Jedro

Pripoznava je enostranska izjava volje dolžnika. To pomeni, da lahko le sopogodbenik, do katerega ima podizvajalec terjatev, to terjatev pripozna (v tem primeru glavni izvajalec). Naročnik oziroma nadzornik naročnika (oseba, ki na strani naročnika nadzira izvajanje del) zato ni tisti subjekt, ki bi lahko pripoznal terjatev podizvajalca, saj z njim ni v neposrednem pogodbenem odnosu.

Naročnik (tj. tožena stranka) se zahtevku lahko upira z uveljavljanjem ugovorov iz pogodbenega razmerja med njim in podjemnikom (glavnim izvajalcem). Te ugovore lahko naročnik uveljavlja v okviru presoje obstoja in dospelosti terjatve kot ene izmed ostalih predpostavk za utemeljenost zahteve iz 631. člena OZ.

Priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev ni mogoče širiti tako, da bi se ti lahko izplačevali iz vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 170.150,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2013 do plačila in znesek 54.630,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 8. 2013 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." (I. točka izreka).

Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.894,15 EUR v 15 dneh od vročitve (te) sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper navedeno sodbo pravočasno vložila pritožbo. V tej je navedla, da je sodišče prve stopnje v zvezi zahtevkom zmotno uporabilo materialno pravo, da je v tej posledici zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa zagrešilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je zato predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka in predlagala, da se v plačilo naložijo toženi stranki.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa v plačilo naloži še stroške, ki jih je toženka imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

O sporu

5. D. d. d. (tožena stranka oziroma naročnica) in A., preko svoje podružnice A. - P., sta dne 2. 12. 2009 sklenili Pogodbo o izgradnji oziroma dokončanju izgradnje avtocestnega predora M. Tožeča stranka kot podizvajalec je z A. - P. kot glavnim izvajalcem sklenila pogodbo št. 93-12-2012 z dne 3. 12. 2012 za izvedbo določenega obsega del iz glavne pogodbe, tj. slikopleskarskih del v obeh ceveh predora M. Skladno s pogodbenim rokom je tožeča stranka dogovorjena dela (katerih cena je bila določena v fiksni višini 11,32 EUR/m2) v celoti opravila aprila 2013. Dela so bila po navedbah tožeče stranke s strani nadzora tožene stranke potrjena in priznana.

6. S tožbo v obravnavanem sporu (VII Pg 91/2014) tožeča stranka za dela, opravljena po pogodbi št. 93-12-2012, zahteva plačilo v višini 170.150,30 EUR s pripadki, in sicer po računu št. 00221 - 2013 - 0013 z dne 2. 4. 2013 (ki je v plačilo zapadel 2. 6. 2013) in računu št. 00273 - 2013 - 0017 z dne 19. 4. 2013 (ki je v plačilo zapadel 19. 6. 2013), katera je izdala na podlagi IV. začasne situacije in končnega obračuna. Vtoževana računa s 60 dnevnim plačilnim rokom je po potrditvi del s strani nadzora tožene stranke sicer izstavila glavnemu izvajalcu A. - P., s katerim je tožnica, kot že opisano, imela sklenjeno pogodbo št. 93-12-2012 z dne 3. 12. 2012 za izvedbo določenega obsega del iz glavne pogodbe, ki pa po poteku 60 dni nista bila plačana. V predoru je prišlo do luščenja premaza oziroma barve. Tožena stranka je priznana dela črtala in jih v času pisanja tožbe A. - P. ni priznavala. Tožeča stranka je zato na toženo stranko (kot naročnika) dne 2. 7. 2013 s priporočenim pismom naslovila neposredni zahtevek, ta pa je na naroku za izdajo začasne odredbe v postopku Z 76/2013 zatrdila, da zneska 170.150,30 EUR ne bo plačala ne A. - P. (glavnemu izvajalcu) ne tožeči stranki (nominiranemu podizvajalcu), dokler zadeva ne bo razčiščena.

7. S tožbo v zadevi VII Pg 500/2014 tožeča stranka zahteva plačilo računa št. 00423-2013-0032 z dne 12. 6. 2013 za barvanje vmesnih prehodov med obema tunelskima cevema (dodatna dela) v višini 54.630,32 EUR in zatrjuje smiselno enako kot v zadevi VII Pg 91/2014. 8. Oba zahtevka je tožeča stranka gradila na a) 631. členu Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju OZ), b) na določbah Zakona o javnem naročanju2 (v nadaljevanju ZJN-2) ter Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju3 (v nadaljevanju Uredba), c) na 5. členu gradbene pogodbe z dne 2. 12. 2009 v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter d) na samih določbah OZ o nakazilu oziroma asignaciji. Zahtevek pod opr. št. VII Pg 500/2014 pa je tožeča stranka utemeljevala tudi na 190. členu OZ.

9. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 6. 2016 zadevi pod opr. št. VII Pg 91/2014 in VII Pg 500/2014 združilo v skupno obravnavanje, pri čemer je kot vodilna zadeva postala zadeva VII Pg 91/2104 (list. št. 76). Tožničin zahtevek za plačilo zneskov 170.150,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2013 do plačila in 54.630,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 8. 2013 do plačila je z izpodbijano sodbo zavrnilo. Zahtevka je presodilo po vseh zgoraj povzetih pravnih podlagah.

O zahtevku na plačilo 170.150,30 EUR - po 631. členu OZ

10. Ker pritožnica graja materialnopravne zaključke prvostopenjskega sodišča v zvezi s posamezno predpostavko, ki mora biti izpolnjena za uspešnost neposredne zahteve podjemnikovih sodelavcev od naročnika, pritožbeno sodišče na njene navedbe odgovarja po teh vsebinskih sklopih.

