Jedro

Ob pravilnem zaključku, da bi strokovnjak za strojne instalacije, če bi mu bila predložena dokumentacija, ki jo je zahteval ob tehničnem pregledu, lahko zaznal nevarnost ob hkratnem delovanju obeh peči zaradi nezadostnega prezračevanja objekta in bi nedvomno opozoril na to pomanjkljivost, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila z izdajo uporabnega dovoljenja omogočena uporaba objekta, v tej pravdi ugotovljeno dejansko stanje o delujočih obeh pečeh in obstoječem prezračevanju ob škodnem dogodku, pa predvidljive okoliščine za vodjo upravnega postopka (delavca upravnega organa in predsednika komisije za tehnični pregled) in sodelujoče, zato je smrt tožnikovega brata (in še dveh oseb) v vzročni zvezi z izdanim uporabnim dovoljenjem, torej s protipravnim ravnanjem delavca upravnega organa.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka delno spremeni tako, da v tej točki poslej glasi: ″Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta solidarno dolžni v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.601,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila; druga tožena stranka pa je sama dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pravdnega postopka v znesku 1.511,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka do plačila.″

II. V preostalem delu se zavrne pritožba prvotožene stranke in v celoti se zavrne pritožba drugotožene stranke ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sta prav in druga tožena stranka tožeči stranki solidarno dolžni plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 dalje do plačila (točka I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnje zahtevanih 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 dalje (točka II izreka), naložilo prvo in drugotoženi stranki solidarno obveznost povrniti tožeči stranki v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 3.102,41 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka III izreka) in tožeči stranki naložilo dolžnost povrniti v roku 15 dni prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 908,32 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 839,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka IV izreka).

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo v razmerju med tožnikom in prvim tožencem le še o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, v razmerju med tožnikom in drugotoženko a je razsodilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po pravni podlagi in po višini.

