Jedro

V primeru redne odpovedi PZ iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev se mora delodajalec pri pripravi kriterijev za določitev presežnih delavcev z namenom, da doseže sporazum, posvetovati s sindikati. Če do sporazuma ne pride, to ne pomeni, da se izdelani kriteriji za določitev trajno presežnih delavcev ne bi smeli uporabiti.

Zaradi pridružitve Slovenije EU in ukinitve carinske službe je prenehala potreba po delu tožnice, zaposlene na delovnem mestu špediterja. Zato je tožnici PZ iz poslovnega razloga zakonito prenehala, čeprav je tožnica zadnje mesece pred odpovedjo PZ opravljala dela dispečerja. Odločilno je, da je imela sklenjeno PZ za delovno mesto špediterja in da ji je bila odpovedana PZ za to delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21.11.2003, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka tožnico obdrži v delovnem razmerju.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti vse pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji."

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

21.11.2003, na podlagi katere je tožena stranka odpovedala tožnici delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnico obdržati v delovnem razmerju. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku

165.132,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je pravilno vodila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta bila ves čas aktivno vključena tako sindikat kot svet delavcev. Sodišče prve stopnje je prekoračilo zahtevek, saj je preizkušalo kriterije za določitev presežnih delavcev, kar ni bilo predmet tožbe. Poleg tega je dalo prevelik pomen izpovedbam prič, da je tožnica dejansko opravljala delo dispečerja. To dejstvo je povsem nepomembno, saj sta delovni mesti špediter in dispečar razvrščeni v V. tarifni razred. Tožnica ni ohranila zaposlitve, ker je med vsemi delavci iz V. tarifnega razreda dosegla prenizko število točk. Tudi ni mogla imeti prednosti pred zaščitenimi delavci. Tožnica nikoli ni izpodbijala kriterijev za točkovanje ali kateregakoli od njih, kot nadalje ni ugovarjala temu, da je prejemala plačo in dodatke iz naslova opravljanja dela dispečerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožena stranka v sporu ni dokazala obstoja resnih in utemeljenih odpovednih razlogov. V postopku ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti primerjavo z drugimi delavci in zakaj je dosegla nizko število točk. Sodišče ni v ničemer prekoračilo tožbenega zahtevka, temveč v okviru presoje materialnega prava preizkušalo utemeljenost odpovedi delovnega razmerja. Tožena stranka je imela na razpolago dovolj dela na delovnem mestu dispečerja, zaradi česar ni imela nikakršnih potreb po zmanjšanju števila zaposlenih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na sprejeto dejansko stanje, ki se nanaša na razloge odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Delodajalec lahko v skladu z določbo 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za takšno odpoved. Po določbi 1. odst. 82. čl. ZDR je dolžan delodajalec, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog odpovedi. Navedeno izhaja tudi iz določbe 2. odst. 9. čl. Konvencije 158 MOD (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), po kateri je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov na delodajalcu. V primeru, da se delodajalec odloči odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, je po določbi 96. čl. ZDR dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, ki mora v skladu z določbo 99. čl. ZDR vsebovati razloge za prenehanje potreb po delu delavcev, ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja, seznam presežnih delavev ter druge ukrepe in kriterije za omilitev škodljivih posledic odpovedi delovnega razmerja. Poleg tega je delodajalec dolžan o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev čimprej pisno obvestiti sindikate, s katerimi mora doseči sporazum in se posvetovati o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev ter o možnih načinih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic (97. čl. ZDR).

Zato je na delodajalcu vloga, da poskuša s pristojnim sindikatom priti do takšnega sporazuma. Če do njega ne pride, navedeno nima za posledico, da izdelanih kriterijev ne bi smel uporabiti pri odpustu večjega števila delavcev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka dne 18.11.2003 sprejela program razreševanja presežnih delavcev, po katerem je bilo v Filiali Špedicije C. predvideno, da se 20 delavcem vključno s tožnico odpove pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V navedenem postopku sta bila aktivno vključena tako sindikat kot svet delavcev, ki sta sicer ugovarjala programu in kriterijem, vendar morebitnega postopka pomirjanja ali zadržanja odločitve nista sprožila. Sodišče je ugotovilo, da razlog, ker svet delavcev k programu ni dal soglasja, ni imel nikakršnega vpliva na njegovo pravilnost. Podlaga k sprejetju programa razreševanja presežnih delavcev je predstavljala tudi analiza stanja poslovanja v navedeni filiali z vidika vstopa Slovenije v EU, z ugotovitvijo, da bo prišlo z ukinitvijo dejavnosti carinskih storitev z državami EU do tehnoloških viškov, zaradi česar ne bo možno zagotoviti dela vsem delavcem na carinskih storitvah. Tožnica je imela pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto špediterja za opravljanje del v carinski službi. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnica v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljala dela iz delovnega mesta dispečarja v oddelku za kopenski promet v Filiali C.. Zato po stališču izpodbijane sodbe ni bilo podanih tako dejanskih kot pravnih razlogov, da jo je tožena stranka ocenjevala z delavci na delovnem mestu špediterja.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presojalo uporabo kriterijev v zvezi z odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi. Med strankama se tekom postopka vprašanje kriterijev sploh ni izpostavilo kot sporno, zaradi česar ni bilo podanih razlogov, da bi tožena stranka posebej dokazovala, katere kriterije je uporabila v primeru tožnice. Ne glede na navedeno dejstvo je v sporu dokazano, da je tožnici, čeprav je zadnje mesece pred odpovedjo delala na opravilih dispečerja, prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu špediterja, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je preizkusilo razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so se nanašali na pomanjkanje dela na delovnem mestu špediterja v službi za kopenski promet. Pravilno je zavzelo stališče do analize stanja pri toženi stranki po vstopu Slovenije v EU z ugotovitvijo, da bo prišlo z ukinitvijo dejavnosti carinskih storitev z državami EU do tehnoloških viškov, zaradi česar ne bodo obstajale možnosti za delo vseh delavcev, ki so zaposleni na carinskih storitvah. To pa so odločilna dejstva, ki potrjujejo utemeljenost prenehanja potrebe po delu tožnice kot špediterja.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v skladu z navedenimi dejstvi, ki se nanašajo na tožničino delovno mesto špediterja iz pogodbe o zaposlitvi, obstajala pri tožnici tako dejanska kot pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je tožena stranka v pisni odpovedi obrazložila in v sporu tudi dokazala. Glede na to, da sta bila predhodno v postopek sprejemanja programa vključena sindikat in svet delavcev tožene stranke (v skladu z določbo 97. čl. ZDR je potrebna samo obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom), se v zadevi lahko sprejme zaključek, da je tožena stranka pravilno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo

4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21.11.2003, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico obdržati v delovnem razmerju, stroškovno zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tožnica v sporu z vtoževanimi zahtevki v celoti propadla, pomeni na drugi strani takšna ugotovitev uspeh v sporu za toženo stranko, ki je v postopku na prvi stopnji priglasila stroške sodne takse odgovora na tožbo. Vendar je pritožbeno sodišče glede navedenih stroškov odločilo, da jih krije tožena stranka, saj v skladu z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih stranka v pritožbi ni priglasila. Glede stroškov tožničinega odgovora na pritožbo pa je ugotovilo, da odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.