Glede pripoznave podizvajalčeve terjatve

11. V nasprotju z zatrjevanjem pritožnice pod pripoznavo terjatve v smislu 631. člena OZ4 ni razumeti tako pripoznavo terjatve podizvajalca s strani glavnega izvajalca kot tudi pripoznavo terjatve glavnega izvajalca s strani naročnika. Stališče, da je treba pod pripoznavo terjatve v smislu 631. člena OZ razumeti zgolj pripoznavo terjatve podizvajalca s strani glavnega izvajalca, je v sodni praksi namreč že v celoti uveljavljeno5. Prvostopenjsko sodišče zato pogoja pripoznave v razmerju med naročnikom in glavnim izvajalcem v spornem primeru pravilno ni presojalo.

12. Kaj ustreza pojmu "pripoznave podizvajalčeve terjatve s strani podjemnika oziroma glavnega izvajalca", pa je naslednje pritožbeno sporno vprašanje. Tožeča stranka namreč (na splošno) uveljavlja, da pripoznava ne pomeni, da mora biti terjatev podizvajalca na nek povsem izrecen, celo obličen način pripoznana, ampak je kriterij presoje, ali je bila terjatev pripoznana, bistveno nižji. Meni, da je v poslovni praksi običajno, da se odprte postavke potrjujejo s potrditvijo IOP s strani odgovorne osebe, prav tako da zadostuje, da glavni izvajalec v svojih listinah beleži obstoj takšne terjatve ali pa da odgovorni nadzornik potrdi kakovostno in količinsko izvedbo del (katerih cena je vnaprej pogodbeno določena). Napada torej zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi s presojo tožničine trditve, da je dela, ki jih je izvajala tožeča stranka, priznal in potrdil nadzor tožene stranke (kar po njenem mnenju ustreza pojmu pripoznave terjatve po 631. členu OZ), in njegovo stališče o pravni naravi potrjenih IOP obrazcev ter dodaja, da dejstvo, da predstavlja zahtevek iz 631. člena OZ izjemo od splošnega pravila relativnosti obligacijskih razmerij, še ne narekuje razlage, da je za izpolnjenost predpostavk za uveljavitev tega zahtevka potreben nek višji dokazni standard. Odgovor pritožbenega sodišča na te navedbe pa je sledeč.

13. Pripoznava je enostranska izjava volje dolžnika. To pomeni, da lahko le sopogodbenik, do katerega ima podizvajalec terjatev, to terjatev pripozna (v tem primeru glavni izvajalec). Naročnik oziroma nadzornik naročnika (oseba, ki na strani naročnika nadzira izvajanje del) zato ni tisti subjekt, ki bi lahko pripoznal terjatev podizvajalca v smislu 631. člena OZ, saj z njim ni v neposrednem pogodbenem odnosu.6 Trditev v smeri, da je glavni izvajalec pooblastil nadzornika tožene stranke za pripoznavo terjatev, pa slednja v tem postopku ni ponudila. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da potrditev del po toženkinem nadzoru ne pomeni izvajalčeve pripoznave podizvajalčeve terjatve, je pravilen torej že iz tega razloga. Ravnanje nadzornika tožene stranke v smislu pripoznave podizvajalčeve terjatve po 631. členu OZ ni pravno relevantno.

14. Pravno relevantno za konkretni primer pa ni niti vprašanje pravne narave potrditve obrazca IOP. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je obrazec IOP predložila glavnemu izvajalcu in da ji je ta podpisanega vrnil ter da to pomeni, da je njeno terjatev pripoznal. Sodišče prve stopnje se je do pravne narave potrjenih IOP obrazcev opredelilo zgolj na splošno. S stališča nadaljnjega pritožbenega očitka se izkaže, da povsem utemeljeno.

15. Tožeča stranka pritožbeno namreč uveljavlja tudi, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kakšna izjava oziroma kakšno ravnanje glavnega izvajalca bi po presoji prvostopenjskega sodišča lahko ustrezalo njegovemu izrazu volje, da pripoznava terjatev podizvajalca. Skladno z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča pa je po mnenju pritožbenega sodišča to jasno. Sodišče prve stopnje je v 21., 22. in 23. točki izpodbijane sodbe celovito obrazložilo, zakaj trditve tožeče stranke, s katerimi opiše ravnanja, ki naj bi po njenem mnenju ustrezala pripoznavi terjatev, ni mogoče subsumirati pod zakonski znak (pripoznave terjatev) iz 631. člena OZ. Prav tako je natančno pojasnilo, kakšno ravnanje glavnega izvajalca bi sicer bilo razumeti kot pripoznavo in kakšno ne. S tem pa je po presoji pritožbenega sodišča v celoti odgovorilo in se opredelilo do materialnopravnih stališč, ki jih je tožeča stranka (in tožena) ponudila v postopku pred sodiščem prve stopnje, ponovila pa v obravnavani pritožbi (list. št. 61 in 62) oziroma je le-te zavrnilo. Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP mu zato ni mogoče očitati.

16. Prav tako mu ni mogoče očitati, da je zmotno presodilo, da pripoznave terjatev ni dovoljeno dokazovati z dejstvi, ki so nastala kasneje. Sodišče prve stopnje kaj takšnega v svoji odločbi ni zapisalo in je razlago, ki jo je ponudila tožeča stranka, v celoti upoštevalo. Se pa z vprašanjem, ali bi dejstvo, da je bil v stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem - razen prerekanega zneska 34.552,34 EUR - priznan tako znesek 72.935,63 EUR kot tudi znesek 62.214,67 EUR (poleg zneska 54.630,32 EUR), lahko kazalo na to, da tudi 3. 7. 2013 oziroma 14. 10. 2013 (v času podaje neposredne zahteve podizvajalca) ni bilo razloga, da bi glavni izvajalec ne priznaval terjatve (v tem obsegu) do podizvajalca, v nadaljevanju res ni več ukvarjalo, saj je presodilo, da tudi druga predpostavka po 631. členu OZ ni dokazana - tj. resnična in dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Če ena od predpostavk ni izpolnjena, pa zahtevek na podlagi 631. člena OZ ni utemeljen.