3. Prva toženka je s pritožbo izpodbijala odločitvi sodišča prve stopnje pod točko I in III izreka sodbe sodišča prve stopnje in uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga ustrezno zmanjša in tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajala je, da je nesporno, da je Z. (prej tretje tožena stranka) tožniku iz naslova odgovornosti prve toženke še pred zaključkom glavne obravnave izplačala odškodnino 6.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in povrnila nastale pravdne stroške v višini 1.511,95 EUR, kar je razvidno tudi iz točke 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Ob upoštevanju že plačane odškodnine tožniku je prisojena odškodnina previsoka in ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine, sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo glede višine pravične denarne odškodnine, to je določbi 179. in 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Bratje in sestre so do odškodnine upravičeni zgolj izjemoma, kadar je med njimi obstajala trajnejša življenjska skupnost. Posamezne okoliščine glede trajnejše življenjske skupnosti je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da naj bi med tožnikom in pokojnim bratom obstajala trajnejša življenjska skupnost, pri čemer pa ne upošteva in se ne opredeljuje do izpovedbe tožnika o tem, da je pokojni brat do škodnega dogodka že kakšno leto živel v skupnosti s svojo partnerko (punco), ki je z njim živela v isti sobi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje nepopolno povzema okoliščine, o katerih je 22. 10. 2019 izpovedal tožnik in ki naj bi kazale na njegovo trajnejšo življenjsko skupnost s pokojnim bratom, v tem delu obrazložitve ne upošteva in se ne opredeli do okoliščine, da je pokojni brat tudi s svojo partnerko dejansko živel v skupnosti. Glede na to, da je bila zveza, oziroma skupnost pokojnega brata in njegove partnerke očitno dokaj sveža, tožnik je izpovedal, da sta bila v zvezi kakšno leto, je prav gotovo potrebno upoštevati, da je pokojni s tem, ko je partnerka živela pri njem, stopil v novo ekonomsko in emocionalno skupnost, kar je prav gotovo posledično imelo vpliv na siceršnjo življenjsko skupnost pokojnika z ostalimi družinskimi člani, saj se je intenziteta slednje zaradi nove skupnosti s partnerko gotovo zmanjšala, prav gotovo sta preživljala vsaj določen čas izključno zase. Sodišče bi se moralo ustrezno opredeliti do te okoliščine in pojasniti, oziroma pretehtati konkurenco dveh življenjskih skupnosti, v kateri je pokojnik očitno živel. Izpodbijana sodba glede navedenega ne vsebuje nobenih razlogov, zato je podana kršitev določb postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi tako okoliščino moralo ustrezno upoštevati in odškodnino temu ustrezno prilagoditi, zmanjšati. V višini 14 povprečnih neto plač določena odškodnina je z vidika dejanskega stanja in tudi z vidika uporabe materialnega prava nepravilna, saj je previsoka. Po višini odstopa od odškodnin v primerljivih zadevah, kjer se odškodnine običajno gibljejo od 10 pa do 12 povprečnih plač (II Ips 282/2000, II Ips 633/2000, II Ips 629/2008, II Ips 568/2006, II Ips 726/2005, II Ips 220/2009, II Ips 116/2006). Izpodbijana sodba pa se ne opredeljuje do okoliščine, na čem, oziroma na kateri podlagi temelji odločitev sodišča, da naj bi bila podana solidarna odgovornost toženk, še zlasti ob upoštevanju vsebine sodbe, iz katere ni razvidno, da bi toženki škodo povzročili skupaj, temveč neodvisno druga od druge. Razlogov za odločitev o solidarni odgovornosti izpodbijana sodba ne vsebuje, ni je mogoče preveriti, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je podana odgovornost obeh toženk, bi sodišče moralo ugotoviti in določiti delež posamezne toženke, navedeno je prva toženka tekom postopka tudi izpostavila, predlagala, saj je solidarnost v tem primeru v skladu s tretjim odstavkom 186. člena OZ določena izjemoma, zgolj v primeru, če deleža posamezne tožene stranke ne bi bilo mogoče ugotoviti. Nepravilna je tudi odločitev v delu o stroških postopka, sodišče prve stopnje ne upošteva, da je zavarovalnica prve toženke tožniku iz naslova stroškov že pred zaključkom glavne obravnave plačala 1.511,95 EUR. Tožnik pa je na glavni obravnavi 4. 6. 2019 plačilo stroškov postopka v tem znesku potrdil in sodišču predlagal, da plačilo pri odmeri stroškov ustrezno upošteva. Zaradi tega je odločitev v točki III izreka napačna, sodišče bi od zneska 3.102,41 EUR moralo znesek že plačanih pravdnih stroškov v višini 1.511,95 EUR odšteti. Prva toženka je tudi zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka in jih priglasil. 4. Tudi druga toženka je v pritožbi uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do izpolnitve obveznosti. Podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi je druga toženka navajala, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo zato, ker je v celoti sledilo izpovedbi priče S. D. V izpodbijani sodbi je navedlo, da naj bi bila njegova izpovedba iskrena, prepričljiva ter da njegovo verodostojnost utemeljuje z enakim izpovedovanjem v zagovoru v okviru preiskave ter dveh zaslišanih v tem postopku. Verjelo mu je glede dejstev, da je opozoril na pomanjkljivosti, da je zahteval predložitev dodatne dokumentacije, ne zgolj spiska dokumentov, temveč tudi priloge, da se ga o tem obvesti, da bi lahko zaznal nevarnost hkratnega delovanja obeh peči, v kolikor bi mu bile vse listine predložene. Druga toženka pa zatrjuje, da drugi izvedeni dokazi ne potrjujejo navedb (verjetno prav: izpovedbe) priče S. D. in tudi ne potrjujejo stopnje verodostojnosti, ki jo tej priči pripisuje sodišče. Priče K., Č., R., O. ter B. niso potrdile njegovega pričanja glede vsebine pripomb na tehničnem pregledu in tudi ne glede listin, ki naj bi se še dodatno predložile. Priča Č. ni točno vedel povedati, kakšne pripombe je imel D., naj pa bi si K. to zapisal, B. se ni spomnil, da bi imel D. kakšne pripombe, K. je izpovedal, da D. ni opozoril na nobene posebne nepravilnosti, zahteval je zgolj predložitev kazala, oziroma da se mora dokazilo o zanesljivosti dopolniti s spiskom dokazil za strojne inštalacije ter zapisnikom za parne kotle, na koncu pa je izjavil, da ko bo investitor predložil izjavo, da so pomanjkljivosti odpravljene, upravna enota izda uporabno dovoljenje ter da če bi D. zahteval ali pripomnil kaj drugega, bi to pisalo v zapisniku. R. zaslišan kot priča je izpovedal, da ni bilo na tehničnem pregledu nobenega opozorila, da je bilo smatrano, da je vse v redu, da se ne spomni, da je bilo govora o kakšnih pomanjkljivostih, smiselno enako je izpovedal O., da na tehničnem pregledu niso bili izraženi nobeni dvomi, da bi bilo karkoli narobe, saj bi v tem primeru tudi oni reagirali glede na to, da so bili lastniki sosednjega apartmaja. Sodišče je sodbo oprlo na pričanje D., njegova izpovedba je v nasprotju s pričanji drugih prič, se ne sklada z drugimi pričami, kar poraja dvom v verodostojnost njegove izpovedbe. Se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da naj bi D. izpovedoval enako, njegova izpovedba je z vsakim novim pričanjem zavzela bolj obrambno držo. Bil je kot obdolženi v kazenski zadevi zainteresiran za izid postopka, sodišče bi moralo njegovo pričanje - zagovor presojati bolj v luči drugih izvedenih dokazov, ti po prepričanju druge toženke niso v ničemer potrdili navedb D. glede dogajanja na tehničnem pregledu 20. 1. 