Jedro

Vpisana stvarna služnost ni na kakršnikoli način omejena, saj to iz podatkov zemljiške knjige ne izhaja. To pa posledično pomeni, da je izkazan dostop do nameravane gradnje in s tem izpolnjen pogoj za pozitivno odločitev organa. Tožnik sicer ugovarja, da se organ na te podatke ne bi smel zanesti, kar pa ne drži, saj je ravno izpisek iz zemljiške knjige eno izmed tistih taksativno naštetih dokazil, s katerimi je pravico graditi možno sploh izkazati v tovrstnih postopkih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je izdal izpodbijano gradbeno dovoljenje stranki z interesom A. A. za gradnjo objekta za vzdrževanje in popravilo motornih vozil na zemljišču s parc. št. 7/10 k.o. ..., s komunalno in prometno ureditvijo in sicer dovoz po parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1, k.o. ...; objekt je uvrščen v kategorijo manj zahtevnih objektov in je po enotni klasifikaciji vrst objektov razvrščen v podrazred CC SI - 12510 - industrijske stavbe (1. točka izreka), navedel podatke o projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in datumu izdelave (2. točka izreka), povzel arhitektonsko zazidalno situacijo (3. točka izreka), način zagotovitve minimalne komunalne oskrbe (4. točka izreka), navedel izdana soglasja k gradnji (5. točka izreka), da gradbeno dovoljenje (v nadaljevanju GD) preneha veljati, če se gradnja ne prične v roku dveh let po njegovi pravnomočnosti (6. točka izreka) in naložil tožniku, da plača stranki z interesom stroške postopka v vrednosti 213,00 EUR, zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka pa zavrnil (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da gre glede na prvi odstavek 106. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Za območje gradnje velja Odlok o občinskem prostorskem načrtu občine Ivančna Gorica (v nadaljevanju OPN), ki gradnjo dopušča. Organ je glede na 66. člen ZGO-1 preveril pogoje za izdajo zahtevanega GD in ugotovil, da so ti izpolnjeni. V postopek se je priglasil tožnik, ki je ugovarjal pravico graditi za dostop do zemljišča parc. št. 7/10 iz javne ceste preko parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1, k.o. .... Iz zemljiške knjige izhaja, da je na parc. št. 2/6 in 7/1 vpisana služnost hoje in vožnje v korist parc. št. 7/10, na parc. št. 2/5 pa služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist iste parcele. Iz priložene darilne pogodbe z dne 6. 6. 1988 izhaja, da je služnost ustanovljena za potrebe kakršnih koli zgradb, ki bi se postavile na zemljišču s parc. št. 7/10, ne zgolj za že zgrajeno stanovanjsko hišo, torej tudi za nameravani objekt. Glede vsebine služnosti pa organ meni, da so bile ustanovljene po vseh treh parcelah za isti namen, torej za hojo in vožnjo.

3. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo in zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov tožnika, tožniku naložil povrnitev stroškov stranke z interesom in potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da so po ustaljeni upravnosodni praksi dokazila v ZGO-1 v zvezi s pravico graditi opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se organ (glede na prvi odstavek 56. člena ZGO-1) omeji na ugotavljanje, ali je stranka uspela predložiti katero v zakonu naštetih dokazil. Ni sporno, da je vpisana služnost na parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1 v korist parc. št. 7/10. Ni tudi sporno, da je gradnja objekta in zadostitev vsem ostalim pogojem omejena izključno na zemljišče gradnje objekta in se z izpodbijanim GD način rabe spornih zemljišč ne spreminja. Obravnava besedila služnostne pogodbe ne pomeni širitve dogovorjene služnosti. Obrazložitev odločbe pa tudi zadosti zahtevanemu standardu. Navedel je še, da se zatrjevana kršitev pravice do doma iz 36. člena Ustave nanaša na dom, ne pa na dvorišče, nesporno pa je tudi, da je tožnik postal lastnik stanovanjsko-gospodarskega kompleksa na zemljiščih, obremenjenih s služnostjo (220. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Če bo prišlo do nepravilne rabe, ima tožnik civilnopravno sodno varstvo. Prav tako ni relevantna okoliščina, da se je z izravnavo meje zemljišča gradnje kot gospodujočega zemljišča spremenila oblika tega zemljišča. Do kršitve pravil postopka v zadevi tudi ni prišlo.

4. Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da je investitor - stranka z interesom že v letu 2016 zaprosil za GD na parc. št. 7/10 in 13/6, katerega izdaja je bila v obnovljenem postopku zavrnjena. Nato je stranka z interesom v postopku izravnave meje del zemljišča s parc. št. 7/10 pripojil k 13/6 in nato ponovno zaprosil za izdajo tega GD. Ker se mesto urejanja meje ne dotika parcel tožnika, ta v postopku ni sodeloval. Investitor je mejo ''izravnal'' tako, da se predvideni objekt, čeprav je predviden na isti mikrolokaciji, formalno nahaja na preurejeni 7/10. V dejanskem pogledu ne gre za izravnavo, saj je iz prej ravne meje nastala meja v obliki polovice kljukastega križa in sicer je parc. št. 7/10 za 201 m2 večja na škodo parcele št. 13/6 in se sedaj cela gradnja nahaja na 7/10, hkrati pa se za isto površino zmanjša parc. št. 13/6. Iz primerjave PGD v obeh primerih je razvidno, da gre za natanko isti objekt z istimi značilnostmi, na isti mikrolokaciji, predvideni so tudi isti dostop, ureditev požarne varnosti, komunalna in prometna ureditev. Glede na povedano pravica graditi ni izkazana in se organ ne bi smel zanesti na podatke zemljiške knjige. Organ je kršil materialno pravo, ko je upošteval, da se služnostna pravica nanaša tudi na del sedanje parc. št. 7/10, prej del parc. št. 13/6, še zlasti, ko mu je znano dejansko stanje - postopek pridobitve GD v 2016. Pri razlagi besedila je treba poleg jezikovne upoštevati še logično, namensko in sistematično razlago. Ker je bila služnost ustanovljena leta 1989, se očitno ni nanašala na ta del zemljišča (prej parc. št. 13/6). Predvideni objekt je industrijski in tako velik, da ga investitor ni mogel umestiti v okvire bivše parc. št. 7/10. Materialno pravo tudi ne dopušča, da bi organ upošteval vsebino služnostne pogodbe preko podatkov zemljiške knjige (četrti odstavek 14. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1). V tem primeru v opisu bremen tožnikovih parcel ni navedbe, ki bi napotovala na dodaten opis služnosti v drugih listinah. To pomeni, da je organ, ko je vsebino ugotavljal tudi iz darilne pogodbe in nanjo kot odločilno oprl svojo ugotovitev, vsebino služnostne pravice ugotavljal v nasprotju z materialnim pravom. S tem je v škodo tožnika kršil tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1).

