Jedro

Sodbo, izdano v postopku za spore majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). To pomeni, da je na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče vezano, relativnih postopkovnih kršitev pa ne sme upoštevati. Zato s tistimi navedbami, ki pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožnica ne more uspeti. Isto velja za tiste pritožbene navedbe, ki predstavljajo dopolnjevanje trditvene podlage.

Tožba je po višini sklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage izhajajo vsi elementi, ki so potrebni za preizkus iztoževanega zneska po višini.

Izrek

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrže. II. Pritožba proti II. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Obrazložitev

**Povzetek trditvene podlage pravdnih strank**

1. Iz navedb tožnice med drugim izhaja, da je lastnica zemljišč, komunalne infrastrukture in opreme v varovanem in zaprtem območju PC A. v J. Kot taka posameznim etažnim lastnikom stavbe „P.“ že 16 let omogoča brezplačen dostop preko vstopno-izstopne kontrole ter varovanega in zaprtega kompleksa PC A. Eden od teh etažnih lastnikov je tudi toženka. Ker je finančna situacija za tožnico v letu 2018 postala nevzdržna, je posameznim etažnim lastnikom predlagala, naj plačujejo prispevek _za koriščenje dostopa in storitev, povezanih v vstopom v varovano območje_, na kar pa etažni lastniki niso pristali. Ker ima toženka od koriščenja vstopno-izstopne kontrole korist, tožnici pa zaradi stroškov vzdrževanja in opravljanja storitev nastaja škoda, so obračunani stroški po višini upravičeni. Navedla je tudi, da je račune izdala tudi na podlagi pogodbe o delitvi in plačilu tekočih stroškov z dne 12. 6. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba B1).

2. Toženka se je tožbenemu zahtevku uprla z navedbami, da ji tožnica na podlagi Pogodbe B1 mesečno izstavlja račune za obratovalne stroške, ki jih nikoli ni natančno in pregledno opredelila niti v zvezi z njimi ni predložila nobenih dokazov. Zato ne ve, koliko plačuje za obratovalne in tekoče stroške niti ali so ti sploh upravičeni. Tožnica nikoli ni navedla, kolikšna je cena in količina porabljene vode/elektrike za stavbo, ampak je te stroške le delno izkazovala v poračunu na osnovni račun, v katerem so bili ti stroški obračunani kot pavšal za en mesec vnaprej. Kadar naprave v stavbi ne omogočajo individualnega odjema in obračuna za posamezne enote, se po njenem stališču obratovalni in tekoči stroški, ki nastanejo na skupnih delih in posameznih enotah, delijo med lastnike, ki so upravičene nadzirati poslovanje upravnika in zahtevati poročilo o uporabi.

