Jedro

Posrednik je z ustrezno skrbnostjo opravil svojo vlogo, tožeča stranka, za katero je delal, pa je s tem tista, ki je našla kupca za nepremičnino. Posrednik je kot predstavnik tožeče stranke ravnal skladno z določili 13. in 14. člena ZNPosr. Tožena stranka z ničemer ne podkrepi svojih trditev o tem, zakaj naj tožeča stranka ne bi ravnala pravilno, niti ne izkaže, da naj bi prišlo do kršitve zakona.

Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje je pravilna. Tudi če bi zaslišani izpovedali, kot to navaja tožena stranka, je v zadevi pomembno, da je bilo plačilo za delo dogovorjeno s pisno pogodbo, česar ustni dogovori niti ne morejo spreminjati, ni pa dvoma, da je bilo plačilo dogovorjeno, delo pa opravljeno, kar jasno in nedvoumno izhaja iz predložene elektronske pošte.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 238,50 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 11599/2018 z dne 20.2.2018 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka in (II.) toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 824,30 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, (1.) da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot vsebino njene obveznosti iz posredniške pogodbe opredelilo samo izpolnitev „spraviti stranke v stik“, (2.) da je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno presojalo o tem, da je G. G. opravil vse posle posredovanja, (3.) ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka sodelovala pri vseh aktivnostih, ki pomenijo z zakonom določeno izpolnitev posredniške pogodbe, pri čemer G. G. ni opravljal posredovanja za toženo stranko, kar pa je potrebno upoštevati za upravičenost tožeče stranke do pravice do plačila provizije, (4.) napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pravil o obveznosti plačila s strani tretjega in (5.) dokazno oceno opravilo pavšalno in s tem storilo bistvene kršitve ZPP. Zavrnilo je namreč zaslišanje tožene stranke in ključne priče za ta primer.

6. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.270,00 EUR kot provizijo za opravljeno posredovanje v prometu z nepremičninami. Stranki sta 14.3.2017 sklenili Posredniško pogodbo o poslovanju v prometu z nepremičninami. Na podlagi te pogodbe se je tožena stranka zavezala plačati 1% provizijo od kupnine za nepremičnino, ki je bila predmet te pogodbe, ID znak 000, v naravi stanovanjska hiša. Tožena stranka tožeči očita, da ni opravila nobene aktivnosti po pogodbi, saj je ona sama našla kupca in prodala nepremičnino, zato se upira plačilu provizije. Tožeča stranka trdi, da je opravila vse potrebno in spravila toženo stranko v stik s kupcema nepremičnine A. D. in njenim možem in sodelovala tudi pri sklepanju pogodbe. Posredniške posle je za tožečo stranko na podlagi sklenjene Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 26.6.2017 izvedel G. G. Ni sporno, da sta stranki sklenili posredniško pogodbo, prav tako ni sporna sklenitev prodajne pogodbe. Edino, kar se je v postopku izkazalo za sporno, je, ali je G. G. posredniške posle opravil v imenu in na račun tožeče stranke ali ne.

7. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na listinske dokaze. Dokazne predloge za zaslišanje strank in prič je zavrnilo, ker je ocenilo, da jih ni potrebno izvesti (7. točka obrazložitve). Navedlo je, da je za odločitev v postopku predvsem pomembno elektronsko sporočilo M. M. z dne 27.6.2017. Iz tega sporočila in iz nadaljnjih sporočil je razvidno, da je tožeča stranka opravila posle nepremičninskega posredovanja za toženo stranko preko posrednika G. G. (9. in 10. točka obrazložitve). To je storila pravilno, tožena stranka pa se želi zgolj izogniti plačilu provizije, katere del je kupec že plačal. Zaključilo je, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo provizije utemeljen.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo o vsebini obveznosti tožene stranke iz posredniške pogodbe, je neutemeljen. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje (10. in 11. točka obrazložitve). Očitek, da je tožeča stranka toženo s kupcem zgolj „spravila v stik“, je neutemeljen, prav tako tega ni ugotovilo sodišče prve stopnje. G. G. je kot nepremičninski posrednik sodeloval pri izpeljavi celotnega posla prodaje nepremičnine, predstavnica tožene stranke Z. P. pa je tista, ki je želela kontaktirati neposredno s kupcem in zaobiti posrednika G. G. Ta je, kakor je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, z ustrezno skrbnostjo opravil svojo vlogo posrednika, tožeča stranka, za katero je delal, pa je s tem tista, ki je našla kupca za nepremičnino. G. G. je kot predstavnik tožeče stranke ravnal skladno z določili 13. in 14. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju. Tožena stranka tudi sicer z ničemer ne podkrepi svojih trditev o tem, zakaj naj tožeča stranka ne bi ravnala pravilno, niti ne izkaže, da naj bi prišlo do kršitve zakona.