5. Sicer pa tudi s strani organa ugotovljena služnostna pravica ne zadosti zahtevam iz PGD. Dostopna pot mora biti širša od 4 m, dostopni radiusi morajo ustrezati standardu SIST DIN 14090, intervencijske površine za gasilsko intervencijo morajo biti ustrezno označene in vedno proste, v vodilni mapi pod rubriko Varstvo pred požarom se vzhodna stran prikazanega dostopa zajeda celo v stopnice tožnikovega objekta. Zahteva po vedno prostih površinah pomeni vsebinsko in drugačno obremenitev služečega zemljišča, ki je večja od služnostne pravice hoditi in voziti. Sodna praksa je enotna, da hoja in vožnja ne implicira tudi parkiranja vozil, enako breme kot služnost parkiranja pa pomeni tudi zahteva po vedno prosti intervencijski površini. Opis služnostne trase ni podan ne v zemljiški knjigi ne v darilni pogodbi. To pa ne pomeni, da velja služnost v neomejenem obsegu ali da traso določa služnostni upravičenec. Že iz načela restrikcije služnosti izhaja, da nove potrebe gospodujočega zemljišča nimajo za posledico razširitve služnosti. Nadaljnje načelo restrikcije je tudi, da lastnik odreja, kje naj služnostni upravičenec prečka njegovo nepremičnino. Torej se lahko trasa spreminja le po volji lastnika, kar pa je ravno v nasprotju s tem primerom, ko je intervencijska površina fiksno določena in se zaradi svoje velikosti celo iz javne ceste zajeda preko sredine dvorišča, v stopnice objekta na parc. št. 7/1. 6. Služnost tudi ne dosega zahtev standarda SIST DIN 14090, ki poleg širine več kot 4 m zahteva tudi utrjenost poti za najmanj 10 ton osne obremenitve, svetlo višino poti 3,5 m. Zahteva po vedno prosti, preko 4 m široki intervencijski poti z velikimi radiusi in zajedanjem v stopnišče tožnikovega objekta na parc. št. 7/1 in ostalo vsebino navedenega standarda presega služnostno pravico vsebine iz zemljiške knjige in pogodbe. Ker PGD predvideva požarno pot po tožnikovih nepremičninah, s tem hkrati predvideva tudi ustrezne označbe poti po tožnikovih nepremičninah (23., 35. in 62. člen Zakona o varstvu pred požarom). To pomeni, da mora investitor izkazati, da ima legalno možnost postavljanja s predpisi določenih tabel po tožnikovih nepremičninah. Te pravice investitor nima. Opis namena služnosti ''za vse namene'' je splošen in nedoločen, kar pa ne pomeni, da je namen lahko poljuben in neomejen, ker se s tem trči v ustavne pravice tožnika. Tožnik je v priglasitvi v postopku podrobno pojasnil, da njegove nepremičnine s parc. št. 2/2, 2/4, 2/5, 2/6 in 7/1 predstavljajo zaokrožen stanovanjsko-gospodarski kompleks in predstavljajo njegov dom, kjer tožnik izvršuje svoje pravice iz 34., 35., 36. člena Ustave in 8. člena EKČP. Na investitorjevi parceli 7/10 se sedaj nahaja stanovanjska hiša in nadstrešnica. Nameravani objekt ima predviden dostop z javne ceste preko nepremičnin tožnika po sredini dvorišča, pri čemer ima tožnik na eni strani hišo z vrtno uto in en gospodarski objekt, na drugi strani drug gospodarski objekt. Torej naj bi dostopna pot potekala po sredini nepremičnin, ki tožniku predstavljajo dom, kjer zadovoljuje osnovne bivanjske potrebe, npr. kjer tekajo in se igrajo njegovi otroci, kjer on, njegova žena, člani njegove družine in obiskovalci parkirajo vozila, kjer on kolje prašiče oziroma kjer prostor uporablja v zvezi s koriščenjem svojih gospodarskih poslopij. Predvideni objekt predstavlja po obsegu in namenu povsem drugačno in bistveno intenzivnejšo rabo zemljišča in ne samo večjo obremenitev, temveč tudi večjo frekventnost obremenitve služečih nepremičnin, torej gre za drugo vsebino služnostne pravice. Objekt predvideva 2 popravljalni mesti, za njegovo obratovanje pa projektna dokumentacija predvideva kar 12 parkirnih mest, skratka zaradi svoje kapacitete se v pretežnem delu nahaja na parc. št. 13/6. Zato je treba opraviti tehtanje pravic obeh, pri tem pa je treba v ozir vzeti naravo in funkcijo tožnikovih nepremičnin, pri tem pa je jasno, da težki šleperji z vsemi posledicami vred (parkiranje, odtekanje olja, itd) ne odtehtajo tožnikovih ustavnih pravic (odločba Ustavnega sodišča, U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017). Glede na povedane kršitve materialnega prava je organ tudi zmotno ugotovil dejansko stanje. Tožnik je 15. 1. 2019 vložil na Okrajno sodišče v Grosupljem tožbo pod P 7/2019, s katero med drugim zahteva ugotovitev, da se služnostna pravica nanaša zgolj na tisti del sedanje parc. št. 7/10, ki je obstajal ob ustanovitvi služnostne pravice, ne pa tudi na v letu 2018 pripojen del s postopkom izravnave meje. Organ je tudi zmotno ugotovil, da naj bi obstajala služnostna pravica hoje in vožnje v vse namene, kar naj bi izhajalo iz zemljiške knjige in darilne pogodbe. Napačno je bila ugotovljena tudi vsebina služnostne pravice, ki naj bi zajemala tudi dolžnost tožnika, da ima služnostno površino vedno prosto, kot tudi, da ima investitor pravico za postavitev tabel in talnih označb, kot tudi, da ima osno obremenitev 10 t. Odločitev organa tudi implicira, da je služnostna trasa določena točno tam, kjer je v PGD določena intervencijska površina. To ne drži, ker služnostna trasa ni nikjer opredeljena. Služnostna pravica hoje in vožnje po parc. št. 2/6 in 7/1 pa je očitno ožja od služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po parc. št. 2/5. 7. Tožnik je še uveljavljal, da obrazložitev GD ne zadosti standardu obrazložitve (214. člen ZUP), saj organ ni presodil vseh zatrjevanih dejstev, drugostopni organ pa te napake ni saniral. Ni jasno, na podlagi katere norme naj bi služnostna pravica hoje in vožnje obsegala tudi obveznost vedno proste površine, svetle višine, osno obremenitev, itd. Organ se tudi ni opredelil do tožnikovih naziranj v zvezi s kršitvami ustavnih pravic, predvsem pravice do doma. Tudi tega ni drugostopni organ saniral. S tem je bila kršena tudi pravica do izjave. Organ tožniku ni omogočil, da sodeluje pri izvajanju dokazov in da se o njih izreče, kot to terja tretji odstavek 146. člena ZUP. Organ je pridobil tudi izjavo B. B., pri tem pa tožnika s tem ni seznanil ne prej, ne potem. Ne drži, da organ odločitve na to izjavo ni oprl, ker se v izjavi nanizana dejstva skladajo z odločitvijo organa in jo podpirajo. Kršen je zato tudi četrti odstavek 146. člena ZUP. Organ tudi ni odločil o njegovi priglasitvi za vstop v postopek. Po razveljavitvi prvega in drugega odstavka 62. člena ZGO-1 s strani Ustavnega sodišča po mnenju tožnika ZGO-1 neposredno ne predvideva, da je tožnik stranka ali stranski udeleženec, pač pa mora svoj status utemeljiti preko 43. člena ZUP. Torej mora organ o tem odločiti v izreku - status priznati ali zavrniti. Ker v tem primeru organ tega ni storil, je kršil 2. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik je predlagal, da sodišče odpravi GD in drugostopno odločbo, samo odloči o stvari tako, da ugodi zahtevku tožnika za priznanje stranskega udeleženca v postopku, zahtevo investitorja za izdajo GD pa zavrne, podrejeno, da ugodi zahtevku tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca in zadevo vrne organu v ponovni postopek, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Tožnik je predlagal tudi prekinitev postopka do pravnomočne rešitve civilnega postopka P 7/2019, če bi sodišče menilo, da upravnega spora pred rešitvijo v pravdi ne more rešiti (47. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

8. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

9. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo uvodoma navedel, da je organ priznal tožniku status stranskega udeleženca v postopku, saj mu je omogočil sodelovanje v postopku. Prej izdana zavrnitev zahteve za izdajo GD v letu 2016 je brezpredmetna za to zadevo, saj ne gre za isto upravno stvar. Prerekal je navedbe tožnika glede izkazane pravice graditi, opozoril na upravnosodno prakso (npr. I U 1312/2016). Služnostna pravica se nanaša na celotno parc. št. 7/10. Če bi bilo izvrševanje služnosti omejeno le na določene dele služečih nepremičnin, bi bilo to določeno. Sicer gre pa tudi po izravnavi meje, ki je bila izvedena po ZEN, za isto parcelo z isto površino. Obstoječa služnostna pot se tudi ni z ničemer razširila, obremenitve se ne bodo spremenile, saj je oče stranke z interesom C. C. pred tem opravljal dejavnost avtoprevozništva in s težkimi tovornjaki vozil preko teh nepremičnin (od 1996 do 2013). Prav tako se je po tem izvajala vožnja težkih motornih vozil, ker se stranka z interesom ukvarja s popravilom vozil. Zgolj navajanje določb darilne pogodbe ne pomeni, da je bila vsebina služnosti ugotovljena preko pogodbe in ne preko vpisa v z.k.. Organ tako ni kršil načela zaupanja v zemljiško knjigo. V PGD projektu je povzeto dejansko stanje služnostne poti, kot je razvidno na kraju samem. Izdelovalec ni posegel v nepremičnine parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1, na način, da bi kaj spreminjal ali dodal. Ukrepi iz PGD dokumentacije za zagotavljanje požarne varnosti so splošni in povzeti iz elaborata Zasnova požarne varnosti. Stranka z interesom z nobenimi požarnovarnostnimi ukrepi ne posega v zemljišče tožnika, temveč uveljavlja samo pravico dostopa, ki se ne zajeda v stopnice objekta tožnika. Intervencijska vozila imajo že desetletja dostop po teh parcelah. Sicer se pa požarnovarnostni ukrepi in intervencijske površine iz PGD ne nanašajo na služeče nepremičnine. Stranka z interesom pa na teh nepremičninah ne bo parkiral. Navedbe glede standarda SIST DIN 14090 so brezpredmetne.

