Jedro

Ker je ugotovitev o jugoslovanskem državljanstvu za odločitev relevantna okoliščina, jo mora denacionalizacijski organ pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati, pri tem pa je, če ta ugotovitev izhaja iz pravnomočne odločbe pristojnega matičnega organa, nanjo vezan. Vse dotlej, dokler na podlagi zakonitih pravnih sredstev taka pravnomočna odločba ni izpodbita, šteje, da je zakonita in noben organ ne more zanikati pravnega učinka take odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, št. ..... z dne 11. 7. 2003 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije odpravila odločbo Upravne enote A., št. .... z dne 4. 6. 2002, s katero je le-ta pok. B.B. kot upravičenki vrnila v last in posest v izreku navedene nepremičnine v k.o..... in k.o. ....., ter zadevo vrnila upravni enoti v ponovni postopek. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je v zadevi sporno, ali prejšnja lastnica podržavljenega premoženja pok. B.B. izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Prvostopni organ se je pri odločanju o denacionalizaciji oprl na pravnomočno ugotovitveno odločbo o državljanstvu z dne 4. 5. 1995, ki jo je v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen izdal organ, pristojen za notranje zadeve, in s katero je bilo ugotovljeno, da se je B.B. štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do 19. 3. 1992, ko ji je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Iz prvostopnega spisa izhaja, da je pritožnik že v pripombah na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ugovarjal, da je bilo o državljanstvu B.B. odločeno na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, ker ni bilo ugotovljeno, kdaj se je B.B. odselila v tujino ter ali ni zaradi odsotnosti izgubila jugoslovanskega državljanstva. Prvostopni organ je ugovor pritožnika zavrnil kot neutemeljen ter se pri odločitvi skliceval na pravnomočno ugotovitveno odločbo o državljanstvu ter navajal, da zoper njo ni bilo vloženo nobeno izredno pravno sredstvo. Vendar pa po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, 54/46 in 105/48, ZDrž), uveljavljeni dne 4. 12. 1948, a z retroaktivnim učinkom, o čemer se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (na primer sodba U 384/95 z dne 3. 6. 1999), niso postale državljani nove Jugoslavije osebe nemške narodnosti, ki so bile na dan 28. 8. 1945 v tujini, med vojno ali pred njo pa so se s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne interese narodov FLRJ. Ali bi se glede na to zakonsko določbo B. B. štela za jugoslovansko državljanko, pa, kot izhaja iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu, organ za notranje zadeve v postopku ni ugotavljal, kar dopušča zaključek, da je bilo o državljanstvu B.B. odločeno na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tožena stranka meni, da prvostopni organ ni postopal pravilno, ko se je v odgovoru na pripombe pritožnika zoper ugotovitve o državljanstvu prejšnje lastnice zgolj skliceval na vezanost na pravnomočno odločbo o državljanstvu. Državljanstvo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja predstavlja dejstvo, ki je sestavni del dejanskega stanja v postopku denacionalizacije, na katero se opira odločitev, zato je zavezancu za denacionalizacijo treba dopustiti ugovore, ki se nanašajo na državljanstvo, če dejstva oziroma okoliščine, na katere opira ugovor, verjetno izkaže. To še zlasti zato, ker se o državljanstvu prejšnjega lastnika odloča v posebnem postopku, v katerem so po izrecni določbi 6. odstavka 60. člena ZDen stranke le upravičenec in njegovi pravni nasledniki, ne pa tudi drugi. Glede na to bi moral prvostopni organ na ugovor pritožnika, ker gre po presoji tožene stranke za verjetno izkazane okoliščine, ugoditi, in sicer tako, da bi na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen pozval organ, ki ugotavlja državljanstvo, naj v okviru izrednih pravnih sredstev, ki so mu na voljo, preveri svojo odločitev o državljanstvu. Ker je o vprašanju državljanstva pooblaščen odločati le organ za notranje zadeve, bi po mnenju tožene stranke le ta organ smel presojati pripombe na ugotovitve o državljanstvu, in sicer na zahtevo organa, pristojnega za denacionalizacijo. Prvostopni organ pa je tudi preuranjeno zaključil, da B. B. ni prejela in tudi ni imela pravice prejeti odškodnine od tuje države. Po 2. točki 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) z dne 15. 