**Izpodbijana sodba**

3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 43,16 EUR s pripadki (I. točka izreka), tožbeni zahtevek na plačilo 1.304,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sedmih zneskov, navedenih v II. točki izreka pa je zavrnilo. V obrazložitvi je povzelo 2. člen Pogodbe B1, iz katerega izhaja, da se je toženka zavezala tožnici plačevati _(1) stroške električne energije po odštevalnem števcu; omrežnino in porabljeno električno energijo po ceni, ki jo tožnica plačuje družbi E.; (2) stroške za porabljeno električno energijo in razsvetljavo skupnih in zunanjih prostorov in pogon skupnih naprav v višini 28,00 EUR na mesec ter (3) stroške vodarine, kanalščine in čiščenja odplak po odštevalnem števcu in sicer po ceni, ki jo plačuje tožnica družbi B. d. o. o. in C_. Delno zavrnitev tožbenega zahtevka je utemeljilo na presoji, da bi morala tožnica glede na pravkar povzeto določilo 2. člena Pogodbe B1 jasno razmejiti znesek omrežnine in znesek porabljene električne energije za posamezen mesec, česar pa ni storila. Iz dopolnitve tožbe in priloženih računov1 namreč izhaja le skupni pavšalni znesek za plačilo stroškov elektrike za posamezen tekoči mesec. Ker tožnica ni navedla dejanskih stroškov elektrike za posamezni mesec niti od njih ni razmejila stroškov omrežnine, pa tudi ključa delitve ni pojasnila, sodišče pravilnosti višine iztoževane terjatve ni moglo preveriti (13. točka obrazložitve). Tožnica je tudi trdila, da je toženka obogatena s tem, da tožnica zanjo opravlja storitve v zvezi z delovanjem sistema vstopno-izstopne kontrole. Zato bi morala navesti, kolikšna je konkretna višina koristi za toženko. Naštela pa je le stroške, ki da ji nastajajo _v zvezi z vzdrževanjem varnostne in recepcijske službe, vzdrževanjem in obratovanjem tehničnih ovir vstopno-izstopne kontrole, delovanjem in vzdrževanjem sistema odčitavanja registrskih tablic, vzdrževanja, čiščenja in pluženja dovoznih poti in dvorišča ter čiščenja in vzdrževanja infrastrukture z odvajanjem meteornih voda, košenje in urejanje okolice_, ter navedla, da _toženka stroškov, povezanih z uporabo dostopa v višini 122,00 EUR, ne plačuje_. Ker pa ni navedla višine stroškov posameznih storitev niti skupne višine obračunanih stroškov, ki da ji mesečno nastajajo, pa tudi meril za izračun višine iztoževanega zneska ne, je _presodilo, da je tožba nesklepčna po višini_. Kot je navedlo, tožbe po višini zaradi manjkajočih trditev ni moglo preveriti. Pojasnilo je, da je tožnica za dokazovanje višine stroškov uporabnine predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. Ker pa ta ne more nadomestiti presplošne trditvene podlage, je menilo, da bi v tej zadevi, če bi sodišče izvedenca postavilo, za nedovoljen dokaz informativne narave. Zato predlogu za postavitev izvedenca ni sledilo.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

4. Tožnica je pritožbo vložila proti _celotni sodbi_ in uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. V odgovoru na pritožbo je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

**K odločitvi o pritožbi**

6. Pritožba je delno neutemeljena, delno pa tožnica za pritožbo nima pravnega interesa.

_K zavrženju pritožbe proti I. točki izreka_

7. Glede na to, da je s I. točko izreka sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku (za znesek 34,16 EUR), tožnica za pritožbo proti tej točki nima pravnega interesa. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo proti tej točki na podlagi določila 352. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 342. člena istega zakona zavrglo.

_K delni zavrnitvi pritožbe_

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je ta spor sodišče vodilo po določbah ZPP za spore majhne vrednosti (495. člen). O pritožbi zoper to sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

