Jedro

Dopustno je sklepanje o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj v položaju, ko je določena oseba (ponovno) utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja ob njenem vedenju, da je zoper njo že začet drug kazenski postopek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper osumljenega D.Š. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo osumljenčevi zagovorniki iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena.

B.

4. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijajo uvodoma navedeni sklep glede pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in glede neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi. Ugotovitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora glede pripornega temelja, to je utemeljenega suma, da je D.Š. storil kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, zahteva ne problematizira.

5. Zahteva na splošno sicer pravilno navaja, da za zaključek o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP teža kaznivega dejanja in okoliščine storitve same zase niso dovolj, temveč morajo biti za sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve specifičnega kaznivega dejanja podane tudi okoliščine v zvezi z osebnostjo osumljenca, okoljem in razmerami, v katerih živi in njegovim dotedanjim življenjem. Neutemeljen je očitek zahteve, da sodišče v tej zadevi o tem (subjektivnem) vidiku vprašanja ni navedlo razlogov oziroma zadostnih razlogov. Že v zahtevi je namreč iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa povzeto, da je osumljeni D.Š. še v drugem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, to je vloma v prostore poslovalnice banke SKB v K. Sklepanje o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj v položaju, ko je določena oseba (ponovno) utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja ob njenem vedenju, da je zoper njo že začet drug kazenski postopek, je razumno in dopustno. Tako je Vrhovno sodišče odločilo že večkrat, med drugim tudi v sodbi I Ips 185/99 z dne 10.8.1999, na katero se sklicuje zahteva. V zvezi s tem je neutemeljen očitek, da je sodišče prezrlo osumljenčevo nekaznovanost, saj je iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa (3. stran) razvidno, da je bila ta okoliščina pri presoji upoštevana. Enako velja glede navedb, da osumljeni kot direktor družbe Š.d.o.o. prejema dohodek od 600 do 800 EUR (kljub temu ga po nadaljnji trditvi zahteve preživljajo starši), do katerih se je sodišče opredelilo (3. stran prvostopenjskega sklepa) oziroma odgovorilo na podobne pritožbene očitke (3. stran drugostopenjskega sklepa). Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP (kolikor se nanaša na drugostopenjski sklep) zato ni utemeljen.

6. Enako velja glede navedb, da izpodbijani sklep nima razlogov o neogibni potrebnosti pripora za varnost (premoženja) ljudi. Ob zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj in teži obravnavanega dejanja po prvem odstavku 205. člena KZ (vrednost odtujenih parfumov občutno presega 50.000 EUR, to je mejo velike premoženjske koristi - deveti odstavek 99. člena KZ-1) pri presoji utemeljenosti očitka ni mogoče mimo ugotovitev v zvezi z načinom storitve dejanj in prijetjem osumljenca. Gre zlasti za zaključek o temeljiti pripravi kaznivega dejanja, ki naj bi bilo izvršeno z uporabo posebnega orodja za žaganje betona in najetim kombiniranim vozilom z odtujenimi registrskimi tablicami. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma prvega odstavka 395. člena ZKP zato tudi v tem delu ni utemeljen. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev hišnega pripora, pri čemer je treba upoštevati, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999 in druge). Zahteva poleg tega izpostavlja tudi okoliščini, da so bili predmeti oškodovancu vrnjeni, ki v tej fazi ni pomembna, in da je bil osumljeni ob begu pred prijetjem poškodovan, ki pa tudi sicer ni del dejanske podlage izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov osumljenega D.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).