17. Čeprav bi bilo torej izkazano, da je glavni izvajalec terjatev tožeče stranke na plačilo del, ki naj bi bila zajeta v IV. začasni situaciji in končnem obračunu, pripoznal, tožeča stranka z neposrednim zahtevkom v tej pravdi ne more uspeti. Naročnik (tj. tožena stranka) se namreč zahtevku lahko upira z uveljavljanjem ugovorov iz pogodbenega razmerja med njim in podjemnikom (glavnim izvajalcem). Te ugovore lahko naročnik uveljavlja v okviru presoje obstoja in dospelosti terjatve kot ene izmed ostalih predpostavk za utemeljenost zahteve iz 631. člena OZ7. Opisane ugovore pa je tožena stranka uveljavljala tudi v obravnavanem primeru in ker se je izkazalo, da so utemeljeni, vprašanje pripoznave podizvajalčeve terjatve s strani glavnega izvajalca niti ni ključno.

Glede koneksnosti terjatev

18. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila (in to ponavlja tudi v pritožbi), da se skladno z določbo 631. člena OZ sodelavci podjemnika (podizvajalci) za plačilo svoje terjatve lahko obrnejo na naročnika in zahtevajo plačilo iz vsote, ki jo ta (tj. naročnik) v tistem trenutku dolguje podjemniku. Poudarjala je, da je pomembno le, da se podizvajalec poplačuje iz terjatve, ki je nastala pri delu, pri katerem je sam sodeloval in ne pri kakšnem tretjem poslu, npr. na delih na drugem gradbišču. Smisel določitve pogoja koneksnosti je po njenem mnenju namreč zgolj v tem, da se terjatve podizvajalcev poplačujejo znotraj istega pogodbenega razmerja - treba je dokazati zgolj obstoj vsote, ki jo naročnik dolguje glavnemu izvajalcu iz tega pogodbenega razmerja, saj je naročnik podjemniku dolžan plačati le toliko, kolikor znaša njegova pogodbena zaveza. Po trditvah tožeče stranke pa je te vsote vsaj za 499.649,06 EUR, kolikor znaša predmet spora v zadevi III Pg 5392/2013, oziroma je je skupaj 2,045.261,00 EUR (v postopku pod opr. št. III Pg 3429/2014 je predmet spora 907.205,64 EUR, v zadevi pod opr. št. X Pg 1/2015 pa 638.406,30 EUR), saj tožena stranka kot naročnik glavnemu izvajalcu ni plačala vsaj treh začasnih situacij.

19. Tožena stranka se je takšnemu pojmovanju pogoja koneksnosti upirala. Sklicevala se je na komentar OZ-a k 631. členu OZ in trdila, da lahko, kadar je podizvajalec po pogodbi s podjemnikom zavezan opraviti samo del tistega posla, ki ga je v razmerju do naročnika zavezan opraviti podjemnik (za kar gre tudi v tem primeru), podizvajalec neposredno od naročnika zahteva plačilo samo, če je v razmerju med naročnikom in podjemnikom dospela podjemnikova terjatev za plačilo tega dela posla in ne kateregakoli (dela) posla, ki ga je podjemnik opravil za naročnika (bodisi sam bodisi po drugih izvajalcih). Če je npr. naročnik potrdil podjemnikovo začasno situacijo, ki se nanaša na druga dela in ne na tista, ki jih je podizvajalec opravil na podlagi pogodbe s podjemnikom, podizvajalec ne more zahtevati, da mu naročnik na podlagi njegove obveznosti (iz "vsote, ki jo na podlagi te situacije dolguje podjemniku") plača terjatev za dela, ki niso predmet te situacije.

20. Pri presoji koneksnosti terjatve se je prvostopenjsko sodišče oprlo na razlago iz komentarja OZ-a k 631. členu, na katero se je sklicevala toženka8. Takšno pojmovanje pogoja koneksnosti, kot v navedenem komentarju, je namreč najti tudi v praksi Vrhovnega sodišča RS. Tako je npr. v odločbi VS RS Sodba III Ips 152/2015 z dne 24. 1. 2017 pojasnjeno, da je namen določbe 631. člena OZ v varstvu podizvajalca, vendar ne na račun oškodovanja naročnika. Po stališču vrhovnega sodišča v primeru, ko je naročnik dela, ki jih je opravil podizvajalec, glavnemu izvajalcu že plačal, določba 631. člena OZ gotovo ne nudi podlage še za direktni zahtevek podizvajalca do naročnika za plačilo teh istih del, saj bi to vodilo do dvojnega plačila za ista dela in s tem posledično do oškodovanja naročnika9. Z zakonskim besedilom, da naročnik podizvajalcem na podlagi direktnega zahtevka terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, je (torej) razumeti vsoto, ki jo za dela, ki jih je za podjemnika po podizvajalski pogodbi opravil podizvajalec, naročnik dolguje podjemniku.

21. To pa pomeni, da nikakor ni mogoče pritrditi pritožnici, da je pri pogoju koneksnosti pomembno le, da obstaja vsota, ki jo (v trenutku podaje neposrednega zahtevka) naročnik dolguje podjemniku10 oziroma da se terjatve podizvajalcev poplačujejo znotraj istega pogodbenega razmerja, tj. iste krovne (gradbene) pogodbe. Neposredno plačilo podizvajalca ni mogoče zahtevati za poplačilo terjatve podizvajalca do podjemnika iz naslova del, ki niso hkrati dela, iz naslova katerih izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla. Tako interpretacijo narekuje pravilo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, kajti neposredno plačilo podizvajalca je izjema od relativnosti obligacijskih razmerij. Zato ni mogoče širiti priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev tako, da bi se ti lahko izplačevali iz vsote, ki je naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo. Drugačna razlaga pritožnice je pravno nevzdržna in zmotna.

22. Zmotna je tudi pritožničina argumentacija pomena izstavljanja in plačevanja začasnih situacij, in sicer da naročnik s plačili po začasnih situacijah izvajalcu ne plačuje posameznih izvedenih del (ki jih je izvedel bodisi sam bodisi prek podizvajalcev), ampak le del pogodbene cene. Nobenega dvoma namreč ni, da se po začasnih situacijah plačujejo izključno in samo tista dela, ki so zajeta v posamezni situaciji, ne pa katerakoli druga dela, ki se jih je podjemnik zavezal opraviti po podjemni pogodbi. V primeru, da bi držalo, kar trdi pritožnica, da naročnik s plačilom po začasni situaciji plača (nedoločljiv) del pogodbene cene, ni videti razumnega razloga, zakaj bi bilo potem takšno plačilo sploh vezano na izstavljeno situacijo. V takšnih primerih bi bilo dogovorjeno plačilo pogodbene cene po obrokih, z vnaprej določenim datumom zapadlosti, neodvisno od opravljenih del11. 23. Ko je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku v okviru obravnavanega pogoja ugotavljalo, ali so slikopleskarska dela, katerih plačilo podizvajalka zahteva v tem postopku, obsežena v začasnih situacijah, ki so predmet sporov pod opr. št. III Pg 5392/2013 (39. začasna situacija), III Pg 3492/2014 (38. začasna situacija) in X Pg 1/2015 (37. začasna situacija) in po katerih glavni izvajalec s strani naročnika za dela na objektu predor M. naj še ne bi prejel plačila v skupnem znesku 2,045.261,00 EUR, je torej ravnalo povsem pravilno. Podizvajalec se v razmerju do naročnika ne more poplačati iz vsote, ki jo naročnik v tistem trenutku dolguje podjemniku za opravljena druga dela, ki jih je opravil sam in drugi podizvajalci po isti gradbeni pogodbi. To bi namreč pomenilo, da terjatev glavnega izvajalca za plačilo del še ne bi prenehala in bi lahko glavni izvajalec za opravo teh del še enkrat terjal naročnika.

24. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zaključilo, da trditev tožeče stranke, da je vsote vsaj za 499.649,06 EUR, kolikor znaša predmet spora v zadevi III Pg 5392/2013, ni pravno relevantna. Takšen sklep je namreč sprejelo, ko je hkrati pravilno obrazložilo, da se obstoj in dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika v zvezi z zahtevkom po 631. členu OZ presoja v trenutku, ko se podizvajalec obrne na naročnika s svojim neposrednim zahtevkom (ter ugotovilo, da slikopleskarska dela, ki jih tožnik vtožuje v tej pravdi, niso predmet 39. začasne situacije glavnega izvajalca, ki je predmet pravde v zadevi III Pg 5392/2013). To se je v obravnavanem primeru zgodilo dne 3. 7. 2013 (kar glede na obrazložitev iz 32. točke izpodbijane sodbe izhaja iz priložene zahteve za neposredno plačilo z dne 2. 7. 2017) in pritožnica te ugotovitve prvostopenjskega sodišča niti ne izpodbija.

Glede obstoja in dospelosti terjatve glavnega izvajalca do naročnika

25. Terjatvi (terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca in terjatev glavnega izvajalca do naročnika) morata obstajati na dan, ko naročnik od podizvajalca prejme zahtevek za neposredno plačilo (terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca pa tudi na dan, ko naročnik plača neposredni zahtevek). Prav tako morata biti na ta dan obe terjatvi dospeli. Terjatvi sta dospeli, če sta tako glavni izvajalec kot tudi podizvajalec, vsak do svojega naročnika, upravičena terjati pačilo za opravljeno delo.

26. Da je imel glavni izvajalec do naročnika dne 3. 7. 2013 (ko je toženec prejel tožnikovo zahtevo za neposredno plačilo) terjatev v višini 499.649,06 EUR, tožeča stranka v obravnavani zadevi ni zatrjevala. V prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2015 je navedla, da sodišču prve stopnje predlaga, da naj toženi stranki naloži predložitev izpisa odprtih postavk na dan 21. 6. 2013 med njo in glavnim izvajalcem po pogodbi št. 1982/09 z dne 2. 12. 2009, ter trdila, da je še ta trenutek (torej dne 7. 5. 2015) toženka dolžna iz istega posla glavnemu izvajalcu najmanj 499.649,06 EUR, ki so predmet pravde v zadevi III Pg 5392/2013 naslovnega sodišča.12 Pri tem je vztrajala tudi v nadaljnjih trditvah. V pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2015 je tako še enkrat pozvala toženko, da naj predloži IOP do glavnega izvajalca za ta posel (iz katerega bo jasno razvidno, da obstoji zapadla terjatev glavnega izvajalca do naročnika najmanj v višini 499.649,06 EUR), povedala, da se je seznanila, da je med toženko in glavnim izvajalcem odprta tudi terjatev v višini 907.205,64 EUR (ki je predmet spora pod opr. št. III Pg 3429/2014) ter pojasnila svoje stališče, da je s tem, da naročnikov dolg do glavnega izvajalca obstaja, čeprav v času podizvajalčeve zahteve še ni zapadel v plačilo, zadoščeno materialnemu predpisu, ki zahteva, da mora naročnikov dolg obstajati v trenutku podizvajalčeve zahteve za neposredno plačilo, le v zamudo naročnik napram podizvajalcu ne pride pred zapadlostjo njegove obveznosti do izvajalca. Trditve je kasneje še razširila (predvsem je pojasnila, katera začasna situacija je predmet posameznega pravdnega postopka in koliko znaša vrednost spora v posamezni zadevi, pojasnila pa je tudi, da sta bili tako 37. kot tudi 38. začasna situacija, ki vključujeta dela tožeče stranke, s strani toženke potrjeni ter da naknadna reklamacija del ne more imeti učinkov, ki jih zasleduje tožena stranka - prim. navedbe iz pripravljalne vloge z dne 15. 12. 2015).

