Jedro

Tožnik v tožbi ugovarja, da ni mogel vplivati na prenos svojih sredstev na poseben privatizacijski račun, torej ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svoje devizne knjižice, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Zato sodišče sodi, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, ter podatkov, ki jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, še zlasti pa se o njem tožnik ni imel možnosti izjaviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, št. 510-1441/2015/2 z dne 6. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tako odločila glede na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Tožnik je zahtevi za verifikacijo priložil svojo devizno knjižico št. ... in potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 1. 12. 2015, iz katerih je razvidno, da so bila vsa sredstva z devizne knjižice dne 24. 7. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun, devizna vloga pa saldirana, saj je bilo stanje na njej na navedeni dan 0,00 DEM. Enako je toženka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v ZNISESČP drugače določeno, je toženka o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, in ki so skladni s podatki, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila toženka.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da ima (kot je ugotovila že toženka) terjatve do Ljubljanske banke po devizni knjižici št. ..., kar potrjuje tudi izpis Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine, ter da je bil znesek po tej devizni knjižici v višini 10.511,14 BAM prenesen na poseben privatizacijski račun. Poudaril je, da je toženka ravnala napačno, ko je postopek izvedla po skrajšanem postopku, saj je to vplivalo na možnost pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnika namreč njegova terjatev izpolnjuje pogoje, določene z ZNISESČP. Pojasnil je, da je bil prenos terjatev na podlagi devizne vloge pri Ljubljanski banki na poseben račun urejen v Zakonu o ugotavljanju in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije, pri čemer pa je bilo za del tega zakona, ki ureja vprašanje deviznih vlog, s sklepom Ustavnega sodišča FBiH z dne 9. 3. 2001 ugotovljeno, da nasprotuje Protokolu št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in Ustavi FBiH. Zato so po tem zakonu BiH in njene entitete sprejemale zakone, ki so urejali izvajanje pravic, zagotovljenih v postopku privatizacije, vendar ti jasno določajo, da so terjatve na podlagi stare devizne vloge pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke izvzete. Varčevalci Ljubljanske banke zato na plačilo svojih terjatev niso mogli računati v BiH, niti jih uporabiti za namene, predvidene v 5.a in 18. členu Zakona o načinu ugotavljanja in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije. Obenem je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) jasno potrdilo, da obstaja izključna odgovornost Republike Slovenije za dolg Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi in spremeni izpodbijani akt tako, da se tožniku v celoti prizna zahtevani znesek, podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo je toženka pojasnila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da je tožnik že sam v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, pod točko V navedel, da so bila sredstva v višini 10.395,73 DEM ter 36,79 DEM dne 24. 7. 1998 prenesena na njegov posebni privatizacijski račun, prav tako pa je v Prilogi 111 navedel, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«, a niso porabljena, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Toženka je v danem primeru lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje predmetne zadeve v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel in predložil tožnik v svoji zahtevi (kopije devizne knjižice in izpiska Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 1. 12. 2015), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov (izpiska Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014), ki jih je pridobila sama toženka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. Toženka je o zadevi odločila ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, po katerem neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

6. Pri ugotovitvi, ali gre za preneseno devizno vlogo po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP ali ne, je na podlagi navedenega pomembna tudi presoja dejanskih okoliščin v zvezi s tem prenosom.

7. Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka odločila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik v svoji zahtevi in k zahtevi predloženih listin ter po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov (devizna knjižica št. ... ter izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 1. 12. 2015 oziroma z dne 4. 12. 2014). Na podlagi tega je po skrajšanem ugotovitvenem postopku izdala izpodbijani akt, pri odločanju o postopanju pa se je oprla na prvi odstavek 144. člena ZUP, konkretno na 1. in 2. točko prvega odstavka tega člena.

8. Po zadnje navedeni določbi ZUP lahko organ po skrajšanem postopku (med drugim) takoj odloči o zadevi, (1) če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, pri čemer v tem primeru zaslišanje stranke ni potrebno (tretji odstavek istega člena), in (2) če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

9. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka za izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni imela podlage, s svojim ravnanjem pa tako ni sledila določbam 7. člena, tretjega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena ter 1. in 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP.

10. Določba 7. člena ZUP opredeljuje temeljno načelo upravnega postopka – načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi; v tem členu je izrecno določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom ter, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozoriti (prvi in drugi odstavek 7. člena ZUP). Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek 7. člena ZUP). Iz načela zaslišanja stranke (tretji odstavek 9. člena ZUP) izhaja, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom, poleg tega pa mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Navedeni temeljni načeli sta vneseni tudi v 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, kjer je izrecno določeno, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka) in če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka).

11. V skladu z navedenimi določbami mora torej organ pravno neuki stranki vselej zagotoviti vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju njenih pravic. Način, kako bo to udejanjil, pa temelji na naravi in pomenu pravice, ki se zahteva ter konkretnih okoliščin obravnavanega primera.

12. Navsezadnje tudi iz (ustavne) pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (med drugim) izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča, ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi npr. neodvisnega organa, ki lahko vpliva na odločitev. Prav zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.

13. Kot navedeno, zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja stranke. To lahko stori tudi, kadar se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa je potrebno v tem primeru upoštevati še nadaljnji zakonski pogoj – in sicer, „če samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Ne le, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka, pač pa je pomembno tudi to, da je poseben ugotovitveni postopek nepotreben z vidika uveljavljanja in zavarovanja strankinih pravic in pravnih koristi.

14. Glede na to, da tožnik v tožbi ugovarja, da ni mogel vplivati na prenos svojih sredstev na poseben privatizacijski račun, torej ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svoje devizne knjižice, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz že citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na katerem izpodbijani akt temelji, sodišče sodi, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, ter podatkov, ki jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, še zlasti pa se o njem tožnik ni imel možnosti izjaviti (toženka bi namreč pred izdajo izpodbijane odločbe morala tožnika seznaniti s podatki, ki jih je pridobila sama (izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014), česar pa ni storila). Odločitev toženke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) in jo je zato že iz tega razloga treba odpraviti. Kot dodatno pa sodišče tudi sodi, da bi morala toženka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev v zadevi, še iz razloga, ker gre za pomembno pravico tožnika - odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev iz naslova verificiranih deviznih vlog ter tako tožniku dati možnost, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, upoštevaje stališča, ki jih je zavzelo sodišče, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

16. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz razloga bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, se bo pa morala do njih opredeliti toženka, ko bo ponovno odločala o zadevi.

18. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR.