Jedro

Glede na to, da je šlo za nočno vožnjo, bi tožnica ob povprečno skrbni vožnji lahko opazila vozilo toženke, ki je s kršitvijo desnega pravila povzročila nesrečo. Prispevek tožnice h nastali škodi je 30%.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke in stanska intervenientka krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici plača znesek 8.473,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 01. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 1.183,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka odgovorna za 70 % škode, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči 06. 11. 2007 ob 20.30 uri v C na G, ko je prišlo do trčenja med tožničinim vozilom Mercedes E in vozilom zavarovanke tožene stranke Peugeot 307 v križišču cest z oznako C v P ... (kategorizirana kot krajevna cesta, po kateri je vozila tožnica) in Cesta v P ... (kategorizirana kot lokalna cesta, po kateri je vozila zavarovanka toženke). Ker sta bili obe cesti kategorizirani, pravila o prometu na nekategoriziranih cestah ne pridejo v poštev, udeleženci cestnega prometa pa morajo v skladu s prvim odstavkom 24. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ravnati po prometnih pravilih, razen če je drugače določeno s prometnim znakom. Ker križišče ni bilo opremljeno s prometno signalizacijo, ki bi urejala promet na tem križišču, je šlo za križišče dveh enakovrednih cest, v takem primeru pa v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 46. člena ZVCP velja pravilo desnega in pravilo srečanja, kar pomeni da je v obravnavani prometni nesreči imela prednost tožnica (njeno vozilo je v križišče prihajalo z desne strani). Prometno nesrečo je torej s protipredpisno vožnjo povzročila zavarovanka tožene stranke, vendar je k nastali škodi soprispevala tudi tožnica z ne dovolj skrbno in previdno vožnjo v sicer nepreglednem križišču, in sicer (upoštevajoč okoliščine) v obsegu 30 % nastale škode.

2. Zoper sodbo se, kolikor v pravdi niso uspele, pritožujejo tako tožeča kot tožena stranka, pa tudi stranska intervenientka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v pritožbi vztraja pri trditvi, da se je tožnica v promet vključevala iz nekategorizirane, zbirne krajevne ceste v promet na javno cesto ter povzročila prometno nesrečo zaradi kršitve pravil o prednosti. Cesta, po kateri je pripeljala tožnica, je namreč dovozna pot do stanovanjskih hiš in do stanovanjskega bloka. Ta cesta je videti kot nekategorzirana cesta oziroma krajevna cesta (v primerjavi z glavno, javno oziroma lokalno cesto, po kateri je vozila zavarovanka tožene stranke) in je bila pred nesrečo in tudi po njej označena s stop znakom, kot neprednostna cesta. Domačini in zavarovanka toženke so smatrali cesto, po kateri je pripeljala tožnica, za neprednostno cesto. Stop znaka sicer v času nesreče trenutno ni bilo, vendar za to ne more biti odgovorna toženkina zavarovanka. Sicer pa gre za krivdno odgovornost z dokaznim bremenom na strani tožnice, ki mora dokazati protipravno ravnanje zavarovanke toženke ter vzročno zvezo med takim ravnanjem in nastalo škodo. Tega pa tožnica ni storila, zato je njen zahtevek neutemeljen. Stranska intervenientka je namreč peljala po javni cesti, ki je bila kot taka prednostna glede na stransko dovozno pot, po kateri je peljala tožnica. To velja ne glede na to, da v času nesreče ta dovozna pot ni bila ustrezno označena. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, ko sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za križišče enakovrednih cest in je treba zato uporabiti desno pravilo. Taka ugotovitev pa je tudi v nasprotju z drugo ugotovitvijo, da je ena cesta lokalna, druga pa krajevna, kar je tudi protispisno, saj je bilo dokazano, da cesti nista bili enakovredni. Sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi procesna pravila, ko neutemeljeno ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala toženka, zlasti zaslišanja stranske intervenientke in policistov.