2015. Vse navedene okoliščine potrjujejo navedbo druge toženke, da je D. zahteval listino spisek - kazalo in ne prilog k dokazilu o zanesljivosti objekta, sodišče je to spregledalo in se do tega ni opredelilo. Zapisnik o tehničnem pregledu je verodostojen dokaz, tam je bilo jasno zapisano, katere listine naj se še pridobijo, druga toženka zatrjuje, da je delavec upravne enote, oziroma upravna enota v postopku izdaje uporabnega dovoljenja upoštevala vsa zakonska določila in na podlagi podane izjave o odpravi nepravilnosti, ki je bila zahtevana s strani komisije za tehnični pregled, tudi izdala uporabno dovoljenje. Dalje je navajala, da mora v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka predložiti dokazilo o zanesljivosti objekta, zanj mora poskrbeti izvajalec, podpisati ga morata odgovorni vodja del, oziroma odgovorni vodja gradbišča, kadar je imenovan ter odgovorni nadzornik, obliko in podrobnejšo vsebino dokazila o zanesljivosti objekta pa je določal takrat veljaven pravilnik. Ta je določal, da dokazilo o zanesljivosti objekta obsega naslovno stran z osnovnimi podatki, drugo stran s podatki o objektu, tretjo stran z izjavo o zanesljivosti objekta, dokazne strani s kazali vsebine in priloge. Spisek, kot ga navaja S. D. v zapisniku o tehničnem pregledu, kot tak ni nikjer omenjen v pravilniku, upravni organ pa je besedo spisek razumel kot kazalo vsebine, to je dokazne strani z kazali vsebine. Pravilno pojmovanje upravnega organa, kaj pomeni spisek, izhaja tudi iz vpogleda v slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer je pod besedo ″spisek″ obrazloženo, da je to skupek imen, oseb, stvari, napisanih navadno drugo pod drugo, torej lahko pomeni samo kazalo, kar potrjuje priloga pravilnika (list. 2), kjer je pravno določena oblika in vsebina kazala, kjer je zapisan skupek stvari, napisan drugo pod drugo. S. D. bi morebitne pomanjkljivosti pri inštalacijah peči ter zračenjem lahko ugotovil že na podlagi vizualnega pregleda, po mnenju dr. V. B. niti načrtovanje niti izvedba nista bila v skladu z najosnovnejšimi zahtevami relevantnih tehničnih predpisov in dobro prakso. Če bi te pomanjkljivosti na podlagi vizualnega pregleda ugotovil, bi jih podal na zapisnik, ker pa jih ni, to dokazuje, da pomanjkljivosti ni ugotovil ter je zahteval zgolj spisek (kazalo) in ne druge dokumentacije kot to trdi sedaj. Sodišče v sodbi navaja, da naj bi manjkale meritve, atesti, izjave dimnikarja, izjave izvajalcev, podatki o kaminu, …, pri tem pa spregleda, da navedene listine spadajo pri dokazilu o zanesljivosti objekta pod sklop št. 5, to je priloge (3. člen pravilnika). Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da so manjkale priloge iz dokazila o zanesljivosti objekta (meritve, atesti, …). Celoten sklop št. 5 priloge je bil na tehničnem pregledu predložen in se kot tak tudi nahaja v upravnem spisu upravnega organa, ki je del pravdnega spisa in uporabljen kot dokaz pri odločanju (kopije iz upravnega spisa zadeve 351-162/2004). Sodišče ni pravilno razbralo, kaj se nahaja v upravnem spisu in je z lahkoto zavzelo stališče, da manjka celoten sklop 5 priloge, kar pa ne drži, popis upravnega spisa vsebuje od zaporedne št. 10 do 20 priloge iz dokazila o zanesljivosti objekta, za katere D. trdi, da niso bile predložene, sodišče pa mu verjame. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo dokazov druge toženke, da so bile priloge dokazila o zanesljivosti objekta predložene in je imel D. na tehničnem pregledu vpogled vanje. Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. To je dodaten dokaz, da je D. dejansko zahteval kazalo in ne prilog dokazila o zanesljivosti objekta. Natančno je navedel zapisnik inšpektorja parnih kotlov, ki spada pod sklop 5 dokazila o zanesljivosti objekta, torej med priloge in bi torej tudi druge priloge natančno navedel, če bi želel, da so predložene. Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo katere listine je strokovni izvedenec D. zahteval na zapisnik tehničnega pregleda in ni upoštevalo izvedenega dokaza glede priloženih listin, prilog, dokazil o zanesljivosti objekta, ki so del upravnega spisa. Ker je sodišče napačno ugotovilo, kaj naj bi bil manjkajoč spisek, posledično tudi nepravilno ugotavlja vzročno zvezo med manjkajočim spiskom in tragičnim dogodkom. Manjkajoče kazalo ni prav noben dokaz o varnosti objekta, je samo seznam stvari, napisanih drugo pod drugim. Dalje je navajala, da prereka ugotovitve sodišča, da ji ni uspelo dokazati, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal kot je treba, da bi dejansko zahteval od investitorja dokumentacijo, ki je bila potrebna in katero je zahteval D., da bi se ugotovilo, ali so inštalacije kaminske peči kvalitetno vgrajene in da izpolnjujejo predpisane parametre ter da s tem, ko se je uradna oseba zadovoljila z izjavo o odpravi pomanjkljivosti s strani investitorja, naj bi takšno ravnanje odstopilo od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebnosti, ki se je zahtevala za ta postopek. Investitor B. je skladno z 89. členom ZGO-1 v postopku izdaje uporabnega dovoljenja predložil projekt izvedenih del, izjavo nadzornika, da so bile med gradnjo v projekt vnesene vse spremembe in so le-te bile skladne z izdanim gradbenim dovoljenjem, gradbeni dnevnik, geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani gradnji, dokazilo o zanesljivosti objekta in projekt za vzdrževanje in obratovanje objekta. Vsa ta dokumentacija se nahaja v upravnem spisu, razen projekt izvedenih del, ki se je v skladu s predpisi vrnil investitorju ter kazalo - spisek - dokazila o zanesljivosti objekta, ki ga takrat skladno s 4. členom pravilnika upravni organ ni hranil. Priča K. nikoli ni izjavila, da spisek - kazalo - ni bil predložen skupaj z izjavo o odpravljenih pomanjkljivostih, na pričanju je vedno izpovedal, da se natančno ne more spomniti, saj od tega že več kot 10 let, ampak da je glede na ustaljeno prakso zagotovo bil predložen tudi spisek in sicer na vpogled in da ga ni hranil, saj je skladno s 4. členom pravilnika upravni organ kazala ni bil dolžan hraniti. Ne držijo ugotovitve sodišča, da je bila predložena izjava zgolj formalnost. Predložena je bila izjava o odpravi pomanjkljivosti in tudi spisek - kazalo - dokazil o zanesljivosti objekta na vpogled, zato je upravni organ ugotovil, da ni potreben ponoven tehnični pregled in je izdal uporabno dovoljenje, k temu ga je pozivala celotna komisija, vključno z D. kar dokazuje tretja stran zapisnika o tehničnem pregledu. Predloženo je bilo vse, kar je določal takrat veljaven ZGO-1, na tehničnem pregledu pa ni bilo opozoril s strani komisije, da je objekt nevaren za uporabo, upravni organ je popolnoma zakonito izdal predmetno uporabno dovoljenje. To potrjuje določbe 97. člena ZGO-1, ravnanje upravnega organa ni bilo protipravno, niti malomarno in neskrbno. Sodišče prve stopnje po prepričanju druge toženke napačno ugotavlja, da bi S. D. lahko ob predložitvi dokumentacije zaznal nevarnost ob hkratnem delovanju obeh peči ob nezadostnem prezračevanju objekta in nedvomno tako opozoril na določene pomanjkljivosti. Ob tehničnem pregledu je bila D. kot strokovnjaku za strojne inštalacije predložena dokumentacija PID, načrt ogrevanja, iz katerega je izhajalo, da se objekt ogreva z radiatorji, na dokumentacijo PID in načrt ogrevanja ni imel pripomb. Če se v obzir vzame še vizualni pregled objekta, ki ga je opravil in glede katerega je sodni izvedenec B. navedel, da bi D. moral ugotoviti, da niti načrtovanje niti izvedba nista v skladu z najosnovnejšimi zahtevami relevantnih tehničnih predpisov in dobro prakso, je jasno, da D., če bi mu bile predložene vse listine, za katere trdi, da jih je zahteval, ne bi zaznal nevarnosti hkratnega delovanja obeh peči. Tega se je zavedal tudi D., ko je povedal, da če bi mu bila predložena dokumentacija, lahko da bi, lahko da ne bi zaznal nevarnosti v zvezi s hkratnim delovanjem kaminske in plinske peči, odvisno od vsebine predloženih dokumentov. Sodba v tem delu nima razlogov in se ne da preizkusiti. Druga toženka trdi, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, da bi izvedenec za strojne inštalacije lahko prepoznal nevarnost sočasnega delovanja dveh peči v prostoru in tako napačno sprejelo zaključek o obstoju vzročne zveze ter podani odškodninski odgovornosti druge toženke. O nadaljnjih pritožbenih navedbah druge toženke je tudi prisojena odškodnina v neskladju s sodno prakso v primerljivih primerih, denarna odškodnina v znesku 14.000,00 EUR naj bi predstavljala približno 14 povprečnih plač, glede višine je sodišče odstopilo od sodne prakse, saj je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 1245/2018, v zadevi s podobnim dejanskim stanjem, prisodilo odškodnino v višini 5,5 povprečnih neto plač.

