Jedro

Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo že iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja vtoževane odškodninske terjatve zoper toženko.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, da se toženki prepove: odtujitev ali obremenitev poslovnega deleža ali da na drug način poseže v obremenitev obstoječega stvarnega vložka v družbi A. d. o. o., na poslovnem deležu, katerega imetnica je toženka, in da sklene opcijsko pogodbo ali na drug način prenese pravico razpolaganja s poslovnim deležem v navedeni družbi, katerega imetnica je toženka, in sicer do izteka 30 dni od pravnomočnosti sodbe v tem delovnem sporu; ter da se odredi sodnemu registru vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnega deleža ter poseg v obstoječ stvarni vložek v navedeni družbi pri poslovnem deležu, katerega imetnica je toženka. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo konkretnih utemeljenih razlogov za svojo odločitev. Mimo spisovne dokumentacije je navedlo, da v tej fazi postopka še ni mogoče z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotoviti relevantnih okoliščin škodnega dogodka. Navaja, da obrazec za prijavo nezgode - poškodbe pri delu potrjuje njegove navedbe, da je delal po izrecnem navodilu nadrejenega, saj bi sicer domnevna tožnikova samovolja izhajala iz tega dokumenta, ki ga je sestavila odgovorna oseba toženke. Sodišče prve stopnje je tako mimo listinskih dokazov zapisalo, da je tožnik želel izvesti čiščenje, saj mu je bilo to odrejeno in se je od njega zahtevalo, da delo opravi na nevaren način, kot se je tudi ves čas delalo. Meni, da če bi naredil kaj narobe, bi bilo to zapisano v obrazcu ali pa povedano policiji oziroma inšpektorju. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da svojih navedb ni spreminjal, kar pa ne velja za toženko, ki izjave spreminja iz vloge v vlogo. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izjavo B. B., ki pa je izjavo zagotovo podal zaradi grozečega kazenskega postopka. Opozarja, da so si nekatere toženkine listine v popolnem nasprotju in da je delovni stroj predstavljal nevarno sredstvo. Poudarja, da način spihovanja papirja s tamburja med obratovanjem ni dovoljen. Toženki očita kršitev številnih določil ZVZD-1 in Pravilnika o varstvenih ukrepih pri izdelavi in dodelavi papirja, kartona in lesovine ter Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Toženka je opustila notranji nadzor. Nadalje navaja, da je imelo sodišče prve stopnje v času odločanja o predlagani začasni odredbi na voljo prepise zvočnih posnetkov zaslišanj prič B. B., C. C. in D. D., ki jih ni upoštevalo niti ni obrazložilo vzroka za to. V nadaljevanju pritožbe povzema dele teh izpovedb in opozarja še na poročilo Inšpektorata za delo. Sodišču prve stopnje očita, da kljub številnim listinskim dokazom ni prepoznalo nedopustnega ravnanja toženke, in sicer, da je zahtevala, da delavci delo opravljajo na nevaren način ter da tožnika ni teoretično in praktično usposobila za varno in zdravo delo. Toženkine kršitve so v povezavi z delovno nesrečo, zato je toženka v celoti odgovorna za nastalo škodo. Sodišču prve stopnje še očita, da kljub vsej medicinski dokumentaciji v spisu dvomi o nastali škodi.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Skladno s četrtim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 270. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

6.Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo že iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja vtoževane odškodninske terjatve zoper toženko. Svojo odločitev je konkretno obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem.

7.Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v nesreči pri delu pri toženki kot njegovemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožniku dejansko nastala škoda v tej delovni nesreči. Vendar pa to še ne zadošča za ugotovitev verjetnosti obstoja tožnikove terjatve do toženke. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal ne vzročne zveze ne protipravnega ravnanja oziroma opustitve toženke kot obligatornih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno.

8.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje obstoj vtoževane terjatve ugotoviti na podlagi številnih listin v spisu in celo na podlagi dejstva, da tožnik svojih navedb tekom postopka ni spreminjal, medtem ko naj bi toženka navedbe spreminjala iz vloge v vlogo. Za ugotovitev obstoja verjetnosti terjatve kot pogoja za izdajo začasne odredbe namreč ne zadošča, da je tožnik v tožbi in kasnejših pripravljalnih vlogah navedel obsežno trditveno podlago in se skliceval na dokaze glede obstoja terjatve do toženke. Predlog za izdajo začasne odredbe namreč ni le ena od vlog tožnika, pač pa gre za poseben in samostojen postopek, v katerem mora upnik (tožnik) navesti vsa dejstva iz njegovega dokaznega bremena in zanje predlagati dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Če bi se upoštevalo trditve in dokaze iz tožbe in prejšnjih tožnikovih vlog, bi bilo kršeno razpravno načelo iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik se tako v predlogu za izdajo začasne odredbe ne more nekonkretizirano sklicevati na navedbe in dokazne predloge iz tožbe in prejšnjih vlog. Sodišče pa ni dolžno samo iskati navedb in dokaznih predlogov v prejšnjih vlogah tožnika, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljal obstoj pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnik bi torej moral v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti dejstva in dokaze, ki ga utemeljujejo,

česar pa ni storil.