4. Tožnica pa v pritožbi graja stališče, da tožnica v danih okoliščinah ni ravnala kot skrben in pazljiv udeleženec v cestnem prometu, sklicujoč se pri tem na 45. člen ZVCP, ki ureja približevanja križišču in razvrščanje. Opozarja, da se je tožnica križišču približevala previdno, kot je sama izpovedala ter tudi hitrosti ni prekoračila, saj je v križišče zapeljala s takšno hitrostjo, da je brez težav normalno zavila v desno pod pravim kotom. Razlog za nezgodo je po mnenju tožnice jasen; zavarovanka toženke je kot domačinka „vedela“, katera cesta je glavna, kot so to očitno „vedeli“ tudi policisti, ki so v postopek predlagali tožnico. Vsi pa so povsem spregledali dejstvo, da gre v konkretnem primeru za križišče, da križišče ni bilo urejeno s prometnimi znaki oziroma cestnoprometno signalizacijo, ki bi urejala prednost vozil v križišču in da torej velja desno pravilo. Tožnica, ki teh domačinom znanih okoliščin ni poznala, je seveda ravnala skladno s prometno signalizacijo, ki je ni bilo. Pri tem se sklicuje na drugi člen ZVCP-1, ki določa, da sme vsak udeleženec pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Tožnica meni, da v nobenem delu ni soodgovorna za nastalo škodo, saj je nesporno, da je v križišču imela prednost. Kasnejša sprememba prometnega režima v križišču na rezultat postopka ne more imeti vpliva. Tožnica meni, da ji ni mogoče očitati nobene druge kršitve ZVCP-1, ki bi bila v vzročni zvezi z nezgodo ali samo škodo. Razlog za nezgodo je v izključnem ravnanju zavarovanke toženke in njenem zmotnem prepričanju.

5. Stranska intervenientka pa v pritožbi najprej meni, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov (ogledom kraja prometne nesreče, zaslišanja priče V. K. in stranske intervenientke ter postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke) zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pri tem je napačno stališče sodišča prve stopnje, da navedenih dokaznih predlogov ni bilo potrebno izvesti, ker gre v obravnavani pravdni zadevi za pravno vprašanje. Pri obravnavanju vprašanja, kako so opredeljene ceste, kjer se je zgodila prometna nesreča in ali gre za križišče enakovrednih cest, gre za strokovno vprašanje izvedenca cestnoprometne stroke, saj sodišče znanja o tem nima. Šele odgovor na to vprašanje bi sodišču dal možnost, da pravilno uporabi materialno pravo glede kršitve cestnoprometnih predpisov. Opredelitev cest, skladno z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest in Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Cerklje na Gorenjskem, je stvar dejanskega stanja prometne nesreče. Stranska intervenientka je zaradi zavrnitve dokaznega predloga sama angažirala izvedenca cestnoprometne stroke, ki je podal izvedensko mnenje o tem, da ne gre za križišče enakovrednih cest. Po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Cerklje (7. člen) je Ulica x, po kateri je pripeljala tožnica, opredeljena kot javna pot, kar je tudi logično, saj gre za dovozno pot do objekta in se izključno uporablja za te potrebe, kar toženka in stranska intervenientka ves čas zatrjujeta. Tudi po Uredbi o merilih za kategorizacijo cest cestnega predela, kjer je prišlo do prometne nesreče, ni mogoče obravnavati kot križišče enakovrednih cest, to pa izhaja tudi iz dejstva, da je na nasprotni strani ulice, po kateri je pripeljala tožnica bil ves čas prometne nesreče postavljen znak STOP, ki kaže na to, da ni šlo za križišče enakovrednih cest. Četudi iz dopisa Občine Cerklje na Gorenjskem, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, izhaja, da je cesta, po kateri je pripeljala tožnica, krajevna cesta, je treba upoštevati, da je to podkategorija lokalne ceste in da je ta cesta v občinskem odloku opredeljena kot javna pot, saj gre za dovozno pot do stanovanjskih hiš Ulice x. Sodišče je zato dejansko stanje napačno ugotovilo, pri čemer je sedaj ta cestni predel ustrezno označen s prometno signalizacijo. Opozarja še na določbo 23. člena ZVCP, ki v 19. točki opredeljuje pojem križišča (za kar se šteje tudi priključek na javno cesto, razen priključka dovozne poti). Z ogledom kraja ogleda prometne nesreče bi se sodišče lahko prepričalo, da je cesta, po kateri je pripeljala tožnica, izključno namenjena dovozni poti do stanovanjskih hiš navedene ulice. Zato navedeni cestni predel sploh ni križišče v smislu 19. točke 23. člena ZVCP-1. Sodišče pri zavzetju stališča, da gre za križišče enakovrednih cest, ni upoštevalo 8. člena ZPP, saj stališče ni niti življenjsko niti logično. Odločitev je tudi napačno oprta na 46. člen ZVCP-1, ker ne gre za križišče enakovrednih cest. Okoliščina, da tožnica cestnega predela ni poznala dobro, je za tožnico lahko le obteževalna okoliščina, ne pa olajševalna. Stranska intervenientka ne soglaša, da je krivda obojestranska, saj je nevarno situacijo z nepričakovano vožnjo iz dovozne poti ustvarila izključno tožnica. Sicer pa glede soprispevka stranske intervenientka opozarja na napačno prisojo soprispevka. Upoštevajoč, da je bila noč in da je imela stranska intervenientka na vozilu prižgane luči, bi tožnica luči in vozilo lahko vsekakor videla, če bi le pri izvozu iz dovozne poti pogledala na levo.