27. Skladno s citiranimi navedbami pa se izkaže, da pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko se ni osredotočilo na presojo vprašanja, ali je v trenutku podaje neposredne zahteve s strani tožeče stranke obstajala pri naročniku vsota v višini 499.649,06 EUR, katero jo je dolgovala glavnemu izvajalcu. Tožeča stranka namreč - kot navedeno - sploh ni zatrjevala, da je takšna (dolgovana) vsota obstajala dne 3. 7. 2013, temveč da je obstajala dne 21. 6. 2013 (zaradi česar je prvostopenjskemu sodišču tudi predlaga, da naj toženi stranki naloži predložitev izpisa odprtih postavk na ta dan) in da je zaradi tega, ker se zoper toženo stranko s strani glavnega izvajalca vodi postopek pod opravilno številko III Pg 5392/2013, terjatev v višini 499.649,06 EUR obstaja še v času pisanja pripravljalne vloge z dne 7. 5. 2015. Tožeča stranka pa poleg navedenega tudi ni zatrjevala, da je v navedeni vsoti vključena terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca iz naslova vtoževanih slikopleskarskih del oziroma da gre za vsoto, ki jo zadela, ki jih je za podjemnika po podizvajalski pogodbi opravil podizvajalec, naročnik dolguje podjemniku. Do vprašanja, ki ga pritožbeno izpostavlja pritožnica, se prvostopenjsko sodišče torej ni bilo dolžno niti se ni moglo opredeliti, saj trditev v tej smeri tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Trditve, da je vsote, ki jo naročnik dolguje glavnemu izvajalcu vsaj za 499.649,06 EUR, kolikor znaša predmet spora v zadevi III Pg 5392/2013, v tem sporu ni obravnavalo kot pravno relevantne iz razloga, ker ta ne odgovori na vprašanje, koliko je ta vsota znašala dne 3. 7. 2013. 28. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugovore tožene stranke13 in tožničine trditve iz vloge z dne 15. 12. 2015 pravilno presojalo (kar je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo), ali so bila dela, katerih plačilo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, vsebovana v 37., 38. in 39. začasni situaciji in kdaj so te začasne situacije glavnega izvajalca dospele v plačilo. Glede na trditve pravdnih strank je bila ključna ravno ta analiza - trditev, da je bilo vsote 499.649,06 EUR, je bila namreč preveč pomanjkljiva. Obrazložitev sodišča prve stopnje na 28., 29., 30. in 31. strani izpodbijane sodbe, ki je torej izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, je prepričljiva, izčrpna in celovita (obravnava vse aspekte in navedbe strank). Posameznih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa pritožnica niti ne izpodbija.

29. Pritožbeno neizpodbito je tako ostalo, da 38. začasna situacije v plačilo ni dospela vse do 30. 7. 2013. Četudi je torej res, kar trdi pritožnica, in sicer da so bila torej v tej začasni situaciji glavnega izvajalca zajeta slikopleskarska dela podizvajalca (tj. tožeče stranke), v pritožbenem postopku ne more doseči drugačne odločitve v tem sporu. Ni namreč dokazala (in to je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo), da je bila v trenutku podaje neposrednega zahtevka po 631. členu OZ terjatev glavnega izvajalca do naročnika (v zvezi z deli iz te situacije) dospela. Terjatev po tej začasni situaciji bi zapadla šele 30. 7. 2013. Vendar pa je tožena stranka z dopisom št. 402-41/13-LF-361 z dne 18. 7. 2013 odstopila od pogodbe št. 1982/09 (katero je imela sklenjeno z glavnim izvajalcem). Ta odstop je začel učinkovati dne 22. 7. 2013, ko je glavni izvajalec prejel odstop od pogodbe. To pa pomeni, da terjatev glavnega izvajalca do naročnika (tožene stranke) na podlagi 38. začasne situacije14 v obravnavanem primeru v plačilo ni dospela niti 30. 7. 2013 oziroma kasneje. V posledici odstopa od pogodbe št. 1982/09 je tožena stranka namreč skladno z določbo 15.4 (b) Rdeče knjige FIDIC, ki se kot splošni pogoji uporablja za navedeno pogodbo, zadržala nadaljnja plačila izvajalcu, dokler se ne ugotovi stroškov izvedbe, dokončanja del in odprave napak, odškodnine za zakasnitve pri dokončanju (če so) ter vseh drugih stroškov, ki jih je utrpel naročnik. Da je tožena stranka glavnega izvajalca dne 27. 6. 2013 z dopisom št. 402-41/13-OM-342/1 obvestila, da so se v zvezi z barvanjem predorskih sten pokazale napake in da te napake dejansko obstajajo (a se še ne ve, kdo je zanje odgovoren), pa v obravnavani zadevi niti ni sporno. Pritožnica s svojimi navedbami, da je bila 38. začasna situacija potrjena in da je vsebovala sporna dela podizvajalca, ki še niso bila plačana, torej ne more uspeti že iz razloga, ker ni izkazano, da je terjatev glavnega izvajalca na podlagi te situacije dospela na dan prejema neposrednega zahtevka s strani naročnika. Trditvam pritožnice, da so zgoraj navedene določbe Rdeče knjige FIDIC nepravične ter da ustvarjajo pretirano nesorazmerje v pravicah pogodbenih strank, pa ni mogoče pritrditi.

30. Pritožnica ne more uspeti niti z navedbo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z njeno trditvijo, da sama tožena stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X Pg 1/2015 trdi, da je bilo v potrjeni 37. začasni situaciji zajetih za 78.040,87 EUR slikopleskarskih del (barvanje predorskih sten), ki jih je tožena stranka šele naknadno glavnemu izvajalcu zavrnila, zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

31. Očitek je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je o tem dejstvu izreklo v tretjem odstavku 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevalo je, da tožnica uveljavlja, da toženka v postopku X Pg 1/2015 sama trdi, da je v 37. začasni situaciji zajetih za 78.040,87 EUR slikopleskarskih del. Ker pa je hkrati ugotovilo, da tega toženka ne zatrjuje v tem postopku (temveč se citirani navedbi v svoji četrti pripravljalni vlogi upira na način, da še enkrat poudarja, da mora podizvajalec - tožeča stranka - ki zatrjuje upravičenost za direktno plačilo, izkazati vse predpostavke po 631. členu OZ, da v zvezi s temi predpostavkami nosi trditveno in dokazno breme ter da niso oziroma ne morejo biti pravno upoštevna ugibanja tožeče stranke, v katerih situacijah glavnega izvajalca naj bi bila zaobsežena dela, ki jih je izvajala tožeča stranka), je v zvezi z njo izvedlo dokazni postopek. Na podlagi tega pa se je izkazalo, da v (sicer potrjeni) 37. začasni situaciji za dela v aprilu 2013 znesek mesečne vrednosti slikopleskarskih del znaša 0,00 EUR in ne 78.040,87 EUR. Ker to pomeni, da se niso potrdile navedbe tožeče stranke glede koneksnosti terjatev,15 pa sodišče prve stopnje že iz tega razloga ni moglo niti smelo ugoditi njenemu zahtevku za neposredno plačilo. Njene pritožbene navedbe o tem, da izpodbijana sodba v tem delu ne ponuja celovite obrazložitve, so zato neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