5. 1955, h kateri je Jugoslavija pristopila dne 28. 11. 1955, se je namreč avstrijska država zavezala, da bo dala odškodnino avstrijskim državljanom, katerih premoženje bo v skladu s to pogodbo odvzela avstrijskim državljanom FLRJ. Prvostopni organ je ugotovil, da je prejšnja lastnica živela v Avstriji, premoženje pa ji je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Če je prejšnja lastnica na dan uveljavitve ADP imela avstrijsko državljanstvo, česar pa prvostopni organ ni ugotovil, je torej imela po ADP pravico dobiti odškodnino za zaplenjeno premoženje od avstrijske države, to pa jo kot denacionalizacijsko upravičenko po določbi 2. odstavka 10. člen ZDen izključuje. Ker je prvostopni organ odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tako v pogledu ugotovitve o jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice kot tudi v pogledu njene upravičenosti do odškodnine od avstrijske države, je tožena stranka morala prvostopno odločbo odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo po dopolnitvi ugotovitvenega postopka le-ta odločil v skladu s stališči izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je o državljanstvu prejšnje lastnice B.B. odločeno z odločbo Občine A. z dne 4. 5. 1995 in z njo ugotovljeno, da se je le-ta štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do smrti, ta odločba pa je postala dokončna in pravnomočna. Upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, je na takšno pravnomočno odločitev pristojnega organa vezan. Zaključki tožene stranke, da zavezana stranka ni bila udeležena v postopku ugotavljanja državljanstva ter da ji je zato treba omogočiti izpodbijanje pravnomočne odločitve drugega organa oziroma da bi organ, pristojen za denacionalizacijo moral pozvati drug upravni organ, naj v okviru izrednih pravnih sredstev preveri svojo odločitev o državljanstvu, so napačni in v izrecnem nasprotju z ustavnim načelom pravne varnosti, pa tudi v nasprotju z določbo 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pravni učinek pravnomočnosti je namreč v tem, da izdane odločbe v upravni stvari ni mogoče nadomestiti z novo odločbo, s katero bi se odpravila, razveljavila ali spremenila prejšnja odločba, in tudi če bi bila pravnomočna odločba, s katero je bila za stranko ustanovljena določena pravica, napačna in tako nezakonita, bi takšna pravnomočna odločba imela pravni učinek vse dotlej, dokler ne bi bila na zakonit način razveljavljena. Zmotno pa tožena stranka razlaga tudi določbo 2. odstavka 10. člena ZDen. Odlok o likvidaciji avstrijskega premoženja (Uradni list FLRJ, št. 6/57), ki je bil izdan na podlagi ADP, in Navodilo za izvrševanje tega Odloka (Uradni list FLRJ, št. 4/57) sta natančno opredelila, kaj je to avstrijsko premoženje in sicer da je to premoženje, ki neposredno pripada avstrijski državi ali avstrijskim pravnim ali fizičnim osebam, to pa so po Navodilu osebe, ki so bile avstrijski državljani na dan 13. 3. 1938 in so to ostali tudi na dan 28. 4. 1995. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je bila B.B. na dan 13. 3. 1938 in na dan 28. 4. 1945 jugoslovanska državljanka, posledično do odškodnine od Republike Avstrije ni bila upravičena. Tožeča stranka glede na to sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Stranki z interesom v tem upravnem sporu Gozdno gospodarstvo C. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na tožbo nista odgovorili.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. ... z dne 9. 10. 2003. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da denacionalizacijski organ v postopku odločanja o upravičenosti do denacionalizacije prejšnje lastnice B.B. ni bil vezan na odločbo Občine A. z dne 4. 5. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da se je le-ta štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do svoje smrti, in za katero ni sporno, da je postala pravnomočna (in je taka bila že v času odločanja denacionalizacijskega organa). Jugoslovansko državljanstvo prejšnjega lastnika v času podržavljenja je materialni pogoj za priznanje denacionalizacije (1. odstavek 9. člena ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), na tej ugotovitvi kot delu dejanske podlage temelji odločitev o denacionalizaciji, odločanje o tem vprašanju pa je, če prejšnji lastnik ni vpisan v evidenco o državljanstvu, po izrecni določbi 3. odstavka 63. člena ZDen predhodno vprašanje, o katerem odloča organ za notranje zadeve. Ker je ugotovitev o jugoslovanskem državljanstvu po povedanem za odločitev relevantna okoliščina, jo mora denacionalizacijski organ pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati, pri tem pa je, če ta ugotovitev izhaja iz pravnomočne odločbe pristojnega matičnega organa, nanjo vezan. Drugačno stališče tožene stranke zato tožeča stranka utemeljeno napada ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbo o pravnem učinku pravnomočnosti odločbe (12. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86). Pravni učinek pravnomočnosti odločbe je v tem, da je takšno odločbo (materialno pravnomočno, s katero so bile stranki priznane kakšne pravice) mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so določeni z zakonom. Materialna pravnomočnost je institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost ter se zato v materialno pravnomočno odločbo, razen s pravnimi sredstvi, določenimi v zakonu, in pod pogoji za uporabo teh pravnih sredstev, ne more posegati ne ob spremembi dejanskega ne ob spremembi pravnega stanja stvari. Vse dotlej, dokler na podlagi zakonitih pravnih sredstev taka pravnomočna odločba ni izpodbita, šteje, da je zakonita in noben organ ne more zanikati pravnega učinka take odločbe, tudi če meni, da je nezakonita. Tudi utemeljevanje tožene stranke, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni bil udeležen kot stranka v postopku ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva za prejšnjo lastnico ter da je ugotovitvam o tem prvič lahko ugovarjal šele v postopku denacionlizacije, zaradi česar naj bi na podlagi njegovih ugovorov bilo treba zakonitost pravnomočne odločbe o jugoslovanskem državljanstvu B.B. pred odločitvijo o denacionalizaciji še preizkusiti, pravno ne vzdrži. Po že povedanem bi v sporno pravnomočno odločbo, s katero je določeno o jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice, bilo mogoče poseči z uporabo (izrednih) pravnih sredstev po ZUP/86. Da tako pravno sredstvo zoper navedeno pravnomočno odločbo ni bilo uporabljeno (npr. po uradni dolžnosti ali po drugem pristojnem državnem organu) oziroma da ta odločba v takem postopku ni bila izpodbita, pa izhaja iz izpodbijane odločbe, v kateri tožena stranka šele napotuje prvostopni organ, naj bi pri pristojnem organu predlagal preizkus zakonitosti pravnomočne odločbe. To pa pomeni, da se tožeča stranka utemeljeno sklicuje na pravnomočno odločbo o jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice z dne 4. 5. 1995, in da jo je bil denacionalizacijski organ v postopku dolžan spoštovati, spoštovati pa bi jo morala tudi tožena stranka, ki tako ni imela pravne podlage za zaključek, da je dejansko stanje v pogledu jugoslovanskega državljanstva prejšnje tožnice pred odločitvijo o denacionalizaciji ostalo nepopolno ugotovljeno. Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da B.B. ni denacionalizacijska upravičenka, če je bila ob uveljavitvi ADP (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/56) že avstrijska državljanka. Stališče izhaja iz napačne razlage te pogodbe, na katero vsebinsko odkazuje drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Kako je treba ADP razlagati, je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03). Vsebinska razlaga ADP, ki jo to sodišče povzema po odločbi ustavnega sodišča, pa je naslednja: Po drugem odstavku 27. člena ADP je imela Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe, avstrijska vlada pa se je obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Bistveno torej je, kaj je v smislu navedene določbe ADP šteti za avstrijsko premoženje, ki ga je lahko Jugoslavija zadržala in likvidirala, in katerim avstrijskim državljanom je bila po tej določbi Republika Avstrija zavezana plačati odškodnino. Po razlagi ustavnega sodišča je bilo avstrijsko premoženje podržavljeno praviloma že z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45), oziroma z Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46). Poleg podlage podržavljenja je za ugotovitev, ali je imel lastnik podržavljenega premoženja pravico zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, pomembno tudi njegovo državljanstvo v času podržavljenja. Če je tedaj imel oziroma je bilo zanj ugotovljeno, da se je štel za jugoslovanskega državljana, je imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije samo, če je hkrati imel tudi avstrijsko državljanstvo. Če pa ob podržavljenju ni imel avstrijskega državljanstva, ampak le jugoslovansko državljanstvo, mu avstrijsko državljanstvo ob uveljavitvi ADP ni dajalo pravice, da na njeni podlagi zahteva odškodnino od Republike Avstrije. Od pravice pridobiti odškodnino od Republike Avstrije pa je v denacionalizacijskem postopku odvisno priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca. Razlaga tožene stranke, da je za priznanje statusa denacionalizacijske upravičenke B. B. ovira njeno avstrijsko državljanstvo ob uveljavitvi ADP, je glede na razlago pogodbe, ki jo je podalo ustavno sodišče, nepravilna. Če je postala avstrijska državljanka 6. 4. 1949, kot to izhaja iz odločbe prvostopnega organa, potrjuje pa to tudi spisna dokumentacija ter tožena stranka tako protispisno zaključuje, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je prejšnja lastnica postala avstrijska državljanka (kajti iz listine o podelitvi avstrijskega državljanstva v spisu izrecno izhaja, da se podelitev nanaša tudi na B.B.), je torej dobila avstrijsko državljanstvo po dnevu, ko ji je bilo premoženje podržavljeno (saj je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino, državnem upravljanju imetja odstotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, ter je prešlo v državno last z dnem njegove uveljavitve, z zaplembeno odločbo z dne 29. 8. 1945), in če se je ob podržavljenju štela za slovensko in jugoslovansko državljanko (kar je ugotovljeno z odločbo Občine Radlje ob Dravi z dne 4. 5. 1945), je tožena stranka ni mogla kot denacionalizacijske upravičenke izključevati. Zaradi napačne razlage ADP je torej tožena stranka napačno uporabila določbo drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožba, ki po vsebini to stališče napada, je zato utemeljena. Glede na to je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala pri ponovnem odločanju o pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo upoštevati tako stališče sodišča glede ugotovitve jugoslovanskega državljanstva za prejšnjo lastnico kot tudi pravno mnenje sodišča glede uporabe določbe 2. odstavka 10. člena ZDen, navedena v tej sodbi. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), ker je ugotovilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka in da je bil nepravilno uporabljen materialni predpis, zadevo pa je nato na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ker sodišče tudi ugotavlja, da podatek o času pridobitve avstrijskega državljanstva za prejšnjo lastnico, na katerega se opira prvostopni organ, ne izhaja iz listine, ki bi po procesnih predpisih štela za javno listino, bo v ponovnem postopku od tožeče stranke najprej treba zahtevati, da pomanjkljivost listine odpravi (predloži prevod). Datum pridobitve avstrijskega državljanstva je po že omenjeni odločbi ustavnega sodišča ključnega pomena za odločitev v zadevi, zato ga je po mnenju sodišča treba dokazovati z javno listino (1. odstavek 164. člena ZUP/86), kot taka pa šteje tuja javna listina le ob pogoju, da je vložena v overjenem prevodu (2. odstavek 170. člena ZUP/86).