9.Tožnik namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe glede obstoja terjatve navaja le, da je zaradi hudih in sistematičnih kršitev predpisov o varstvu pri delu in zaradi zahteve toženke, da se delo opravlja na nevaren način, utrpel izjemno hude telesne poškodbe, zaradi katerih je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Pri tem pa so ostale navedbe o kršitvah predpisov o varstvu pri delu in zahtevi toženke, da se delo opravlja na nevaren način, torej trditve o protipravnosti, v predlogu povsem nekonkretizirane in tudi neizkazane.

10.Nadalje tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe glede obstoja verjetnosti terjatve navaja, da so v spis že vložene listine, ki dokazujejo, da toženka ni izvedla usposabljanja za varno delo v skladu z zakonodajo. Pri tem pa tožnik teh listin ne konkretizira in tako ne navede naziva listin, datuma listin in kaj v njih naj bi kazalo na to, da usposabljanje ni bilo skladno s predpisi. V spisu se sicer nahajajo listine toženke, iz katerih izhaja, da je tožnika usposabljala za delo. Ta očitek tožnik nekoliko konkretizira v pritožbi, kar pa je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa tožnik ne navede v kakšni vzročni zvezi (in če sploh) naj bi bila ta toženkina opustitev z nastalo škodo.

11.Prav tako tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ne navede listine, iz katere naj bi izhajalo, da so bili varnostni ukrepi na stroju, ki ga je tožnik uporabljal, povsem neustrezni in v nasprotju s Pravilnikom o varstvenih ukrepih pri izdelavi papirja, kot to (tudi sicer posplošeno) zatrjuje v predlogu za izdajo začasne odredbe. Prav tako tožnik v predlogu ne navede, v kakšni vzročni zvezi naj bi to bilo z nastalo škodo.

12.Drži sicer tožnikova navedba v predlogu za izdajo začasne odredbe, da je Inšpektorat za delo toženki izdal odločbo z nalogom, da odpravi določene kršitve v zvezi z varnim delom, a tudi v zvezi s temi s strani Inšpektorata za delo ugotovljenimi kršitvami (ki jih v predlogu ne konkretizira) ne navede, v kaki vzročni zvezi so s tožniku nastalo škodo.

13.Nadalje tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ne konkretizira, iz katere listine naj bi izhajalo, da je bil po tem škodnem dogodku uveden kazenski postopek zoper odgovorne osebe. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisovnih podatkov navedeno ne izhaja. Nenazadnje tudi tožnik v pritožbi navaja, da so bila pred Okrajnim sodiščem v Brežicah opravljena zgolj določena posamezna preiskovalna dejanja z namenom, da se bo državni tožilec lahko odločil, ali bo sploh predlagal uvedbo kazenskega postopka. Vendar pa tudi če bi kazenski postopek že tekel, to še ne bi pomenilo verjetnosti obstoja tožnikove terjatve zoper toženko. Relevantna bi lahko bila kvečjemu pravnomočna obsodilna sodba, izdana v kazenskem postopku, in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP).

14.Končno ni utemeljena niti zadnja tožnikova navedba v zvezi z obstojem terjatve v predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer, da iz prijave poškodbe pri delu z dne 25. 3. 2021 izhaja, da je tožnik delo opravljal na nevaren način. To iz te prijave nikakor ne izhaja. V njej je navedeno (le), da je delavec pri izpihovanju papirja s cevjo na tambur valju izgubil nadzor; pri tem mu je levo roko potegnilo med ohišje valja in rob valja; ter da je preiskava vseh možnih vzrokov, ki so pripeljali do nesreče, v teku. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da ta prijava potrjuje tožnikove navedbe, da je delal po izrecnem navodilu nadrejenega in da ni šlo za tožnikovo samovoljno ravnanje.

15.Neutemeljeno je tudi obširno pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič, ki so bile zaslišane pred Okrajnim sodiščem v Brežicah v okviru že omenjenih posameznih preiskovalnih dejanj, saj se tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe na njih ni skliceval (niti jih ni omenil). Prav tako tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval, da se je poškodoval na stroju, ki predstavlja nevarno sredstvo, in ni opisal oziroma konkretiziral nevarnega načina dela, kot ga opisuje v pritožbi, ter ni navedel številnih določil predpisov, ki naj bi jih toženka kršila, kar vse (kot že obrazloženo prepozno) prvič zatrjuje šele v pritožbi.

16.Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe že zaradi nedokazanosti verjetnosti obstoja odškodninske terjatve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklep VDSS Pdp 341/2018 in sklep VSL I Cp 1140/2024.

2Delno jih konkretizira šele v pritožbi, kar pa je prepozno.