32. Z isto kršitvijo pa ni obremenjena niti iz razlogov, ki jih tožnica ponuja v 10. točki svoje pritožbe. Do teh se je sodišče prve stopnje opredelilo v prvem odstavku 33. točke obrazložitve in pojasnilo, da je tožena stranka s potrdilom o izvedenem plačilu (B 37) dokazovala, da je plačala 36. začasno situacijo za dela v mesecu marcu 2013, in da je tožeča stranka nasprotno trdila, da je dela opravljala tudi aprila in maja 2013, da zato ta dela niso mogla biti predmet 36. začasne situacije in da so sigurno ta dela ostala neplačana. Tožeča stranka je torej sama uveljavljala, da dela, ki jih je opravila v aprilu in maju 2013, v 36. začasni situaciji niso bila vključena, da pa je s plačilom 36. začasne situacije tožena stranka priznala obveznost plačila vseh slikopleskarskih del. Sodišče prve stopnje takšne razlage očitno ni sprejelo in je zato presojalo pogoje po vseh nadaljnjih situacijah. Smiselno je torej zaključilo, da je tožena stranka priznala samo dela, ki so bila opravljena v marcu 2013 in vključena v 36. začasni situaciji glavnega izvajalca ter da je terjatev na plačilo teh del dospela v plačilo. To pa po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne more pomeniti, da obstaja in da je dospela tudi terjatev glavnega izvajalca do naročnika na podlagi drugih, kasnejših začasnih situacij, kar pa je sodišče prve stopnje tudi smiselno pojasnilo.

33. Po vsem povedanem se torej izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek po 631. členu OZ ni utemeljen.

- po ZJN-216 in Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju17

34. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah (sklep II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016, sodba II Ips 283/2014 z dne 9. 6. 2016, sodba III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017 ter sklep III Ips 85/2015 z dne 9. 12. 2016) že večkrat poudarilo, da neposredna plačila podizvajalcem po določbi 631. člena OZ predstavljajo izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodbe, ob upoštevanju restriktivne razlage izjem pa zavzelo stališče, da ZJN-2 z novelo A18 in Uredba (vključno z njenim 6. členom) nista uvedla neposrednih obveznih plačil naročnika podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ. Tožničin tožbeni zahtevek tako ne more biti utemeljen samo na podlagi pravil o javnem naročanju, tj. na podlagi ZJN-2 in Uredbe. Pritožbena navedba, da so bili za neposredno plačilo izpolnjeni prav vsi zahtevani pogoji (po ZJN-2, ki je veljal v času sklenitve pogodbe št. 1982/09 z dne 2. 12. 2009), je torej neutemeljena že iz razloga, ker je bilo predhodno ugotovljeno, da pogoji po 631. členu OZ v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni.

35. Pogodbeni stranki pa tudi z vključitvijo pravil o javnem naročanju (ZJN-2 in Uredbo) v samo pogodbo nista mogli obiti prej navedenega stališča, da ZJN-2 in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ. Če namreč na podlagi samih pravil o javnem naročanju ni naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcu, jih tudi z vključitvijo teh predpisov v pogodbo ni. Naročnik mora (tudi po uveljavitvi Uredbe) plačati glavnemu izvajalcu; podizvajalcu pa samo, če ta zahteva plačilo od naročnika in če so izpolnjeni posebni pogoji za plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ oziroma iz 631. člena OZ in Uredbi.

36. V 5. členu gradbene pogodbe z dne 2. 12. 2009 (sklenjene med naročnico in glavno izvajalko) dano posebno pogodbeno pooblastilo, po katerem izvajalec pooblašča toženko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalki, pomeni zgolj dvostranski dogovor med naročnico in glavno izvajalko, ki pa še ne ustvarja obveznosti neposrednega plačila podizvajalki. Pogodbena klavzula namreč ne zadostuje, da bi jo lahko obravnavali v smislu asignacije, predvsem iz razloga, ker z vnosom klavzule v pogodbo še ni bila konkretizirana obveznost, ki jo mora izpolniti asignat (tožena stranka). Odprava te pomanjkljivosti je bila z navedeno pogodbeno klavzulo opredeljena kot izpolnitvena obveznost podizvajalke (predložitev potrjenega računa oziroma situacije). Če bi bila ta pogodbena obveznost podizvajalke izpolnjena, bi bila tožena stranka v zavezi, da kot asignat plača podizvajalcem potrjene račune, ne da bi jih morali podizvajalci pozivati v smislu 631. člena OZ. Ker pa iz dejanskih ugotovitev izhaja, da obveznosti, ki bi jo morala tožena stranka izpolniti podizvajalki, podizvajalka ni konkretizirala oziroma dokazala, da sta bili IV. začasna situacija in končni obračun potrjena, pritožnica s sklicevanjem na asignacijo ne more uspeti19. 37. Tožeča stranka pa v nadaljevanju pritožbe smiselno navaja še, da je njen zahtevek utemeljen tudi izvzemši veljavno zakonsko ureditev (verjetno ZJN-2 in Uredbe) v trenutku sklenitve glavne pogodbe z dne 2. 12. 2009. Navaja, da je bilo z določbo osmega odstavka 5. člena pogodbe št. 1982/09 toženki (naročniku) dano pooblastilo za neposredno plačilo tožnici, da je s podpisom te pogodbe in podelitvijo nominacije tožnici tega tudi akceptirala in da je bilo s tem vzpostavljeno asignacijsko razmerje po določbah OZ.

