glede na neupravičen izostanek, neutemeljeno navaja, da bi toženec na zaslišanju pojasnil, da je tožbeni zahtevek pretiran in po višini neizkazan in neutemeljen. Glede na izveden dokazni postopek je sodišče napravilo pravilno dokazno oceno in pravilno zaključilo, da je vtoževana višina dolga izkazana, medtem ko je toženec le posplošeno ugovarjal zoper višino svojega tožbenega zahtevka, svojih trditev pa ni dokazal. 7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je vtoževani dolg že zapadel, saj je tožnica dokazala, da je vračilo dolga zahtevala. Ne drži, da zapadlost dolga v plačilo ni izkazana. V konkretni zadevi rok za vračilo posojila med strankama ni bil določen. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bilo posojilo odpoklicano z dnem 31. 1. 2014, to je bilo v dokaznem postopku tudi dokazano in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Rok za vračilo je tožnica (tudi v očetovem imenu) postavila. Vendar pa pritožba utemeljeno navaja, da z 31. 1. 2014 zapadlost posojila še ni nastopila, čeprav iz drugih razlogov, kot navaja pritožba. V skladu z 2. odstavkom 574. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč v primeru, ko pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in tega tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, velja, da mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve naj mu posojilo vrne. Glede na v tožbi zatrjevani odpoklic z dnem 31. 1. 2014 je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da od vtoževanega zneska zamudne obresti tečejo že od 1. 2. 2014, namesto pravilno od izteka roka dveh mesecev, torej od 1. 4. 2014 dalje. Sodišče druge stopnje je zato glede teka zamudnih obresti pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (358. člen ZPP).

8. V preostalem delu je pritožba, kot je bilo že navedeno, neutemeljena. Neutemeljena je tudi glede stroškovne odločitve, ki jo toženec izpodbija le posledično zaradi glavne odločitve in brez konkretnih navedb. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v ostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (le glede obrestnega dela zahtevka za čas dveh mesecev), zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP.