Jedro

Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena P. C. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 7536/2017 z dne 8. 12. 2017 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila kazen 13 let zapora, v katero ji je sodišče vštelo čas pridržanja in pripora od 22. 2. 2017 od 10:10 ure dalje. Sodišče je obsojenki izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 7536/2017 z dne 13. 6. 2018 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. V obrazložitvi zahteve trdijo, da bi moral policist obsojenko „opozoriti, da je lahko v predmetnem postopku tudi osumljenka“, ter da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za pridobitev „prefiltriranih posnetkov“, zaslišanje priče G. K. ter pridobitev medicinske dokumentacije obsojenke v zvezi s poškodbo glave. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da obsojenkina obramba pri podaji dokaznega predloga za „prečiščenje zvočnega posnetka“ ni konkretizirala glasov, ki naj bi bili nerazumljivi, da obramba v zvezi s pribavo medicinske dokumentacije za obsojenko ni znala pojasniti, kaj naj bi bilo v njej za obsojenko razbremenjujočega, ter da je sodišče pravilno in zakonito zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje priče G. K. Poleg tega ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenka in njeni zagovorniki seznanjeni. Slednji so v izjavi navedli, da ne drži ugotovitev Vrhovnega državnega tožilstva, da zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da je protispisna navedba sodišča, da je nož iz obsojenčevega telesa izvlekla obsojenka, da če bi sodišče dopustilo dokaze z zaslišanjem priče G. K., „bi lahko ugotovilo, da je vzročna zveza med ravnanjem obsojenke in smrtjo oškodovanca vendarle vprašljiva, ker si je nož lahko izvlekel tudi sam“, ter da so prepričani v precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojenki v obravnavani zadevi je, da je drugemu vzela življenje s tem, da je s kuhinjskim nožem zabodla B. N. v levo stran prsnega koša, tako da je utrpel 11,6 cm globoko vbodno rano v prsni koš in levo pljučno krilo, zatem pa je nož izvlekla, zaradi česar je oškodovanec zaradi izgube krvi in odpovedi srca istega dne umrl. 6. Obsojenkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da bi moral policist M. J. obsojenko, še preden ji je zastavil vprašanje „kaj se je zgodilo?“, vsaj opozoriti, da je lahko v obravnavanem primeru osumljenka. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da bi morali policisti ob prihodu na kraj dogodka, upoštevaje okoliščine in strokovne izkušnje, podvomiti v resničnost podatkov, ki so jim bili predstavljeni pred prihodom na kraj dogodka ter vse osebe, ki so se nahajale v stanovanju, šteti za osumljence.

7. V skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP je policija dolžna, ne samo pri odvzemu prostosti, temveč v vsakem primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, dati tej osebi pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Pravni pouk v najširšem smislu pomeni pouk državnega organa, s katerim se pouči procesnega udeleženca o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma, o pravnih posledicah njegovega (ne) ravnanja. Policija mora tako osebi, za katero obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, preden začne od nje zbirati obvestila povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Obvestila oziroma izjave, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku, se ne izločijo iz spisa, saj niso nedovoljeni dokazi, pa tudi ne dokazi, na katerih bi lahko temeljila sodba. Predstavljajo vir dokazov, dokaze v spoznavnem, neformalnem smislu, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi1. 8. Bistvo pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP je v privilegiju zoper samoobtožbo. Organi pregona morajo obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven, oziroma da se sam zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč da mora tako ravnati. Pravni pouk, v katerem je treba obdolženca opozoriti na to pravico, mora biti takšen, da bo njegova odločitev o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. S tem se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Temeljni cilj privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek2. 9. Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kod domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera3. 10. V obravnavanem primeru je iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe razvidno, da sta bili reševalna ekipa in policijska patrulja, ki sta jo sestavljala policista S. K. in M. J., napoteni na kraj dogodka zaradi samopoškodovanja moške osebe. Policista torej ob prihodu v stanovanje nista razpolagala s podatki, na podlagi katerih bi lahko sumila na storitev kaznivega dejanja, še manj, da bi kaznivo dejanje storila obsojenka, ki je ves čas glasno vpila in prosila, naj rešijo življenje njenega fanta B. N. Po prihodu na kraj dejanja sta si policista razdelila delo: policist M. J. je opravil razgovor z obsojenko, policist S. K. pa je ostal ob oškodovancu in reševalni ekipi. Umirjajoči oškodovanec je policistu S. K. in reševalcem večkrat povedal, da ga je zabodla obsojenka, česar pa policist M. J. ni slišal, saj je z obsojenko opravljal razgovor v drugem prostoru.