5. Tožnik na pritožbi prve in druge toženke ni odgovoril. O utemeljenosti pritožbe prve toženke:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med tožnikom in njegovim pokojnim bratom v času pred obravnavanim škodnim dogodkom obstajala trajnejša življenjska skupnost. V točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zatrjeval, da je z bratom do njegove smrti živel v ožji družinski skupnosti, da je med njima obstajala tesna in trajna življenjska skupnost, skupaj s starši so bili ljubeča družina, starejši brat je bil star 22 let, z njim si je vseskozi delil sobo, brat mu je predstavljal vzor, po katerem se je ravnal, bratova smrt je nastopila nenadno in nepričakovano, zaradi česar je bila bolečina ob nenadni izgubi bližnjega še toliko večja, za tožnika se je čas po bratovi smrti ustavil, zaprl se je vase in večino časa preživel pred računalnikom in televizijo, bližnji so opazili znake zaskrbljenosti, osamljenosti, zapuščenosti, žalovanja, trpljenja, tesnobe, občutka, krivde, sramu, jeze, nemoči, vse to pa opaža tudi sam, postal je izredno negotov, njegovo vedenje je postalo zbegano s prevladujočimi negativnimi mislimi, občutki brezciljnega tavanja in brez smiselnosti življenja, prenehal se je ukvarjati z vsemi dejavnostmi, ki sta jih počela skupaj z bratom, sedaj se večkrat znajde v krizi, išče njegovo oporo in kljub poteku časa še ni sprejel stvarnosti, da je izgubil brata, to se kaže v dejanskih fizičnih občutkih, kot so tesnoba v prsnem košu, občutek dušenja, pomanjkanje zraka, kronična izčrpanost, utrujenost, oslabelost. V nadaljevanju je ugotovilo, da je tožnik vse te trditve v svoji izpovedbi potrdil. 7. Pritožbeno sodišče je na podlagi trditvene podlage prve toženke, ki se nahaja v pravdnem spisu, ugotovilo, da je prva toženka le v odgovoru na tožbo nasprotovala višini zahtevane odškodnine, to pa zgolj s pavšalno trditvijo, da je ta previsoka, da je v nasprotju s sodno prakso, da presega standard primerne in pravične odškodnine. Prva toženka ni izpodbijala zatrjevanih okoliščin o obstoju trajnejše življenjske skupnosti med tožnikom in pokojnim bratom, niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo 22. 10. 2019, ko je bil tožnik zaslišan kot stranka in je izpovedal o dejstvu, da je pokojni brat imel približno eno leto pred škodnim dogodkom dekle in so vsi trije prebivali v isti sobi, živeli pri njunih starših in načrtovali nakup hiše, v kateri bi si s starši porazdelili sobe, prva toženka ni z ničemer dopolnila svojih trditev. Te pritožbene trditve so zato nedovoljene pritožbene novote, saj prva toženka v pritožbi ni izkazala, da jih ni mogla navesti brez svoje krivde pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča pa dejstvo, da se je trajni življenjski skupnosti tožnika, pokojnega brata in njunih staršev pred smrtjo pokojnika pridružilo še njegovo dekle, ni pravno odločilna okoliščina, ki bi vplivala na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obstoju trajne življenjske skupnosti med tožnikom in bratom pred škodnim dogodkom. Priselitev pokojnikovega dekleta v življenjsko skupnost tožnika in pokojnika, ki se s tem ni bistveno spremenila, oziroma v njuno družino, ni pravno odločilna okoliščina, zato se sodišču prve stopnje do te okoliščine tudi ni bilo potrebno opredeliti in je upoštevati, zato ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