9. Sodbo, izdano v postopku za spore majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). To pomeni, da je na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče vezano, relativnih postopkovnih kršitev pa ne sme upoštevati. Zato se s tistimi navedbami, ki pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožnica ne more uspeti. Isto velja za tiste pritožbene navedbe, ki predstavljajo dopolnjevanje trditvene podlage. Med tovrstne navedbe spadajo npr. trditve, (1) da ima tožnica uveden način obračunavanja električne energije, kjer se ločeno prikazuje poraba električne energije, omrežnina in priključna moč, specifikacija pa pojasnjuje ključ delitve in vrednost faktur zunanjih dobaviteljev (2) da se poraba električne energije v stavbi meri po individualnih odštevalnih števcih; (3) da se uporabniku električna energija obračuna glede na ceno dobavitelja in porabo; (4) da je zunanja faktura E3 priložena k vsakokratnemu obračunu porabe elektrike tako, da je jasno razvidna cena dobavitelja; (5) da je iz faktur tožnice povsem jasno razvidno, koliko plačuje zunanjim dobaviteljem tako za porabo električne energije kot tudi omrežnine; (6) da je tožnica iz finančnih razlogov decembra 2018 pristopila k akontativnemu obračunavanju električne energije, saj ni bila več sposobna zalagati visokih zneskov in stroškov; (7) da so bili pavšalni stroški določeni glede na porabo za posameznega uporabnika oktobra 2018, itd. 10. Sodišče prve stopnje je torej, kot je pojasnjeno zgoraj (3. točka te obrazložitve), tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe po višini. Tožba je po višini sklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage izhajajo vsi elementi, ki so potrebni za preizkus iztoževanega zneska po višini. V 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno in razumljivo pojasnjeno, zakaj sodišče tožbenega zahtevka po višini ni moglo preizkusiti. Da ga ni mogla preizkusiti niti toženka, pa je ona navedla že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, _da je sodišče prve stopnje ob popolni neaktivnosti toženke ugotovilo, da „domnevno nasprotuje večjemu obsegu obveznosti“_. 11. Ob tem, ko tožnica ni navedla elementov za izračun višine tožbenega zahtevka, oziroma vsakega izdanega računa, (od katerih je vsak deloma plačan), je zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo zaslišati izvedenca gradbene stroke, ki bi potrdil pravilnost izdanih računov po višini. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi tožbeni zahtevek utemeljuje oziroma s katerimi se le-temu upira. Dokaz z zaslišanjem izvedenca gradbene stroke bi zato, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, sodišče smelo dopustiti šele po tistem, ko bi tožnica tožbo utemeljila tudi po višini. Ker pa tega ni storila, bi zasliševanje izvedenca o utemeljenosti vsakega izdanega računa po višini pomenilo ne le kršitev 212. člena ZPP, pač pa tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

12. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker nobena stranka ni zahtevala plačila stroškov pritožbenega postopka 1 (1) od računa št. 10121 z dne 14. 1. 2019, ki je bil izdan v višini 217,16 EUR (list. št. 12), tožnica vtožuje še 80,52 EUR; (2) od računa št. 10247 z dne 5. 2. 2019, ki je bil izdan za znesek 217,16 EUR (l. št. 15) tožnica vtožuje znesek 217,16 EUR; (3) od računa št. 10430 z dne 5. 3. 2019, ki je bil izdan za znesek 217,16 EUR (l. št. 19) vtožuje še 148,84 EUR; (4) od računa št. 10623 z dne 4. 4. 2019, ki je bil izan za znesek 217,16 EUR (l. št. 23) vtožuje še148,48 EUR; (5) od računa št. 10814, ki je bil izdan za znesek 347,70 EUR (l. št. 27) vtožuje še 247,70 EUR; (6) od računa št. 11012 z dne 7. 6. 2019, ki je bil izdan za znesek 347,70 EUR (l. št. 31) vtožuje še 247,70 EUR; in (7) od računa št. 11190 z dne 1. 7. 2019, ki je bil izdan za znesek 347,70 EUR (l. št. 35) vtožuje prav tako še 247,70 EUR. Vsak od prvih štirih računov ima dve postavki in sicer pavšalni stroški za elektriko in tekoči stroški- skupni stroški po pogodbi. Iz teh štirih računov je razvidno, da pavšalni stroški znašajo 28,00 EUR, tekoči stroški, od katerih tožnica od toženke zahteva 10 % pa 1.500,00 EUR. Upoštevajoč 22 % DDV je s prvimi štirimi računi tožnica od toženke zahtevala plačilo po 217,16 EUR. Iz zadnjih treh računov pa je razvidno, da so se prej pavšalni stroški spremenili v tekoče stroški po pogodbi, saj ti znašajo 28,00 EUR. Novi so„tekoči stroški - storitve v zvezi z uporabo dostopa v višini 122,00 EUR, pavšalni stroški za elektriko pa znašajo 135,00 EUR. Upoštevajoč 22 % DDV so bili zadnji trije računi izdani za znesek 347,70 EUR.