10. Stranka z interesom je še navedel, da stanovanjska hiša na parc. št. 2/2 res predstavlja dom tožnika, vendar otroci tožnika ne tekajo in se ne igrajo na nepremičninah, saj ima tožnik eno hčer, ki je po njegovem vedenju stara 14 let. Preko teh nepremičnin pa (poleg tega, da tam parkirajo tožnik, njegova žena in njuni obiskovalci) peljejo in parkirajo tudi druga vozila, ki jih uporabljajo zaposleni in sodelavci družbe Č d.o.o. (ki posluje na tem naslovu), katere direktor in edini družbenik je tožnik. Te nepremičnine se uporabljajo tudi za skladiščenje gradbenega in drugega materiala. Služnostna pravica preko teh nepremičnin se izvršuje že več desetletij, torej še iz obdobja preden je tožnik postal lastnik. Tudi ne gre za drugačno in intenzivnejšo rabo kot prej in zato ne gre za poseganje v ustavne pravice tožnika. Tožnik se tudi ne more sklicevati na ustavno odločbo, U-I-64/14-20, saj se njegova stanovanjska hiša nahaja na parc. št. 2/2, preko katere dostop ni predviden. Tožba tožnika P 7/2019 je popolnoma neutemeljena in predstavlja poskus zavlačevanja tožnika. Stranka z interesom je prerekal tudi navedbe tožnika o kršitvah pravil postopka. B. B. ni navajal novih dejstev, zato ne gre za ugotavljanje dejstev izven upravnega postopka. Zatrjevanje tožnika, da organ ni odločil o njegovem statusu v postopku, pa je evidentna zloraba pravic tožnika, saj skuša tožnik na vsak način doseči odpravo izdanih odločb, pri čemer popolnoma zanemari dejstvo, da so njegove navedbe v nasprotju z njegovimi aktivnimi ravnanji (vlaganji vlog, udeležba na obravnavi). Glede predloga za prekinitev postopka pa je stranka z interesom nasprotoval navedbi, da gre za predhodno vprašanje, saj je služnost hoje in vožnje vknjižena v zemljiški knjigi, na to pa je organ oprl svoj odločitev. Predlagal je zavrnitev tožbe in priglasil stroške postopka.

11. Tožnik je v vlogi še dodal, da ne gre za odločanje o stvarni pravici, je pa organ dolžan presoditi trditve in dokaze, s katerimi se izpodbija obstoj dejstva, ki ga zakon domneva. Gre za ugotavljanje, ali se služnost, vknjižena leta 1989, nanaša tudi na zemljišče, ki je bilo kasneje pripojeno k parc. št. 7/10. Služnost za namen izgradnje in funkcioniranja industrijskega objekta ne obstaja. Prerekal je tudi izjavo D. d.o.o., ki jo je k odgovoru priložil investitor, in ostale navedbe.

12. Stranka z interesom je ponovil svoje navedbe iz odgovora na tožbo, poudaril je, da k parc. št. 7/10 ni pripojil dela zemljišča s parc. št. 13/6, kot to navaja tožnik, temveč je izravnal mejo. Ustreznost projektnih rešitev lahko tolmači le strokovna oseba.

13. Tožnik je v nadaljnjih vlogah opozoril še na 18. člen SPZ in skico DRSI, pridobljeno v pravdi, ki kaže na razliko med priključkom iz javne ceste iz PGD in po dejanskem stanju. Navedel je, da te listine ni prej predložil, ker ni imel podlage za dvom v resničnost podatkov v PGD. Stranka z interesom je prerekal tožnikove navedbe, opozoril, da gre za zlorabo pravic tožnika glede skice DRSI, ki pa tudi sicer ni verodostojna, ker gre za lokacijo priključka in prometne signalizacije leta 1991, za katero sploh ni izkazano, da je bila gradnja izvedena.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta za vzdrževanje in popravilo motornih vozil na zemljišču s parc. št. 7/10, k.o. ..., s komunalno in prometno ureditvijo in sicer dovozom po parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1, k.o. .... Organ je namreč presodil (in temu tožnik ugovarja), da je stranka z interesom izkazal pravico graditi za dovoz po parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1, k.o. ....

16. 54. člen ZGO-1 določa vsebino zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja, nadaljnji členi postopek njegove pridobitve, v 66. členu pa so določeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim iz 6. točke izhaja, da mora pristojni upravni organ, prede izda gradbeno dovoljenje, preveriti, ali ima investitor pravico graditi. Kaj se šteje za dokazilo o pravici graditi, določa 56. člen ZGO-1. Kot je zavzela že stališče ustaljena upravnosodna praksa (npr. X Ips 44/2011, I U 1648/2014), na podlagi citiranih določb ZGO-1, ki sta jasni in dodatne razlage ne rabita, v pravni teoriji in praksi ni dvomov ali dilem, da mora investitor med drugim izkazati pravico graditi, ki jo izkazuje (med drugim) z izpiskom iz zemljiške knjige, kjer je vknjižena druga stvarna (kot v obravnavanem primeru) oziroma obligacijska pravica, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini (prva alineja prvega odstavka 56. člena ZGO-1).

17. Poleg navedenega mora pristojni organ (glede na 66. člen ZGO-1) preveriti tudi, ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so revizijo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidenta in odgovornega revidenta (4. točka prvega odstavka). Podrobnejšo vsebino PGD določa Pravilnik o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik), ki je izdan na podlagi določb ZGO-1. Iz navedenih ureditev in tudi ostalih določb ZGO-1 (npr. 53. člena, ki ureja revizijo projektne dokumentacije, in 32. člena, ki ureja odgovornost projektanta za škodo) izhaja, da se pri preizkusu izpolnjenosti pogojev iz 66. člena ZGO-1 organ ni dolžan spuščati v presojo predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev, temveč mora preveriti, ali ima PGD vse sestavine in ali so te skladne s prostorskim aktom. Tako tudi sodna praksa (npr. I U 230/2012, I U 1397/2017, idr.).

18. V zvezi s tožbenim ugovorom, da v zadevi investitor - stranka z interesom ni izkazal pravice graditi, sodišče sodi, da ni utemeljen. V zadevi ni sporno, da je na nepremičninah s parc. št. 2/5, 2/6 in 7/1, k.o. ..., vpisana služnost hoje in vožnje (oziroma vožnje z vsemi vozili pri parc. št. 2/5) v korist nepremičnine s parc. št. 7/10, k.o. ..., kjer se bo (po podatkih iz PGD) izvedla nameravana gradnja, saj to izhaja iz izpiskov iz zemljiške knjige, pridobljenih v upravnem postopku in na podlagi katerih je organ utemeljil svojo odločitev. Kot je navedel tudi že organ (in tega tožnik ne ugovarja), vpisana stvarna služnost ni na kakršnikoli način omejena, saj to iz podatkov zemljiške knjige ne izhaja. To pa posledično pomeni, da je izkazan dostop do nameravane gradnje in s tem izpolnjen pogoj za pozitivno odločitev organa. Tožnik sicer ugovarja, da se organ na te podatke (torej podatke iz zemljiške knjige) ne bi smel zanesti (glede na izravnavo meje), kar pa ne drži, saj je ravno izpisek iz zemljiške knjige eno izmed tistih taksativno naštetih dokazil, s katerimi je pravico graditi možno sploh izkazati v tovrstnih postopkih. Obravnava besedila pravnega posla, ki je bil podlaga za vpis služnosti (v tem primeru darilna pogodba), pa tudi ne pomeni širitve služnostne pravice oziroma presoje samega stvarnopravnega razmerja in s tem kršitve načela zaupanja v zemljiško knjigo. Sama služnost pa tudi ni nedoločena, kot to meni tožnik, temveč gre za služnost hoje in vožnje oziroma vožnje z vsemi vozili v korist parc. št. 7/10, torej je nedvomno določena po obsegu in namenu.