8. Z vmesno sodbo sodišča prve stopnje P 532/2014 z dne 24. 1. 2017 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Cp 251/2017 z dne 23. 11. 2017 je bilo že pravnomočno razsojeno, da je odgovornost obeh toženk (in takrat še tretje toženke Z. d.d.) za tožnikovo škodo solidarna, zato je neutemeljeno pritožbeno nasprotovanje prve toženke solidarno naloženi obveznosti plačila odškodnine obema toženkama. Pravnomočno je že razsojeno, da je odškodninska odgovornost prve toženke solidarna z odgovornostjo Z. (prvotne tretje toženke), presoja o obstoju solidarne odškodninske obveznosti povzročiteljev škode je stvar presoje utemeljenosti zahtevka po temelju in ne presoje utemeljenosti zahtevka po višini.

9. Odškodnina 14.000,00 EUR v času sojenja pred sodiščem prve stopnje predstavlja približno 12,4 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji in po presoji pritožbenega sodišča ni previsoka za ugotovljene tožnikove duševne bolečine zaradi smrti brata in tudi ni v nasprotju s sodno prakso. Pritožbeno izpostavljeni primeri iz sodne prakse VS RS pa niso primerljivi iz razlogov: - ker gre za časovno zelo odmaknjene zadeve in drugačne ekonomske razmere v času nastanka škode in sojenja, gre za škodo nastalo v letih 1994 (II Ips 282/2000), 1996 (II Ips 726/2005), 1997 (II Ips 633/2000) in 2001 (II Ips 568/2006), - ker zadeva II Ips 116/2006 ni primerljiva, saj je šlo za odškodnino za smrt sina.

Le zadevi II Ips 629/2008 in II Ips 220/2009 sta primerljivi, v prvi je bilo tožniku prisojenih 11,4 povprečne neto plače v letu 2009, v drugi pa 10,6 povprečne plače v letu 2010. Zato v decembru 2019 prisojenih 12,4 povprečnih neto plač v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča bistveno ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih, po kateri se odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata, s katerim je oškodovanec živel v trajni življenjski skupnosti, giblje med 10 do 13 povprečnih plač (tako sodba VSL II Cp 1245/2018).

10. Za ugotovljen obseg tožnikove škode iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti brata, ki ni pritožbeno izpodbijan, je po presoji pritožbenega sodišča tožniku prisojena pravična denarna odškodnina, sodišče prve stopnje je določbe prvega in tretjega odstavka 180. člena ter drugega odstavka 179. člena OZ uporabilo pravilno.

11. Prva toženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so znašali potrebni in priznani tožnikovi stroški pravdnega postopka 4.432,02 EUR, njegov pravdni uspeh pa 70 %, ter da znaša temu uspehu ustrezen del priznanih pravdnih stroškov 3.102,41 EUR. Prva toženka v pritožbi utemeljeno trdi, da je Z. d.d. (tudi prvotno solidarno tožena stranka, zoper katero je tožnik tožbo že umaknil) tožniku že plačala stroške tega pravdnega postopka v višini 1.511,95 EUR in tudi, da je tožnik to dejstvo priznal na glavni obravnavi 4. 6. 2019 ter sam predlagal, da sodišče to dejstvo upošteva pri odločitvi o stroških postopka. Iz obrazložitve v točkah 43 in 46 sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da to nesporno dejstvo ni bilo upoštevano. Ker je tožnik iz naslova pravdnih stroškov dejansko že prejel delno plačilo v višini 1.511,95 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi prve toženke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede solidarne obveznosti povrnitve pravdnih stroškov tožniku za prvo toženko spremenilo tako, da je njena solidarna obveznost z drugotoženko povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.601,46 EUR, druga toženka pa je sama dolžna povrniti tožniku stroške še v višini 1.511,95 EUR. V odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki ni bila izpodbijana, pritožbeno sodišče ni poseglo.

12. V predmetni pravdi je predmet zahtevka obveznost iste vrste obeh toženk do tožnika, ki se opira na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, toženki sta torej sospornici. Ker pa je v predmetni zadevi mogoče po določbah OZ spor rešiti za vsako stranko drugače, toženki nista enotni sospornici, temveč sta v pravdi samostojni stranki. To pomeni, da ravnanja ali opustitve ene od njiju ne koristijo in ne škodujejo drugi (2. točka prvega odstavka 191. člena in 195. člen ZPP). Samo prva toženka je v pritožbi izpodbijala odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje, zato je odločitev v tem delu pritožbeno sodišče spremenilo le za prvo toženko.

