Jedro

Tožeča stranka je resda uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke s sklicevanjem na zavlačevanje postopka pri priznanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, vendar pa je znesek zahtevane odškodnine (in s tem tudi zatrjevano škodo) opredelila v višini zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov, ki jih ji je tožena stranka izplačala na podlagi odločbe o odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Za presojo zastaranja je zato odločilno, kdaj se je tožeča stranka seznanila z vsemi tistimi okoliščinami glede zatrjevane škode (po njeni oceni je to škoda v višini zakonskih zamudnih obresti), na podlagi katerih je lahko postavila obravnavani tožbeni zahtevek tako po temelju, kot ga tudi določila po višini.

S sodbo je sodišče o pravici do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev odločilo le po temelju, toženi stranki pa naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju tega nadomestila. Šele na podlagi te odločbe se je tožeča stranka sploh lahko seznanila in tudi opredelila škodo, do povrnitve katere naj bi bila upravičena in jo uveljavlja v tem sporu kot premoženjsko škodo v višini zakonskih zamudnih obresti od konkretnih mesečnih zneskov nadomestila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.268,52 EUR (prej 1.741.828,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2003 dalje do plačila, ki ga je tožeča stranka uveljavljala zaradi zavlačevanja tožene stranke pri odločanju o priznanju nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo oziroma zaradi odklanjanja priznanja te pravice. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bilo s sodbo Ps 1026/1996 z dne 19.8.1999 tožeči stranki prisojeno nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo za čas od 1.1.1996 dalje. Na podlagi te sodbe je bila tožena stranka dolžna izdati odločbo o odmeri in izplačevanju nadomestila. To je storila dne 31.12.1999 in odločbo vročila tožeči stranki dne 15.1.2000. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče tožeča stranka uveljavlja odškodnino v višini zakonitih (pravilno: zakonskih) zamudnih obresti od zapadlih in izplačanih nadomestil plače za čas čakanja na ustrezno razporeditev. Ker višino zakonskih zamudnih obresti določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/1995 in nadalj.), je po presoji sodišča tožeča stranka za okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev višine in vrste škode ter njenega povzročitelja, vedela že dne 18.10.1999, ko je postala pravnomočna sodba Ps 1026/1996. Tožbo je vložila šele dne 14.1.2003, zato je ob upoštevanju subjektivnega triletnega roka iz 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadalj.) njena terjatev zastarala.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da začne zastaranje teči, ko so znani vsi elementi, ki so potrebni za ugotovitev škode. S sodbo Ps 1026/1996 je bilo toženi stranki naloženo, da mora o odmeri in izplačevanju nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev odločiti v roku dveh mesecev. Tožeča stranka na podlagi te sodbe ni mogla sama izračunati nadomestila, prav tako pa tega ni moglo storiti sodišče, saj je to naložilo toženi stranki, ki razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za izračun. S pravnomočnostjo citirane sodbe zato tožeči stranki niso bili znani vsi elementi odškodninskega delikta oziroma obsega škode. Višina škode ji je bila znana šele takrat, ko je tožena stranka z odločbo z dne 31.12.1999 ugotovila višino nadomestila. Zastaralni rok je lahko pričel teči šele z dokončnostjo te odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, Vrhovno sodišče v tem obsegu izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Glede presoje zastaranja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišči druge in prve stopnje sta šteli, da se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Na podlagi prvega odstavka 376. člena ZOR, ki ga je potrebno uporabiti v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok, določen v drugem odstavku citiranega člena). Izpodbijana sodba napačno navaja, da za presojo zastaranja ni bistveno dejstvo, da tožeča stranka uveljavlja škodo v višini zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je resda uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke s sklicevanjem na zavlačevanje postopka pri priznanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, vendar pa je znesek zahtevane odškodnine (in s tem tudi zatrjevano škodo) opredelila v višini zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov, ki jih ji je tožena stranka izplačala na podlagi odločbe o odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Za presojo zastaranja je zato odločilno prav to, kdaj se je tožeča stranka seznanila z vsemi tistimi okoliščinami glede zatrjevane škode (po njeni oceni je to škoda v višini zakonskih zamudnih obresti), na podlagi katerih je lahko postavila obravnavani tožbeni zahtevek tako po temelju, kot ga tudi določila po višini.

Zmotna je ocena izpodbijane sodbe, da bi ob potrebni skrbnosti tožeča stranka lahko vrsto in višino škode ugotovila že na podlagi pravnomočne sodbe Ps 1026/1996, t. j. dne 18.10.1999, posledično pa je zmoten tudi na tej oceni temelječ zaključek o poteku subjektivnega zastaralnega roka. S citirano ugodilno sodbo je sodišče izpodbijani odločbi tožene stranke razveljavilo, o pravici do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev odločilo le po temelju, toženi stranki pa naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju tega nadomestila. Naložitev te obveznosti toženi stranki je bila utemeljena v določilu tretjega odstavka 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadalj.), na podlagi katerega sodišče odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje razveljavi in mu naloži izdajo nove odločbe, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami. O višini denarnega nadomestila torej sodišče sploh ni odločilo. Ker so za pravilno odmero denarnega nadomestila potrebna specifična znanja in podatki, s katerimi razpolaga tožena stranka, od tožeče stranke ni bilo mogoče pričakovati ali zahtevati, da bi na podlagi sodbe Ps 1026/1996 izračunala višino pripadajočega nadomestila in določila višino škode.

Tožena stranka je sodbo Ps 1026/1996 izvršila tako, da je izdala dne 31.12.1999 posebno odločbo in v njej določila posamezne mesečne zneske pravnomočno priznanega denarnega nadomestila. Revizija utemeljeno navaja, da se je tožeča stranka šele na podlagi te odločbe sploh lahko seznanila in tudi opredelila škodo, do povrnitve katere naj bi bila upravičena in jo uveljavlja v tem sporu kot premoženjsko škodo v višini zakonskih zamudnih obresti od konkretnih mesečnih zneskov nadomestila. Ker je bila odločba z dne 31.12.1999 vročena tožeči stranki dne 15.1.2000 (dejanska ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano), se je lahko ta najprej navedenega dne seznanila z njeno vsebino. Subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR je zato pričel teči šele 15.1.2000 in ne 18.10.1999, kot to zmotno ugotavlja izpodbijana sodba. Rok, ki je določen v letih, se konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči (drugi odstavek 77. člena ZOR). V obravnavani zadevi se je triletni zastaralni rok iztekel dne 15.1.2003, zato je tožba, ki je bila vložena dne 14.1.2003, vložena v zahtevanem subjektivnem zastaralnem roku.

Ker sodbi nižjih sodišč temeljita le na napačnem zaključku o zastaranju terjatve, je ob upoštevanju zgoraj obrazloženega Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Glede na trditveno podlago tožbenega zahtevka na eni strani (uveljavljanje odškodninske odgovornosti, pri čemer je tožeča stranka podala le splošne navedbe o odškodninski odgovornosti) in vsebino tožbenega zahtevka na drugi strani (odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti) bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kaj sploh predstavlja točno podlago tožbenega zahtevka in se v zvezi s tem tudi opredeliti do pravne narave spora (ali je potrebno utemeljenost zahtevka presojati glede na določilo 289. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadalj., določbo prvega ali drugega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj., ali glede na kakšno drugo podlago). V primeru uveljavljanja odškodnine po 289. členu ZPIZ (oziroma po prvem odstavku 276. člena ZPIZ-1), se bo zaradi podanega ugovora zastaranja moralo opredeliti tudi do absolutnega petletnega zastaralnega roka, določenega v drugem odstavku 376. člena ZOR.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).