19. Z upoštevanjem obstoja te stvarne pravice po vsebini, kot jo izkazuje zemljiška knjiga, organ tudi ni kršil materialnega prava, saj ni dolžan presojati morebitnih spremenjenih okoliščin. Kot kažejo podatki upravnih spisov, je bila služnost res ustanovljena s pogodbo v letu 1988 oziroma 1989, vendar v korist parc. št. 7/10, brez omejitev v obsegu, načinu, prostorskih ali drugih omejitev. Zato ni pravno relevantno, da se je pred obravnavanim postopkom izvedel postopek izravnave meje med parc. št. 7/10 in 13/6, obe last stranke z interesom, in naj bi se po mnenju tožnika del parc. št. 13/6 (v izmeri 210 m2) pripojil k delu 7/10, zato se je spremenila oblika nepremičnine in kar naj bi pomenilo, da ne gre več za nepremičnino parc. št. 7/10 po stanju in obsegu kot v času ustanovitve služnosti.

20. Po 60. členu ZEN gre za izravnavo meje, kadar se potek urejenega dela meje, evidentiranega v zemljiškem katastru, spremeni, če se lastnika sosednjih parcel sporazumeta o izravnavi dela meje in se pri tem površina manjše parcele, ki se dotika dela meje, ki se izravnava, ne spremeni za več kakor pet odstotkov površine manjše izmed parcel, med katerima se opravi izravnava meje, vendar ne več kakor za petsto kvadratnih metrov. Iz vsebine te določbe tako izhaja, da gre za spremembo meje v manjšem obsegu in pod določenimi pogoji, ker na njeni podlagi ne pride do stvarnopravnih sprememb. Tožnik zato že na tej podlagi s tem ugovorom ne more uspeti, iz odločbe o izravnavi meje, ki se nahaja med upravnimi spisi, pa tudi ne izhaja sprememba površin obeh parcel. 21. Tožnik nadalje ugovarja, da ugotovljena služnostna pravica ne zadosti zahtevam iz PGD, konkretno glede širine dostopne poti, neustreznost dostopnih radiusov standardu SIST DIN 14090, stalno dostopnost in označitev intervencijskih površin za gasilsko intervencijo, idr., zaradi česar gre za vsebinsko in namensko drugačno obremenitev služečega zemljišča kot vpisana služnost, ob tem se pa tudi intervencijska površina zaradi svoje velikosti zajeda iz javne ceste v stopnice objekta tožnika.

22. 25. člen Pravilnika kot enega izmed elaboratov predvideva tudi elaborat zasnove požarne varnosti, izdelano po predpisih o požarni varnosti v stavbah. Ni sporno, da PGD ta elaborat vsebuje (št. 210-09/16-ZPV), izdelan s strani strokovnjaka - projektanta, kot pa je tožniku pojasnil že drugostopni organ, ne iz tekstualnega dela vodilne mape, ne iz vsebine elaborata ni razvidno, da bi se njegove zahteve nanašale oziroma v katerikoli meri bremenile služeče nepremičnine drugače in v večjem obsegu, kot je vpisana služnost. Enako velja tudi glede navedbe o zajedanju intervencijske površine v stopnice objekta tožnika, saj to iz podatkov spisa tudi ne izhaja. Zato ni mogoče trditi, da je bilo kršeno materialno pravo v tem pogledu, posledično pa tudi ni mogoče sprejeti očitka o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

23. Ker gre pa za že obstoječ dostop do parc. št. 7/10, tožnik tudi ne more biti uspešen z ugovori o kršitvah njegovih ustavnih pravic do doma (pri čemer velja izpostaviti, da se tožnikova stanovanjska hiša nahaja na parc. št. 2/2). Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da se predvidena parkirna mesta nahajajo na njegovih nepremičninah, zato tudi ta ugovor tožnika o predvidenemu številu parkirnih mestih, kar naj bi (tudi med drugim) kazalo na večjo frekventnost po služečih nepremičninah, ne vzdrži sodne presoje.