9. Glede očitka tožene stranke o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, tožena stranka zgolj ponavlja svoje navedbe o tem, da naj G. G. ne bi ustrezno opravil svojega dela. Trdi, da je delal zgolj kot posrednik za kupca in ne kot posrednik zanjo ali za tožečo stranko. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je G. G. opravljal posredniške storitve tudi za toženo stranko, tožeča stranka je namreč izdala kupcema račun št. 260-217 z dne 11.12.2017 v višini 1,5% kupnine plus DDV, kupca sta to provizijo plačala tožeči stranki, česar tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Provizije kupca nista plačala G. G., kar potrjuje, da je dejstvo, da je G. G. delal za tožečo stranko, ne pa samostojno, kot trdi tožena stranka. G. G. je nepremičninsko posredovaje opravljal na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 26.6.2017, ki je obstoječa in veljavna. Višje sodišče v zvezi s presojo dejanskega stanja zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva v postopku in s tem podalo pravilne ugotovitve glede dejanskega stanja.

10. Višje sodišče dodaja, da so očitki tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni upravičena do plačila provizije, ker naj ne bi sodelovala pri vseh aktivnostih, ki pomenijo z zakonom določeno izpolnitev posredniške pogodbe, nepotrebno ponavljanje. Tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da tožeča stranka ni opravila ustreznih aktivnosti, čeprav je povsem jasno, da je tožeča stranka spravila v stik toženo stranko in kupca in da je G. G. za stranke opravil posle nepremičninskega posredovanja kot licenciran nepremičninski posrednik. Tožena stranka z ničemer ne podkrepi svojih trditev o tem, katere so točno tiste aktivnosti, ki naj jih tožeča stranka ne bi izvedla, tako ni dvoma o tem, da je tožeča stranka upravičena do plačila provizije. Tožeča stranka in G. G. sta pri izvajanju svojih storitev ravnala skladno z določili 14. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju.

11. Glede opravljanja posredniških poslov G. G. je iz listinske dokumentacije razvidno, da je nepremičninsko posredovanje opravljal na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 26.6.2017. V avgustu 2017, ko je G. G. spravil v stik kupca in toženo stranko, je še vedno opravljal posle za tožečo stranko. Tožena stranka se tu zopet samo ponavlja, navaja, da je G. G. opravljal še druge posle, za druge naročnike, kar pa v tej zadevi ni relevantno. G. G. je kot nepremičninski posrednik ravnal zakonito, tožena stranka tudi sicer z ničemer ne dokaže nasprotno. Tožena stranka zgolj izraža svoje nestrinjanje z očitnimi dejstvi, ki jih je mogoče razbrati iz listinskih dokazov.

12. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje, ni utemeljen. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da je ostale dokazne predloge (razen listin, ki jih je vpogledalo) zavrnilo kot nepotrebne, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Res je ta navedba skopa, iz nadaljnje obrazložitve sodbe pa dovolj jasno izhaja, da listinski dokazi ne puščajo dvoma o izpolnitvi obveznosti. Skladno z 8. členom ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Višje sodišče še pripominja, da je v tem primeru dejansko stanje tako očitno, da je mogoče zaupati skrbni in vestni presoji sodišča prve stopnje.

13. Glede na pritožbene navedbe, pri čemer je tudi po oceni višjega sodišča obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu skopa, pa višje sodišče pojasnjuje, da je odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje pravilna. Tudi če bi zaslišani izpovedali, kot to navaja tožena stranka, pa je v zadevi pomembno, da je bilo plačilo za delo dogovorjeno s pisno pogodbo, česar ustni dogovori niti ne morejo spreminjati (primerjaj 56. člen Obligacijskega zakonika – OZ), ni pa dvoma, da je bilo plačilo dogovorjeno, delo pa opravljeno, kar jasno in nedvoumno izhaja iz predložene elektronske pošte.

14. Izrecno navedeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Na podlagi istih določil pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po stroškovniku, specificiranem v odgovoru na pritožbo.