Jedro

Zaradi neizpolnjevanja predpisane gostote pokojninske dobe, kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti pri tožniku, ki sama po sebi ni zadostna za priznanje slovenske invalidske pokojnine, tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 27. 9. 2010 in št. ... z dne 27. 8. 2009, razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 4. 2009 dalje, saj je ugotovilo, da tožnik kljub popolni nezmožnosti za pridobitno delo ne izpolnjuje pogoja delovnih let za pridobitev vtoževane pravice. Hkrati je izreklo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Poudarja, da ima skupno dopolnjenih 15 let, 5 mesecev in 24 dni pokojninske dobe, kot je zapisano v odločbi nosilca zavarovanja v BIH, kar je več od 8 let in 8 mesecev, kot bi po zaključku sodišča moral dopolniti, da bi lahko pridobil pravico do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje zaradi priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti predvsem naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP št. 10/2008; v nadaljevanju Mednarodni Sporazum) in Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po 37. členu citiranega Mednarodnega Sporazuma se namreč pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti sporazuma 1. 7. 2008 z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Pri ugotavljanju pogojev za priznanje določenih pravic iz obveznih socialnih zavarovanj se v skladu z 2. členom Mednarodnega Sporazuma upošteva zakonodaja o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju posamezne države pogodbenice, pri čemer je v tretjem odstavku 2. člena izrecno določeno, da se sporazum ne nanaša na zakonodajo oziroma sisteme, ki veljajo za žrtev vojne in njenih posledic. Navedeno pomeni, da je pri odločanju o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine potrebno izključno upoštevati zavarovalno dobo, dopolnjeno po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne pa tudi posebne dobe v dvojnem trajanju, priznane po posebnih predpisih tujega nosilca zavarovanja. Po 63. členu ZPIZ-1 pa je invalidsko pokojnino mogoče med drugim priznati zavarovancem, pri katerih je podana I. kategorija invalidnosti, če hkrati glede na vzrok invalidnosti v skladu z drugim odstavkom 68. člena istega zakona izpolnjujejo minimalno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj eno tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Slednji pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Kljub temu, da tožnik od 21. 9. 2004 zaradi posledic bolezni več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in je torej pri njem od navedenega dne dalje podana I. kategorija invalidnosti, to dejstvo samo po sebi ni zadostno za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zmotno je namreč pritožnikovo stališče, da je izpolnjen tudi minimalni pogoj pokojninske dobe iz 2. alinee 68. člena ZPIZ-1. Ob dejstvu, da je tožnik rojen 13. 5. 1958, invalidnost I. kategorije pa je nastopila 21. 9. 2004, bi lahko pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine v RS Sloveniji pridobil le, če bi imel dopolnjeno najmanj eno tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti od dneva nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru to dejansko pomeni 8 let in 8 mesecev pokojninske dobe, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Ker ima pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnjenih le 6 let, 5 mesecev in 24 dni pokojninske dobe, posebna doba v dvojnem trajanju, dopolnjena pri tujem nosilcu zavarovanja pa ob pravilni uporabi Mednarodnega Sporazuma ne more biti upoštevna, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske dajatve. Zaradi neizpolnjevanja predpisane gostote pokojninske dobe je tako sodišče prve stopnje kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, ki pa sama po sebi ni zadostna za priznanje vtoževane denarne dajatve, tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine, zakonito zavrnilo.

Ker je glede na obrazloženo izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.