Jedro

Izhajajoč iz standarda skrbnosti, ki se pričakuje od osebe s podobnimi lastnostmi, kot jih ima tožnik, je mogoče skleniti, da je tožeča stranka morala vedeti, da imajo v postopkih, ki so povezani s statusom državljanstva, odločilno težo prav vpisi v državljansko knjigo, zato bi morala dokaz z vpogledom v državljansko knjigo predlagati že v postopku na prvi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka z dne 30.9.2003. Ugotovilo je, da se tožeča stranka v predlogu sklicuje na tri nove listine: potrdilo o rojstvu tožeče stranke z dne 27.12.1961, dopis Matičnega urada K. z dne 4.1.1962 in izpisek iz poročne matične knjige za starše tožeče stranke z dne 27.12.1961. Ocenilo je, da teh listin ni mogoče upoštevati, saj bi jih predlagatelj ob primerni skrbnosti moral in mogel predložiti že med postopkom na prvi stopnji.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in iz razlogov, na katere se je oprlo že sodišče prve stopnje, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in predlogu za obnovo postopka ugodi. Bistveni poudarki obširne revizije so naslednji: Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo napačni procesni zakon, to je Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP), namesto Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ZPP-77). Ob napačni uporabi zakona ni mogoče sprejeti zakonite odločitve. Odločitev sodišča druge stopnje ne vsebuje obveznega dela, iz katerega bi bilo razvidno, na katere kršitve postopka je sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. ZPP-77 v skladu z načelom materialne resnice sodišču nalaga, da po uradni dolžnosti popolnoma in po resnici ugotovi vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Sodišči sta bili že v rednem postopku v skladu z določbami tega zakona dolžni pridobiti vse potrebne dokaze. Te dolžnosti ni mogoče enostavno preložiti na ramena tožeče stranke. Tožeča stranka je bila v prejšnjem postopku izigrana, saj ji sodišče ni vročilo odgovora tožene stranke z dne 8.7.1999. V obnovitvenem postopku bi bilo treba upoštevati vse navedbe, ki se nahajajo v pravdnem spisu in se nanašajo na nedovoljeno razpolaganje tožene stranke iz rednega dela postopka. Sodišče je samo priznalo, da so bile odločitve v rednem postopku sprejete na podlagi nedovoljenega razpolaganja tožene stranke, pri čemer pa ni ugotovilo, da tožnik ni mogel vedeti, kdaj in zakaj je neznana oseba spremenila podatek o njegovem državljanstvu. Odločba z dne 11.11.1992 je s pridobitvijo novih dokazov dobila nov pomen. Tožnik je do novih dokazov prišel šele po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, prej so mu namreč upravni organi vpogled v spis zavračali in odrekali položaj stranke. Na podlagi priloženih dokazov je mogoče ugotoviti, da "odločbe" z dne 11.11.1992 preprosto ni. Na podlagi dokazov, ki jih je pridobil 3.12.2003, je tožnik vložil še en predlog za obnovo postopka, s čimer je seznanil pritožbeno sodišče. Že v rednem postopku je sodišče od organov tožene stranke zahtevalo, naj predložijo vse upravne spise, ki se nanašajo na pridobitev tožnikovega državljanstva. To pomeni, da je tožeča stranka pravočasno predlagala izvedbo dokazov. Končno ni bilo odgovorjeno na vprašanje, ali so bili upravni organi, ki so samoiniciativno odločali o državljanskem statusu tožeče stranke, dolžni tožečo stranko povabiti na narok.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Že po izteku zakonskega roka za vložitev revizije (prvi odstavek 382. člena ZPP-77) je tožeča stranka vložila dopolnitev revizije. Ker je dopolnitev prepozna in zato neupoštevna, revizijsko sodišče njene vsebine ne povzema. Iz istega razloga so neupoštevne tudi vse nadaljnje vloge tožeče stranke, vložene po 24.11.2004. Revizijsko sodišče v pojasnilo dodaja še, da je predmet tega obnovitvenega postopka in s tem tudi revizijskega preizkusa predlog za obnovo postopka z dne 30.9.2003, o predlogu za obnovo postopka z dne 23.12.2003 pa sodišče prve stopnje še ni odločilo in je postopek v zvezi s tem predlogom prekinjen do odločitve o reviziji tožeče stranke z dne 23.11.2004. Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka ima, strogo formalno gledano, prav, da bi bilo treba v tem obnovitvenem postopku glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP uporabiti določbe ZPP-77, ne pa določbe ZPP. Ker pa je ureditev izrednega pravnega sredstva obnove postopka v ZPP v bistvenem ostala nespremenjena glede na ZPP-77 oziroma ni manj ugodna za tožečo stranko od prejšnje, omenjena pomanjkljivost ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (prvi odstavek 354. člena ZPP-77).