24. Upravna organa sta tako glede na izkazano pravico graditi vse ugovore tožnika v zvezi s širino trase služnosti, drugačnim obsegom in namenom, ki presega s pravnim poslom dogovorjeno in vpisano služnost, utemeljeno zavrnila, z njimi pa tožnik tudi v tem upravnem sporu, kjer sodišče presoja zakonitost in pravilnost izdaje gradbenega dovoljenja, ne more biti uspešen. Po 220. členu Stvarnopravnega zakonika stvarna služnost preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona. Takega varstva pa se je tožnik (kot izhaja iz tožbe) že poslužil, saj je vložil tožbo pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem (P 7/2019) zaradi ugotovitve, da se služnostna pravica nanaša zgolj na tisti del sedanje parc. št. 7/10, ki je obstajal ob ustanovitvi služnostne pravice leta 1989, ne pa tudi na del, ki ji je bil leta 2018 pripojen s postopkom mejne izravnave od parc. št. 13/6, in kjer uveljavlja oziroma bo lahko uveljavljal navedene ugovore. Če pa bo sodna odločba, izdana v pravdnem postopku, posegla v dejstva, pravno pomembna za izdajo gradbenega dovoljenja, bo to lahko razlog za uporabo katerega od izrednih pravnih sredstev, predvidenih po ZUP. Do tedaj pa velja, da je dostop do nepremičnine s parc. št. 7/10 izkazan, kot izhaja tudi iz zemljiške knjige. Sodišče zato tudi ne bo prekinilo postopka na podlagi 47. člena ZUS-1 do pravnomočne rešitve v tem pravdnem postopku, saj za to nima podlage. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 1648/2014. 25. Tudi zatrjevanih kršitev pravil postopka sodišče ni našlo.

26. Obrazložitev prvostopne odločbe zadosti standardu obrazložitve, kot to terja 214. člen ZUP, saj se je organ opredelil do vseh pomembnih pravnih naziranj tožnika, pomembnih za odločitev glede na določbe ZGO-1, ki veljajo za ta primer.

27. Ne-izdaja posebnega sklepa o priznanju statusa stranskega udeleženca tožniku pa tudi ne predstavlja kršitve 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Po tej določbi se za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena tega zakona, ali je nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka. Tožnik je bil v postopek namreč pozvan, torej mu je bilo sodelovanje omogočeno in se ga je tudi aktivno udeleževal s pošiljanjem vlog, podajo izjav, udeležbe na ustni obravnavi, itd. (in je aktiven pri uveljavljanju svojih pravic še zdaj). Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da se je tudi sam smatral za stranskega udeleženca (na to kaže npr. poimenovanje njegovih vlog - vloga 1 stranskega udeleženca, itd.). Do te kršitve torej tudi ni prišlo.

28. Kot pa že povedano, se je organ kot odločilno glede izkazane pravice graditi oprl na izpisek iz zemljiške knjige, zato tožnikova pravica do izjave iz 9. ter 146. člena ZUP ni bila kršena, ker mu organ ni predočil izjave B. B. glede nastanka in vsebine služnostne pravice.

29. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, voden v letu 2016, kot tudi PGD, izdelan v tem postopku, torej postopku leta 2016, pa sta za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve pravno nepomembna, zato se sodišče do tega ugovora ne bo opredeljevalo.

30. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 31. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je vpogledalo v predlagane listine spisa že v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta. Predlaganega vpogleda v spis UE Grosuplje v zvezi z izdajo GD v letu 2016 in v pravdni spis P 7/2019 sodišče ni izvedlo, ker predlagana dokaza nista relevantna za odločitev v tem primeru (spis UE Grosuplje za izdajo GD v letu 2016 se nanaša na drugo zadevo, pravica graditi je izkazana s podatki zemljiške knjige). Kot prepoznega pa sodišče zavrača dokaz - načrt PGD/PZI Republiške uprave za ceste iz leta 1991 in 1992, ki ga je tožnik pribavil od DRSI, saj ga je sodišču predložil 18. 12. 2019, torej nedvomno po poteku 30-dnevnega roka iz 28. člena ZUS-1, ki ga zakon določa za vložitev tožbe v upravnem sporu in v katerem mora tožnik med drugim razložiti, zakaj toži. Poslani dokaz pa je tudi nedopusten glede na 52. člen ZUS-1. Po tej določbi tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ti pogoji pa za ta načrt niso izpolnjeni. Tožnik je namreč navedel, da ga je pribavil šele za potrebe pravde P 7/2019, ker, da češ, prej ni imel dvoma v pravilnost PGD, kar pa ne zadosti pogoju izkazane upravičene nemožnosti pridobitve, še zlasti, ker gre za načrt iz leta 1991 in 1992, pri čemer se sodišče ne spušča v oceno prepričljivosti izjave tožnika o do sedaj neizkazanem dvomu v pravilnost PGD.

32. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 33. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka stranke z interesom pa temelji na smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspel s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičen do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podal, saj je v pretežni meri povzel obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma ponovil svoje navedbe iz postopka. S temi navedbami pa ni vplival na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo.