Jedro

Toženec pred prvim narokom za glavno obravnavo dodatnih del po računu 2-3 sploh ni prerekal. Šele v pripravljalni vlogi, ki jo je pritožnik vložil po odvetnici na samem naroku, so bila tudi po vsebini prerekana dela, ki jih tožnik uveljavlja kot dodatna dela. Zato je tožnik, ko je v odgovoru na to pripravljalno vlogo nato dodatna dela konkretiziral, to storil pravočasno in sodišče prve stopnje je to vlogo tudi povsem utemeljeno upoštevalo. Pritožnik nima opore v ZPP za argumente, da je tožnika ves čas zastopal odvetnik, zato bi moral vsa dejstva zatrjevati najkasneje na naroku samem, ter še, da je sodišče dalo tožniku predolg rok (15 dni) za odgovor na toženčevo vlogo.

Pisnost pogodbe je bila določena v dokazne namene in ne kot pogoj veljavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku glavnice 4.676,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2014 dalje; (II.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjanja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.000,00 EUR; (III.) sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ohranilo v veljavi tudi v drugem odstavku izreka sklepa glede zneska glavnice 4.676,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11. 2014 dalje in v tretjem odstavku glede stroškov upnika v znesku 59,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po prejemu sklepa o izvršbi; (IV.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača njene pravdne stroške v znesku 1.536,60 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožnik (toženec) najprej navaja, da je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje podvržen tako hudim kršitvam določb postopka, da te predstavljajo popolno arbitrarnost pri odločanju prvostopenjskega sodišča. Kršeni sta mu bili ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave, ker mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic in ker o sporu ni odločalo neodvisno in nepristransko sodišče, kar naj bi bilo prikazano v nadaljevanju pritožbe.

7. Višje sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravila postopka povsem pravilno uporabilo, kaj šele, da bi pritožniku kršilo z Ustavo zagotovljeni pravici, na kateri se sklicuje. Glede v pritožbi konkretneje zatrjevanih kršitev pravil postopka, višje sodišče odgovarja v nadaljevanju.

8. Stranki sta sklenili Podizvajalsko pogodbo št. 04/2014 (A2 in B1; v nadaljevanju: podizvajalska pogodba), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo. Tožnik je v pravdnem postopku zahteval plačilo po dveh računih: plačilo preostanka neplačanega računa št. 2014-372 (še 3.513,92 EUR; priloga A3), za katerega tudi pritožbeno ni sporno, da je bil izstavljen v okviru pogodbenih del iz podizvajalske pogodbe. Plačilu tega zneska je pritožnik v postopku na prvi stopnji nasprotoval predvsem zaradi delnih plačil, napak in zamude pri izvedbi posla, vendar tega v pritožbi več ne uveljavlja. Pritožba se v bistvenem delu glede tožbene terjatve omeji na plačilo dodatnih del v višini 1.163,00 EUR (račun št. 2014-373; priloga A4).

9. Sodišče prve stopnje ni storilo relativno bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi napačno uporabilo pravila prekluzije (286. in 286.a člen ZPP). To kršitev naj bi storilo s tem, ker je upoštevalo tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2017, v kateri je tožnik prvič konkretiziral, katera dodatna dela je opravil, kar naj bi bilo prepozno, ter še, da je sodišče dalo tožniku preveč časa za odgovor na pritožnikovo vlogo.

10. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno opozorilo, da toženec pred prvim narokom za glavno obravnavo dodatnih del po računu 2014-373 sploh ni prerekal (razlogi v 9. odstavku obrazložitve). Bistvo njegovega nasprotovanja tožbenemu zahtevku v tem delu ni bil obseg opravljenih dodatnih del, temveč zgolj to, da za dodatna dela ni bila sklenjena pisna pogodba, pa bi morala biti glede na 6. člen podizvajalske pogodbe (glej toženčevo vlogo z dne 22. 6. 2016). Šele v pripravljalni vlogi, ki jo je pritožnik vložil po odvetnici na samem naroku (vloga z dne 29. 3. 2017), so bila tudi po vsebini prerekana dela, ki jih tožnik uveljavlja kot dodatna dela. In zato je tožnik, ko je v odgovoru na to pripravljalno vlogo nato dodatna dela konkretiziral (glej vlogo z dne 11. 4. 2017), to storil pravočasno in sodišče prve stopnje je to vlogo tudi povsem utemeljeno upoštevalo. Potreba po konkretizaciji tožnikovih navedb je namreč odvisna tudi od tega, ali in kako konkretno nasprotna stranka prereka njene trditve (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prvi odstavek 286. člena ZPP povsem pravilno uporabilo. Pritožnik zato tudi nima nikakršne opore v ZPP za nadaljnje argumente, tj. da je tožnika ves čas zastopal odvetnik, zato bi moral vsa dejstva zatrjevati najkasneje na naroku samem, ter še, da je sodišče dalo tožniku predolg rok (15 dni) za odgovor na toženčevo vlogo (prim. tretji odstavek 286.a člena ZPP).

11. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati dogovor o izvedbi dodatnih del. Pritožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branil in navedel, da je bila sklenjena pogodba s klavzulo „ključ v roke“, zato tožnik do plačila dodatno izvedenih del ni upravičen, če pa le-ta že niso zajeta v pogodbenih delih, stranki nista sklenili pisnega sporazuma (aneks), pa ga bi na podlagi 6. člena podizvajalske pogodbe morali. Že na tem mestu višje sodišče odgovarja, da je zmoten pritožbeni očitek, da je podizvajalska pogodba obsegala popolnoma vsa dela, tudi dodatna dela, saj pogodba možnost dodatnih del celo predvideva s tem, ko jih izrecno omenja v zvezi s pisnim aneksom.

12. Pogodbeno je bil tožnik zavezan izdelati in montirati hidravliko za zapornice za vstopni in izstopni kanal za dve turbini, vključno s poizkusnim zagonom in prevozom sestavnih delov hidravlike in agregata na objekt C. B. Hidravlika obsega agregat, akumulatorsko postajo in cilindre ter avtomatiko za zapiranje (prvi odstavek 2. člena podizvajalske pogodbe) .

13. Pogodbena dela so tista dela, ki so po vsebini in obsegu določena s pogodbo, torej podizvajalsko pogodbo. Tudi po prepričanju višjega sodišča to niso bila dela, ki zajemajo izdelavo povezovalne inštalacije in priključek inštalacije na mesto montaže. 14. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago v zvezi z dodatnimi deli. Pritožnik neutemeljeno navaja, da tožnik ni zatrjeval dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazana, in to obrazložilo v 10. točki obrazložitve, oziroma da jih ni zatrjeval tako konkretno, ter še, da je sodišče trditve v tem delu samo dopolnjevalo z vsebino listinskih dokazov. Tožnik je o obstoju dogovora o dodatnih delih, o tem, kaj ni bilo vsebovano v podizvajalski pogodbi, kaj je bila vsebina ponudbe (in s tem logično kaj niso bila dogovorjena, tj. pogodbena dela iz podizvajalske pogodbe), dal povsem konkretne trditve v vlogi z dne 11. 4. 2017 (glej trditve v VII. točki); torej v vlogi, ki je pritožnik pravkar ni uspel izločiti s sklicevanjem na relativno bistveni kršitvi določb postopka (glej razloge v 9. in 10. točki obrazložitve).

15. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da je bil dogovor o dodatnih delih sprejet, da ta dela niso bila pogodbena dela v podizvajalski pogodbi in tudi, katera dela so dodatna dela. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu zavzelo jasne in natančne razloge, napravilo je jasno in popolno dokazno oceno vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj, kar pritožnik konkretno niti ne izpodbija, zato višje sodišče te razloge sprejema in jih po nepotrebnem ne ponavlja (zlasti glej razloge v 11. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pri tem se je oprlo zlasti na pričanje A. A., ki je bil glavni projektant pri tožniku in ki je tudi sestavil ponudbo, po kateri je bila sklenjena podizvajalska pogodba. V tej ponudbi je bilo izrecno navedeno, da v izvajalčevo ponudbo ni zajeto: povezovalna inštalacija izven meja agregata na mestu montaže, priključki inštalacije na mestu montaže, terensko delo na mestu montaže in tudi ne dobava hidravličnega olja (priloga A18). Priča je tudi pojasnila, da to v ponudbi nikoli ni zajeto, ker izvajalec ne ve, kako daleč od hidravličnih cilindrov bo agregat. Pritožbene trditve, da so bila ta dela kasneje, to je pred pogodbo, zajete v pogodbo, kar naj bi izhajalo iz razlike v ceni med ponudbo in pogodbo, dokazni postopek ni potrdil. Sicer pa so te trditve celo pritožbena novota, saj pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da sta se stranki pred sklenitvijo pogodbe izrecno dogovorili, da se dela, ki so bila v ponudbi izključena iz pogodbenih del, vključijo v pogodbo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Pritožnik dokazne ocene sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija, navaja le, da iz pričanja M. in Š. T. (toženca) izhaja, da tožnik ni dal direktnega naročila za opravo dodatnih del. Vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno poudarilo, da iz izpovedi toženca izhaja predvsem to, da je toženec mislil, da so v izvajalski pogodbi vsebovana vsa dela, iz izpovedi priče M. T. pa celo izhaja, da ker se je bližal rok predaje objekta in tudi iztek subvencij, je toženec pristal na marsikaj. Ter še, da iz listinskih dokazov izhaja drugače. Tu pa je tudi po prepričanju višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo vsebino ponudbe, ki jo je sestavil tožnik (A18) ter tudi elektronski dopis toženca z dne 18. 2. 2015 (zanj ga je sestavila M. T.), iz katerega izhaja, da priznava vse obveznosti do tožnika, ki pa jih ne more plačati zaradi zavajanja toženčeve banke. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo nesporno dejstvo, da je bil tudi sporni račun izdan pred tem dopisom ter da toženec po prejemu spornega računa le-temu ni nasprotoval (glej razloge v 10. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na pritožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni konkretno raziskalo dejanskega stanja zapiranja zapornic (pritožbene navedbe v 8. odstavku na 4. strani). Pritožnikovo nasprotovanje po mnenju višjega sodišča ni nič drugega kot način zavlačevanja plačila pogodbeno prevzetih obveznosti, kar je toženec sicer napovedal že v pravkar citiranem elektronskem dopisu z dne 18. 2. 2015 (glej drugi odstavek na prilogi A16).

17. Pritožnik opozarja na 6. člen podizvajalske pogodbe, ki določa, da si mora izvajalec v primeru dodatnih del, dobave in vgradnje drugih materialov pridobiti pisno soglasje naročnika, pogodbeni stranki pa morata skleniti poseben aneks k tej pogodbi. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila pisnost določena v dokazne namene in ne kot pogoj veljavnosti (prim. tretji odstavek 54. člena OZ). Dokazni postopek je pokazal, da je bila pogodba v tem delu tako sestavljena zaradi zahteve toženčeve banke. Ker pa je do standarda prepričanja dokazano, da je bil kasneje ustno sklenjen še dogovor o izvedbi dodatnih del, ta pa so bila tudi izvedena, jih je sodišče prve stopnje pritožniku utemeljeno naložilo v plačilo.

18. Pritožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branil tudi s procesnim ugovorom zaradi pobota, v katerem je uveljavljal terjatev, ki jo naj bi imel do tožnika na odškodninski podlagi, saj naj bi za tožnika trikrat opravil izsuševanje struge Vipave, pa se ta na gradbišču ni prikazal, zato so mu neutemeljeno nastali stroški v višini trikrat po 1.000,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pobotna terjatev ne obstoji, odločitev pa je utemeljilo v 18. točki obrazložitve. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil ugovor pobota prepavšalen. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel nobenih konkretnih dejstev - predvsem okoliščine domnevnega dogovora v zvezi z datumom in časom domnevnega prihoda tožnika na gradbišče zaradi montaže oziroma izvedbe del, kdaj se tožnik ni prikazal na gradbišču, pa bi se moral, niti iz pritožnikovih navedb ne izhaja povezava zatrjevanih dogovorjenih terminov v za ta namen predloženimi računi.

20. Pritožnik to graja in navaja, da ni bilo potrebno, da bi navajal konkretne okoliščine, dogodke časovno natančno opredelil in pojasnil, vendar neutemeljeno. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavil, da pritožnik v zvezi z ugovorom pobota ni podal nobenih konkretnih trditev in dokazov, pri čemer je zanikal, da na gradbišče ne bi prišel, pa bi toženec to storitev opravil. Ker je torej tožnik prerekal zatrjevani dejanski stan, je bilo na tožencu, da v zvezi z zamudo in neizvedbo dogovorjenih del na dogovorjeni dan poda konkretne trditve. To je bil obvezan storiti takoj zatem, ko je tožnik kakršno koli zamudo v zvezi s tem zanikal. Ker konkretnih dejstev ni navedel, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

21. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbe temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.