6. Na pritožbi toženke in stranske intervenientke je v dveh vlogah odgovorila tožnica, ki meni, da sta obe pritožbi neutemeljeni. Opozarja na neudeležbo stranske intervenientke na naroku, na katerega je bila pravilno vabljena. Meni tudi, da je napačno razlogovanje stranske intervenientke, da gre pri ugotavljanju pravil, ki veljajo v križišču, za strokovno vprašanje, za katerega je potrebno angažirati izvedenca cestnoprometne stroke. To ni res, saj gre za uporabo materialnega prava. Glede kategorizacije cest in pritožbenih razlogov pa opozarja, da je vprašanje kategorizacije cest povsem ločeno od vprašanja prometne signalizacije in pravil. Udeleženec namreč v cestnem prometu ni dolžan poznati kategorizacije ceste, po kateri pelje, temveč prednost vozil določa prometna signalizacija. Če te ni, prednost določajo prometna pravila. Glede pritožbe toženke pa opozarja, da so pritožbene trditve, da naj bi bila cesta, po kateri je pripeljala tožnica, videti kot nekategorizirana cesta oziroma krajevna cesta, ki naj bi bila pred nesrečo in po njej označena s STOP znakom kot neprednostna cesta, po vsebini groba manipulacija in očitno zavajanje. Opozarja, da videz ceste ni odločilen, razen če gre očitno za nekategorizirano površino (kolovozna pot, gozdne vlake in podobno), predmetna cesta pa „po videzu“ ni neprednostna. Poleg tega je laž, da naj bi bila cesta, po kateri je pripeljala tožnica, pred nesrečo označena s STOP znakom kot neprednostna cesta. Poleg tega gre pri tem za pravno nedopustno pritožbeno novoto. Opozarja tudi, da ni relevantno, kako so „domačini in stranska intervenientka“, kot navaja toženka, „smatrali“ cesto, po kateri je pripeljala tožnica. Prometnih pravil ne določajo običaji lokalnih prebivalcev, pač pa vnaprej določena in precizirana pravila, ki so na zunaj manifestirana s prometno signalizacijo oziroma prometnimi pravili. Glede izraza stranska dovozna pot pa ta nima podlage v spisu, niti ne gre za kakšen zakonski termin, saj je iz spisovnega gradiva jasno razvidno, da je šlo za kategorizirano cesto s svojim imenom, ki se tudi na zunaj zaradi asfaltne podlage nikakor ne more obravnavati kot „stranska dovozna pot“. Cesta, po kateri je vozila tožnica, ni nekategorizirana, pač pa kategorizirana. Ponavlja tudi, da so v konkretnem križišču talne označbe in prometni znak postavili šele po obravnavani nezgodi. Zato predlaga zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vsi odločilne dejanske okoliščine pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. V obravnavani zadevi v bistvu ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Cerklje na Gorenjskem obe cesti, po katerih sta vozili tožnica in zavarovanka tožene stranke, kategorizirani cesti, prva kot krajevna, druga kot lokalna cesta. Zato drži zaključek sodišča prve stopnje, da pravila o prometu ne nekategoriziranih cestah, kot je trdila tožnica, ne pridejo v poštev. Povsem utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da morajo udeleženci v cestnem prometu skladno s prvim odstavkom 24. člena ZVCP-1 ravnati po prometnih pravilih, razen če je drugače določeno s prometnim znakom, kar v obravnavanem primeru pomeni uporabo desnega pravila (46. člen ZVCP-1), ki ga je kršila zavarovanka toženke in s tem povzročila prometno nesrečo. Temu nasprotne pritožbene trditve toženke in stranske intervenientke so zato neutemeljene, pri čemer so trditve toženke o označenem križišču ne le protispisne, temveč tudi nedopustna pritožbena novota, kar velja tudi glede pritožbe stranske intervenientke glede trditev o označbah na nasprotni strani, kar ne glede na navedeno v obravnavani zadevi niti ni pravno pomembno. Povsem neupoštevne so tudi pritožbene trditve, da naj bi šlo za nekakšno „dovozno pot“, kajti take pritožbene trditve nimajo podlage v spisovnih podatkih. Pritožbeno sodišče zato povsem soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obravnavano prometno nezgodo povzročila zavarovanka tožene stranke s kršitvijo desnega pravila v križišču. Glede procesnih kršitev pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da predlaganih dokazov za dokazovanje, ali je šlo pri predmetnem križišču za križišče (več cest v isti ravnini, upoštevajoč da za križišče šteje tudi priključek, razen ...) ali ne, ni bilo potrebno izvesti, ker gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje (1).

9. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnice, saj ne uspe omajati zaključka sodišča prve stopnje o tožničinem soprispevku k nastali prometni nezgodi in s tem nastali ji škodi. Ugotovitev, da tožnica pri vožnji v križišče ni bila dovolj skrbna in pazljiva, je upoštevjoč dejstvo, da je do prometne nesreče prišlo v nočnem času, ko so bile na vozilih prižgane luči, kot tudi druge ugotovljene okoliščine, zanesljiva, prepričljiva in dokazno podprta, saj bi nedvomno tožnica ob povprečno skrbni vožnji (še posebej upoštevajoč predpisano posebno previdnost – prvi odstavek 45. člena ZVCP-1 – ki velja ne le za približevanje, ampak tudi pri vožnji skozi križišče) lahko opazila vozilo zavarovanke toženke kljub njeni nepravilni vožnji in s skrbno in previdno vožnjo glede na stanje vozišča preprečila prometno nesrečo. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da znaša soodgovornost tožnice za nastalo ji škodo 30 %.

10. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo ni potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdne stranke in stranska intervenientka krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka, upoštevajoč pri tem, da tako pravdni stranki kot stranska intervenientka s pritožbami niso uspeli, pritožbeni odgovor (odgovora) tožnice, pa ni(sta) bil(a) potreben (potrebna), saj ni(sta) z ničemer doprinesel(a) k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Upoštevajoč 19. točko 23. člena ZVCP-1, ki določa, da je križišče prometna površina, ki nastane s križanjem ali združitvijo dveh ali več cest v isti ravnini; za križišče šteje tudi priključek na javno cesto, razen priključka nekategorizirane ceste iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona, priključka dovozne poti do objekta ali zemljišča in priključka kolovozne poti brez zgrajenega in utrjenega vozišča ...