13. Glede na obrazloženo je pritožbi prve toženke delno ugodeno le glede odločitve o stroških pravdnega postopka in je pritožbeno sodišče odločitev v točki III izreka izpodbijane sodbe prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi glede glavnega tožbenega zahtevka potrdilo (353. člen ZPP).

O utemeljenosti pritožbe druge toženke:

14. V točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedena pravilna materialnopravna podlaga za presojo obstoja odškodninske odgovornosti upravnega organa, oziroma države Republike Slovenije, to so določbe 26. člena Ustave Republike Slovenije, prvi odstavek 131. in prvi odstavek 147. člena OZ ter določbe prvega odstavka 89. člena, prvega odstavka 90. člena, prvega odstavka 95. člena, prvega odstavka 96. člena in 97. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je veljal v času opravljenega tehničnega pregleda, objavljen v Uradnem listu RS, št. 110/2002 in 97/2003. 15. Po zgoraj citiranih določbah ZGO-1 je upravni organ, oziroma njegov delavec, v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja moral ugotoviti: ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem; ali je iz dokazila o zanesljivosti objekta razvidno, da je objekt izveden v skladu z gradbenimi predpisi, ki so obvezni pri izvedbi objektov take vrste in s pogoji, določenimi za gradnjo; ali je iz dokazila o zanesljivosti objekta razvidno, da so bili upoštevani predpisani ukrepi, s katerimi bodo preprečeni, oziroma na najmanjšo možno mero omejeni vplivi, ki jih utegne povzročiti objekt sam sebi, oziroma z uporabo v svoji okolici; ali so inštalacije in tehnološke naprave in oprema kvalitetno vgrajene in ali izpolnjujejo predpisane parametre, upoštevajoč tehnološki proces ter varnost in zdravje pri delu, varstvo pred požarom in varstvo okolja; ali obstoji ustrezno dokazilo o zanesljivosti objekta, izdelano v skladu s tem zakonom; ali je navodilo za vzdrževanje in obratovanje objekta izdelano v skladu z določbami tega zakona in ali je v skladu z geodetskimi predpisi izdelan geodetski načrt novega stanja zemljišča in novo zgrajenih objektov. Po določbah Pravilnika o obliki in vsebini dokazila zanesljivosti objekta (v nadaljevanju Pravilnik, z veljavnostjo od 4. 10. 2003 do 31. 12. 2008, to je v času izdanega uporabnega dovoljenja, objavljen v Uradnem listu št. 91/2003) je ″dokazilo o zanesljivosti objekta″ elaborat, ki obsega naslovno stran z osnovnimi podatki, drugo stran s podatki o objektu, tretjo stran z izjavo o zanesljivosti objekta, dokazne strani s kazali vsebine in priloge (2. člen).

16. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja ugotovljena dejstva: - da so 15. 1. 2012 v apartmaju št. 5 apartmajske hiše K. na R.i umrle tri osebe, med njimi tudi tožnikov brat D. G., bili so uporabniki navedenega apartmaja, - da so uporabniki tisti dan, preden so umrli, kurili na plinsko in kaminsko peč, zaradi njunega sočasnega delovanja pa je v apartmaju prišlo do nalaganja ogljikovega monoksida, kar je povzročilo smrt tožnikovega brata in ostalih dveh uporabnikov, - da sta bili na dan tehničnega pregleda 20. 1. 2005 v apartmaju že nameščeni plinska in kaminska peč, - vgradnja obeh peči je bila predvidena že v arhitekturnem gradbenem načrtu, v dokumentaciji je bil predviden in vrisan tudi kamin (kaminska peč), - da je kot delavec Upravne enote Slovenske Konjice in predsednik komisije za tehnične preglede B. K. vodil postopek v zvezi z izdajo uporabnega dovoljenja, - da je na tehničnem pregledu strokovnjak za strojne inštalacije S. D. zahteval, da je potrebno dokazilo o zanesljivosti objekta dopolniti s spiskom dokazil za strojne inštalacije in dostaviti zapisnik inšpektorja parnih kotljev ob prvem pregledu tlačne posode, upravni enoti pa podan predlog, da izda uporabo dovoljenje po dostavi izjave investitorja o odpravljenih pomanjkljivostih, - da je strokovnjak za stroje inštalacije želel videti vso relevantno dokumentacijo vseh vgrajenih elementov strojnih inštalacij in je želel zato videti dokazilo o zanesljivosti objekta s spiskom dokazil za stroje inštalacije, zahteval je, da se predloži dodatna dokumentacija in se ga o tem obvesti, da je K. natančno povedal, kaj še zahteva, da je bil pomen njegove pripombe na zapisnik o tehničnem pregledu, da je potrebno predložiti spisek dokazil za strojne inštalacije, da je potrebno predložiti kazalo z vso temu potrebno predloženo dokumentacijo, torej kazalo z vsemi dokazili zraven, kar je bilo običajno med strokovnjaki in v skladu s Pravilnikom o obliki in vsebini dokazila o zanesljivosti objekta, - da je šlo za dokumentacijo o tem, da so inštalacije, tehnološke naprave in opreme kvalitetno ograjene, da izpolnjujejo predpisane parametre, predvsem za kaminsko peč, za katero ni bilo nobenih dokazil o moči, o vgradnji in podobno, o čemer je sicer obstajala izjava odgovornega vodje del in odgovornega nadzornika, to je izjava o zanesljivosti objekta, ni pa bilo dokazil, da ta izjava drži, - da nobena dokumentacija ni bila predložena in je niti ni v upravnem spisu, da B. kot investitor ni predložil nobene dokumentacije, je pa naslednji dan po tehničnem pregledu predložil upravnemu organu lastno podpisano izjavo, da je pomanjkljivosti odpravil, - da K. kot delavec upravnega organa in predsednik komisije za tehnični pregled strokovnjaku za strojne instalacije D. ni predložil listin, ki bi jih naj upravnemu organu predložil investitor B., ta pa jih ni predložil, - da je B. K. uporabno dovoljenje izdal na podlagi predložene B. izjave, da je odpravil ugotovljene pomanjkljivosti, ni preveril, če so pomanjkljivosti zares odpravljene.

17. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je zaključilo, da je delavec upravnega organa K. s takšnim svojim ravnanjem odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, ki se zahteva za ta postopek, zato je njegovo ravnanje protipravno.

18. Pravilnosti takšnega zaključka po presoji pritožbenega sodišča ne more omajati pritožbena trditev druge toženke, da je strokovnjak za strojne instalacije zahteval predložitev zgolj kazala s tem, ko je zahteval dopolnitev dokumentacije s spiskom dokazil za strojne instalacije, ker ta pritožbena trditev ni utemeljena. Tudi ne drži pritožbena trditev, da popis upravnega spisa (priloga B 6) vsebuje pod zaporedno številko 10 do 20 priloge in dokazila o zanesljivosti objekta, ki jih je zahteval. Glede na uvodoma citirano določbo 2. člena Pravilnika je dokazilo elaborat, ki obsega tudi priloge: potrdila, ocene, certifikate in druga dokazila o kvaliteti vgrajenih gradbenih proizvodov, inštalacij, tehnoloških naprav in opreme, o opravljenih preiskavah konstrukcijskih elementov, o pregledu in merjenju vodovodnih, ogrevalnih, električnih, plinskih in drugih inštalacij in preizkusi njihovega pravilnega delovanja in ob upoštevanju predpisov s področja zagotavljanja zdravja in varstva pri delu, zdravstvene varnosti, varstva pred požarom, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter varstva okolja in ohranjanja narave oziroma varstva kulturne dediščine (3. člen Pravilnika). Na prvem listu priloženega upravnega spisa, ki se nahaja v prilogi B 6, to je ″popis spisa″, ni navedena nobena listina o tehničnih podatkih vgrajene kaminske peči, take listine tudi ni v samem priloženem upravnem spisu. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno verjelo priči D., da je z zahtevo, da mora investitor predložiti še spisek dokazil, zahteval predložitev kazala z vso priloženo dokumentacijo, dokazili, ker je taka njegova zahteva logična in skladna z 2. in 3. členom Pravilnika in ker je šele na podlagi take dokumentacije mogoče ugotoviti v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZGO-1 obstoj pogoja: ali so instalacije, tehnološke naprave in oprema kvalitetno ograjeni in ali izpolnjujejo predpisane parametre, upoštevajoč tehnološki proces ter varnost in zdravje pri delu, varstvo pred požarom in varstvo okolja. Zgolj na podlagi predložitve kazala z navedbo, oziroma naštetjem listin, ki predstavljajo tehnično dokumentacijo - dokazila (potrdil, ocen, certifikatov) pač ni mogoče preveriti ustreznosti instalacij in tehnološke opreme v objektu, to pa je bila, kot je obrazloženo že zgoraj, po določbi prvega odstavka 95. člena ZGO-1 naloga komisije za tehnični pregled v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Da ″kazalo″ ni noben dokaz o varnosti objekta, v pritožbi potrjuje tudi druga toženka.

19. Pritožba ima prav, da ″spisek″ kot tak ni nikjer omenjen v Pravilniku. Vendar pa je priča D. v svoji izpovedbi pojasnil, da pod ″spisek″ strokovnjaki razumejo kazalo skupaj z dokazili, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe.

20. V popisu spisa, ki je v prilogi B 6, to je prvi list te priloge, ki je sicer fotokopiran spis upravnega organa, pod zaporedno številko od 10 do 20 po presoji pritožbenega sodišča ni omenjena prav nobena dokazna listina o tehničnih podatkih vgrajene kaminske peči in tehničnih podatkov izvedene instalacije za vgrajeno kaminsko peč, niti take listine ni v samem spisu - prilogi B 6. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je strokovnjak za strojne instalacije D. na tehničnem pregledu podal pripombe, to je potrdil sam v izpovedbi in to je potrdil v izpovedbi tudi priča Č., prav tako resničnost te izpovedbe potrjuje zapisnik o tehničnem pregledu. Če se priče B., R. in O. niso spomnile, da je bil na tehničnem pregledu govor o kakšnih pomanjkljivostih, njihove izpovedbe ne morejo ovreči verodostojnosti izpovedbe priče D. Prav tako ne morejo potrditi verodostojnosti priče K., ki je izpovedal, da D. ni opozoril na nobene posebne nepravilnosti, ki je ne potrjuje niti zapisnik o tehničnem pregledu.

22. Pritožbene trditve, da je po tehničnem pregledu bila predložena upravnemu organu izjava o odpravi pomanjkljivosti in tudi spisek dokazil o zanesljivosti objekta na vpogled in da je zato upravni organ ugotovil, da ni potreben ponoven tehnični pregled in je izdal uporabno dovoljenje, niso potrjene z nobenim dokazom. Priča B. - kot investitor in sodelujoči na tehničnem pregledu, je izpovedal, da je upravnemu organu po opravljenem tehničnem pregledu predložil zgolj svojo lastno izjavo o odpravljenih pomanjkljivostih. Priča K. je izpovedal zgolj o ustaljeni praksi pri njegovem delu, se pa ni mogel natančno spomniti, če je B. z izjavo o odpravljenih pomanjkljivostih predložil še kakšno listino.

23. V točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe navedeni razlogi za zaključek sodišča prve stopnje, da je upravni organ ravnal protipravno, ko je izdal uporabno dovoljenje za objekt zgolj na podlagi predložene B. izjave o odpravljenih pomanjkljivostih z dne 21. 1. 2005, so materialnopravno pravilni. Sicer pa je tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 129/2018, izdanem v obravnavani pravdi, že potrdilo, da je bilo ravnanje upravnega organa protipravno.

24. Pritožbeno sodišče še dodaja, da primerjava vsebine odločbe o uporabnem dovoljenju (priloga B15) in zapisnika o tehničnem pregledu (priloga B48) dokazuje, da je zapis o ugotovitvah komisije za tehnični pregled skrajno skop glede na trajanje tehničnega pregleda (3 ure) in ne vsebuje ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve same odločbe o uporabnem dovoljenju. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ko je verjelo priči D., da delavec upravnega organa v zapisnik ni zapisal vsega, kar je D. glede še zahtevane dokumentacije povedal na tehničnem pregledu.

25. Sodišče prve stopnje je glede obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem upravnega organa in nastale škode, to je smrti treh oseb, ki so umrle zaradi hkratnega delovanja dveh peči (plinske peči in kaminske peči) v prostoru brez ustreznega dovoda zunanjega zraka in ustreznega prezračevanja (zračnik za dovod zunanjega zraka je imel odprtino površine 20 cm2, moral pa bi imeti najmanj 150 cm2) ugotovilo, da bi strokovnjak za strojne instalacije D. na podlagi predloženih listin, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je zahteval, na podlagi teh listin in na kraju vidne odprtine za prezračevanje lahko podal ugotovitve o ustreznosti prezračevanja oziroma nevarnosti ob sočasnem delovanju obeh peči, da zgolj vizualni pregled odprtine za prezračevanje ni dopuščal konkretnih ugotovitev in presoje ustreznosti prezračevanja. Na podlagi predloženih zahtevanih listin bi lahko podal ugotovitve in v zvezi z njimi angažiral pristojnega projektanta zaradi potrebnih izračunov za presojo ustreznosti prezračevanja, odredil odpravo nevarnega načina ogrevanja in zagotovil varno uporabo objekta.

Te ugotovitve so pravilne, saj je logično, da bi le na podlagi tehničnih parametrov obeh virov ogrevanja bi bilo mogoče izračunati potrebno količino dotoka svežega zraka in presoditi ustreznost odprtine za prezračevanje prostora ter ugotoviti njeno potrebno velikost za zagotavljanje varnega ogrevanja ob hkratnem delovanju obeh peči. Navedbe dr. B. v zvezi s tem, kaj bi moral ugotoviti strokovnjak strojne stroke pri vizualnem pregledu objekta, so trditve druge toženke, ne pa dokaz, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ponovljene te trditve v pritožbi ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje.

26. Neutemeljeno pritožba trdi, da strokovnjak za strojne instalacije D. ne bi zaznal nevarnosti hkratnega delovanja obeh peči, če bi bil seznanjen z zahtevanimi listinami - zahtevano tehnično dokumentacijo, ker je to le spekulacija. Dejstvo je, da mu zahtevane listine niso bile predložene, glede na njegovo strokovno usposobljenost in pooblastila v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje o verodostojnosti njegove izpovedbe.

27. Ob pravilnem zaključku, da bi strokovnjak za strojne instalacije, če bi mu bila predložena dokumentacija, ki jo je zahteval ob tehničnem pregledu, lahko zaznal nevarnost ob hkratnem delovanju obeh peči zaradi nezadostnega prezračevanja objekta in bi nedvomno opozoril na to pomanjkljivost, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila z izdajo uporabnega dovoljenja omogočena uporaba objekta, v tej pravdi ugotovljeno dejansko stanje o delujočih obeh pečeh in obstoječem prezračevanju ob škodnem dogodku, pa predvidljive okoliščine za vodjo upravnega postopka (delavca upravnega organa in predsednika komisije za tehnični pregled) in sodelujoče, zato je smrt tožnikovega brata (in še dveh oseb) v vzročni zvezi z izdanim uporabnim dovoljenjem, torej s protipravnim ravnanjem delavca upravnega organa.

28. Višino določene denarne odškodnine pa tudi druga toženka izpodbija neutemeljeno. V izpostavljeni zadevi VSL II Cp 1245/2018, je bilo oškodovancu za duševne bolečine zaradi smrti brata prisojena odškodnina le v višini 5,5 povprečnih neto plač iz razloga, ker oškodovanec ni postavil višjega zahtevka. V obrazložitvi citirane odločbe je to posebej poudarjeno in hkrati še, da v primerljivih primerih slovenska sodišča prisojajo odškodnino v višini 10 do 13 povprečnih plač (kar je bilo pojasnjeno že zgoraj).

29. Druga toženka v pritožbi ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Druga toženka v pritožbi tudi ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

30. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravotvorna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno presodilo, da je tožnik dokazal obstoj škode, protipravno ravnanje delavca upravnega organa druge toženke in obstoj vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo tožnikovo škodo, kar je bilo njegovo trditveno in dokazno breme. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. Prvi toženec je s pritožbo uspel le v delu glede odločitve o stroških pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče njegov pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv. Druga toženka pa s pritožbo sploh ni uspela. Na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega ter drugega odstavka 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka odločilo tako, da toženki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.