Predmet revizijskega preizkusa je pravilnost sklepa sodišča druge stopnje z dne 5.10.2004 v zvezi s predlogom tožeče stranke za obnovo postopka. Obnovitveni postopek se deli v tri stadije: v pripravljalni postopek; v razveljavitveni postopek in nadomestitveni postopek. Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikov predlog za obnovo postopka pravočasen, popoln in dopusten, je sledil razveljavitveni postopek, ki je namenjen obravnavanju utemeljenosti zahteve za razveljavitev izpodbijane odločbe. V njem se ugotavlja, ali v predlogu za obnovo postopka navedene okoliščine utemeljujejo podlago za novo pravno oblikovanje, to je za spremembo prejšnje procesnopravne situacije. Šele ko postane odločba o razveljavitvi odločbe, s katero je bil pravnomočno končan prejšnji oziroma glavni postopek, pravnomočna, odpadejo učinki prejšnje odločbe, s spremembo procesnopravnega položaja pa so izpolnjeni pogoji za začetek nadomestitvenega postopka, v katerem se na novo obravnava prvotni zahtevek. Upoštevajoč tako začrtane meje obravnavanja v razveljavitvenem delu obnovitvenega postopka, je jasno, da so brezpredmetne vse revizijske navedbe (prav te pa so v reviziji v večini), katerih namen je vzbuditi dvom o pravilnosti in zakonitosti odločitve o glavni stvari, to je o domnevni odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi nezakonitega ravnanja pri ugotavljanju državljanstva tožeče stranke.

Tožeča stranka je kot obnovitveni razlog uveljavljala, da je pridobila možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP-77). V okviru preizkusa utemeljenosti predloga za obnovo postopka je bilo ključno vprašanje dolžne skrbnosti tožeče stranke v glavni pravdi. Zaradi obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP-77 se namreč sme dovoliti obnova postopka samo, če ga stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 422. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da so bile tožniku poznane poglavitne odločbe upravnega organa, ki so vplivale na njegovo neurejeno državljanstvo v prvem obdobju po osamosvojitvi Republike Slovenije, zato bi lahko že v prvem postopku predlagal vpogled v državljansko knjigo oziroma od tožene stranke zahteval, da predloži potrdilo o njegovem rojstvu, izpisek iz poročne matične knjige za starše in potrdilo z dne 4.1.1962. Izhajajoč iz standarda skrbnosti, ki se pričakuje od osebe s podobnimi lastnostmi, kot jih ima tožnik, je mogoče skleniti, da je tožeča stranka morala vedeti, da imajo v postopkih, ki so povezani s statusom državljanstva, odločilno težo prav vpisi v državljansko knjigo.

V zvezi z vprašanjem dolžne skrbnosti je treba zavrniti tudi ugovor tožeče stranke, ki v reviziji vztraja, da so ji upravni organi zavračali vpogled v spis. Ugotovitev sodišča prve stopnje o nedokazanosti teh trditev (5., 6. stran nenumeriranega sklepa sodišča prve stopnje) je dejanske narave, zato je revizijsko sodišče nanjo vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP-77).

V ZPP-77 uveljavljeno načelo materialne resnice, na katero opozarja v reviziji, tožeče stranke ne razbremenjuje odgovornosti za zbiranje procesnega gradiva in nima vpliva na znižanje standarda skrbnosti njenega ravnanja. Odkloniti je treba tezo, da sta bili sodišči dolžni že v rednem postopku v skladu z načelom iskanja materialne resnice pridobiti vse potrebne dokaze. Že po ZPP-77 so imele odločilno vlogo pri zbiranju dokazov stranke; izvedba dokaza je bila primarno vezana na njihov predlog. V skladu s tako opisano vsebino razpravnega načela je treba določilo tretjega odstavka 7. člena ZPP-77(1) razlagati v smislu pooblastila ("sme izvesti tudi dokaze"), ne pa dolžnosti sodišča, da izvede dokaze, ki jih stranke niso predlagale.

Končno ni utemeljen revizijski razlog iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Izpodbijani sklep je jasen, razumljiv in medsebojno skladen ter nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni obvezni del obrazložitve, kot zmotno meni tožeča stranka.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. v zvezi s 399. členom ZPP-77).

Op. št. (1):