Jedro

Pri odločanju o tem, ali se sprememba tožbe dovoli, mora sodišče upoštevati učinkovito pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja ter načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tej odškodninski zadevi je bilo o večjem delu že odločeno v prejšnjem postopku. Sodišče je moralo v ponovljenem postopku odločiti le še o spremembi tožbe glede nekaj manjših denarnih zahtevkov ter odločati o tem, ali dovoli spremembo tožbe glede dodatnega rentnega zahtevka v znesku 68,19 EUR. Odprt je ostal nadalje še del glede 1.000,00 EUR odškodnine za strah in glede stroškov postopka.

2. Pravdni stranki sta glede odškodnine za strah ter glede pravdnih stroškov sklenili sodno poravnavo.

3. Sodišče prve stopnje je najprej sprejelo sklep, da se sprememba tožbe dovoli, nato pa je odločalo o zahtevkih po tako spremenjeni sodbi. V točki I. izreka sodbe je toženo stranko zavezalo k plačilu 1.668,08 EUR. V točki II. je odločilo: „Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 435,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do plačila in za znesek 633, 549 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2011 dalje do plačila.“ S točko III. pa je sodišče prve stopnje odločilo še o višjem rentnem zahtevku ter toženo stranko zavezalo k plačevanju mesečne rente še za znesek 68,19 EUR in sicer za obdobje od 1. 6. 2008 dalje.

4. Proti odločbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Najprej meni, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe. Razlogi pritožbenega sodišča v prejšnji odločbi namreč niso pomenili, da mora sodišče prve stopnje sedaj spremembo tožbe dopustiti, marveč le to, da mora o tem izdati sklep. Trdi, da je odločitev v točki I. nerazumljiva in neizvršljiva, saj manjka dikcija „z zamudnimi obrestmi“. Prav tako nerazumljiva naj bi bila tudi II. točka izreka, saj na koncu zapisa manjka dopis „se zavrne“.

5. Glede rentnega zahtevka pritožnica meni, da je sodišče odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari. Zato meni, da je podana procesna kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP(1).

6. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Bistvo pritožničinih navedb predstavlja njena procesnopravna teza, da sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti. Pritožbeno sodišče se s pritožničino procesno grajo ne strinja. Res je, da v prejšnjem pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ni podalo stališča, da je treba spremembo tožbe dopustiti. Do stališč sodišča prve stopnje, ki so bila podana izključno v obrazložitvi, se pritožbeno sodišče tedaj vsebinsko ni opredeljevalo. Opozorilo je zgolj na to, da sodišče prve stopnje ni izdalo ne pozitivnega ne negativnega sklepa po 185. členu ZPP ter da bo to v nadaljevanju moralo storiti.

9. Sedaj, ko je sodišče prve stopnje to storilo in spremembo tožbe dopustilo, so nazadnje izpolnjeni tudi pogoji, da pritožbeno sodišče o tej odločitvi odloča vsebinsko v pritožbenem postopku. Pri tem ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna (185. člen ZPP), ker: - to ni zavlačevalo odločanja o dotlejšnjih tožbenih zahtevkih; - je to z vidika učinkovitega zagotavljanja pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odločanja (23. člen Ustave) najbolj razumna rešitev; - gre tudi sicer za uresničevanje načela ekonomičnosti iz 11. člena ZPP.

10. Pritožnica sicer napada tudi vse tri vsebinske odločitve.

11. Glede ugodenega rentnega zahtevka neutemeljeno trdi, da je sodišče odločilo o zadevi, ki je res iudicata. V prejšnjem pritožbenem postopku je namreč sodišče izčrpalo celoten prvotni zahtevek. O zvišanem (spremenjenem) zahtevku pa ni odločilo – ni ga niti zavrnilo niti mu ni ugodilo. O tem delu zahtevka je torej sedaj odločalo prvič. Kršitev po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

12. V odločitev glede ugoditve zahtevka za plačilo 1.668,08 EUR se vsebinsko pritožnica ne spušča; trdi le, da manjka odločitev o zakonskih zamudnih obresti. To sicer drži, vendar ne more biti v njeno škodo. Glede odločitve o sami glavnici, kar je edino lahko predmet pritožbenega preizkusa, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

13. Nazadnje pritožnica napada tudi zavrnilni del sodbe (točka II. izreka). Trdi, da v izreku manjka besedna zveza „se zavrne“. To drži. Ker pri tem ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, marveč za očitno pisno pomoto, ki jo bo lahko (oz. jo bo nemudoma moralo) odpraviti sodišče prve stopnje (3. odstavek 328. člena ZPP), v ta del sodbe pritožbeno sodišče ni posegalo. Odločitev, kakršna je vsebovana v točki II. izreka nikakor ni v breme pritožnice, razumljiv pa je njen interes, da se izda nomotehnično izrecno zavrnilna sodba. A kot rečeno, je sredstvo za sanacijo te (zgolj zunanje oblične) pomanjkljivosti postopek po 328. členu ZPP.

14. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

15. Tožnica z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Ker je tako, stroški te vloge za pravdo niso bili potrebni ter ji pritožbeno sodišče tožnici na podlagi merila iz 155. člena ZPP ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa.