Jedro

Upravičenec do pokojnine mora najprej sploh izpolnjevati predpisane pogoje za uveljavljanje pravic pri Zavodu, šele potem se ugotavlja, katera in kolikšna pokojninska doba se mu bo upoštevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo št. 3011739 z dne 25.5.1998 zavrnila zahtevo tožnika za vštetje časa aktivne vojaške službe v JLA od 23.7.1961 do 28.2.1992 v pokojninsko dobo, in ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pokojnine po ZPIZ (1992) v Republiki Sloveniji. Z dokončno odločbo tožene stranke št. P-3.011.739 z dne 17.8.1998 je bila tožnikova pritožba zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedenih odločb zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do predčasne starostne pokojnine po splošnih predpisih na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je uresničil kot aktivna vojaška oseba v JLA, ter da mu je tožena stranka dolžna izplačati pripadajoče zneske pokojnine od 1.4.1992 dalje. Presodilo je, da tožnik nima pravice do predčasne starostne pokojnine po 40. členu ZPIZ (1992), ker v času vložitve zahteve (9.7.1997) ni imel državljanstva Republike Slovenije in pri toženi stranki tudi ni bil nazadnje pokojninsko in invalidsko zavarovan (254. člen ZPIZ (1992)). Tožnik je bil nazadnje zavarovan pri nosilcu pokojninskega zavarovanja vojaških oseb v Beogradu, ki mu je tudi priznal pravico do predčasne starostne pokojnine od 29.2.1992 dalje. Tožnik ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 4.5.1966 dalje, za slovensko državljanstvo je zaprosil 18.12.1991, odločbo o sprejemu v državljanstvo pa je prejel 29.7.1998. Ker pogoji za začetek (upravnega) postopka niso bili izpolnjeni, bi tožena stranka zahtevo tožnika morala sploh zavreči. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča in navedlo še, da je po prvem odstavku 254. člena ZPIZ (1992) zadnje zavarovanje pri Zavodu pogoj ne glede na državljanstvo. Velja tudi za slovenske državljane, zato ne z odločitvijo toženca ne z odločitvijo sodišča ni bila kršena določba 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/94 - UZITUL).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik sam vložil revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnem dejstvu (pravici do vštetja zavarovalne dobe, dosežene v JLA) med seboj v nasprotju in nasprotujejo vsebini listin, ki jih je tožnik predložil kot dokaze. Obe sodišči sta zmotno uporabili oziroma razlagali določbe spremenjenega 202. člena ZPIZ (1992) ter nista upoštevali določbe 1-3. člena UZITUL. S spremenjeno določbo 202. člena ZPIZ (1992) je bila državljanom Republike Slovenije dana možnost, da se jim v pokojninsko dobo všteje čas, po predpisih, veljavnih do 31.3.1992, torej tudi čas, prebit v drugih republikah bivše SFRJ in čas aktivne službe v JLA. To izrecno navaja tudi tožena stranka v obeh svojih odločbah, ki napotuje tožnika, da vloži nov zahtevek po pridobitvi državljanstva. Ker je tožnik prošnjo za pridobitev državljanstva vložil po 40. členu ZDRS, bi tožena stranka in sodišči morali upoštevati določbo 13. člena UZITUL.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožnik je revizijo vložil sam, vendar je glede na čas vložitve tožbe in prehodne določbe ZPP njegova revizija dovoljena ne glede na določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP iz razlogov, ki jih je navedlo že Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Psp 259/2005-2 z dne 18.5.2005. Revizija je izredno pravno sredstvo, zato je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči (3. odstavek 370. člena ZPP). Z revizijo je mogoče uveljavljati le, da je tako ugotovljeno dejansko stanje posledica postopka, obremenjenega z bistvenimi kršitvami, ki so navedene v 1. in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

Tožnik izrecno zatrjuje le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso med seboj v nasprotju ali v nasprotju z listinami v spisu, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

Tožnik se dejansko ne strinja z dokazno oceno sodišča, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Čeprav to ni neposredno pomembno za odločitev, je najprej le treba opozoriti na - predvsem časovne - okoliščine primera. Po podatkih v spisu je bila tožniku priznana pravica do predčasne starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85 in nasl.) od 29.2.1992 dalje. Zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je bil zavrnjen (dokončno v letu 1993, na revizijski stopnji v letu 1997). V obravnavani zadevi je bil zavrnjen zahtevek za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja po splošnih predpisih (ZPIZ (1992)). V letu 1999 pa je bila tožniku na podlagi Zakona o pravicah iz pokojninskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPIZVZ), priznana pravica do predčasne pokojnine. ZPIZVZ je pričel veljati 18.7.1998. V obravnavani zadevi je tožnik zahtevek pri toženi stranki vložil 24.11.1997, torej pred uveljavitvijo ZPIZVZ, kot zahtevek za priznanje pravic po ZPIZ (1992). Tak zahtevek je bil tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnjen.

Res je sicer, da je bil tožnik po 13. členu UZITUL v tem času v pravicah (in dolžnostih) izenačen z državljani Republike Slovenije. Ni ga bilo torej mogoče obravnavati kot tujca. Toda tudi ob upoštevanju takega njegovega statusa, za uveljavljanje pravic po splošnih predpisih ni izpolnjeval drugega kumulativno predpisanega pogoja iz prvega odstavka 254 člena ZPIZ (1992): ni bil nazadnje zavarovan pri Zavodu. V 202. členu ZPIZ (1992) je določeno le, na podlagi katere pokojninske dobe lahko zavarovanci pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja. Upravičenec do pokojnine mora torej najprej sploh izpolnjevati predpisane pogoje za uveljavljanje pravic pri Zavodu, šele potem se ugotavlja, katera in kolikšna pokojninska doba se mu bo upoštevala.

Ne glede na določbe ZPIZ (1992) pa se je njegov položaj spremenil z uveljavitvijo ZPIZVZ, s katerim so bile pravice bivših vojaških zavarovancev urejene posebej. V postopku na podlagi ZPIZVZ je tožnik v bistvu uveljavil pravico, ki jo je poskušal uveljaviti v obravnavanem postopku. Pri odmeri pokojnine mu je bil upoštevan čas službe v JLA. Ali mu je bila pokojnina po ZPIZVZ tudi prav odmerjena, pa bo lahko sodišče odločalo v posebnem postopku.

Na podlagi določila 378. člena ZPP je iz navedenih razlogov revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.