Jedro

Če tožeča stranka - carinski zavezanec - ni redno plačevala carine za začasno uvoženo blago so po 1. odst. 314. čl. CZ dani pogoji, da se ne odobri podaljšanje roka za vrnitev blaga v tujino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Po uvozni carinski deklaraciji z dne 25.11.1986 je tožeča stranka kot carinski zavezanec uvozila za takratni TOZD, krmilno mizo za barvne CPC 1-02 in agregat za hlajenje in vlaženje valjev. Vrednost obeh naprav je bila 216.000 DEM. Za uvoženo blago je bila sklenjena zakupna pogodba. Carinarnica je z odločbo z dne 23.12.1986 dovolila začasen uvoz do 30.12.1987. Nato pa je s posebno odločbo rok podaljšala še do 30.12.1988. Dne 17.1.1989 je tožeča stranka vložila vlogo, s katero je predlagala podaljšanje roka in oprostitev plačila carine in drugih uvoznih davščin. Z odločbo z dne 8.2.1989 je carinarnica določila nov rok za začasno uvoženo blago do 29.12.1989, zavrnila pa je zahtevek na oprostitev plačila carine in drugih davščin za čas od 30.12.1987 do 30.12.1988. Z odločbo z dne 22.3.1990 je zavrnila oprostitev za čas od 30.12.1988 do 29.12.1989. S prvostopno odločbo z dne 12.2.1991 je bila navedena odločba dopolnjena tako, da je carinarnica zavrnila zahtevek na podaljšanje roka za vrnitev blaga. V utemeljitvi odločbe je navedla, da je tožečo stranko 7.6.1990 pozvala, da dostavi uvozno carinsko deklaracijo o plačilu carine in ostalih uvoznih dajatev v skladu z določbami 314. člena carinskega zakona. Carinski zavezanec tega ni storil, zato je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek za podaljšanje roka za vrnitev blaga.

V pritožbi z dne 1.3.1991 je tožeča stranka v zvezi z vrnitvijo uvoženega blaga navajala, da je v pogodbi o zakupu določeno, da po preteku zakupnega razmerja po plačilu 1 DEM postane uvožena stvar last ... Zakupodajalec nima interesa, da se blago vrne, ker je plačilo zavarovano z garancijo pri LB d.d. Ponoven izvoz (vrnitev) blaga bi bil gospodarsko škodljiv, zakupodajalec pa bi bil ob plačilu zakupnine obogaten, ker bi dobil stvar nazaj.

Zvezna carinska uprava je z izpodbijano odločbo z dne 21.5.1991 pritožbo zavrnila. Ugotovila je, da je ugodnosti, ki jih zahteva tožeča stranka, dovoljeno upoštevati samo pri rednem uvozu blaga v carinsko območje, nikakor pa ne pri začasnem uvozu blaga, kot v konkretnem primeru. Ker tožeča stranka ni plačala carine po 314. členu carinskega zakona, ni pogojev za podaljšanje roka. Začasno uvoženo blago je dopustno dokončno cariniti ali ga odstopiti carinarnici, kar je pogoj, da takšnega blaga ni treba vrniti v tujino.

V tožbi je tožnica navajala, da se prvostopna upravna odločba nanaša na podaljšanje roka, ne pa tudi na oprostitev plačila carine, kot zmotno navaja izpodbijana odločba. V odločbi ni razlogov, ki ne bi opravičevali razveljavitve prvostopne odločbe po 266. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Če rok ne bo podaljšan, bo nastala nepopravljiva škoda. Zakupodajalec ni pripravljen sprejeti stroja nazaj, tiskarna pa brez njega ne more normalno opravljati svoje dejavnosti. Iz tega izhaja, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in da tudi ni pravilno uporabila materialnega prava. Če bi tožnica vrnila stroj, bi ga bilo treba skladiščiti nekje v tujini. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Republiška carinska uprava je postala vse upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Zvezno sodišče v Beogradu je v tej zadevi odločilo 12. marca 1992, vendar je bila ta odločba izdana že po tem, ko je 25. junija 1991 začel veljati ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). V 1. odstavku 8. člena navedenega zakona je določeno, da se vsi sodni in upravni postopki, ki so se začeli pred organi SFRJ, nadaljujejo pred pristojnimi organi Republike Slovenije. Iz tega izhaja, da je odločba Zveznega sodišča neobstoječa, zaradi česar je moralo to sodišče odločiti na podlagi navedene določbe ustavnega zakona.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na 266. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Ta zakon je v Republiki Sloveniji dovoljeno uporabljati, ker na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in ker z ustavnim zakonom ni drugače določeno. Izvršljivo odločbo je glede na vsebino navedenega člena zakona o splošnem upravnem postopku dovoljeno razveljaviti le po uradni dolžnosti. Zaradi tega tožbene navedbe v zvezi z navedenim ne morejo biti uspešne.

Z odločbo z dne 8.2.1989 je carinarnica podaljšala rok za vrnitev začasno uvoženega blaga do 29.12.1989. Z odločbo z dne 12.2.1991 rok za vrnitev blaga v tujino ni bil podaljšan, ker tožeča stranka ni poravnala carinskih obveznosti. Takšna odločitev je v skladu s 1. odstavkom 314. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76-34/90 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Ta določa, da je za začasno uvoženo blago treba plačati carino in druge davščine, če se je vrednost blaga zmanjšala zaradi uporabe, rabe ali drugačnega razpolaganja, ki je deklarantu in drugim osebam prineslo ali moglo prinesti neko korist. Carina in druge uvozne davščine se obračunavajo in plačujejo letno od zneska 20 % vrednosti, ki pomeni carinsko osnovo. Iz prvostopne upravne odločbe, pa tudi iz odločbe tožene stranke izhaja, da tožeča stranka carinskih davščin na način, kot ga določa 1. odst. 314. člena carinskega zakona (CZ), ni plačala. Tožeča stranka torej ni izpolnila svojih carinskih obveznosti, zato sta upravna organa utemeljeno zavrnila njen zahtevek na podaljšanje roka za vrnitev blaga v tujino. Tožeča stranka bi carino morala plačati, ker je iz njenih navedb sklepati, da tiskarna uporablja krmilno mizo za barve in agregat za hlajenje in vlaženje valjev v tiskarskem postopku, kar pomeni, da se zmanjšuje vrednost uvoženega blaga. Zaradi odločitve v izpodbijani odločbi, se je rok za vrnitev blaga v tujino iztekel, zaradi česar tožeča stranka z zahtevkom ne more uspeti.

Sodišče je zaradi tega moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno odločbo ustavnega zakona) tožbo kot neutemeljeno zavrniti.