38. (Tudi) to presojo je prvostopenjsko sodišče opravilo.

39. Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant, po smislu glavni izvajalec), drugo osebo, nakazanca (asignata - po smislu naročnik), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju - po smislu podizvajalec), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo. Sprejema nakazila ni mogoče preklicati (1036. člen OZ).

40. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi torej pravilno pojasnilo, da morajo biti glede na določbi 1035. in 1036. člena OZ za nastanek pravic in obveznosti (za terjatev asignatarja do asignata) iz asignacije izpolnjeni naslednji pogoji: 1. ena oseba (asignant) mora pooblastiti drugo osebo (asignata), da naj na njen račun plača določeni tretji osebi (asignatarju), 2. asignant mora asignatarja pooblastiti za sprejem te izpolnitve in 3. asignat mora asignatarju izjaviti, da sprejema asignacijo.

41. Pravilno pa je pojasnilo tudi, da v obravnavanem primeru ni izkazan pogoj dvojne pooblastitve, kot ga določa 1035. člen OZ. Pritožbeno sodišče se namreč strinja, da nobeno ravnanje glavnega izvajalca, ki ga (tudi pritožbeno) opiše tožeča stranka, ne ustreza pooblastitvi podizvajalca za sprejem izpolnitve. Ko v 17. točki pritožbe trdi, da je bilo že na podlagi dejstva, da je bilo z določbo osmega odstavka 5. člena pogodbe št. 1982/09 toženki (torej zgolj naročniku) dano pooblastilo za neposredno plačilo tožnici ter dejstva, da je s podpisom Pogodbe in podelitvijo nominacije tožnici tega tudi akceptirala, vzpostavljeno asignacijsko razmerje, in (po smislu) da je zato prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da tožeča stranka neposrednega zahtevka do naročnika nima, tožeča stranka citiranih določb torej ne upošteva. Niti pritožbeno namreč ne zatrjuje, da jo je glavni izvajalec pooblastil za sprejem izpolnitve, še manj, da jo je pooblastil ravno za sprejem izpolnitve v vtoževanem znesku (za opravljena slikopleskarska dela). Ker tega - kot že opisano - ni storila niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa slednje odnosa med tožečo in toženo stranko ter glavnim izvajalcem tudi ni moglo opredeliti kot asignacijskega razmerja.

O zahtevku na plačilo 54.360,32 EUR

42. Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo 54.360,32 EUR zavrnilo z naslednjimi ključnimi argumenti: (1) da je tožeča stranka neposredni zahtevek na plačilo 54.360,32 EUR na naročnika naslovila 14. 10. 2013, (2) da se je nad glavnim izvajalcem dne 9. 8. 2013 začel stečajni postopek, (3) da po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem podizvajalec ne more več uveljavljati neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ, (4) da tožeča stranka tudi sicer ni dokazala, da bi njena terjatev na podlagi računa št. 00423-2013-0032 z dne 12. 6. 2013 sploh temeljila na podizvajalski pogodbi ali aneksu k tej pogodbi (zaradi česar se zanjo sploh ne more uporabiti institut neposrednega zahtevka po 631. členu OZ; 44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), (5) da poleg tega tožeča stranka ni dokazala obstoja in dospelosti terjatve glavnega izvajalca do naročnika (tj. dospelosti terjatve po 39. začasni situaciji oziroma terjatve, ki je predmet postopka v zadevi pod opr. št. III Pg 5392/2013), prav tako tudi ne koneksnosti z njeno terjatvijo do glavnega izvajalca ter (6) da se tožena stranka s tem, ko ni plačala storitve tožeče stranke, ni obogatila.

43. Pritožnica (v tem delu) graja zgolj presojo zahtevka na temelju neupravičene pridobitve. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da temelja za prehod koristi (na toženo stranko) ni bilo, in da je zato izpodbijana sodba v tem delu obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Njena trditev je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena.

44. Odsotnost pravnega temelja za prehod premoženja, je bistvena predpostavka neupravičene obogatitve. A ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že, da tožeča stranka ni izkazala obogatitve tožene stranke, se mu z nadaljnjimi predpostavkami (med drugim torej tudi z odsotnostjo pravnega temelja) sploh ni bilo treba ukvarjati. Če ena predpostavka ni podana, zahtevku na podlagi neupravičene pridobitve namreč ni mogoče ugoditi. Je pa v zvezi s pritožbenimi očitki pritožnici potrebno pojasniti še sledeče. 45. Kadar v razmerju med podizvajalcem in naročnikom niso izpolnjeni pogoji za uporabo določila 631. člena OZ (in v tem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da niso, pritožnica pa ugotovitve, da tožena stranka na dan prejema neposrednega zahtevka tožeče stranke ni imela odprte in zapadle obveznosti do glavnega izvajalca), neposrednega plačila od naročnika ni mogoče (subsidiarno) zahtevati z uporabo določila 190. člena OZ. Pravilo, določeno v 631. členu OZ ima naravo izjeme od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki in v kolikor podizvajalec ne uspe dokazati kumulativne izpolnjenosti pogojev, določenih v 631. členu OZ, se subsidiarno ne more uspešno sklicevati na pravila 190. člena OZ20. 46. Pritožbeno sodišče pa končno (v okviru pooblastila, ki ga ima na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pa tudi navedb iz 14. točke obravnavane pritožbe, ko - sicer iz drugih razlogov - pritožnica trdi, da po začetku stečajnega postopka možnost podizvajalcev uveljavljati neposredni zahtevek na temelju določbe 631. člena OZ ne preneha) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede terjatve na plačilo 54.360,32 EUR v 43. točki obrazložitve zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem podizvajalec ne more več uveljaviti neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ.