11. Upoštevaje takšno dejansko stanje je sodišče utemeljeno zaključilo, da policist M. J., ki je opravljal razgovor z obsojenko, ni imel razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Sum na obsojenko v tistem času torej še ni bil osredotočen, zato je policist tudi ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobtožbo. Policist M. J. je od policista S. K. izvedel za oškodovančeve besede šele pri prenosu oškodovanca v reševalno vozilo. Od tistega trenutka dalje mu je moralo biti znano, da je sum storitve kaznivega dejanja osredotočen na obsojenko. Ob vrnitvi v stanovanje bi jo zato moral poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, česar pa ni storil, temveč jo je vprašal, kje se nahaja nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec. Zato je utemeljena ugotovitev sodišča, da je obsojenkina izjava o lokaciji noža nastala ob kršitvi njene pravice do privilegija zoper samoobtožbo, vendar pa najdba noža kljub temu ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na t. i. doktrino neizogibnega odkritja, saj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se pri ogledu vedno pregleda celotno stanovanje, da se odprejo vsi predali in omare, zato bi bil okrvavljeni nož v predalu kuhinjske omare s strani organov pregona najden, četudi obsojenka policistu noža ne bi izročila.

12. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.

13. Obsojenkini zagovorniki s trditvami v zahtevi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za pridobitev „prefiltriranih posnetkov,“ zaslišanje priče G. K. in pridobitev zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, nakazujejo na kršitev pravice do obrambe v zvezi z zavrnitvijo obsojenkinih dokaznih predlogov. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da se iz posnetkov OKC „vsega ne sliši oziroma razume,“ saj vsebujejo veliko „motečih faktorjev.“ V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče G. K., navajajo, da bi priča lahko pojasnila posledice prekrivanja bioloških sledi na nožu, s katerim je bil zaboden oškodovanec ter redosled rokovanja z nožem. Pri tem poudarjajo, da je izvedba tega dokaza nujna, zlasti še, ker je sodišče protispisno zaključilo, da je nož zadnja držala v rokah ravno obsojenka. Glede zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev zdravstvene dokumentacije o poškodbi obsojenkine glave v Španiji pa navajajo, da je sodišče odločitev v zvezi z zaznavnimi možnostmi obsojenke v trenutku storitve kaznivega dejanja prejudiciralo, zavrnitve tega dokaznega predloga pa ni ustrezno obrazložilo.

14. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava): 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.) predlagani dokazi morajo biti materialno pravno relevantni; 4.) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5.) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že ugotovljeno, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo odločala o pravnem sredstvu4. 15. Vrhovno sodišče ob upoštevanju predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče, utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zvočno prečiščenje posnetkov klicev obsojenke na OKC, zaslišanje priče G. K. in pridobitev zdravstvene dokumentacije o poškodbi obsojenkine glave. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za prečiščenje zvočnih posnetkov je sodišče prve stopnje5, čemur je v 31. točki sodbe pritrdilo pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da bi bila izvedba tega dokaza materialno pravno nerelevantna, saj je sodišče ob poslušanju posnetkov na glavni obravnavi dne 26. 10. 2017 ugotovilo njihovo vsebino in njeno bistvo zapisalo na zapisnik, na kar stranke niso imele pripomb. Sodišče je na podlagi predvajanja zvočnih posnetkov na glavni obravnavi ugotovilo, da je oškodovani B. N. v času, ko je obsojenka klicala reševalce, jasno izgovoril besede, ki so slišne na zvočnem posnetku, in sicer, da mu je obsojenka prebila pljuča. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je vsebina za obsojenko obremenilnega zvočnega posnetka potrjena tudi z izpovedbami prič, ki so bile navzoče ob reševanju oškodovanca, saj jim je umirajoči oškodovanec večkrat rekel, da ga je zabodla obsojenka.

16. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazi predlog za zaslišanje priče G. K., ki je za NFL izdelal poročilo o najdbi bioloških sledi na nožu. Priča naj bi izpovedala o tem, ali je na podlagi najdbe bioloških sledi na nožu mogoče ugotoviti, katera oseba je nož nazadnje držala v rokah in kakšen je bil redosled ravnanja oseb, ki so se noža dotikale.6 Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo s prepričljivo utemeljitvijo, ki jo je oprlo na izpovedbo policista M. J., da je obsojenka med zbiranjem obvestil nož vzela iz predala kuhinjske omarice. Na podlagi tega je sklepalo, da je bila ravno obsojenka zadnja ženska oseba, ki je držala nož, zato obramba ni izkazala materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza. Poleg tega je po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevaje pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, jasno, da na smrt zabodeni oškodovanec okrvavljenega noža zagotovo ni sam pospravil v predal kuhinjske omarice, temveč je to storila obsojenka, ki je bila poleg oškodovanca v kritičnem času edina prisotna na kraju storitve kaznivega dejanja.

17. Utemeljena je bila tudi zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev medicinske dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ki naj bi jo utrpela v Španiji. V zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje7, čemur je v 58. točki sodbe pritrdilo pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da bi bila tudi izvedba tega dokaza materialnopravno nerelevantna, saj je izvedenec psihiatrične stroke dr. Peter Pregelj pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval obsojenkino poškodbo glave, ki je nastala več kot leto dni pred obravnavanim dogodkom ter zaključil, da če bi poškodba privedla do večjih strukturnih sprememb v osrednjem živčevju obsojenke, bi se morala pri njej pojaviti katera izmed psihičnih motenj, ki bi jo morali različni psihiatri zaznati ob pregledih obsojenke v letu 2017. Izvedenec je ugotovil, da pri obsojenki takšna motnja ni bila zaznana, zato je sodišče ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče dodaja še, da je obsojenkina obramba dokazni predlog za pridobitev medicinske dokumentacije v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljila le z navedbo, da je sodišče „odločitev glede zaznavnih zmožnosti obsojenke v trenutku dejanja prejudiciralo“, ter da je izvedenec brez vpogleda v dokumentacijo zaključil, da ta k spremembi njegovega mnenja ne bi pripomogla. Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja.

18. Obsojenkini zagovorniki v zahtevi izražajo nestrinjanje z zavrnitvijo dokaznih predlogov in dokaznimi zaključki sodišča prve in druge stopnje ter obširno navajajo, da bi morala policista ob prihodu v stanovanje podvomiti v resničnost podatkov, ki so jima bili predstavljeni, da so bili v obravnavanem primeru zbrani zgolj dokazi, ki so bili za obsojenko obremenjujoči, da si v tem primeru v dokaznem smislu nasproti stojijo izjave oškodovanca, ki jih je podal reševalcema in policistu ter obsojenke, da je sodišče „brez kakršnegakoli materialnega dokaza zaključilo, da je nož zadnja držala obsojenka“, da si je lahko oškodovanec nož tudi sam izvlekel iz rane, ter da ni dokazano, da je obsojenka izvlekla nož iz oškodovančevega telesa. Po vsebini te trditve v zahtevi pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z odločbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

19. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Vrhovno sodišče je, upoštevaje premoženjske razmere obsojenke, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez premoženja in mesečnih dohodkov ter prestaja dolgoletno zaporno kazen, obsojenko na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005. 2 Primerjaj na primer odločbe Ustavnega sodišča Up-34/97-17 z dne 14. 3. 2002, Up-1678/2008-13 z dne 14. 10. 2010 in Up-1293/2008 z dne 6. 7. 2011 ter odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Saunders proti Združenemu Kraljestvu z dne 17. 12. 1996, John Murray proti Združenemu Kraljestvu z dne 8. 2. 1996, Jalloh proti Nemčiji z dne 11. 7. 2006 in Allan proti Združenemu Kraljestvu z dne 5. 11. 2002. 3 Podrobneje o tem Vavken L. (2017): Osredotočenost suma pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, Pravna praksa, št. 28/29, str. 25-27. 4 Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevah Up-34/93, Up-11/00, Up-3367/07, Up-203/97 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Ips 218/2008, I Ips 488/2007, I Ips 154/2006, I Ips 56417/2012 in številne druge. 5 19. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 6 41. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 43. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 7 47. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.