Jedro

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da bo upoštevaje merila iz ZST-1 in ugotovljeno dejansko stanje brez škode za svoje preživljanje tožeča stranka sodno takso zmogla plačati v dvanajstih (in ne v treh) mesečnih obrokih po 51,75 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna sodno takso v znesku 621,00 EUR plačati v 12 (dvanajstih) zaporednih mesečnih obrokih po 51,75 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo 15. dne v naslednjem mesecu od vročitve tega sklepa, nadaljnjih 11 (enajst) pa vsakega 15. dne v naslednjih enajstih mesecih.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Ugodilo je predlogu tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna sodno takso v znesku 621,00 EUR plačati v treh zaporednih mesečnih obrokih po 207,00 EUR. Odločilo je še o zapadlosti obrokov in o prisilni izterjavi neplačanih obrokov sodne takse.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v celoti ugodi, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka prejema dejansko majhen mesečni dohodek, ta ni dovolj za neko kvalitetno življenje, temveč le za golo preživetje. Naložitev plačila sodne takse v treh obrokih, namesto v dvanajstih mesečnih obrokih, je huda obremenitev za tožečo stranko. Izpodbijani sklep je nelogičen, ko ugotavlja, da bi bila glede na svoje premoženjsko in zdravstveno stanje tožeča stranka sposobna plačila sodne takse v treh obrokih po 207,00 EUR mesečno. V tem primeru bi tožeči stranki za preživljanje ostalo zgolj cca 600,00 EUR mesečno. Splošno znano dejstvo je, da se ob bližanju jeseni in zime povečajo gospodinjski stroški, tako tudi za tožečo stranko. Tožeča stranka je hud bolnik in potrebuje mesečni dohodek zase. Zaradi visoke starosti in hude bolezni večkrat potrebuje pomoč pri vsakodnevnih opravilih, kar ni zastonj. Hoditi mora na veliko terapevtskih in kontrolnih pregledov na Onkološki inštitut, k osebnemu zdravniku in ortopedu, voziti se mora na kemoterapije. Sama avta ne vozi, zato mora najeti prevoz in zanj plačati. Ortopedske pripomočke si mora kupovati sama, saj tega zavarovalnica ne krije. Zdravniška stroka ji priporoča, ker je neozdravljivo bolna, da se poslužuje alternativnih metod zdravljenja. V kolikor bi morala plačati sodno takso, bi bilo ogroženo njeno življenje in preživetje. Sodišče ni upoštevalo celotnega dejanskega stanja, ni upoštevalo likvidnostnega stanja tožeče stranke.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pogoje za taksno oprostitev določa 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in navedlo merila, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o taksni oprostitvi ter pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks. Glede na ugotovljeno premoženjsko stanje tožeče stranke, ki v pritožbi ni izpodbijano (tožeča stranka je upokojenka, živi v lastni starejši nepremičnini z ocenjeno vrednostjo 15.323,00 EUR, prejema pokojnino v višini 554,18 EUR ter vdovsko pokojnino v višini 72,15 EUR, mesečno pa prejema tudi po 195,93 EUR, kar po navedbah tožeče stranke predstavlja vdovsko pokojnino iz ..., je tudi lastnica osebnega vozila Renault ..., letnik 1994 v ocenjeni vrednosti 50,00 EUR), je odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrne, pravilna. Sodišče je glede tega navedlo pravilne razloge. Prihodki tožeče stranke presegajo dohodek, ki ga Zakon o brezplačni pravni pomoči in z njim v zvezi Zakon o socialno varstvenih prejemkih določata za upravičenost do brezplačne pravne pomoči. Ta merila, ki jih sodna praksa sprejema tudi kot podlago za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks, izkazujejo, da tožeča stranka do oprostitve plačila sodne takse ni upravičena.

5. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede obročnega plačila sodne takse. Sodišče je namreč odločilo, da je tožeča stranka dolžna sodno takso plačati v treh zaporednih mesečnih obrokih po 207,00 EUR, tožeča stranka pa navaja, da je naložitev plačila sodne takse v treh obrokih, namesto v dvanajstih mesečnih obrokih, prehuda obremenitev zanjo. Tožeča stranka je v predlogu za taksno oprostitev pojasnila, da je upokojenka in onkološki bolnik. Prejema kemoterapije in ni sposobna, da bi si našla kakšno delo za dodaten dohodek, stara pa je 84 let. V pritožbi opozarja še na splošno znano dejstvo, da se ob bližanju jeseni in zime povečajo gospodinjski stroški (na primer ogrevanje) in ponovno opozarja, da je tožnica hud bolnik, ki potrebuje pomoč. Pravilno opozarja tudi na peti odstavek 11. člena ZST-1, po katerem mora sodišče pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. Ob upoštevanju slednjega in prej opisanega dejanskega stanja sodišče druge stopnje soglaša s pritožbeno navedbo, da je naložitev plačila sodne takse v treh mesečnih obrokih prehuda obremenitev za tožečo stranko. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da bo upoštevaje merila iz ZST-1 in ugotovljeno dejansko stanje brez škode za svoje preživljanje tožeča stranka sodno takso zmogla plačati v dvanajstih (in ne v treh) mesečnih obrokih po 51,75 EUR.

6. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka ustrezno spremenilo. Po spremembi sklepa je tožeča stranka sodno takso dolžna plačati v dvanajstih mesečnih obrokih. Odločitev temelji na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V preostalem delu pa ob že povedanem pritožba ni utemeljena, zato je sodišče druge stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).