47. Do tega vprašana se je namreč v zadevi III Ips 96/2016 z dne 25. 7. 2017 opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je pri vprašanju dopustnosti uveljavljanja neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom (tj. glavnim izvajalcem oziroma v konkretnem primeru nad družbo A. - P.) izhajalo iz namenske razlage tega instituta. Tako je pojasnilo, da bi bila glede na namen zakonodajalca, da z uzakonitvijo neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika, v izrecnem nasprotju s tem namenom razlaga, ki bi podjemnikovemu sodelavcu odrekla takšno zavarovanje (v 9. točki VSRS pojasni, da prehod terjatve od podjemika na njegovega sodelavca ustreza položaju zakonite cesije in da ima takšno zavarovanje zato po eni strani značilnost osebnega poroštva, saj za obveznost podjemnika solidarno jamči tudi naročnik, po drugi strani pa ima upravičenje iz 631. člena OZ tudi značilnost stvarnega zavarovanja, saj jamstvo podizvajalcu predstavlja podjemnikova terjatev do naročnika) - kljub obstoju dejanskih predpostavk 631. člena OZ - v primeru, ko je možnost uveljavitve (celotnega) poplačila od podjemnika najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je (kot v obravnavanem primeru) nad podjemnikom začet stečajni postopek. Stališče pritožnice (ki sicer ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve), da naj tožeča stranka z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom ne bi izgubila možnosti uveljavljanja neposrednega zahtevka, je zato materialnopravno pravilno (ne vpliva pa na pravilnost izpodbijane odločitve).

48. Pravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča iz zadnjega odstavka 41. točke obrazložitve sodbe. Na določbi 246. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju21 (v nadaljevanju ZFPPIPP) namreč ni utemeljilo (opisanega zmotnega) zaključka, da po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem podizvajalec ne more več uveljavljati neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ, temveč presodilo, kakršne so posledice začetka stečajnega postopka s stališča nakazovalca (tj. glavnega izvajalca) v asignacijskem razmerju. Ta presoja je po mnenju pritožbenega sodišča v celoti ustrezna. Upoštevaje določbo prvega odstavka 246. člena ZFPPIPP je pravilen sklep, da bi z dnem začetka stečajnega postopka nalogi, ki naj bi jih glavni izvajalec dal v pogodbi s tožencem in pogodbi s tožnikom, prenehali, in poudarek, da tožeča stranka druge pooblastitve (asignant mora asignatarja pooblastiti za sprejem te izpolnitve) ni dokazala.

49. Po vsem obrazloženem se torej izkaže, da z izjemo očitka zmotne uporabe materialnega prava pri reševanju vprašanja, kakšen vpliv ima začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem na neposredne zahtevke podizvajalcev iz 631. člena OZ, ki pa za izpodbijano sodbo ni imela nobenih posledic, pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo odločitev, kakršna izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

50. Pri tem pa je odločilo še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US. 2 Uradni list RS, št. 128/2006, Uradni list Evropske unije, št. 317/2007, Uradni list RS, št. 16/2008, 34/2008. 3 Uradni list RS, št. 66/07, 19/10 in 19/10. 4 Ki določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. 5 Prim. odločbi VSRS Sodba III Ips 18/2015 z dne 31. 8. 2016 in VSRS Sodba III Ips 80/2015 z dne 9. 5. 2017. 6 Prim. VSRS Sodba III Ips 18/2015. 7 Prim. VSRS Sodba III Ips 80/2015. 8 N. Plavšak , Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 820, 821. 9 S čimer je odgovorjeno na navedbe pod 6. točko pritožbe. 10 Pri čemer pa po njenem mnenju ni važno, ali so bila dela podizvajalca obsežena v kakšni drugi začasni situaciji, ki pa jo je naročnik že plačal glavnemu izvajalcu, temveč zgolj da podizvajalec plačila od glavnega izvajalca ni prejel. 11 Tako v odločbi VSRS Sodba III Ips 152/2015 z dne 24. 1. 2017. 12 Sodišče prve stopnje iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, izpisa odprtih postavk pravilno ni zahtevalo. Relevantni datum za obstoj in dospelost terjatve glavnega izvajalca je 3. 7. 2013. Četudi je dolg naročnika do podjemnika na dan 21. 6. 2013 za dela podizvajalca oziroma tožnice znašal toliko, kot pravi tožeča stranka, to torej ni pravno relevantno. 13 Da predmet pravde pod opr. št. III Pg 5392/2013 ni terjatev iz naslova slikopleskarskih del, ki jih je opravila tožeča stranka, da s tožbo v tej zadevi glavni izvajalec zahteva plačilo svoje 39. začasne situacije, ki se nanaša na dela, ki so bila opravljena v juniju 2013 (tožeča stranka pa v tem postopku zahteva plačilo računov z dne 2. 4. in 19. 4. 2013, kar pomeni, da so bila njena dela opravljena najkasneje v aprilu 2013), da iz te začasne situacije, ki jo je v zadevi III Pg 5392/2013 v spis vložil glavni izvajalec, ne izhaja, da bi bila njen predmet sklikopleskarska dela, da da terjatev ni dospela v plačilo oziroma, da tožeča stranka ni dokazala, da je terjatev po 39. začasni situaciji dospela v plačilo ter da je tožena stranka dne 18. 7. 2013 odstopila od pogodbe z št. 1982/09 in si zadržala plačila ipd. 14 Čeprav je bila potrjena in je vsebovala sporna slikopleskarska dela, kot v pritožbi uveljavlja tožeča stranka. 15 Ki je podana, če se terjatev podizvajalca do izvajalca in terjatev glavnega izvajalca nanašata na ista dela. 16 Ker je bila pogodba št. 1982/09 sklenjena dne 2. 12. 2009, se za presojo razmerja uporablja ZJN-1A oziroma zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZJN-2B. 17 Uradni list RS, št. 66/07, 19/10 in 19/10. 18 Ki se uporablja tudi v obravnavanem primeru. 19 Prim. VSRS III Ips 1/2016 20 Takšno stališče je namreč v sodbi III Ips 80/2015 že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. 21 Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo, 10/15 - popr., 10/15 - popr., 27/16, 31/16 - odl. US, 38/16 - odl. US in 63/16 - ZD-C.